Misel…

Za kaj vse ljudje prikrajšamo živali, ko jih zapiramo v ujetništva, pride najpozneje do izraza takrat, ko jim vsaj del tega vrnemo. 
Da bi zares razumeli, kaj pomeni za pujske doživljenjsko bivanje v betonskem boksu, je treba videti, s kakšno neizmerno radostjo norijo po travniku, kadar ga imajo. Koliko veselja je v njih in neskoncne razigranosti. In jih slisati zvecer, ko utrujeni, zakopani globoko v seno, zaspijo. 
Včasih smrčijo kot ljudje. In dihajo kot majhni otroci. 
Da bi razumeli, kaj pomeni za ptice kot so kokoši, ujetost v prostor brez letnih časov, brez zemlje in pod umetno svetlobo, jih morate videti na prostem. Vsak trenutek živijo kot bi bil zadnji. 
Da bi zares razumeli, da je toleriranje krivice na enem mestu, grožnja pravičnosti povsod, se morda moramo sami znajti na mestu živali. Izkoriščani in ujeti na ta ali oni način. 
Toliko časa se trudim vračati zemljo živalim. Ker vem, kako zelo rade jo imajo. 
In ob tem, ko jih opazujem, nikoli ne neham razmišljati o tem, da bi zemljo morali vrniti ne le živalim, ampak tudi ljudem…
Morda bi takrat, ko bomo tudi sami osvobojeni, bolje razumeli, kaj je tako zelo narobe v nasem odnosu do zivali. 
Nikoli ni prepozno. 
Nenazadnje, jutri je nov dan 
Foto: Pumba (mali Re) in Ksenija

0 odzivov

Povej mnenje

Bi se pridružili pogovoru?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

six − 2 =