” Jem meso. A ne bi imela srca, da bi po mestu vlekla mrtvega prašička! “

 
 Tik pred koncem leta, je meščane močno razburil prizor, ko je umetnica in aktivistka za pravice živali, po ljubljanskih ulicah vlekla mrtvega pujska. 
Številni zgroženi emaili so prišli tudi na našo organizacijo.
Zgražali so se malodane vsi. 
Ali kot je komentiral nekdo na spletnem portalu 24ur.com :
” Kot oseba, ki jem meso, ne bi imela srca da bi po mestu vlekla mrtvega prašička…”
 

Foto: 24ur.com

 

Foto: 24 ur.com

 

Foto: 24ur.com

 
 
Po poročanju portala 24ur.com  so posredovali tudi policisti, ki bodo zoper žensko, ki je vlekla kadaver prašiča z namenom, da ljudi opozori na položaj živali, ustrezno ukrepali. 
 
V RAZMISLEK.
 
Če bi lahko samo za trenutek zamrznili sliko in prosili vse meščane, naj tisti hip odprejo svoje nakupovalne vrečke in zložijo iz njih vse, kar imajo, koliko kadavrov pujskov bi sestavili?
Koliko kadavrov piščancev, koz, ovc, kokoši, telickov? 
 
Če bi nakupovalne vrečke bile prozorne, koliko glav majhnih odojkov bi strlelo iz njih? Koliko oči nas bo gledalo iz prazničnih miz? 
 
“Jem meso, a ne bi imela srca, da bi po mestu vlekla mrtvega prašička” je bil eden od komentarjev na spletne portalu 23ur.com. 
Morda res ne.
Ampak kako ne dojamemo, da ga je zaradi nas čez goro trpljenja vlekel nekdo drug!
Mar smo res tako močno zavedeni in pod vplivom propagande podob veselih piščancev, bikov, prašičev v reklamah, da ne zmoremo dojeti, da tovornjaki, ki te dni dnevno zvozijo v klavnice nenormalne količine živih čutečih bitij, ki nikoli niso doživela življenja, umrejo srečne in z veseljem?
In da mi nimamo nič s tem? 
 
Zakaj smo tako ogorčeni, ko nekdo družbi, v kateri živimo in katere del smo, postavi ogledalo resnice?
Tako zgroženi, da vse kaže, da je najbolje, da še njega strpamo za temne zidove in utišamo.
Da nam ja nihče ne bo pokvaril naše podobe o nas, ki si jo slikamo vsak dan.  
 
Veste, to, kar je simbolno prikazala ta umetnica in aktivistka za pravice živali, je kruta, a še vseeno zelo olepšana resnica. 
 
Kajti v resnici so zadnji trenutki čutečih živali, ki nam niso storile nič hudega, grozljivi in brutalni in tisočkrat hujši.
Le da jih ne vidimo, delamo se, da nimamo nič z njimi.  Mar res ne? 
 
Zmoremo toliko boljše! 
 

 

 

Foto: http://weanimals.org/gallery.php?id=92#ph14

Foto: http://weanimals.org/gallery.php?id=92#ph14

 

Foto: http://weanimals.org/gallery.php?id=92#ph14

Foto: http://weanimals.org/gallery.php?id=92#ph14


 
 
 
 

Pujsek si na koncu svojega trpljenja polnega življenja vsekakor ni zaslužil, da se ga spet vleče po tleh.

Ponovno je bil razvrednoten. Njegovo življenje je bilo zgolj profit za nekoga. Ko bi ga performerka le vzela v naročje … začutil bi ga prvič. Vlečenje trupel po tleh ni način, kako etično ravnamo z živalmi, četudi vsi drugi ravnajo enako.

Bomo v letu 2018 poskrbeli za manj trpljenja?

Pripravila: Ksenija V. Kutlacic 

 
 
0 odzivov

Povej mnenje

Bi se pridružili pogovoru?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

nineteen + 5 =