ARČIJEVA ZGODBA

Farmske živali. Na svet pridejo z enako radostjo, radovednostjo, igrivostjo in neznansko željo po življenju kot čisto vsako drugo bitje. Ne vedoč, da pa smo jim ljudje za razliko od ostalih namenili čisto drugačno usodo.

Že davno tega. Kajti z genskim inžiniringom smo skozi desetletja do skrajnosti zmanipulirali njihova telesa. Tako, da bodo le ta v zgolj nekaj mesecih od sebe dala največ tega, kar želimo mi. Pomeni – znesla največ jajc, dala največ mleka in dosegla maksimalno telesno težo /maso. 

Pri tem pa seveda nihče ni upošteval, da gre ta izjemno visoka produktivnost na njihov račun, račun zdravja rejnih živali. In njihovega življenja, za katerega smo določili, da se konča, še preden se je sploh začelo. Tako so deformacije, obolenja farmskih živali na dnevnem redu.

Pitovni piščanci po nekaj tednih ne morejo nositi več svojih pretežkih teles, kokoši nesnice obolevajo za rakom, prašiči, starejši od 10ih mesecev, pa se na noge nekega dne preprosto ne postavijo več. Ker ne zdržijo njihovih pretežkih teles. Redko katero žival je namenska reja tako zelo prizadela kot kokoši in prašiče. 

To je resnica, ki je ne vidimo. Zanjo vemo pa vsi, ki se v praksi trudimo farmskim živalim omogočati življenje do naravne smrti. Smrti, ki pa pride vsej prej kot naravno, ampak je posledica človeške igre z genetiko. 

In prav takšna je Arčijeva zgodba, farmskega prašiča, ki je osvojil srca širom Hrvaške, pred dnevi pa so se njegovi skrbniki dokončno poslovili od njega, bolezen ga je namreč premagala. Njegova zgodba je izjemno ganljiva. V Azil Pobjede je pred letoma prišel kot donirana hrana za pse.  

” Če smo natančni – dobili smo klic neke družine, kjer redijo svinje, da imajo 50 kg mesa za azil oziroma bolj natančno – prašiča, ki ne more vstat že 10 dni, druge svinje pa gazijo čez njega.
Ponudili so nam, da ga pridemo iskat, zakoljemo in z njim nahranimo pse. Ne glede na to, da izkušenj s prašiči nismo imeli, ga seveda nismo pustili tam, še zlasti ne, ker je bil nepokreten. Odločili smo se, da mu poskušamo pomagati, ga postaviti na noge. Arči na našo veliko srečo ni imel zlomljene hrbtenice, česar smo se najbolj bali, ampak težko vnetje sklepov, zaradi česar ni mogel vstati. Zelo hitro smo ga pozdravili oziroma rečeno bolje zazdravili, kar se je izkazalo šele pozneje, in tako se je začela naša skupna avantura. ” 
 
IMG_9990

IMG_5194

IMG_2749

Seveda je Arči verjetno edini prašič, na katerem so kadarkoli v državi opravili rentgen. Treba je namreč vedeti, da se veterina na področju rejnih živali ne razvija v smeri medicine – zdravljenja torej, temveč zgolj preventive. Razlog je seveda gospodarske narave. Tako se teh živali ne zdravi na način kot smo tega navajeni pri živalih, ki smo jim določili vlogo hišnih ljubljenčkov. Veterina na področju farmskih živali je preventiva . Da do poškodb in bolezni ne pride. Ali kot nadaljujejo v Pobjedi: 

Kar se tiče veterine in farmskih živali nam je izkušnja z Arčijem potrdila, kar smo že prej vedeli. Znanje, veščine in izkušnje, ki vam ga veterinarji lahko ponudijo v primeru svinje, je neprimerljivo manjše s tistim, ki vam ga lahko ponudijo za neko žival, ki jo tretiramo kot hišnega ljubljenčka.  Glede na to, da živimo v družbi, ki farmske živali gleda skozi ekonomsko prizmo, nas to seveda ne sme čuditi.  So samo del industrije, v kateri je, kot v vsakih industriji, pa na prvem mestu profit. In živali so pri tem samo surovina, sredstvo, ki jim ne priznavamo edinstvenosti življenja in lastnosti občutljivega, emocionalnega bitja.  

In ne le to, vse znanje se ne koristi v smeri, kako bi pomagali živalim, temveč kako bi povečali profit. Farmsko svinjo smo gensko spremenili tako močno, da so na dnevnem redu deformacije, ko svinje ne vstanejo več – v obdobju po 10ih mesecih, če jih sploh doživijo, ne morejo več stati na nogah. Njihova telesa postanejo pretežka glede na kosti in slabe noge. 
 
IMG_2051
 
Arčijevo življenje nam je bila inspiracija. Upamo, da smo mu omogočili srečno in izpolnjeno življenje za čas, ki smo ga preživeli skupaj. Bilo je to jadranje, kakor vsako življenje, včasih po razburkanem, včasih po mirnem morju. Arči je bil divji, razigran duh, ujet v krhkem telesu, ki mu ga je človeška vrsta namenila in podarila. Bili so dobri in slabi dnevi.  
 
Dnevi, ko je vse zgledalo odlično in dnevi, ko ni mogel vstati brez naše pomoči. Bilo je radostnih in težkih trenutkov, za nas in za njega. Ker imamo 200 živali vemo, da ni dobil vse pozornosti, ki si jo zasluži, pa vendar je bil ljubljen in verjamemo, da je to vedel. To smo videli v njegovih očeh. In kako se je spremenil iz preplašenega in nesigurnega, ko je prišel k nam v radstnega. Želimo verjet, da je rad živel in zato ni prej odnehal. 
 
IMG_0496
 
Arči nas je ogromno naučil. Niti se nismo zavedali, koliko življenj je Arči spremenil, kolikih src se je dejansko dotaknil. Šele sedaj vidimo, kako daleč je segel njegov glas. V imenu tistih, ki ne morejo govoriti – nevidnih živali. Sedaj nas kličejo ljudje, ki jim je Arčijeva zgodba pomagala odpreti oči in srce in nikoli več ne bodo gledali isto na obrok na svojem krožniku. Ljudje so nam rekli, da so zaradi njega postali boljše osebe. Tako se njegovo poslanstvo ni zaključilo. Naša dolžnost je, da se njegova misija nadaljuje.  Na svetovni dan živali je naš prijatelj Vedran Romac predaval z naslovo Zgodba o Arčijevem narodu.  
 
IMG_0058

Arči je bil s pomočjo dobrih ljudi pred dvema letoma in nekaj mesecev rešen klavnice in gotove smrti. Ne pa pred lastnim telesom in genskim inžiniringom. Zgodba je zelo sorodna Odijevi zgodbi, za katero smo, ko se nam je zgodila, mislili, da je edina. Vse dokler nismo prišli do spoznanja, da so genetske deformacije farmski živali pravilo in ne izjema. Ali kot pravi eden znanih veterinarjev – ne imejte radi napačne živali. Zlasti ne farmske. Ker boste trpeli. Arčijevi skrbniki zaključujejo nasprotno. 

” V Arčijevo čast nam je Vedran Romac poklonil tudi video. In citat iz tega videa popolnoma opisuje tisto najpomembnejše, kar nas je Arči naučil. Dal nam je nabolj pomembni odgovor: ” Ko se bolečina zaradi ljubezni do njih zdi neznosna, odgovor ni prenehati imeti rad. Ampak ljubiti globje, širše, višje. Ljubiti kot da življenje zavisi od tega. Ker zares – zavisi. To je napisala Joanna Lucas o svojem izkušnjo z nepokretno svinjo Celeste. ” 

IMG_2053

 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Intervju pripravila: Brigita Voda
UDRUGA POBJEDE – WEB
UDRUGA POBJEDE – FB
 

O sestavini, ki ni zapisana na deklaraciji naše hrane…

Minule dni je ameriško in (po zaslugi družbenih omrežij) tudi svetovno javnost šokiral video posnetek, ki prikazuje trpinčenje piščancev, ki so sicer namenjeni ‘za predelavo’ v priljubljene McDonaldsove Chicken McNuggetse.

mcdonalds-popup

  

Posnetek je nastal na skrivaj s pomočjo aktivistov organizacije MFA (Mercy for Animals). Več o odzivih vseh vpletenih, si lahko preberete tukaj, prav tako se na tej povezavi. In je le eden od številnih, ki jih je omenjena organizacija poslala v javnost v prizadevanju po ozaveščanju potrošnika o mesni industriji.

Kljub temu, da gre primer, ki se zdi oddaljen, se je vendarle potrebno zavedati, da so takšnemu trpljenju podvržene živali povsod in ne le tam, kjer so organizacije kot je MFA dobro razvite in spravljajo takšne stvari na plan.

Zmotno bi bilo misliti, da če tega pri nas ne vidimo, to pomeni, da tega ni. Ni le nikogar, ki bi slednje dokumentiral. 

Na tem mestu povzemamo intervju z izvršnim direktorjem MFA Nathanom Runklom, ki je organizacijo ustanovil kot 15-letni dijak. 

mercy for animals 9

Mercy For Animals (MFA) ste ustanovili leta 1999, ko ste imeli vsega 15 let. Kakšen dogodek je botroval ustanovitvi MFA? 

” Leta 1999 je prišlo do primera zlorabe prašiča na bližnji srednji šoli. Učitelj kmetijstva je v vedru prinesel en dan stare prašičke s svoje prašičje farme. Uporabljali so jih pri projektih vivisekcije v razredu. Ena od prašičkov pa je bila še živa, jokala je, mežikala, trpela. Eden od dijakov, ki je prav tako delal na učiteljevi prašičji farmi, je prašičko zgrabil za nogo in jo treščil ob betonski zid pred vsem razredom. Prašička je bila še vedno živ. Imela je zlomljeno lobanjo, krvavela je iz ust, hlastala je za zrakom. Dva dijaka sta bila tako zgrožena, da sta pujsko odnesla k učiteljici, za katero je bilo znano, da je vegetarijanka in aktivistka za pravice živali. Pujsko je dala uspavati na bližnji veterini in stopila v stik s PETO, ki je skušala učitelja in dijaka kazensko ovaditi. Na lokalnem nivoju je bila to res velika stvar: o njej so poročali časopisi, televizije, nekateri domačini so se zaradi problematike mučenja živali povezali. Združili pa so se tudi lokalni prašičerejci, ki so se postavili v bran učitelju in dijaku. Sojenje so razveljavili že prvega dne, saj je bilo po kmetijskih merilih nekaj povsem običajnega, da se pujska ubije na ta način. V Ohiu in še 30 drugih državah je to nekaj povsem običajnega. Ne le, da zaradi krutosti niso nikogar obtožili, učiteljica, ki je vložila ovadbo, je celo izgubila službo. Ta primer je pokazal, da na lokalni ravni resnično potrebujemo glas za živali na farmah. Zato smo ustanovili organizacijo, ne samo za to eno žival, bila je obraz problematike na nacionalni ravni. Verjamemo, da je potrebno imeti lokalni glas za nacionalno težavo. Sprva je bila naša organizacija v Urbani v Ohiu majhna, leta 2001 pa smo prerasli v državno, potem ko smo opravili dve raziskavi na kokošjih farmah.” 

Na kaj ste se osredotočali na začetku in kako so se organizacija in cilji z leti spremenili?

” Z leti smo se posvetili izključno živalim na farmah – na tem področju v ZDA prihaja do najhujših krutosti in izkoriščanja. Dejstvo je, da 99 vseh živali v naši državi pobijejo v prehranski industriji . Pa vendar so te živali običajno najmanj zakonsko zavarovane in imajo najmanj zagovornikov. Od našega začetka leta 1999 se je MFA razširil v nacionalno organizacijo s pisarnami v petih državah – Ohio, Teksas, Illinois,Kalifornija in New York – kot tudi s kampanjami, preiskavami, oglaševanjem,ki imajo doseg tako po vseh ZDA kot mednarodno. Poleg tega je naš pristop h kampanjam za živali na farmah zdaj večplasten in sicer poteka na štirih področjih – izobraževanje, preiskave o krutem ravnanju, pogovori s korporacijami in borba za spremembo zakonodaje. ”

MFA je zelo znana po svojih skrivnih preiskavah, ki razkrivajo grozote tovarniške reje živali, ki živijo v nemogočih razmerah. Jasno je, da veliko ljudi sploh ne ve za to, ne vedo, da na milijone živali živi in umira v teh grozovitih razmerah. Zakaj mislite, da je to najboljši način, da nekomu, ki se mu še sanja ne o delovanju tovarniških farm, predstavimo problematiko?

” Naše preiskave so oči in ušesa javnosti, ki ji večinoma namenoma prikrivajo dejstvo, da živali v tovarniških farmah, valilnicah in klavnicah po vsej državi živijo v grozljivih razmerah. Naši preiskovalci požrtvovalno delajo tisto, česar večina od nas sploh ne bi zmogla. Zaradi njihovega nesebičnega truda smo ne le razkrili nezaslišane krutosti, ki se dogajajo pri proizvodnji mesa, mlečnih izdelkov in jajc. Posameznike in korporacije smo uspešno pripeljali pred sodišča, da so se morali zaradi svojih kriminalnih dejanj krutosti in zanemarjanja zagovarjati pred zakonom. Še več, naša preiskovalna prizadevanja so spodbudila velike korporacije, da z živalmi ravnajo bolj prijazno in v nekaterih državah so celo sprejeli zakonodajo, ki živali na farmah ščiti. Po mojem prepričanju so skrivaj narejeni posnetki najbolj mogočen pripomoček, ki ga ima naše gibanje, da z njim odpre srca in um za trpljenje živali na farmah. Mercy For Animals je posnela 12-minutnih dokumentarec Farm to Fridge (od farme do hladilnika), ki gledalcu ponuja nekaj redko videnega: kako krave, prašiče, piščance, purane in ribe gojijo in ubijejo na industrijskih farmah in v klavnicah. Film je imel v prejšnjem letu več kot štiri milijone ogledov in je mnoge ljudi ganil do te mere, da so postali vegani. Mislim, da bi morali vsi borci za živali ta pomemben posnetek deliti, kolikor je le mogoče. Posnetek je na voljo na Facebooku. Prijateljem, sorodnikom in drugim posameznikom z njim lahko tako odprete oči.” 

Če bi morali čas in vire MFA nameniti bodisi izboljšanju pogojev farmskih živali bodisi izobraževanju ljudi o koristnosti veganske prehrane, za kaj bi se odločili?

” Hvala bogu se mi glede tega ni potrebno odločiti. Mislim, da je oboje ključnega pomena za dosego našega cilja, to so preprečevanje krutosti, navdihovanje sočutja in reševanja življenj. Vsa gibanja za družbene pravice so uporabila različna orodja in taktike, da so dosegla cilj in premaknila družbo naprej. Lani je bilo na newyorškem festivalu vegetarijanske hrane toliko ljudi, da se je vrsta vila okoli ulice.” 

Kaj menite o tem, da se takih festivalov udeležujejo tudi organizacije, ki se ukvarjajo z živalskim aktivizmom?

” Uspešnost takih festivalov je pravi dokaz, da se ljudje vse bolj zanimajo in navdušujejo nad veganstvom. Ti dogodki privabljajo različne skupine posameznikov, od dolgoletnih, zagrizenih veganov do zagrizenih mesojedcev, ki jih prijatelji in sorodniki proti njihovi volji zvlečejo na te dogodke. Nekateri med njimi dobro poznajo tovarniške farme in pravice živali, mnogi pa ne. MFA na takih dogodkih želi obiskovalce informirati in navdihniti, naj začnejo raziskovati veganstvo, tiste, ki so že vegani, pa spodbuditi, naj svojo sočutnost aktivno usmerijo v prizadevanja za zaščito farmskih živali. In še nekaj: mnogi, ki so glede prehrane fleksibilni, se na lastne oči prepričajo, kako so živali stlačene v kletkah, v kateri se niti obrniti ne morejo, kako jih iznakazijo brez sredstev proti bolečinam, kako jih ločijo od družine, kako jih neusmiljeno zakoljejo. In ko to vidijo, prisežejo, da se ne bodo več dotaknili mesa, jajc in mlečnih izdelkov. Še več: številne novopečene vegetarijance te informacije tako pretresejo in jim odprejo oči, da še bolj vneto prisegajo na prehranjevanje brez krutosti.” 

Nam lahko poveste kaj o novih projektih MFA?

” Pri nas se vedno dogaja marsikaj. Lani smo priredili več kot 1500 dogodkov, na katerih smo propagirali veganstvo. med drugim so bila to predavanja po šolah, prireditve, na katerim smo delili letale, predvajanje videoposnetkov in izobraževalne razstave. Vsakdo lahko pomaga pri doseganju našega cilja: udeležujte se podobnih dogodkov, pomagajte organizacijam, ki se borijo za pravice živali, prispevajte denar, obiskujte spletne strani. ” 

Nekaj drugih raziskav/Račja farma: 

Farma gosi – gosja jetra:

Kravja farma:

Več video na MFA in na Facebooku, spletni 

Deklaracije povedo marsikaj.

Koliko beljakovin, železa, vitaminov, kalorij bomo z neko vrsto hrane zaužili. Na njih pa manjka ena zelo bistvena in še kako pomembna sestavina, ki jo marsikateri izdelek vsebuje – trpljenje in nema stiska živali, ki je šla čez grozljiv proces, da je pristala na našem krožniku.

Lahko se delamo, da je ni. Ona pa tam še zmeraj ostane. In gre skozi nas. Ko enkrat vemo zanjo, pa jo je pravzaprav precej težko tolerirati.

Po spletni strani One green planet povzeli in priredili: Irena Pirman, Brigita Voda. 

*Različne zvezne države v Severni Ameriki so sprejel zloglasni zakon AG – GAG (Nebraska, Severna Karolina, Pennsylvania, Tennessee, Vermont in Utah) in predstavlja direkten odziv na številne raziskave različnih skupin za pravice živali, ki razkrivajo ozadje farm in klavnic. Skupine Humane Society, Mercy of Animals in Compassion Over Killing so javnosti razkrili dolgoletne raziskave, ki prikazujejo šokantne prizore zlorabe živali in meso, ki se je kljub škodljivosti znašlo na prodajnih policah. Sledil je največji preklic mesa v zgodovini ZDA, kriminalni pregon delavcev in velika medijska pozornost. Vendar so v nasprotju s pričakovanji aktivistov, da bi se preprečile nadaljnje zlorabe, korporacije z lobiranjem pripeljale do sprejetja zakona ag-gag, ki razkrivanje ozadja prehrambne industrije označi za kriminalno dejanje. (Potter, 2013; Best, 2012d) Ne glede na to, kako je posamezna zvezna država poimenovala sam zakon, pa je vsem skupni imenovalec kriminalizacija vsakogar, ki snema tako prizore kot sam zvok v klavnicah, farmah ali kateri koli drugi industriji z živali. Kot kriminalno dejanje se obravnava tudi vsakršno širjenje tovrstnih posnetkov preko spleta. (prav tam) Zanimivo je, da je bil sam zakon predstavljen na isti dan, ko je prišlo do razkritja mučenja živali. Tako so na primer v Severni Karolini predstavili zakon, ko je bilo pet zaposlenih v Butterballu spoznanih za krive, ko so v javnost prišli posnetki, s katerih je razvidno njihovo sadistično izživljanje nad purani. (Potter,2012) Amy Meyer je bila prva, ki so jo obtožili po zakonu Ag-Gag. Z javne površine je posnela dogajanje pred klavnico Dale Smith Meat Packing Company v mestu Draper, Utah. Posnetki, ki jih je kasneje objavila na spletni strani youtube.com, prikazujejo bolno in poškodovano kravo, ki jo z viličarjem vlečejo iz stavbe. Obtožnica za Amy je šokirala javnost, a dejstvo je, da je lastnik klavnice Darrel H. Smith hkrati župan mesta, zato je v skorumpiranem sistemu takšna odločitev logična. In to ni osamljen primer. V zvezni državi Iowa je bil sprejet zakon, sponzoriran s strani Annette Sweeney, ki velja za ustanoviteljico organizacije za razvoj govedoreje Iowa Angus Association. (prav tam) Kot kaže, je cilj sprejetega zakona držati javnost v nevednost in skriti zločine, ki se dogajajo za stenami klavnic in farm. (S.Đ.)

AG-GAG

 

Lola in Bruno

Ko je 16 letni dijak Bruno prvič srečal pujso Lolo, se mu niti sanjalo ni, kako zelo bosta drug drugemu spremenila življenje. 

zgodba lola in bruno 2

Bruno je dijak, ki je Lolo kupil skozi program Future farmers of America, ki učence spodbuja, da sami vzredijo farmsko žival, v celoti prevzamejo skrb nad farmsko živaljo (hranjenje, čiščenje..) in jo spremljajo vse do njenega konca pri mesarju/v klavnici.

Kot pravi Bruno, pa se je med njima zgodila ljubezen ‘na prvi pogled’. Postala je dečkova prijateljica.

zgodba lola in bruno 3

zgodba bruno in lola 6

zgodba bruno in lola

Skozi prijateljstvo je deček v njej prepoznal enakovredno bitje.

In medtem ko je bila večina njegovih kolegov ravnodušna in je brez težav poklicala mesarja, je Bruno postajal iz dneva v dan bolj depresiven in je začel Loli iskati dom. Na pomoč so priskočili v zatočišču za rejne živali – Farm Sanctuary.

zgodba bruno in lola 4

In usoda je Lolino življenje obrnila v povsem drugo smer. 

zgodba bruno in lola 7

zgodba bruno in lola 8

 

zgodba bruno in lola 9

Bruno in njegova mama sta po tej izkušnji postala vegana. 

Povzeto po: https://www.thedodo.com/boy-saves-lola-pig-1253914071.html

Pripravila: Brigita Voda 

Twyla Francois – ko se borba za pravice živali kanalizira v umetnost


Slika pujsa, ki strmi skozi s soncem obsijano okno, medtem ko na steni njegova senca odseva neizbežno prihodnost, ki ga čaka, je ena najbolj priljubljenih slik, ki jo zagovorniki farmskih živali delijo po svetovnem spletu. 

pig-shadow-twyla-francois

‘Pig shadow’ pa je le eno od izjemno zgovornih umetniških del, ki v zadnjem času nastajajo pod roko Twyle Francois.  

baby-on-board-twyla-francois

going-home-twyla-francois

 Kanadčanka Twyle Francois je dolgoletna aktivistka in preiskovalka zlorabljanja in trpinčenja farmskih živali. Njen posnet material, v katerem so prikazane zlorabe, mučenja in kruto ravnanje z živalmi, je danes vključen v številne dokumentarne filme: No Country For AnimalsFood For Thought, Cruel BusinessThese Little PiggiesBetes a bord, No Country For Horses

skrita kamera 1

Vse skupaj pa se je začelo leta nazaj. Kot 13 letno dekle je Twyla po kruti izkušnji s teletom, ki ga je ljubeče vzgajala, potem pa je bil kot je to običajno, prodan za meso, prenehala jesti meso in postala vegetarijanka. 

Potem ko je kot odrasla več let živela kot povsem običajen pisarniški uslužbenec, pa je svoje življenje dokončno zapisala dokumentiranju zlorab in trpljenja farmskih živali, ko jo je doletela huda bolezen, zaradi katere je bila prisiljena, kot pravi sama, na novo določiti prioritete v svojem življenju. 

Tako je v času okrevanja po operacijah in kemoterapiji, ustanovila neprofitno organizacijo za zaščito farmskih živali. In začela prejemati fotografije zlorabljenih pujsov iz soseščine.

Zlorabe je začela tudi sama fotografirati in snemati ter zbirati material, ki ga je nato posredovala pristojnim inštitucijam ter medijem. Kljub temu, da pristojne inštitucije niso imele posluha in da je ugotovila, da pravni sistem ne ščiti farmskih živali, pa je njen material dobil podporo medijev in javnosti, kar ji je dalo dodaten zagon.

Kajti, kot pravi sama, prepričana je bila, da Kanadčani nikoli ne bodo tolerirali, kaj se dogaja z živalmi, ki so skrite očem, če bodo le vedeli za to. Zato je z dokumentiranjem (foto in video) nadaljevala. Nekaj njenih nazornih fotografij tudi tukaj

V svojem delovanju je pomagala konkretnim živali in to so srečne zgodbe, kot pravi sama. Ena njih je pujs Wilbur, na katerega je po naključju naletela na cesti le nekaj trenutkov po tem, ko se je zgodilo trčenje s tovornjakom za prevoz živali v klavnico. Medtem ko je ostale postrelila policija ali so jih zbila nasproti vozeča vozila, pa ji je uspelo Wilburja pravočasno spraviti v avto in odpeljati na varno. Kljub temu, da je vedela, da nima prostora, da namesti 300 kg žival, ga je vzela domov in mu poiskala varen in trajen dom. Kot pravi sama, jo je najbolj presenetilo, kako zelo so pujsi podobni psom in da imajo radi mehke odeje.

wilbur-twyla-francois

 

Po vseh letih aktivizma je stopila na pot umetniškega izražanja. Umetnost je orodje, ki dopušča svobodo, ki je fotografija ali video posnetek ne. Twyla je prepričana, da pogled na nekoga, ki nežno pestuje pujsa kot bi kdo drug recimo psa, lahko spremeni posameznikov pogled na žival in nas spodbudi, da živali uzremo v drugi luči. 

animal-protector-twyla-francois

TWYLA FRANCOIS nas je s svojim delom prevzela. Njen aktivizem in ostalo delovanje je tako širokega spektra, da na tem mestu nimamo dovolj prostora, da povzamemo vsega. Za vse, ki želite več informacij, lahko obiščete www.twylafrancois.com ali njen FB profil, Twitter, You tube

Celoten intervju, katerega povzetki so zgoraj, pa je na voljo tudi v angleškem jeziku*EN*

 

1. Could you tell us something about your self please. On your web site we can read that you are from a small rural community. Why and how did you connect with farm animals..usually we connect with cats, dogs..why farm animals? Was there any special animal that ‘called you’, an event maybe or it just happend? How old were you?

Like most rural Canadian kids, I attended a program called 4H. 4H was created in my home province in 1913 and continues to this day. As part of the Animal Husbandry course (which is now called “Beef Club”), my friend and I lovingly raised a calf, made him as beautiful as we could and entered him in the annual fair. Only after recognizing the man bidding on our calf as the local butcher did we realize what we had done. No amount of tears allowed the calf to be returned to us. We found out later that it is in fact a stated rule of 4H that no child can have his or her animal back. After getting to know this calf and learning his fate, I just couldn’t eat meat anymore. I went vegetarian when I was 13.

2. When you started to work as a farmed animal cruelty investigator and what was the reason? Why? Later your work as a farmed animal cruelty investigator became the focus of numerous documentaries. Can you tell us also some more about it?

Although I loved animals and was vegetarian, I lived a pretty average life, and worked a regular office job until I suddenly got sick. I had to have emergency surgery, a second surgery and six months of chemotherapy. It forced me to reevaluate my life and priorities. While I was recovering, I started a small, non-profit local animal advocacy group and immediately started receiving photos from concerned citizens of pigs being abused at a local assembly yard. I returned to the facility daily for nearly two years, documenting what I saw, repeatedly reporting it to the provincial and federal authorities and local media. Although the authorities failed to act, the increased scrutiny and attention forced the facility to shut down. That first investigation was a lesson on the failure of government and the justice system to protect animals. I realized the court of public opinion was a more powerful tool for bringing about change for animals so immediately after every investigation (and sometimes during), I would contact media outlets with my footage. I knew Canadians wouldn’t tolerate what was happening to animals – they just needed to know about it. Thankfully, most media outlets agreed and gave precious air time and careful analysis to the issue. 

3. To see all the suffering of farm animals, to be in the middle of it – how can a person with such emphaty as you handle this at all? 

These animals endure so much. They are torn from their mothers almost immediately after birth – if they even see their mother. They are mutilated without painkillers and often violently beaten. They are transported in all weather extremes without any protection and killed using methods that are so cruel they are banned in other countries. My feelings are a distant second to their suffering. 

4. And you rescued some animals too, didn’t you? Can you tell us any rescued story?

These are the happy stories I try to focus on! Wilbur was a pig I discovered on the side of the highway after the trailer he was being taken to slaughter in crashed, spilling pigs onto the busy road. Some animals were hit by cars, others were shot by the police. Luckily I’d just been grocery shopping and was able to coax Wilbur into the back of my Subaru with some vegan pudding before the police got to him! Although I wasn’t set up to handle a 300 pound pig, I brought him home and called over a bunch of friends who helped me set up a space for him. I learned so much from Wilbur. I learned that pigs are extremely talkative and demonstrative, that they love blankets and affection, and I realized just how similar they are to dogs. I did a painting to commemorate Wilbur’s rescue! 

5. Do you find animal farm sanctuaries as an important part in veganism?

I think farm sanctuaries are integral to our movement. Most of us became vegetarian or vegan because we were able to recognize that farmed animals are just as worthy of our compassion and kindness as dogs and cats are. Giving others the chance to meet farmed animals and realize this themselves is the most important thing we can do to advance the rights of animals. 

6. Now we can admire your amazing art work. Why art? Simple question..why?

Thanks so much! Although painting just started as a way for me to cope with what I was seeing, I realized that it could be an effective education tool. Art allows a freedom that photo and video evidence doesn’t. It can be even more emotive and moving as much of the interpretation is up to the viewer who then feels a sense of discovery and ownership of making the connection. We know from psychological studies that this sense of responsibility is a direct catalyst for changing behaviour. And because humans are social beings and look to others to determine how to feel and react, my hope is that seeing someone lovingly providing water to a dehydrated sow or gently holding a piglet as one would a puppy changes how we view these animals. It reminds us that farmed animals are just as capable of suffering and just as deserving of our kindness.

7. What is the message that you would like to spread to the world – about farm animals?

I’d like everyone to see that farmed animals are just as capable of suffering as dogs and cats are and are just as deserving of our kindness and respect. 

Twyla Francois is animal cruelty investigator turned artist uses art to promote a more compassionate world. You can find all her work on her web http://www.twylafrancois.com/, facebook page, in films No Country For Animals, Food For Thought, Cruel Business, These Little Piggies, Betes a bord, No Country For Horses.