Pomen ‘reševanja’ rejnih živali

Vprašanje, ki se na prvi pogled zdi samoumevno, se glasi: ”V čem je pravzaprav smisel reševanja rejnih – klavnih živali, ki so že tako ali tako masovno namnožene preko vseh meja in so vzrejene z enim in edinim namenom – da svoje življenje končajo na krožniku, preden bi ga sploh zares začele živeti. Reševanje takih živali se zdi boj z mlini na veter oziroma povedano drugače – medtem ko vi rešite eno kokoš, jih več sto konča v klavnici. V čem je smisel? Ali ima reševanje zares kakšen učinek za planet? 

Takšni in podobni pomisleki in vprašanja so povsem na mestu, vsebujejo namreč trditve, ki druga za drugo povsem držijo.

Vendar manjka del, ki je sicer bistven element. In pravzaprav jedro delovanja Koki. Da bi razumeli srčiko delovanja Koki, naj vam bo v pomoč malo daljša razlaga, vsekakor vredna branja za vse, ki ste se morda znašli v zgoraj opisani dilemi. 

Rejne živali danes ne srečamo skoraj nikjer. Proste – pašne reje kokoši, ki so nekoč polnile dvorišča slovenskih kmetov, je po zadnjih statističnih podatkih v Sloveniji manj kot 1 %, o tem, kdaj ste nazadnje videli pujse na travnikih ali ob blatnih lužah (medtem ko smo jih mimogrede za velikonočne pojedine zaklali in pojedli blizu 58.000), pa si lahko odgovorimo kar sami.

Če pa že in ko rejne živali srečamo, pa sta predstava in vtis, ki ga dobimo, zelo daleč od tistega, kdo te živali pravzaprav so. In čemu so. 

Kdo kokoši pravzaprav so, ne boste izvedeli, če boste obiskali farmo kokoši nesnic.

Kajti živali, prisiljene živeti v minimalnih pogojih izražajo svoje najslabše lastnosti (kljuvajo druga drugo, vreščijo druga čez drugo, hodijo druga po drugi..)

Kdo so pujsi, ne boste izvedeli, če jih boste obiskali nastanjene v farmi na betonskih rešetkah. Oziroma boste dobili izkrivljen vtis, da gre za smdreča, kruleča bitja s pogriženimi repi in z od dreka umazanimi stegni, preluknjanimi ušesi in šifro.

Kdo so rejne živali zares, pravzaprav zaman iščete tudi v šolskih učbenikih. Ker so zreducirane zgolj in samo na predmet prehrane in koristi za človeka. 

Seveda pa je tukaj še dejstvo, da z rejnimi živalmi v večini primerov v sodobnem tempu sploh ne boste imeli stika.  

In dokler in tem bolj so življenja teh živali skrita očem, je prav vsa manipulacija možna in zdi se celo resnična. Reklame, ko piščanci skačejo iz salam in pojedine v gostilnah pri šefih so in ostajajo tako edine podobe farmskih živali v javnosti.

Ni treba daleč po dokaz. Rejne živali so zreducirane na predmet. Na prehranski artikel. Kot moka. In sol. 

Kdo živali resnično so, bomo spoznali, če jih bomo srečali v okolju, kjer živijo kot bi morale od nekdaj – primerno značilnostim svoje vrste.  

Ko torej farmsko žival (pujsa, kokoš, purana..) vzamemo iz sistema reje za prehrano in ji omogočimo, da zaživi življenje kot ji pripada – v naravnem okolju-  z varnim zavetjem, vrnjenim dostojanstvom in spoštovanjem, bo takšna žival razvila vse svoje lastnosti, ki jo določajo. 

Kajti – le te lahko – tako kot človek – razvije le v življenjskih pogojih, ki so zanjo primerne. . 

Ko srečamo rejno žival v okolju, ki ji pripada, brez večjih dokazov in prepričevanj spoznamo, da je tudi žival, ki jo poznamo s krožnika, samosvoja, bistra, radovedna kreatura, predvsem pa samostojno bitje z vsemi lastnostmi, ki jih sicer pripisujemo svojim ‘hišnim ljubljenčkom’. Da občuti strah, bolečino, radost.

In nehote in če si to priznamo ali ne – porodi se vprašanje – zakaj enim privoščimo takšno življenje, za druge pa nam pravzaprav ni mar? Oziroma niti pomislimo ne. 

In v zgornjem opisu je podana ključna vloga krajev in organizacij kot je Koki, v tujini poimenovanih ‘zatočišč’ – kjer so posamezne rešene rejne živali našle svoj varen in trajen dom do naravne smrti.

Zatočišče je ‘oaza’ in nima veliko skupnega z zavetiščem, kot ga poznamo v primeru mačk in psov, kjer živali iščejo dom. Živali v zatočišču – miroljubni oazi živijo za stalno, na svobodi in imajo pomembno izobraževalno funkcijo. Eno najlepših svetovno znanih zatočišč je avstralski Edgar’s Mission

Ko torej enkrat pridete v kraj, kjer prav te odrinjene živali – pujsi, krave, kokoši, purani, race, gosi, kunci, koze, ovce, krave živijo življenje kot jim pripada in v pogojih, ki jim omogočajo, da razvijajo lastnosti kot svobodna in samostojna bitja, dobite priložnost videti drugo plat. 

Takrat – ne le reklame, celo pregovori postanejo smešni – trapast kot kura nikakor ne drži, ko ugotovite, da kure na pašniku sledijo pujsom. Ker le ti rijejo. In jim tako servirajo njihovo najljubšo hrano – deževnike. Zasvinjan – postane tudi nekako smešno, ko ugotovite, da so pujsi ene najbolj čistih živali, ki iztrebljajo zgolj na eno mesto. Je pa res, da so to bitja, ki daleč od vsega najraje rijejo po zemlji. Vzeti jim možnost ritja po zemlji je kot bi ljudem zvezal roke. In glej ga zlomka – potem nas mnoge prešine. Kako sploh živijo bitja v betonskih hlevih, na rešetkah, kjer nikoli ne morejo riti po zemlji?

Četudi jih potem pojemo, ali je prav, da jih skozi življenje prikrajšamo za eno temeljnih potreb?

Seveda bo zakonodaja govorila drugače, da imajo zadovoljene potrebe, sodobni svinjaki zapovedujejo v njih celo igrače za majhne pujske. Če pujse poznate kot poznate svojega psa, v dno njihove duše, je igrača za majhne pujske smešna. In daleč od tistega, kar oni zares potrebujejo. 

Ugledati živali, za katere nas učijo, da so na svetu zato, da jih jemo, v tako drugi luči, je izkušnja, ki vas ne more pustiti ravnodušne. Iti čez njo je pogumno dejanje. Kajti nezavedno zamaje temelje, na katerih gradimo svoje znanje in vedenje o njih pravzaprav skozi ves šolski sistem, ko se učimo, da pujsi dajejo meso, kokoši dajejo jajca… Ugotoviti, da pujs ne ‘daje’ mesa, temveč mu vzamemo življenje, edino, ki ga ima, in ima ga rad, zato, da dobimo meso, je že na meji kulturnega šoka. Za večino ljudi. Rejci dobro poznajo svoje živali. Mnogi jih s težavo zakoljejo, še več jih raje odpelje do lokalne privatne klavnice, saj uradne velike klavnice sami označujejo za grozljivko. 

In to je moment, zakaj je nekaj živali nujno vzeti živali iz sistema reje in jim omogočiti življenje kot bi ga morale živeti.

To je moment ‘reševanja’ rejnih živali.

Daleč od masovnega reševanja. Gre za ‘one in a billion’ rejnih živali, ki zaživijo drugače oziroma na edini pravi način – v skladu s svojimi potrebami in lastnostmi. Izven družbeno definiranega konteksta – za prehrano ljudi.

Seveda pa ni tako zelo zanemarljivo dejstvo, da ima konkretna ‘reševalna akcija’  velik pomen tudi za konkretno življenje konkretne živali. Da bi razumeli slednje, da pravzaprav vsako življenje vendarle šteje za tisto rešeno žival, morate imeti določeno empatijo do rejnih živali – sočutje. Če bi bili na njenem mestu, bi si vendarle želeli, da vas nekdo ‘reši’ in vam nariše nasmeh na obraz. 

In prav slednje počne Koki z vašo pomočjo- riše nasmehe na obraze tistih bitij, za katere mnogi ne vedo, da se sploh znajo smejati…

pujs odi-vrt-resize

 

 

 

 

 

0 odzivov

Povej mnenje

Bi se pridružili pogovoru?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

19 − 6 =