Osli in mi

O oslih ljudje vemo zelo malo. 
Naš odnos do njih zaznamuje eden glavnih predsodkov  - njihova domnevna trma. 
Ki pa je, kot pove Stane Sušnik iz Zavoda Oslarija, v resnici le oslova skrb za lastno varnost. 
Da bi vsaj malo življenja teh živali približali ljudem, smo pripravili krajši intervju z g. Sušnikom,
ki je brez dvoma eden izjemen poznavalec te čudovite živali.  

1. Lahko prosim za začetek poveste, kako so v vaše življenje vstopili osli? 

Zgodba je pravzaprav precej preprosta. Z ženo sva se odločila za nakup stare hiše na Krasu, ki sva jo v nekaj letih obnovila, prodala svoj dom v Ljubljani in se preselila na najino kmetijo, saj sva ob hiši dobila tudi 4 ha zemljišč, od katerih so bila nekatera primerna za pašo. Pred tem sva večkrat obiskala prijatelja blizu Velenja, ki sta tam redila poleg ovac tudi manjšo čredo oslov. Tam sem prvič prišel v stik z njimi in očarali so me z mirnostjo, ljubeznivimi rjavimi očmi, toplino…nisem se jih bal, česar ne morem reči, kadar sem med bil večjo skupino konjev.Pred tem nisem imel popolnoma nobenih izkušenj z rejo domačih (rejnih) živali. Najinih muc in psičk seveda ne štejem poleg.

Kake pol leta pred selitvijo na Kras sva izvedela za belega oslička, ki se je izvalil (kot pravijo Kraševci) v Senožečah. Takoj sva ga želela videti in lastnik je potrdil, da ga je pripravljen prodati, a šele, ko bo dopolnil 9 mesecev. Tako je tudi bilo in ta rok se je nekako ujel z najino selitvijo v novi dom na Krasu.

Takoj sva Donu, najinemu albino osličku, uredila pašnik.

Čokolada in Don, ta črna in ta bel... (640 x 480)

Čokolada in Don Foto: Zavod Oslarija

 

S časom sem se poučil o načinu paše, o ustreznih ograjah, prehrani, oskrbi in vsem, kar mora rejec vedeti. Nakupila sva še nekaj samic, ne da bi gledala na pasmo (ki v Sloveniji itak niso priznane). Iskala sva živali večjega okvira (višje od 1.00 metra v vihru) in tako s časom nabrala kak ducat oslic. Najinega belega Dona sva (potem ko je zaplodil mladiča, navadnega sivčka), dala kastrirati, saj sva se z ženo odločila, da bo plemenski samec najine črede Sam – večji, popolnoma črn potomec sicilijanskega osla, ki ga je znanec res pripeljal pred leti s Sicilije.

naš samec na pašniku (640 x 480)

Naš samec na pašniku Foto: Zavod Oslarija

Marjetice so radovedne (640 x 480)

Marjetice so radovedne, Foto: Zavod Oslarija

mladički so prve tedne prilepljeni k mami (640 x 480)

Mladički so prve tedne prilepljeni k mami, Foto: Zavod Oslarija

Te živali so me začele tako zanimati, da sem se obrnil na Inštitut za rejo in zdravstveno varstvo kopitarjev Veterinarske fakultete Univerze v Ljubljani. Ker dotlej oslom niso posvečali nikakršne pozornosti, smo se dogovorili, da skupaj z najinim novoustanovljenim Zavodom za raziskovanje in rejo oslov Oslarija začnemo s pregledi oslov, ki jih redijo v naši deželi. Zavod sva ustanovila zato, ker je tako ustrezneje za sodelovanje z drugimi ustanovami.

Tako z Inštitutom RZVK VF že 4. leto pregledujemo odrasle osle po Sloveniji – pri rejcih, ki nas povabijo. Na spisku pregledanih živali s podrobnim opisom je tako že preko 200 oslov oz. oslic.

Da bi izvedel čim več o teh prijaznih živalih, sem se dvakrat udeležil tečaja za rejce oslov v angleškem zavetišču Donkey Sanctuary, ki velja za vodilno ustanovo v svetu, ne le glede nudenja pomoči živalim, temveč tudi kot središče znanja in razvoja vede o oslih in mulah. Občasno obiskujem rejce v tujini, se udeležujem mednarodnih srečanj itd.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Zavetišče Donkey Sanctuary

Doslej se je na najini Oslariji izvalilo 22 mladičev, med njimi le en mrtev, prezgodaj skoten mladič. Samice obdrživa, samci morajo prej ali slej v širni svet, k novim lastnikom…Najin Sam zadošča za oplajanje približno ducata samic. Seveda pa skrbno paziva, da nikoli ne pride v stik s katero od svojih potomk, saj je oslovski libido eden najmočnejših med sesalci. To z drugimi besedami pomeni, da en plemenski samec zlahka poskrbi za 20 – 30 oslic.

pregled najinih oslov na Oslariji 2013 (640 x 480)

Pregled najinih oslov na Oslariji 2013, Foto: Zavod Oslarija

Dokupila sva še dodatna zemljišča, precej sva jih vzela v zakup od Sklada kmetijskih zemljišč RS, še več pa sva jih najela od sovaščanov. Tako zdaj upravljava z več kot 60 ha zemljišč, ki so pretežno namenjena paši, manjši del pa redno kosimo, da imava zalogo sena za zimske mesece.

Osli so vseh 12 mesecev na prostem, pasejo se na kraških gmajnah, na vsakem pašniku jim postavimo eno ali dve lopi (montažni, ki sva se jih sama domislila), kamor se zatečejo poleti pred muhami, pozimi pa pred padavinami ali burjo.

zima 2012-13 (640 x 480)

Zima, Foto: Zavod Oslarija

Samec Sam je vselej na svojem pašniku, v družbi nekaj izbranih samic, hkrati pa tudi vedno ločen od tistih samic (ali svojih potomk ter albina Dona), za katere ne želiva, da bi jih oplodil. Čim oslica izvali mladička, jo takoj ločimo od samca in običajno ji ponudimo ločen pašnik, da se lahko posveti vzreji mladička. Tako so skoraj vselej dejavni 3 pašniki (eden z glavno čredo, »harem« – samec z izbranimi samicami za oplajanje in »vrtec« – pašnik z oslicami in mladički). To seveda pomeni toliko več opreme, selitev, oskrbe – a to sva pač vzela kot samoumevno, saj nama je dobrobit živali vselej na prvem mestu.

Dejstvo, da je na Krasu tako rekoč neomejeno veliko zemljišč, primernih za pašo, ker je živinoreja tu zelo slabo razvita, z izjemo nekaj rejcev drobnice, je za naju tako dragocena, da pač izkoriščava te obsežne pašnike v največji meri.

2. Kako bi opisali osle – kot živali? Kakšni so v medsebojnih odnosih znotraj svoje vrste, kakšni so v odnosih s človekom? Kako se je položaj oslov tekom desetletij spreminjal, če se je? Znamo ljudje prepoznat v njih pravo dragocenost?

Osel je eden od treh kopitarjev v rodu Equus: poleg konja in zebre. Vsakdo ve, da so med temi vrstami velike razlike. Tisto, česar večina ne ve, je pa bistveno za razumevanje oslov, je njihov izvor. Osli so se pred milijoni let razvili v Afriki, na predelu, ki ga imenujemo afriški rog, torej na območju današnjih dežel Vzhodne Afrike: Etiopija, Eritreja in Somalija. To je skrajno neprijazen svet, kamnit, puščavski, zelo vroče podnebje, kjer temperature dosegajo rekordne vrednosti, kjer je hrana za živali v zelo omejenem obsegu, voda pa še bolj. Razvoj v takem okolju je vplival na osle tako, da so se privadili preživetja v skrajno skromnih okoliščinah.

Osel velja za prvo udomačeno žival na afriški celini in šele pred cca 6.000 leti so ga pripeljali v Evropo.

Pomembno spoznanje se mi zdi, da ga je človek v Evropi vse do pojava traktorjev uporabljal kot ceneno, trpežno in nezahtevno delovno žival. Od začetka mehanizacije kmetijskih del je osel v Evropi izgubil svojo vlogo in odtlej ga gojimo (razen izjemoma) kot domačega ljubljenčka. Privaditi se je moral povsem drugačnemu podnebju, obilni in kalorični paši, omejenemu gibanju in družbi ljudi.

med hrano ne spada le travinje, temveč tudi grmi, listje in skorja debel (480 x 640)

Med hrano ne spada le travinje, temveč tudi grmi, listje in skorja debel, foto: Zavod Oslarij

Le v t.i. nerazvitem delu sveta so osli še danes delovne živali, zato jih od cca 44 milijonov oslov (FAO) manj kot pol milijona živi v Evropi, na desetine milijonov pa na Kitajskem, v Egiptu, Indiji, Afriki idr.

Tam, kjer so osli v vlogi delovne živali, pogosto z njimi ravnajo neprijazno, nimajo dovolj hrane in vode, največkrat so brez zaščite pred vročim soncem, ne omogočajo jim počitka med nošnjo, vleko, vožnjo; nimajo veterinarske oskrbe. Lastniki in rejci izkoriščajo prislovično oslovo potrpežljivost, vdanost, nezahtevnost. Donkey Sanctuary se s svojo mrežo podružnic po vsem svetu trudi pomagati takim živalim, v zadnjem obdobju predvsem z izobraževanjem lastnikov in rejcev.

Poleg tega, da pomagajo pri vleki in nošnji, je predvsem v Sredozemlju, največ v Italiji, uveljavljena reja oslic za pridobivanje osličjega mleka, pa tudi za uživanje oslovskega mesa. Ta tradicija je prisotna tudi na Kitajskem in še kje.

Naš glavni predsodek glede oslov je njihova domnevna trma, ki zaznamuje naš odnos do njih. V resnici gre za oslovo skrb za lastno varnost. Kot trmo označimo njegovo upiranje nečemu, v kar ga silimo, ne da bi osel zmogel razumeti, kaj zahtevamo ali pričakujemo od njega. Osel, ki zaupa svojemu lastniku in mu ta zna posredovati svoje želje, ne bo veljal za trmastega.

najina največja oslica Ara (425 x 640)

Najina največja oslica Ara, foto: Zavod Oslarija

Pogosto pravim pomočnikom pri naših številnih selitvah s pašnika na pašnik, med katerimi se včasih zgodi kak zabaven prizor, ko katera od živali nikakor noče prek asfaltirane ceste: »Nam se mudi, njej (njemu) pa ne. Oslica ne prepozna te sive površine in se je boji; dati ji moramo čas. A kaj, ko smo ljudje tako obremenjeni s časom…«

ena od mnogih selitev s pašnika na pašnik (640 x 480)

Ena od mnogih selitev s pašnika na pašnik, Foto: Zavod Oslarija

Znanci in takšni, ki nas obiščejo prvič, so vsi presenečeni nad prijaznostjo in pripravljenostjo za ljubkovanje pri najinih oslih. Vsem povem, da so vajeni ljubeznivega odnosa, iskrene skrbi in najinega miru, ki sva se ga nalezla od njih…

Pripovedi o oslih, ki grizejo, brcajo itd. so zame le znamenje, da lastnik z njimi neprimerno ravna.

prve tedne mladički pijejo vsakih nekaj minut (480 x 640)

Prve tedne mladički pijejo vsakih nekaj minut, Foto: Zavod Oslarija

Skoraj bogokletna je trditev, ki sem jo doslej že enkrat slišal od izkušenega rejca, ki ima tako konje kot osle: »Osli so pametnejši od konjev.« Če zanemarimo neprimerno primerjavo »pameti« med dvema vrstami živali (saj pamet presojamo po človeških merilih), lahko to trditev pojasnimo s tem, da pri konjih cenimo njihovo učljivost, pripravljenost podrediti se človeku, navezanost na ljudi itd. Pozabljamo pa na dejstvo, da se je človek tisočletja posvečal žlahtnjenju konjev, medtem ko se z osli ni ukvarjal skoraj nikoli in nikjer. Resda je v sredozemskih deželah priznanih več deset pasem, a v resnici gre za kak ducat po videzu in velikosti različnih pasem, živali pa v bistvu še vedno ostajajo precej prvinske.

Če sklenem: le malo ljudem se zdi vredno svoj čas in radovednost posvetiti oslom, ker večina pač v njih ne vidi posebne koristi ali vrednosti. Osli so od nekdaj veljali (in tako je še dandanes) za poceni domače živali. Kako gledajo na osla v nerazvitem svetu, pove etiopski pregovor: Ženska, ki nima osla, je sama oslica. (Sama mora opraviti vsa dela, pri katerih bi ji sicer lahko pomagal osel.)

Cena osla ali oslice na trgu v Sloveniji se giblje med 200 in 500 evri, v povprečju pa dejansko ne presega 300 evrov.

3. Kakšno je stanje na področju Slovenije? Bi po vzoru iz tujine že potrebovali kakšen Donkey Sanctury – zatočišče za zapuščene itd…osle? Kje so recimo največji problemi na splošno?

Kljub dejstvu, da je predpisano obvezno označevanje domačih živali, torej tudi oslov, in vpis v centralni register, mnogi rejci tega ne upoštevajo, zato je težko določiti točno število oslov v Sloveniji. Leta 2013, preden smo začeli z zgoraj omenjenimi pregledi, je bilo v uradni evidenci približno 880 oslov in mul (teh je sicer manj kot prstov na roki…). Z leti je to število naraslo in sedaj presega številko 1.200. Menim, da v resnici ne gre za to, da bi bilo oslov več kot prej, temveč so ljudje nekoliko bolj osveščeni o njih, tudi zaradi pisanja o najini reji. Ocenjujem, da je še vedno več sto živali, ki niso evidentirane, in jih redijo bodisi za zabavo ali, še pogosteje, za zakol.

Po obisku več kot 60 kmetij, kjer redijo osle (resda so bili to lastniki, ki so nas sami povabili k pregledu njihovih živali), lahko rečem, da stanje v reji oslov pri nas ni slabo. Seveda so posamični primeri zanemarjanja in neustrezne nege (težave so predvsem v neredni oskrbi kopit, debelosti zaradi obilice hrane in pomanjkanja gibanja idr.), a tako je pri vseh domačih živalih.

Pred leti je na moje povabilo Slovenijo obiskal predstavnik Donkey Sanctuaryja g. Andrew Judge, ki vodi njihovo delovanje v evropskih deželah. Med večdnevnim obiskom je pogovor nanesel tudi na to, kakšno je stanje reje oslov pri nas. Povedal sem mu svoje mnenje, da potrebe po posebnem zavetišču za osle ne vidim, saj moje izkušnje in spremljanje stanja kažejo, da ni veliko drastičnih primerov zanemarjanje ali zlorabe. Seveda pri tem upoštevam tudi dejstvo, da že delujoča zavetišča za domače in vzrejne živali v naši deželi s težavo pridobivajo sredstva za svoje hvalevredno delo.

Samo kot zanimivost: The Donkey Sanctuary v Devonu deluje že skoraj pol stoletja, v tem času so poskrbeli za več kot 14.000 živali (oslov in mul) po vsem svetu, sredstva za svoje delovanje pa zbirajo izključno z donacijami in zapuščinami, nekaj malega pa s prodajo spominkov, knjig idr. Ogled zavetišča je mogoč vse dni v letu in je brezplačen. To, da posamezniki zapustijo svoje premoženje zavetišču,je pri nas (domnevam) nekaj nepredstavljivega. Letni prihodki tega zavetišča so v letu 2015 znašali neverjetnih 35 milijonov funtov (približno 39 milijonov evrov)!

Tako kot povsod bi naši rejci potrebovali izobraževanje o posebnostih reje oslov in o specifiki teh kopitarjev. Doslej mi je uspelo privabiti dva veterinarja iz omenjenega angleškega zavetišča, da sta jeseni 2015 predavala študentom veterinarske fakultete in pa poklicnim veterinarjem, sekcija za kopitarje, na njihovem vsakoletnem izobraževalnem seminarju. Edina literatura v slovenskem jeziku, ki je primerna za zasebne rejce, je knjiga SVET OSLOV nemške avtorice Gabriele Boiselle, ki je pred leti izšla pri založbi Stella. Najosnovnejše informacije pa so objavljene na moji spletni strani www.oslarija.si

4. Na vašem posestvu jih živi kar nekaj, dvema iščemo dom sedaj. Kaj mora vedeti tisti, ki se odloči, da bo svoje življenje delil z oslom?

Poleg vsega zgoraj navedenega bi priporočal, da si rejec pred nakupom odgovori na nekaj vprašanj, kot so:

zakaj pravzaprav želim rediti osla? Odsvetujem kupovati oslička zato, da ugodimo otroku, saj, kot vemo, žival ni igrača. Prav tako bi morali prepovedati neumen običaj, da osla podarijo ljudem za okroglo obletnico. Kot potrditev, do kakšnih absurdov lahko pride pri tem, naj povem, da smo med pregledi oslov nekje na Štajerskem naleteli na oslico, ki je bila pri rejcu samo zato, ker je njena prava lastnica ni hotela več imeti doma v garaži, kamor jo je »spravila«, potem ko jo je dobila kot darilo…

bom imel eno samo žival ali več? Kako si predstavljam njeno prihodnost? Ko me sprašujejo, katera je najbolj značilna lastnost oslov, vselej odgovorim, da je to družabnost. Najbolj nesrečen osel je tisti, ki mora biti sam. Zato najinih oslov (samčkov) nikoli ne prodajava ali odstopiva rejcem, pri katerih bi bila to njihova edina žival. Za prvo silo zadostuje družba drobnice, konjev, tudi krav, seveda pa ni nič boljšega kot družba drugih oslov oz. oslic. Vedeti moramo tudi to, da osel v optimalnih razmerah živi tudi do 30 ali celo 40 let. V Donkey Sanctuary sem videl osličko, ki je imela 47 let.

– bi imel raje osla ali oslico, velikega ali majhnega, starega ali mladega? Osel (moškega spola) je spolno zrel nekje od poldrugega leta naprej; oslica pa šele od tretjega leta. Seveda lahko pride do oploditve tudi že prej, a jo odsvetujejo. Če bo torej osel vse življenje sam na kmetiji, pa čeprav v družbi drugih živali, ne bo najbolj srečen, nekateri postanejo tudi sitni, rahlo zlobni. Pri tem je veliko odvisno od njegovega značaja, ta pa se razlikuje od živali do živali, kot pri ljudeh. Nekoliko lahko omečimo njegovo težnjo po dominaciji, če ga kastriramo, a to je korak, pred katerim moramo dobro razmisliti. Oslice so glede vedenja bolj predvidljive, mirnejše in če z njimi prijazno ravnamo, bo tak tudi njihov odnos do nas. Majhni oslički, sivi dalmatinčki, ki so pri nas v večini, so praviloma prijazni, vidljivi, radovedni in crkljivi. Enako je praviloma tudi z večjimi osli, če so vse svoje življenje doživljali prijazen, sočuten odnos.

Odločitev za par oslov je praviloma boljša kot le za eno žival; pri tem se lahko odločimo za par, ki pa nas bo seveda najprej v letu dni razveselil s podmladkom. Če bo ta ženskega spola, bo najpozneje čez dve leti, raje še prej, treba mladičko ločiti od njenega očeta. V razmislek: imam dovolj prostora in opreme za dva pašnika? Bom zmogel tako rejo? Prej ali slej se bo dogodek ponovil…Kakšno prihodnost bom namenil mladičkom? Jih bom oddal, predelal v hrano?

poznam veterinarja, ki ima vsaj malce znanja o posebnostih oslovske nege in jim je naklonjen? Imam v bližini kovača, ki bo na 3 do 4 mesece prišel obrezat kopita mojemu oslu ali pa se bom tega priučil sam? To ni popolnoma preprosta zadeva, saj zahteva nega oslovskega kopita drugačno znanje kot pri konju.

Vabljeni k prebiranju še nekaterih drugih intervjujev z gospodom Stanetom Sušnikom, ki jih najdete v naslednjih člankih tukaj: Oslarija za boljši odnos do oslov – Delo, O oslih le najboljše – Delo, Istrski osli tudi na Krasu in v Brkinih – Primorske ,  Osli po novem – večni uporniki elitam – Delo in Dom  , Oslarija na Krasu – Petra Mezinec

V primeru vprašanj povezanh s skrbjo za zdravo in dolgo življenje oslov pa smo prepričani, da vam bodo v Zavodu Oslarija zmeraj znali poiskati prave odgovore.  

 

0 odzivov

Povej mnenje

Bi se pridružili pogovoru?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

17 + 12 =