Gen za klavnost? Ga ni!

Kadar skušamo opravičiti naše prehranjevanje z živalmi, je daleč najbolj pogosto slišati: 

“Pa saj zato so, da jih jemo!”

Stavek, ki se sliši kot da je prehranjevanje z živalmi ne le nekaj povsem naravnega in že malodane vgrajenega v človeško družbo, temveč tudi vgrajenega v telesa živali samih.

Kot da bi živali v sebi imele vgrajeno lastnost “klavnosti”, nekakšen gen, ki predpisuje, da je njihov edini smisel na svetu, da njihova telesa poje človek.

Te misli kljub vsej razsežnosti človeškega duha, danes skoraj nikoli ne postavimo pod vprašaj in se z njo ne ukvarjamo. 

Pa dlje od resnice ne bi mogli biti.

Pustimo tokrat ob strani človeško družbo in pomisleke v zvezi s prehranjevanjem z živalmi od nekdaj, ampak vzemimo pod drobnogled živali in njihova življenja.

Kdor je kdaj v svoj svet sprejel kakšno žival, psa recimo, bo znal povedati veliko o njegovi naravi, odnosih, ki jih razvija v razmerju do človeka in v razmerju do pripadnikov drugih vrst, vedel bo, kakšen značaj ima, kaj ima rad in čemu se raje izogne.

Jasno bo znal povedati, da ima njegovo življenje zanj smisel onkraj tega, kar v njem prepoznavamo ljudje – večina ljudi pri nas v psu najboljšega prijatelja, na Kitajskem pa recimo kos mesa.

Vendar ima pes svojo vrednost ne glede na to, ali ga bomo mi prisilili, da se v ringih za našo zabavo in perverzijo bori z drugimi psi, ali bomo iz njega naredili malo tovarno pasjih mladičev, ki nam bo prinašala dobiček ali kaj tretjega, njegovo življenje je vredno zanj onkraj tega, za kar ga mi določimo, kajne. S tem se bo večina strinjala. 

In absolutno nič drugače ni, kadar gre za katerokoli drugo žival.

Sleherna žival ima svojo notranjo vrednost, ki je daleč stran od tega, za kar jo določimo ljudje.

Že sam izraz “rejne” živali, s čimer mislimo na živali, ki jih redimo za našo prehrano, bi bil bolj smiselen, če bi namesto njega uporabljali “rejene” živali.  

Zakaj?

Izraz “rejne živali” nosi v sebi nek skriti pomen – kot da je lastnost “rejnost” notranja lastnost teh živali. In ne odraža resničnega pomena – da te živali mi določimo za rejne, mi redimo. 

Ampak te živali so tukaj zaradi nas – mi jih spravljamo na svet. 

Drži!

Žal. 

Mi smo tisti, ki nasilno posegamo v njihova telesa, prevzamemo vlogo njihovih živalskih partnerjev, tako da večina krav, svinj, ovc, koz, puric nikoli ne vidi bika, pujsa in tako dalje, le našo roko, ki spermo tišči v njihovo telo.

Drži – zaradi našega nasilnega dejanja prihajajo na svet njihovi mladiči.

V svet, ki smo ga mi ustvarili zanje.

Večina tega sveta so nekakšne hale, umetne tvorbe brez letnih časov, kjer živalim onemogočamo raziskovanje in dojemanje narave in njenega okolja, jih prikrajšamo za vse socialne stike znotraj in zunaj svoje vrste, jim omejimo svobodo gibanja.

Mi smo tisti, ki s serijo postopkov grozljivo pohabljamo njihova telesa (male pujske na živo kastriramo, režemo jim repe, luknjamo ušesa, meljemo en dan stare piščance in tako dalje…).

Mi smo tisti, ki zaradi uporabe brutalno zlorabljamo te živali.

One pa pridejo na svet z isto mero veselja, radosti, razigranosti in tiste dobro znane, skoraj otroške naivnosti in zaupanja v ljudi , kot vsako čuteče bitje med nami.  Ki bi želelo živeti svoje edino življenje.

In včasih se zdi, da kljub vsemu zatiranju, ki ga izvajamo nad njihovo naravo, upanje v njih do konca ne umre. 

Gena za “klavnost” ni!

Ustvarimo ga mi. Morda tudi zato, da lažje moralo upravičimo izjemno etično sporna dejanja pobijanja in zlorabljanja čutečih bitij.

Pripravila: Ksenija V.Kutlačić, dipl.kult.

 

 

 

 

0 odzivov

Povej mnenje

Bi se pridružili pogovoru?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

2 × three =