Res mora žival od hiše, ko pride dojenček?

Kolumna je bila objavljena na portalu Ringaraja.net (9.7.2019) 

Veste, pozimi, ko je bilo zelo zelo mrzlo, smo si noge greli kar v kravjem dreku. V hlevu je bilo vedno tako toplo. Neredko smo zaspali kar med živino,” mi je zaupala Angelca, ki je skupaj z več kot ducat brati in sestrami svoje otroštvo preživela na domačiji v Slovenskih goricah, ki je danes dom naše številčne družine.

Njene zgodbe, ki jih je še danes moč občutiti med tukajšnjimi zidovi, se mi zdijo tako žive, da bi jih lahko poslušala ure in ure.

In podobne zgodbe se kar nadaljujejo.

 

Nikoli ne bom pozabila jutra, ko sem na kmetiji panično iskala hčer,” nadaljuje Valerija, ki prihaja iz povsem drugega konca naše dežele.

Ko so jo končno našli, je vsa nasmejana in srečna ležala ob svinji, ki je tisti hip na svet spravila 12 pujskov. Prvi hip sem se ustrašila, da svinja ne bi slučajno ugriznila in poškodovala hčerke, saj so svinje izjemno zaščitniške, ko imajo mlade. A ko sem ju pogledala, je iz svinjske matere vela ena sama milina. Hči je božala enega njenih pujskov, ona pa jo je imela za eno svojih.

Zavod Koki

 

Ti dve pripovedi sta le eni od mnogih, ki nam govorita o kmečkem življenju v časih, ko so bile živali del družine. V tistih časih je bilo druženje otrok in živali nekaj povsem naravnega. Številni kunčji bobki so včasih končali tudi v ustih malčkov, večkrat pa so se pohecali, da mora vsak pravi kmet kot otrok ‘gor zrast’ tudi na  samokolnici gnoja.

In potem me oglas na enem od forumov vrne v sodobni čas:

Če bi kdo želel imeti lepega črnega muca, starega 3 leta, ga podarimo, saj ga zaradi majhnega dojenčka ne moremo več imeti.

Brskam dalje po spletu in najdem zapis nekoga, ki je v čakalnici poslušal pogovor gospe z veterinarjem, če lahko evtanazira njihovega mačka, ker imajo dojenčka. Trudili so se namreč, da bi mačka navadili življenja zunaj, vendar maček po letih bivanja v stanovanju v bližini ljudi tega nikakor ne sprejme.

 

Veterinar je sočutno predlagal, naj se raje obrnejo na kakšno društvo ali zavetišče in ji odsvetoval, da nič krivo žival, ki je bila navajena sobivanja s človekom in se je počutila kot član njihove skupnosti, pobijejo.

 

Strah pred bolhami in dlakami, ki so povsod, pa glistami in morebitnimi drugimi boleznimi, ki jih živali lahko prenesejo na človeka, je pač posledica sterilnega sveta, ki smo ga ustvarili.

Čistega, sterilnega sveta, v katerem se sama sploh ne znajdem.

Živali so namreč moje prijateljice že iz otroštva. Življenja brez tako iskrenih in odprtih bitij si sploh ne znam več predstavljati.

NADALJEVANJE NA Ringarja.net.

0 odzivov

Povej mnenje

Bi se pridružili pogovoru?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

seventeen − 11 =