Zadnji prašič

” Kot prašičjerejec živim neetično življenje, ki je opravičeno, ker je družbeno odobravano. 
. Gre celo za več kot samo odobravanje.

Način, kako vzrejam prašiče (prosta reja), se celo praznuje. Ker prašičem dam življenje, ki je najbolj blizu njihovemu naravnemu v tem nenaravnem sistemu, sem časten, pravičen in sem human – medtem ko sem v ozadju ves čas sužnjelastnik in morilec.”

Te močne besede prihajajo iz zbirke blogov Boba Comisa, prašičjerejca iz podeželja New Yorka.

Bloge je začel pisati, da bi kronološko zapisal svoje življenje “humanega” živinorejca in svoje naraščajoče dvome o tem, če “humano” sploh obstaja.

Njegove besede so bile objavljene v The Huffington Post in so pritegnile zanimanje mnogih bralcev, saj je iskreno prikazal njegovo notranjo razklanost s katero se je spopadal, ko se je želel sprijazniti z življenjem kakršnega je živel in s svojimi spreminjajočimi moralnimi vrednotami.

Photo credit: “A Happy Pig on Stony Brook Farm” @fudehouse via Instragram

Comisovo razmišljanje o vzreji prašičev ni bilo razmišljanje povprečnega živinorejca, vsaj ne nekoga, ki je vzrejal prašiče za meso; njegov cilj je vedno bila karseda humana vzreja prašičev.

Ko je spoznal resnico o industrijski vzreji je bil zelo zgrožen in je želel postati boljša oseba ter ponuditi prijaznejšo rešitev, zato se je začel ukvarjati z živinorejo – prosto rejo. In v vseh pogledih je bilo življenje, ki so ga imeli njegovi prašiči, idealno, kot si lahko le zamislimo. Imeli so dovolj prostora za gibanje, za jesti so imeli koruzna stebla, topla zavetišča za spati in imeli so priložnost, da so izkusili kompleksna družbena razmerja, ki jih ustvarijo vsi prašiči, če jim je ta priložnost dana.

“Videl sem prašiče kako so izkazovali empatijo, veselje, žalost in paleto drugih čustev,” je povedal. “Včasih so si nagajali. Izkušnja prašičev se je vedno bolj zdela kot moja lastna.” 

Spreminjanje pogledov na prašiče

Comis je videl, kar tisti, ki je čas preživel s prašiči, že ve.

Spoznal je, da so prašiči zelo inteligentni, igrivi, individualne živali in čutiti je začel, da so tudi njihova življenja vredna, kar ga je pripeljalo do tega, da je začel dvomiti v svojo pravico, da jim vzame njihovo življenje. Nekaj časa se je trudil, da je nadaljeval z živinorejo, saj je njegov posel cvetel. Prav tako je še naprej jedel meso, medtem ko so bralci lahko brali kako sprašuje sebe in svet, če je prav, da to počnemo. Na srečo so obstajali ljudje, ki ga niso samo podpirali, ampak ga tudi niso obsojali. V enem intervjuju pojasnjuje: “Najbolj vplivni komentarji, ki sem jih dobil, in ti so bili tisti, ki so mi pomagali, da sem nehal, so bili tipa ‘če stopiš korak nazaj in pogledaš kaj govoriš in kaj misliš, si se že odločil prenehati, tako da naredi samo še naslednji korak in nehaj.’ Tako je ideja v meni odmevala, stopil sem nazaj in pomislil ‘ti ljudje imajo prav,’ in tako sem se odločil, da v celoti neham z vzrejo prašičev, postal sem vegetarijanec in nato vegan.”

Last pig (Zadnji prašič)

Comisovo razkritje iskanja samega sebe je vzbudilo pozornost Allison Argo, režiserke in dobotnice nagrade Emmy.

Ko je prebrala njegov zapis “Happy Pigs Make Happy Meat” (Srečni pujsi dajo srečno meso), je želela povedati njegovo zgodbo.

Argo je posnela veliko filmov o živalih, kot so Parrot Confidential  (Papiga zaupno) in The Urban Elephant (Mestni slon), svoje življenje je posvetila osveščanju ljudi o trpljenju živali v ujetništvu in pred nevarnostjo človeških rok.

Ampak ta zgodba je bila drugačna. To ni bila še ena zgodba o izkoriščanju ali zanemarjanju, to je bilo mesto, kjer se je za živali skrbelo do njihovega zadnjega dne.

Ta zgodba, kot tudi sam Bob Comis, sta predstavljala vprašanje, če so življenja vredna toliko, da se za njih skrbi in neguje, zakaj je potem v redu, da se jih konča za človeško uporabo. In kaj je z etiko tistih zadnjih trenutkov?

Kupec, ki kupi mit o humanosti, zatiska oči do zadnjega dne, do zadnjih trenutkov.

Kot je Comis povedal za Modern Farmer o svojih izkušnjah v klavnici: “Ne vznemirja me pogled na kri, ampak nasilje smrtnih muk. Znanost o živinoreji bi nam zatrdila, da so ti krči znak neobčutljivosti prašičov, ampak kot priča, je skoraj nemogoče verjeti, da se prašiči ne premetavajo zaradi bolečin. In nato nenadna brezživljenjskost telesa, ko ga stroj dviguje v zrak, obešen za eno od zadnjih nog. Mislim, da mi ne bi nič pomagalo, da bi me smrti teh prašičev manj težile.” 

Upanje za spremembe

Spremembe niso vedno lahke, še posebej ko ne gre samo za tvoje prehranjevalne navade, ampak tudi za prihodek denarja.  “The Last Pig” (Zadnji prašič) sledi Comisu v zadnjem letu, ko je peljal prašiče v klavnico (imel jih je 200, ki jih ni mogel namestiti) in se poslovil od osem, ki jih je lahko namestil v zatočiščih. Danes ima In Line Farming (Usklajeno kmetovanje), vegansko kmetijo, ki jo je poimenoval po svojem novem načinu življenja, kjer je svoja dejanja uskladil (put in line) s prepričanji. In kot dokaz, da pozitivna dejanja ene osebe lahko vplivajo na druga, govori odločitev režiserke Argo, ki je med snemanjem po letih vegetarijanstva, postala veganka. Medtem ko je Bob Comis samo ena oseba, lahko njegova zgodba navdihne tisoče drugih.

Vse kar je potrebno je en korak nazaj, trenutek, da se ponovno vprašamo o stvareh, da naredimo spremembo v svojih osebnih odločitvah in pozitivno vplivamo na veliko drugih življenj. Od tega dobrega človeka bi se lahko vsi naučili nekaj sočutja. “The Last Pig” je bil zaključen februarja 2017. Film so financirali donatorji in še vedno potrebuje podporo. Za donacije, več o filmu in informacije kako lahko pomagate, obiščite njihovo spletno stran The Last Pig website in sledite njihovemu napredku na Facebook-u.

Prevedla: Klara Čuden, Vir: http://www.onegreenplanet.org/animalsandnature/ig-farmer-who-decided-to-stop-killing-animals/

0 odzivov

Povej mnenje

Bi se pridružili pogovoru?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

1 × 1 =