Kokijev moto za živali: Bodi kar si !

Naše glavno poslanstvo je ozaveščanje o življenjih milijard čutečih bitij, ki so brez dvoma ene najbolj zlorabljenih in zatiranih med nami – to so živali, ki jih določamo za “rejne živali” in jih v največji meri uporabljamo v prehrani.

Redke živali, ki so po spletu naključij rešene pred klavnico, potem namestimo v varne in trajne domove, kjer nad nje človek nikoli več ne dvigne roke. Rešeno življenje je za žival najbolj dragoceno, saj svoje življenje vrednoti tako kot mi naše. Vendar se naše poslanstvo tukaj ne konča. V sleherni rešeni živali, za katero smo prevzeli doživljenjsko odgovornost, skušamo spodbujati in razvijati njim lastno naravo, tisto, kar one v svojem bistvu so.

Povedano preprosto – v prašičih “prašičjost”, v kravah “kravjo naravo” in tako dalje. Živali so na simbolen način s tem rešene tudi sistema, ki ne priznava njihovih potreb, temveč vrednosti njihova življenja zgolj v luči človekovih potreb. 

Treba je namreč vedeti, da celotna industrija temelji na zatiranju in zanikanju narave in bistvenih lastnosti vseh teh živali.

Ki pridejo na svet z isto mero igrivosti, veselja, radovednosti kot čisto vsako drugo čuteče bitje. Le da teh po naravi danih lastnosti ne morejo nikoli izživeti. V njih jih dobesedno načrtno zlomimo.

Eden nazornih primerov je, kako ubijemo materinski čut živalskih mam. 

Krave nosijo svoj zarod približno devet mesecev, vez, ki se vzpostavi med njo in potomstvom pa je v svojem bistvu ista kot pri ljudeh. Požrtvovalna skrb. Žal je teh devet mesecev najtesnejša vez pri teh sicer tako ljubečih sesalcih. Ljudje skušamo zatreti njen materinski nagon v kali. Tako ji teličke odvzamemo kmalu potem ko pridejo na svet, da se nanje ne navežejo premočno.

 

Twyla Francois – Broken

 

Krava ne sme in ne more biti mama. Svinja ne sme biti mama, ki bi s svojimi potomci včasih bivala celo doživljenjsko. Koza ne bo mama. Kokoš ne bo mama. 

Ne le to, s selekcijsko vzrejo smo celo uspelo doseči, da živali v sebi ne čutijo več materinskega nagona. Neredki so primeri, ko krava sploh nima nobenega odnosa do pravkar skotenega telička in ga komaj zazna, ko pride na svet. Kar štejemo za uspeh, je zlom narave, ki pride na plan tudi pri kokoših nesnicah. 

Že v rimskih časih je veljalo, da so kokoši ene najboljših mam. Kdor je kdaj imel priložnost opazovati kokoš in piščeta, bo to potrdil. Ne glede na to, kako požrešne so kokoši med seboj in kako hitro se med njimi vname prepir za hrano, pa je povsem drugače, kadar gre za odnos kokoš – pišče, Takrat bo kokošja mati, ko bo našla hrano, skrbno poklicala piščeta in mu jo pokazala, brez da bi jo sama načela. Jedla bo zadnja, ko bodo vsi siti. S posebnim zvokom jih bo vodila in opozarjala na sleherne nevarnosti okoli nas.

Berta in Poldi

 

S selekcijsko vzrejo pa smo dosegli, da kokoši nesnice do jajc nimajo več nikakršnega odnosa, odpravljen je nagon “kločenja”, valjenja jajc. Z razlogom – če obsedijo, kar jim je bilo tisočletja v naravi, niso koristne za jajca. Živalim smo dobesedno vzeli bistvo – kar jih dela kot živalske mame. Materinski nagon. Seveda je to le ena od številnih primerov zatiranja njihove narave. 

Ena ključnih značilnostih za prašiče je, da rijejo. Kadar prašičem vzamemo zemljo in jim preprečimo ritje, je kot bi človeku zvezali roke.

Jo-Anne McArthur

Njihova glavna lastnost je ritje, iskanje hrane, kopanje v zemljo, hlajenje v blatu (prašiči se ne morejo znojiti). Mi v kali zatremo vse to, ko jih zapremo v betonske rešetke, kjer namesto, da bi spodbujali njim lastno naravo kot je ritje, se razvijajo lastnosti, ki še zdaleč niso naravne (grizejo si repke med seboj, ušeska, zato jim repke režemo).

V naravi kuncev je, da kopljejo rove. V njih preživijo večino vročih dni, vanje se skrijejo in se tam počutijo varne in nedvomno ima funckija ogromen pomen za psihološki razvoj živali. V industriji jim je onemogočeno sleherno razvijanje svoje narave. 

Šiva

Kokijeve živali niso tako rešene pred brutalnim pobitjem, temveč se trudimo, da jim vračamo in spodbujamo razvoj njim lastne narave. Grozljivo je videti, kaj smo naredili s telesi živali, ki sicer živijo za zaprtimi zidovi. Tako pujse, ki prvič stopijo na zemljo, pred močnim soncem zaščitimo s kremo za sončenje, saj obstaja zaradi nežne kože, ki je zelo podobna človeški, velika nevarnost opeklin in tveganje za kožni rak.

Vendar smo opazili, da če jih je treba na začetku mazati pogosto, pa je najlepše opazovati spremembo v naravi obnašanja same živali, ki se bo sčasoma začela obnašati tako, da bo zaščitila sebe. Če le ima prave pogoje. Po nekaj časa, ko se žival navadi življenja, ki ji pripada od nekdaj (v naravnem okolju!), začne razvijati tisto kar ona je. Tako si bodo pujsi sami skopali blatne kotanje, se v njih povalili in nič več ne bo treba krem za sončenje, saj je blato najboljša zaščita. Samodejno se bodo umaknili v senco.

Dora

Dora

Vedno nekaj časa traja (zlasti pri starejših rešenih živalih, v katerih posledice zloma njihove narave in volje nikoli ne bomo mogli povsem odpraviti), da živali dojamejo nam vsem tako samoumevne stvari.

Da so noge zato, da z njimi hodijo.

Da je rilec zato, da z njim rijejo.

Da so peruti zato, da z njimi objamemo svoj naraščaj in so njim zavetje.

Veste, to je funkcija njihovih teles!

In ne, da jih mi pobijemo – torej z dnem ko so prišle na svet, saj jim vzamemo njihovo bistvo.

Bodimo kar smo in ne tisto, kar želijo drugi videti v nas.

Velja za živali. In kot vedno. Velja za ljudi, kajne? 

Pripravila: Ksenija V. Kutlačić

Prispevek je nastal tudi zaradi malo večjega povpraševanja po tem, ali sugeriramo, da naj bodo krave, prašiči, koze…sedaj ljubljenčki – torej družne živali kot pes ali maček. Naš odgovor je seveda ne! Saj kot zelo zgrešen in prav tako nobenega zavidanja vreden ocenjujemo tudi položaj živali, ki jih določamo za “družne” živali. Res je, da jim ne strežemo po življenju, vendar je marsikje to tudi edina razlika.

Prizadevamo si za odnos, kjer živali kot čuteča bitja niso lastnina človeka. Njihova življenja pa ne naša. Kjer živali živijo po svojih merilih. Zato spodbujamo in se trudimo vsaj nekaterim vračati njihovo naravo. Da bodo nekoč živele tam in tako, od koder smo jih nasilno vzeli zaradi naših potreb (takih ali drugačnih).

 

0 odzivov

Povej mnenje

Bi se pridružili pogovoru?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

9 + seven =