O fantu, ki je slišal živali govoriti

O fantu, ki je slišal živali govoriti

Šepet zgodovine: Živali nam pomagajo, da sprejmemo sebe.

Julija in kokos

»Blagor tebi, tovariš, ki boš še dolgo živel in dobro gospodarju služil, jaz pa bom moral že prihodnjo jesen poginiti in moje meso bodo ljudje pojedli, kakor je že njihova navada.« Žalostno je izrekel to mlajšemu tovarišu in debela solza se mu je udrla po licu.

Odlomek iz pravljice Praprotno seme predstavi pogovor med dvema voloma. Ne le, da je vol čuteč in zavesten, temveč tudi plemenit. Starejši vol mlajšemu namreč pove, kaj je treba storiti, da bi gospodar ušel smrti zaradi ugriza kače med oranjem. Fant, ki sliši njun pogovor tako reši kmetu življenje.

V slovenskih ljudskih pravljicah imajo živali pogosto pomembno vlogo. Lahko so zelo prijazne, imajo čudežne lastnosti, ali učijo pravičnosti. Na drugi strani so lahko tudi sodelavke tatov ali drugih nepridipravov.

So bitja, ki imajo v našem življenju nezamenljivo vlogo, niso le pečenka, ki komaj čaka, da bo skočila na krožnik. Kot je poglobljeno opisala vlogo živali v pravljicah raziskovalka Monika Kropej, živali v pravljicah pogosto nastopajo kot pomočniki človeka in predstavljajo nekakšen preizkus posameznikove dobrote.

Nemalokrat se izkaže, da so živali pravzaprav začarani ljudje.

Pisec knjige Rabe čudežnega, o pomenu pravljic, Bruno Bettlehem spremembo človeka v žival razlaga še z drugim uvidom. Meni, da so skozi pravljice skušali premagati odpor do spolnosti – zato se žival spremeni v človeka, ko ji je izkazana ljubezen. Torej, če svoje (živalske) nagone sprejmemo in postavimo na prvo mesto ljubezen, živimo srečno. Takšne pravljice lahko najdemo v različnih oblikah verovanja po svetu, povezane so tako s šamanizmom, animizmom kot z reinkarnacijo in spoštovanjem narave. 

Kozja sodba, to šala ni!

Krava, prašič, koza ali konj pred sodnikom – brez šale.

Živalim so v srednjeveški Evropi sodili kot ljudem*. Ker so z njimi sobivali, jih niso imeli za bitja brez vesti, značaja ali odgovornosti. Tako kot skrbni lastniki danes natanko vedo za značaj svojega labradorca, sosedove doge ter bratrančevega mešančka, so nekdaj jasno videli in razbrali značaje in vedenje živali, ki so danes največkrat grozljivo zaprte in zaklane. 

Če na preteklost gledamo z očmi sedanjosti, se nam skrijejo pomembne malenkosti, ki pomenijo vesolje razlik. Torej, če je šlo za napad živali na človeka, ni bilo samoumevno, da je žival treba ubiti in da je človek zgolj žrtev.

V srednjem veku so bile živali pred sodiščem obravnavane kot osebe. Kot je zapisal Jen Grieger je bilo živalim sojeno tako v cerkvenih kot posvetnih sodiščih in imele so pravico do obrambe. Da je bil ta pojav pogost, navaja tudi Racina in Shakespearja, ki sta takšne sodbe omenila v svojih delih. Avtor je opozoril, da se je sojenje živalim ponekod ohranilo do 20. stoletja. Glavni poudarek namenja odgovornosti človeka, ki je živali iztrgal iz naravnega okolja in ima zato največjo odgovornost zanjo.

Srednjeveški svetniki kot prvi borci za pravice živali 

Da v preteklosti živali niso imele zgolj domišljijske in praktične vloge govori njihova vloga v krščanskem verovanju.

Najbolj znan zaščitnik živali je sveti Frančišek, ki je v živalih prepoznal svoje brate in sestre s katerimi si deli čudež življenja na Zemlji. Sveti Anselm je zaščitil zajca pred lovci in sto lovskimi psi, za zaščito dolgouhca se je uprl celo kralju. Znak sočutja in svetosti v srednjem veku je bil neredko povezan z živalmi, piše Dominic Alexander. V svoji knjigi omenja pomembno vlogo živali pri delovanju svetnikov, slednji so jih zdravili in varovali pred smrtjo. Sodobna Cerkev bi nemara sočutju do živali lahko namenila več pozornosti, kar si želijo številni verujoči*.

Jaz in ti – portret z živaljo 

Kdo iz slovenske zgodovine ne pozna pesnika Franceta Prešerna in njegove umetniške muze? Julija Primic je kot deklica na platnu ovekovečena skupaj z bratcem in kokošjo.

Nenavadno? Kakor ugotavljajo arheologi so bile kokoši in petelini priljubljena domača žival evropskih prebivalcev v srednjem veku, s katerimi so bili celo pokopani, tako vsaj kažejo najdbe* v  sosednji Avstriji.

Zanimivo je tudi, da so se tako plemiči kot meščani, ki so edini imeli denar za portrete, pogosto dali upodobiti s kakšno živaljo. Na slovenskih panjskih končnicah, ki so izraz ljudske umetnosti so prav tako pogosto narisane živali.  Tudi danes se marsikdo zelo rad fotografira z živaljo, s katero skupaj biva.

Na srečo le redki z umorjeno živaljo (lovci). Fotografiranje z eksotičnimi živalmi, ki jih lahko ogrožamo ali pripomoremo k njihovemu ujetništvu, prav tako ni primerno.

Sanje otrok so, da bi imeli posebnega prijatelja: živahno kozico, prijazno kravo, navihano kokoš ali milo ovco. Zakaj iščemo bližino živali? Čemu hrepenimo, da bi jim lahko prisluhnili? Naše učiteljice so, ker so tako drugačne od nas, a vendar so živa bitja kot mi. Odpirajo nam pogled na svet, ki nas veseli.

Zdaj je poseben zgodovinski trenutek.

Imamo možnost, da živali zaščitimo in ne ubijamo.

Pravljica tako postaja resničnost. Prav nič ni lepšega kot to. Naj je debela solza na volovem licu solza hvaležnosti, da smo končno spoznali.

Zmoremo? 

(avtorica: Katerina Vidner Ferkov, antropologinja in urednica neodvisnega medija Zdravo Slovenija )

KATERINA LOGO

0 odzivov

Povej mnenje

Bi se pridružili pogovoru?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

thirteen + 12 =