Strah me je

” Mama,
strah me je.

Česa?
Pa ne teme in noči? 

Eh, ne! 
Ne bojim se teme.
V njej vidim vse, kar je.
In saj veš, 
včasih še vse tisto, česar sploh ni  

Pa ne nevihte?
Ne! Ta prevetri mi srce in oči. 
Točno tako kot praviš ti! 

Deroče reke in vetra?
Kje pa! 
Po vetru pride tvoj vonj in potem si tukaj, ko te močno pogresam. Zaradi reke bi lahko plul, ko si zaželim. 
Včasih celo tja, kamor si želim! 

Česa se torej bojiš, 
moj mali pogumni in neustrašni sin. 
Ki ga ne strela, ne grom, ne blisk ne spravijo v dir?

Mama.
Bojim se ljudi…

Ne razumejo vetra kot mi. 
Ne občutijo moči sonca kot mi. 
Še tok rek po svoje usmerjali bi! 

Živijo na zemlji kot da je ni ! 

Kaj če na koncu vzamejo, kar največ pomeni mi. 
Saj veš mama, da to si ti! 

Razumem.
Naj te ne bo strah ljudi. 

Ne vidiva sonca, pa vendar občutiva njegovo moč. 
Ne čutiva vetra, pa vendar poznava vse njegove smeri. 
Nikdar se ne bova hladila v reki, pa vendar zaupava njenemu toku.

Verjemi. 
Ničesar takšnega ni, kar lahko kdorkoli med ljudmi vzel bi ti. 
Nenezadnje. 
Saj veš. 
Da tudi mene ob tebi že dolgo več ni….

A ti občutis življenje onkraj navidezne človeške moči.
Otrok moj, ne boj se ljudi…” 

(Avtor: Ksenija V. Kutlacic # Živali, moje prijateljice,  
Foto: Toronto pig save) 


Za čisto vsakim malim bitjem, 
stoji mama, ki ga je videla kot čudež. 
In verjela vanj.
Ni je razocaral. 
Mi smo jo.
 
 
 
 
 
 
 
 
0 odzivov

Povej mnenje

Bi se pridružili pogovoru?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

four × 3 =