Zgroženi obsojamo halal klanje, a sami meljemo žive piščance – med drugim

” Veste, ne zna vsak poklat zajca. Če ga ne primete dobro, se bo zvijal, vi pa boste tolkli po zatilju, pa po hrbtenici, pa še ne bo konec. Kolikokrat sem dobil meso, ki je bilo čisto črno po hrbtu. Od udarcev seveda. Zato jih jaz humano pobijem. Kar z zračno puško. Vzamem ga iz kletke, malo ga pobožam po glavi, da se umiri. Potem pa puf in niti zave se ne, ko je konec. Eni pa spijejo liter in potem tolčejo in tolčejo, da ni nikol konc. “

Tako gospod meni pred mesecem dni. 

Je govora o kakšnem halal klanju? 

Kje pa!

O klanju kuncev na vsaki drugi kmetiji na naši rodni grudi. 

Tisti rodni grudi, kjer včasih kure še pol ure letajo po dvoriščih brez glave.

Tisti rodni grudi, kjer male pujske, ki ne priraščajo na farmah dovolj hitro, primemo za nogice in močno treščimo kar z glavo ob zid. Tiste rodne grude kjer piščančke moškega spola, ki so v jajčni industriji pač odveč, kar žive zmeljemo ali uplinimo in to kar prvi dan njihovega življenja.

Kjer pujskom režemo repe na živo.

In kastriramo – na živo! 

Ampak ko gre za halal klanje, obredno klanje živali, ki ga izvajajo muslimani kot obliko prakticiranja svoje vere, smo združeno ogorčeni.  Ustavno sodišče je zavrnilo muslimansko skupnost, ki je želela doseči razveljavitev dela zakona o zaščiti živali, ki prepoveduje obredno klanje živali. Ustavni sodniki so soglasno odločili, da je prepoved obrednega zakola neomamljenih živali prepoved zadajanja trpljenja, ki ga je moč preprečiti, s čemer zakon varuje pomembno moralno zapoved v našem kulturnem prostoru in s tem ne posega prekomerno v pravico do verske svobode.

Začnimo pri tujcih, ker nas naše lastno zakonsko dovoljeno mletje piščančkov ne gane pretirano?” se v enem od komentarjev na družbenem omrežju sprašuje antropologinja dr. Katerina Vidner Ferkov (Zdravo Slovenija)  “

” Samo naj me nihče ne prepričuje, da je to zato, ker je komu seglo do srca trpljenje živali.

Ne!

Politična vulgarnost na račun živali, ki jih masovno pobijajo.

Vseh tistih, ki jim je p povsem sprejemljivo, d se pujske meče ob steno in melje male piščančke. Halal, kosher, metnje ob steno, dušenje, posiljevanje, tlačenje v kletke, prisilno hranjenje, rezanje glav, strel v čelo….” 

Ne bi torej preden se zgražamo nad praksami drugih narodov začeli pometati pred svojim pragom? 

Humanega klanja ni.
Vedno je izdaja živali. Čutečega bitja, ki je imelo eno in edino življenje in je želelo živeti. 
In nič drugače.

Gospod, ki ga omenjam na začetku, mi je ob koncu najinega pogovora o klanju kuncev ( s kunčjerejo se ukvarja več desetletij, prvega “zajčka”- kunca torej je pobil pri sedmih letih) dejal, da ga večkrat boli srce.

Ampak da je odrastel v vojnih časih, ko niso imeli kaj za jest. In takrat sklenil, da nikoli ne bo več lačen.

Danes pravi, da ve, da bi lahko preživel brez mesa. Da je vse drugače.

In hudomušno dodaja, če bi mu kakšna le znala kaj veganskega skuhat.

Zaveda se, da ni več v letih, ko je pred njim vse življenje, ampak za njim. Ko trka na vrata čas inventure.   

Ni nam treba čakat na te zadnje dni, ko smo soočeni sami s seboj in krivicami, ki jih počnemo ali smo jih počeli drugim.

Popravimo jih lahko mnogo prej. 

Nenazadnje, jutri je nov dan! 

Pripravila Ksenija Vesenjak Kutlačić 

Domačija Koki

0 odzivov

Povej mnenje

Bi se pridružili pogovoru?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

three + 7 =