Misel kar tako…

Ob dnevih, ko sem zalostna, se zelo nerada zadrzujem v blizini zivali. Predvsem zato, ker imam obcutek, da vso to energijo posrkajo vase, tega pa nocem. Zato grem raje takrat pocet kaj drugega ali na travnik samo na sprehod. 
No, ampak vcasih to ne gre. 
In ker je prisla mala Lana, ji moramo delati z otrokoma druzbo, da se navadi na naso druzino, okolje, nov Dom.
In danes se usedem na njen zacasni pasnik. 
In ta mali drobizek pride k meni, me z rilckom zacne cmokat po obrazu, kot bi hotla rect – kaj je, ti lahko pomagam? 
Ta mali drobizek, ki smo mu ljudje vzeli vse (od mame, ki bo nekega dne pobita, do drugih pujsih prijateljev, ki jih vidno pogresa…), ta mali drobizek, ki mu ni ostalo nic drugega vec kot lastno zivljenje in se tega si je z begom izborila sama, zdaj gleda in tolazi mene!
Velikana, ki pripadam vrsti, ki njeno pobija in zlorablja na vse mozne nacine, cloveka z vsemi privilegijami, pravicami in svobodno izbiro. 
Razumete, kaj zelim povedati? 
Zivali premorejo toliko dobrega v sebi. 
Mi pa tega ne vidimo. 
In ce te dobrote ne prepoznamo na enem mestu, res kdo misli, da smo jo zmozni videt na drugem mestu, v ljudeh recimo? 
Ce bi jo, ne bi delali drug drugemu toliko hudega.
Lana potem zdirka na drugi konec in maha z repkom, pa spet nazaj. 
Ne mores, da v teh ockah naenkrat ne bi zagledal svoje srece 

0 odzivov

Povej mnenje

Bi se pridružili pogovoru?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

4 × one =