Zaradi skoka iz prikolice poškodovana, a rešena ujetništva

” Bilo je grozno jutro. Kunček Flip, ki sva ga s sinom osvobodila majhnega umazanega zajčnika, v katerem je bil primoran živeti pretekla leta, je čez noč postal hrom. Zbasali smo ga avto, da čimprej pride na diagnostiko k specialistom. Sum na parezo. 

Na poti na veterino, je na vaški cesti z nasprotne smeri pripeljal avto s prikolico.

Malo pred znakom z imenom vasi, je iz prikolice skočil malo več kot sto kilogramski pujs.

Vzelo mi je sapo.

Ampak moram bit iskrena in poštena. Želela sem se zavarovati, zavestno sem odpeljala mimo, kakih 50 metrov dalje. Govorila sem si – ne moreš rešiti vseh živali na tem svetu. Pujsi padajo s prikolic, pujse koljejo vsak dan, tako pač je. Prosim pelji dalje kot da nisi videla. To sem si rekla. Da bi se zaščitila. Ne zmorem, sem rekla. In želela naprej. 

Nato pa sem pogledala nazaj. Stala je ob cesti, zrla predse, v očeh je imela takšno grozo, da jo kot človek lahko vohaš. Vsa se je tresla, iz parklja je tekla kri. In nemo stala. Okoli nje pa kmet, ki ni točno vedel, kako naj jo strpa nazaj na prikolico. In avti, ki so ustavljali. In ljudje, ki so prvič v živo videli prašiča sredi ceste. In se mu celo bali približati. 

V tistem trenutku sem obrnila.

Dobesedno brcnila sem se v srce, pazila, da se mi ne vlijejo solze.

In šla pomagat pujsiko spravit nazaj na prikolico. Predvidevala sem, da se bo ob meni umirila, nenazadnje, dišim po prašičih, poznam jih v dno duše, so tisti, ki me že več let učijo življenja in ljubezni in spoštovanja in priznavanja pravic vsem živalim. In če mora bit tako, da gre v gotovo smrt, naj vsaj za trenutek začuti moj dotik. 

In bilo je točno tako. Skupaj še s tremi smo jo spravili nazaj na prikolico. Nisem si mogla pomagat, da je ne bi objela, poljubila in božala. Z zavedanjem, da je verjetno to zadnje in prvo, kar občuti ljubezni v odnosu do človeka. In upala, da bo čim hitreje mimo, ko bo zaklana. Vprašala sem kmeta, kaj bo z njo, glede na to, da ima poškodbo. Tudi sam se je prvič srečal s poškodovanim prašičem, oba pa sva vedela, da razni antibiotiki ne bodo prišli v poštev, če je stvar resna, ker je ona ” za meso” in bi bila karenca predolga, nekateri pa sploh niso dovoljeni na rejnih živalih. Da nima lepe prognoze.

Pogledala sem kmeta. In rekla, da če čuti, da ji lahko pomagam, naj mi pove.

Iz mene je kar zletelo – pripravljena sem jo odkupiti in pozdraviti. Prosim. Če bi šlo. On je stal in gledal. Ne vem, je rekel. Nič, gremo.   

In sem odpeljala. Bolj kot besede, so verjetno govorile moje oči.

Umazana od krvi, z vonjem po njenem strahu in nenazadnje dreku sem s kunčkom vstopila na kliniko.

Medtem ko je v čakalnici potekala debata o tem, kako je treba negovati kremplje pri “hišnih ljubljenčkih”, kako poskrbeti, da se čim bolje počutijo ob nas, biti nežen z njimi, sem jaz videla samo njene oči.

Zasmilila se mi je v dno duše.

So živali, ki ji zradiramo in jim ne priznavamo ničesar.

Nikomur ne bo mar za njen krvav parkelj, za stres, ki ga je doživela, nihče nikoli ne bo imel rad nje. Nihče ne bo vedel, da je sploh živela…če se temu reče življenje. 

Med potjo domov je mučila dilema, ali naj stopim do kmeta ali preprosto pustim vse skupaj in vzamem kot nesrečno naključje, kjer se ne da ničesar spremeniti. Pujse koljejo, mar ne?

Ko pa sem se vrnila s klinike, se je dilema rešila sama od sebe. Kmet me je čakal pred hišo.  Rekel je – poglejva, če ji lahko kako pomagava, ne more vstati.

Takrat sem vedela, da je rešena.

In da dokler bo trajalo njeno življenje, bo poznala svet, ki naj bi bil njen od nekdaj.

Ime sem ji dala STELLA.

” (Ksenija V. Kutlačić).

 

pujsek na poti ve

To je drama, ki se je odvijala v torek. Pujsiko smo s pomočjo kmeta Mih Lindiča (ekološka kmetija Pr Jernejk ) urgentno peljali na diagnostiko, kjer je dobila vso podporno terapijo. Zaenkrat kaže da ni zloma. Svoj začasen dom – hospital – je našla na kmetiji , ki je v neposredni bližini veterinarja, ki je prevzel njeno zdravljenje.

pujsek na poti

Tretji dan nas je razveselila tako, da je vstala. Sicer le na tri noge in le za nekaj sekund. In peti dan nas je razveselila,da je hrano požrla kot svinja:) V najlepšem pomenu besede je naše prašičje sonce dobilo apetit. Dnevno jo s svojo kuho razveseljuje tudi Jasmina, ena glavnih kuharic Fridine domače kuhinje.  

pujsika - slika 2

 

Naslednjih 10 dni bo ključnih, naredili pa bomo vse, da spozna svet tam zunaj. Prav ta hip iščemo primeren prostor, da bo kasneje imela svoj pravi dom. 

pujsek - slika 5

Veterinarji so nam šli na roko in dali odloge plačil.

Ta trenutek imamo še tri nujne primere – kunček Flip, pujso Liziko, ki je bila tri tedne na infuziji in je končno izven življenjske nevarnosti, zato vas prosimo za donacije. Sicer se bojimo, da nam ne bi zmanjkalo za redne plačile stroškov hrane in stelje za živali, za katere finančno skrbimo na različnih lokacijah in kmetijah.

Najlepša hvala! Njena zgodba je zagotovo nekaj posebnega.

Ksenija in Stella nekaj tednov pozneje…

V vsakem primeru ima zanjo srečen konec, saj nikoli ne bo čutila pištole na glavi ali imela živa prerezanega vratu. Za razliko od njenih dveh sester/bratov, ki sta bili isti dan prepeljani med štiri stene. Za razliko od milijarde živali, ki ta hip živi življenja, ki jih ne bi privoščili nikomur. Prosimo, razmislimo skupaj, je res prav, kakšen odnos imamo do živali, ki nam ničesar nočejo, da jim jemljemo vse, kar jim pripada? Je res prav? Med živalmi NI razlik…edina razlika je naš pogled nanje. 

Ksenija in Stella leto pozneje…

Zavod za zaščito rejnih živali Koki (Zavod Koki)

Na produ 13

2354 Bresternica 

IBAN SI56 0231 0026 1055 140 (NLB d.d.) 

KODA NAMENA: CHAR 

namen: avgustovske izredne donacije

paypal: info@zavod-koki.org 

 

0 odzivov

Povej mnenje

Bi se pridružili pogovoru?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

2 × 2 =