Odiju v slovo

Sinoči nas je zapustil Odi. Nekaj minut pred osmo zvečer mu je odpovedalo srce. Zgodilo se je v trenutku. Na tem mestu objavljamo zapis Ksenije, ki je z družino delila njegov nežen, zvedav in iskriv pogled na svet. Morda vam bo njegova zgodba pomagala, da boste lažje razumeli, zakaj se borimo za nevidne živali med nami. 

” Odi je bil naše čisto prvo malo prašičje detece. Ko smo ga tri leta nazaj tistega lepega avgustovskega dne pripeljali na sprednjem sedežu starega razdrapanega vozila, bolj za šalo kot zares (z otrokoma smo rekli – kaj pa če bi imeli pujska), se nam niti sanjalo ni, kako zelo močno bo spremenil in zavedno zaznamoval naš družinski, še zlasti pa moj svet.
Ime sem mu dala Odi – izpeljano je iz besede odojek. Tako so mu rekli gospodarji.

Jaz pa sem mu rekla “mali grdobec” in se od srca smejala, kakšna mala vesoljska kreatura z velikim rilcem in ogromnimi uhlji, da se zdi, da bo z njimi vsak čas poletel, je prišla med nas.

PUJSEK-ODI

pujsek odi in otrok

pujsek

On pa je mljaskal jabolčka, me prosil za palačinke in se s tistim rilcem prerinil v moje naročje ter v manj kot 24ih urah zasedel vse moje srce, ki nikoli dotlej ni utripalo za živali njegove vrste.
Za prašiče.

No, zasedel je tudi kavč v dnevni sobi. Se naučil prinesti palico in jo zamenjati za palačinkico.
Ker človek, ti sploh veš, kaj so palačinke!?!
To je nekaj najboljšega na celem svetu. Saj veste.

pujs-odi-spi

pujsek odi

pujsek odi na sprehodu

Nikoli ne bom pozabila trenutka, ko se je nekega dne zazrl v okno s takim hrepenečim pogledom.

pujsek in okno - odi resize
Čeprav tik pred zimo, smo mu postavili pašnik.
Rekli smo zato, ker v življenju štejejo trenutki. Naj bo srečen. Mi pa z njim.

odi dirka po travi

odi-frida-pisek
Na pašniku je ril, ko je sijalo sonce. Na pašniku je ril, ko je lil dež.

odi in ksenija resize
In pil življenje.

odijev prvi dež

Včasih pa živce, če je prelomil ograjo. S kokoškami je sklenil neverjetno zavezništvo. Preril zemljo in jim na plan zbezljal njihov najljubši plen – deževnike.

In potem smo skupaj stopili v naš prvi december.odi-pujsek-trava-koki

Vzljubili smo ga tako zelo močno, da bolj skorajda ni mogoče imeti nekoga rad.
Čakal nas je pred vrati, zaspal pokrit z odejico, kradel pouštre otrokoma, ko sta gledala nedeljski živ žav.
In v trenutku, ko se je zdelo, da smo ena najsrečnejša velika pisana družina na celem svetu, se je zgodilo.
Odi je obolel za deformacijo, zaradi katere je praktično čez noč /natančneje dan postal hrom na zadnje noge.

odi in ksenija ko bere 2

Takrat se nam je podrl svet.

Tak tisti čisto nov svet, dotlej neznan svet, ki je v nekaj mesecih zrastel iz ene same ljubezni.
Podrl se je vsem, vendar še najbolj meni.
Vsak, ki je nesebično kadarkoli ljubil nekoga, bo to razumel.

Minili so tedni, kaj tedni, pretekli so meseci, preden sem razumela, da so v življenju stvari, ki se jih preprosto ne da spremeniti in jih bo treba sprejeti. Da Odi preprosto ne bo več hodil. Da ne bo nič pomagalo, če se bom krivila, da je morda pojedel preveč palačinkic namesto vitaminov.
Da ne bo nič pomagalo, če sem bom še stokrat vprašala, zakaj tisti usodni dan nisem šla najprej k njemu, šele nato pa na računalnik. Da ne bo nič pomagalo ukvarjati se s stvarmi, ki se jih več ne da spremeniti. In da bo treba pogledati naprej.
In potem smo se navadili in sprejeli njegovo novo življenje. Življenje, ki bo pač preprosto drugačno kot smo ga zanj načrtovali.

On pa je svoje življenje začel deliti z nami še bolj tesno kot kadarkoli.

odi-ksenija

 

Svoj prostor si je izbral na hodniku, zelo glasno zagodrnjal in nakazal, kdaj mora lulat in kakat, da smo prinesli pleničko. Ob njem smo preživeli ure in ure, on pa je sedel in rad poslušal instrumentalno glasbo, se jezil na mačke, ki so ga preskakovale ter nežno vsak večer zaspale ob njem.
Neredko smo bili vsi z blazinami ob njem in brali.

pujsek odi spancka in mi mu beremo

Jaz sem svojo malo pisarno preselila k njemu na hodnik na stopnice. In tam so potem nastajale zgodbe in objave, ki so preko Kokija počasi začele spreminjat svet večim živalim.

odi, kosmiči 2 resize
Ko je zapadel sneg, smo zimo ustvarili na hodniku s kepami snega, on pa je vse razigrano goltal.
Kaj ti bodo noge, če imaš domišljijo, da letiš.
Ko je prišla pomlad, smo izkopali koreninice, zemljo, regrat in deteljo, pa prinesli pomlad k njemu. Če že on ni mogel ven.

odi-krofe bi!

Ko je sijalo poletno sonce, smo ga zapeljali pod okno, da so ga božali večerni žarki. Svoj ritem smo prilagodili njemu.
On pa se je z neizmernim empatičnim značajem, radovednim pogledom, trmoglavostjo in igrivostjo naselil v sleherno kapilaro naših teles in polnil več kot dve leti našega življenja. Spremljal živali, ki so prihajali v naše zavetje, jih videl odhajati, bil moja opora,ko sem jokala, ko mnogim ni uspelo.

pujsek odi

Zadnje mesece se je stanje poslabšalo. S težavo je sedel, sprednje nogice niso vzdržale telesne mase. Kljub temu, da je jedel skromno kalorično hrano. Telesa pujskov so gensko zdeformirana tako, da v kratkem času pridobijo čim več mase. Ne glede na to, kaj jedo. Bil je pasme, ki ima celo eno dodatno rebro. S težavo se je obrnil in bil pri tem precej zasopel. Vedeli smo, da njegovo srce ni močno.

Pravijo, da nihče ne odide prej, preden ne izpolni svoje naloge, s katero je prišel na ta svet.
V treh letih bivanja z njim, sem zaradi njega spoznala prašičjo naravo v dno duše. Tako intenzivnega sobivanja verjetno nikoli več ne bom deležna z nobenim bitjem pod soncem – ne človekom ne živaljo.
Odprl nam je pogled v svet tako močno nerazumljenih, nevidnih bitij. In tako sem v obdobju treh let v vsakem prašiču začela prepoznavat njega. Osebnost, ki je lastna njim. Osebnost, v katero smo se tako močno zaljubili. Ne da bi se zavedala, sem začela pomagati prašičem. In kot bi oni čutili, so pomoč in zavetje našli pri meni.

Prišla je Dorica, ki v svojem imenu nosi Odija…prišel je Pumba. Prišla je Stella. Prišel je Teo, ki sem mu našla dom. Iz dneva v dan so začeli prihajai klici za nasvete o prašičih, za pomoč…postali so moj svet. In oni so me sprejeli v svojega.

In sinoči se je zgodilo. Bil je sila čuden in žalosten dan.
Dopoldan sem se odpeljala na kmetijo, od koder smo rešili pujso Čoki. Razlog je bil, da si nisem mogla izbrisat iz glave naslednje podobe. Ko smo Čoki, ki ni želela iz grozljivo majhnega betonskega hleva, ki spominja smao še na taborišče, vlekli ven – so se trije mali pujski (ne njeni, njenih že davno več ni) vlekli za hlačnico gospodarja, naj jo pusti. Branili so jo. Ne vedoč, da ne bodo sami nikoli stopili iz stavbe, ki spominja na taborišče. In da je ona v tistem trenutku rešena. Ta prizor mi je sedaj, ko je tudi Čoki na varnem in noben človek nad njo ne bo dvignil roke, hodil pred oči.

Zato sem se odločila, da grem in se pogovorim z gospodarji.
Ne vem, kaj sem pričakovala, vsekakor pa veliko preveč.
Ko smo se pripeljali tja s presenečenjem zanje, smo naleteli na mlako krvi pred hlevom. Če bi bili le nekaj trenutkov prej…
Srečanje ni prineslo nič dobrega.Bilo je polomija.
In tisti mali rilčki ne bodo nikoli videli sonca in bodo zavedno zaman čakali dan, da se vrata odpro.

Ko sem prišla domov, sem malo pred osmo zvečer odšla peš do Čoki. Odi je spal, otroci in Luka so gledali poročila. Vse je bilo mirno, vse narejeno. Šla sem do Čoki, da jo pobožam, da skomunicirava na njen način. Da ji povem, da sem jih obiskala. Ampak da so ljudje, ki se jih ne da spremeniti.
Še s tako veliko mero ljubezni in potrpljenja.
Nimam tistega, kar bi želeli. Nočejo od mene. Nisem prava. Nimam moči, da rešim pujske ki jih ne dajo.

Ko sedim ob Čoki (ona pa se jezi, da naj drugič prinesem jabolka in ne cmerastega obraza), priteče moj mali junior Teo. In pravi – mami, takoj leti gor. Oči pravi, da bo Odi umrl.
Ko sem pritekla, je umrl. Vsega skupaj je trajalo 30 sekund. V trenutku. Odpovedalo mu je srce.

Naše pa bo zavedno utripalo zanje.
Vsak pujsek je Odi. Vsaka žival je Odi.

V sebi nosijo dragocen dar, ki je onkraj tega, kar smo sploh zmožni dojeti.
In danes je Odi predal zadnje in najpomembnejšo lekcijo meni in moji družini – kako je, ko odide družinski član.
Praznina je.
Luknja je.
In sčasoma bo bolje.
Žalost je pač žalost. Tukaj ne gre kaj dosti narediti. Treba jo bo izjokati. Pa naj traja kolikor traja. Tudi solz enkrat zmanjka.

Nikoli pa se ne bomo nehali boriti za te male rilčke, stlačene za temnimi zidovi hlevov in rešetk, kjer jih nihče ne vidi in sliši. Oni pa s takšnim veseljem, upanjem in zaupanjem zrejo v človeka in čakajo sonce…

Odi, naj ti bo zemljica lahka. Počivaj v miru. Tvoja Ksenija

 

odi-ksenija

 

0 odzivov

Povej mnenje

Bi se pridružili pogovoru?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

14 − six =