VEČER: Človeška roka je nekaj najbolj ljubečega na vsem svetu

Od srca hvala časopisu Večer za sijajno priložnost . Vas zanima, kako je videti teden in njegov vsakdan skozi naše oči? 
Vabljeni k branju. 

Dnevnik: Človeška roka je nekaj najbolj ljubečega na vsem svetu

 
Dnevnik: Človeška roka je nekaj najbolj ljubečega na vsem svetu
 
Ksenija Vesenjak, ženska, ki je predana širjenju zavesti o pravičnejšem odnosu do enih najbolj prezrtih živali med nami – živali, ki jih določamo za rejne. Sicer pa kulturologinja po poklicu, mama, soustanoviteljica Zavoda za zaščito rejnih živali Koki, vodja kmetije Domačija Koki, urednica zbirke Kokijeva domača kuhinja in avtorica Stellinih povestic.
 

Pravijo, da se človek rodi dvakrat. Na dan, ko pride na svet. In potem še z dnem, ko izve, zakaj. Včeraj sem praznovala 40. rojstni dan. In se življenju zahvalila za obe rojstvi. V rokah držim škatlo, polno otroških risb. Na njih so živali. Oči pujska Harija s slikarskega platna žarijo prav tako kot v resnici. Iz risbe krave Mike in vola Miška lahko skoraj vonjam njuno medsebojno predanost, ki sem ji priča vsak dan. Veličastna podoba ovna Maria pa me nasmeji, ko se spomnim, kako smo mu kot le nekaj tednov staremu jagenjčku natikali plenico, da smo ohranili dnevno sobo čisto. Ker je pač moral biti tistega decembra na toplem. Prav vse živali so v otroških očeh lepe, srečne in živijo v miru. Ob pogledu na prelepe podobe me znova prešine, kako daleč od tega so v resnici življenja prašičev, krav, bikov, piščancev. Ja, človek se rodi dvakrat. Z dnem, ko sem dojela krivico, ki jo delamo milijardam živali med nami, sem se znašla v povsem drugem svetu, svetu, kot je videti skozi živalske oči. Lahko bi se obrnila stran in moje življenje bi bilo enostavnejše. Ne bi danes v blatu gazila do avta, na katerem so poleg odtisov mačjih tac še podpisi Krulijevega rilca, pa luknje puranovih kljunov. Verjetno ne bi nešteto noči prespala (ali prebedela) v hlevu, za katerega se zdi, da sem ga zamenjala za dnevno sobo. Morda bi bila povsem druga ženska – če bi se obrnila stran tisti trenutek, ko sem dojela krivico. Ampak potem v svetu, kjer nič več ni, kot se zdi, ne bi nikdar občutila enega najbolj iskrenih, zvestih in hvaležnih pogledov, ki so jih zmožne živali, ki jih tako močno odrivamo iz svojih src. Nikoli ne bi vedela, kako nepopisno lep je občutek, ko postaneš del prašičje družine, krdela, črede krav ali kokošje jate. Kakšne zavidanja vredne potrpežljivosti in vdanosti človeku zmore krava, ki me čaka tudi uro ali več, da zabijem kole na pašniku. Pa kakšen mir in varnost je mogoče občutiti, če se človek stisne k njej. Živela bi na zemlji mimo tisočih oči, polnih upanja na boljši jutri, ki jih nihče ne sliši. Če bi se obrnila stran. In zato danes z vso radostjo, ki jo premore moje srce, nesem škatlo otroških risbic. Ne, ne bom z njimi krasila sten hiše, ampak jih bomo dali na dražbo, da z izkupičkom nahranimo želodčke redkih rešenih živali, ki verjamejo, da je človeška roka nekaj najbolj ljubečega na vsem svetu. Na moji Domačiji Koki namreč tudi je.

 

/ SOBOTA, 29. DECEMBER

Dražbe so način, s katerim zbiramo sredstva za življenje živali in razvoj Kokija. Zato sem vesela, ko dobim klic, kot je bil tudi današnji. Gospa želi podariti knjige za januarsko licitacijo. Pove, da bi rada pomagala. Sočutna gesta, ki je sploh ne bi omenjala, če me ne bi gospa na koncu prosila za anonimnost. Pojasni, da na njenem koncu ljudje takšne pomoči prašičem, kokošim, kravam … ne bodo razumeli in se bodo norčevali. Da še pomoč psom in mačkam komaj razumejo. Sram jo je bilo, zato je zaključila, da upa, da jo razumem. Vse sem razumela, kako ne bi! Kolikokrat mi otroka, ko gresta v šolo, rečeta, naj avto raje parkiram malo nižje, da izstopita. Da ne bi kdo prepoznal njune mame in izvedel, da mi rešujemo, čuvamo in skrbimo za živali, ki jih drugi pobijajo in jejo. Da imamo radi napačne živali torej. “Pa saj imaš pujse rad!” odvrnem sinu. “Seveda, mami, ampak tega nihče ne razume.” Sodoben svet. Če imate radi nov telefon, bo vsem jasno. Avto? Verjetno bi bilo najbolje zapeljati se kar v razred z njim, da vsi vidijo, kakšnega vozite. Na čigavih ramenih ste do njega prišli, komu mar. Ampak ljubezen do svinj in nenehno opozarjanje na krivice, ki smo jih ljudje zmožni v odnosu do nekoga, ki ni naše vrste? Oprostite, to pa ne. Sočutje – proč z njim. Sin bo jutri dopolnil enajst let. Vsak dan znova mu predam darilo, za katerega vem, da ga bo odprl in razumel šele mnogo let pozneje. Da sočutje ni nekaj, česar bi se človek moral sramovati. Da je vrednota. Če hočeš, da se bo kdo postavil zate, ko se bo tebi godila krivica, se jo moraš naučiti prepoznati tudi sam in se postaviti v bran tistemu, ki se mu godi. Kar daš, to prejmeš. Na tem svetu je vse povezano.

/ NEDELJA, 30. DECEMBER

Praznike imam rada, ker pridejo prijatelji. So nekaj najbolj dragocenega na vsem svetu. Njihova rama mi predstavlja edine kvadratne centimetre, ki jih kot človek v življenju sploh potrebujem in jih močno pogrešam, kadar jih ni ob meni. No, in ko pridejo na obisk in na dvorišču ne vidijo ograj, iz kock sena pa molijo kunčja ušeska, izpod mize perutke kokoši ali pujsji rep, so vedno presenečeni, kako da kunci ne zbežijo v gozd, račke odletijo, pujsi odtavajo. Nekaj časa sem potrebovala, da sem znala ubesediti nekaj, kar je zame sicer tako samoumevno. “Ne beži se iz svobode. Bežimo v njo.” Tako imamo pri nas ograje samo zaradi ljudi, ne živali. Te se vsak večer vrnejo, kjer je njihov dom. Ljubijo občutek svobode, a korenine poženejo kot ljudje. Sploh niso tako zelo drugačne od nas, verjemite.

/ PONEDELJEK, 31. DECEMBER

Ko cela hiša diši, je to Dom. Obožujem praznike. Niso krivi, da smo iz njih naredili nekakšnega kapitalističnega tirana, ob katerem človek pozabi, kako zveni tišina. Zame so nekaj lepega in zelo potrebnega, most med ljudmi, most ljudi z naravo, pozdrav in slovo nekemu sklenjenemu krogu, čas osebnih obračunov. So obred. H kateremu spada seveda tudi hrana! “A je lahko vsak dan silvestrovo?” bi rekel Kruli, če bi prevedli njegov prašičji govor v človeškega. Seveda pa ne razvajamo le živali. Tudi sebe cartamo. Biftek. Rastlinski, seveda. Veronika, ki je avtorica knjige Kokijeva praznična kuhinja, ga je poimenovala kar lečariftek in čičeriftek – odvisno iz česa je, skupno pa so mu sušeni paradižniki, leča ali čičerika. Obožujem ga na toplem toastu z margarino. Na mizi ne manjkajo pečen krompirček, pšenični medaljoni v gobovi omaki, francoska solata, zelenjavni zvitki, pečena zelenjava s česnom pa tortica. Češnja na torti večera pa je dejstvo, da sta se moja sinova odrekla spuščanju glasnih raket, ki vznemirijo vse živali okoli nas. Nerada, a sta se. Ker ljudje nismo središče sveta, ampak le del vsega. Malo pred polnočjo pomislim na vse, ki jih ne morem objeti, a jih nosim v srcu. In na Kokijev facebook napišem voščilo, naj nas vodi ljubezen. Če jo prepoznaš v vsem okoli sebe, komu lahko storiš kaj žalega?

/ TOREK, 1. JANUAR

Kaj prav vsakemu prinese prvi dan novega leta? 365 novih priložnosti. Izjemno darilo, kajne? In sarme! Veganske, seveda. Ajda, riž, malo drobljenca, perfektne, vam povem. Ko pogledam ven, sije sonce. Živali so na pašnikih. Dobesedno pijejo življenje. Kot bi me želele opomniti, da naj bom vsak dan hvaležna za vse tisto, kar imam. Kot one. Sončni vzhodi in zahodi so recimo ena od takih stvari. Niso samoumevni. Kot ni nič na tem svetu. Kdor ne verjame v čudeže, je morda samo pozabil, da je sam eden izmed njih, pomislim in cmoknem vola Miška na lice. Najin čas za cartanje je prišel.

image

CIRIL HORJAK

/ SREDA, 2. JANUAR

Veste, pujsek v starosti šestih mesecev je skoraj nekaj najlepšega, kar si zmorete predstavljati. Dovolj je že star, da vam ni treba več skrbeti, ali ga morda ne zebe, ali je dovolj jedel, ali lepo pridobiva na teži, da se kje ne izgubi in tako dalje. Poka od energije in razigranosti, skače in nori. Pa kako ne bi! Pred njim je še celo življenje, deset let in več! Mala norišnica veselja je. To razmišljam, ko zrem v rilček, ki moli skozi režo v drugem nadstropju tovornjaka, ki se je ustavil tik ob meni na bencinski črpalki. Ob pogledu na kamion, poln mladega življenja, se mi ulijejo solze. Kaj hudega so nam storile živali, da si to zaslužijo? Samo živeti so želele. Pa jim vzamemo tisto, česar sploh nikdar niso zares imele in doživele – življenja. Naše ceste, naše nam tako ljube in drage poti, so torej za nekoga drugega videti povsem drugače.

/ ČETRTEK, 3. JANUAR

Življenje razbije in zlomi dušo, umetnost pa nas spomni, da jo imamo. Dražba otroških risb je bila zelo uspešna in veselim se dne, ko bodo mali ustvarjalci likovne šole Artdidakta iz Maribora lahko obiskali, objeli in pobožali živali, ki so jih narisali. Kaj je največ, kar lahko damo nekomu? Upanje. Da bo nekoč drugače. Še tako temna noč se konča s sončnim vzhodom. In otroci so upanje. Vzamem svinčnik in zapišem naslov: Aurora – dekle dveh svetov. Če mi uspe, bom letos poleg Stellinih povestic, namenjenim otrokom, izdala tudi povest za odrasle. Je že tako, da če z lučko posvetimo na pot nekomu, bo tudi naša pot osvetljena. In mene so živali, ki jim pomagam, pripeljale nazaj na pot, da sem se spomnila, kdo sem bila, preden je svet rekel, kaj moram postati. Deklica, ki piše s srcem.

 
0 odzivov

Povej mnenje

Bi se pridružili pogovoru?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

5 + 5 =