Tudi krava je mama

Po spletu je te dni zaokrožil posnetek, kjer krava neutrudno sledi vozilu s prikolico, na kateri sta njena telička. 
Ni vazno, ali se bosta vrnila ali sta bila pa pravkar prodana in ju ne bo nikoli vec videla. 
Ampak dejstvo, kako močna je vez med živalmi, kadar gre za njihove družine in skupnosti.

Tudi mi bi tekli za vozom z otroki.


In kadar življenja živali prilagajmo svojim in ne njihovim potrebam, vedno in neizbežno razdiramo tudi njihove druzine. 
Pa se tega niti zavedamo ne…

Gasilcem postregli s pujski, rešenimi iz požara

Požrtvovalni gasilci so v februarju na pomoč priskočili pri gašenju požara na neki kmetiji v angleški pokrajini Wiltshire in iz požara poleg sena rešili življenja tudi 18im pujskom in njihovi mami. Kmet se jim je nekaj mesecev pozneje zahvalil. 
Ampak ne tako, da bi jim pokazal, kako živali, ki so jim rešili življenja, živijo po njihovi zaslugi in so srečne.

Temveč z živalmi, temi istimi, zmletimi v klobase. 
Se kdaj vprašamo, v kakšnem razklanem odnosu do vsega okoli nas živimo!?! Pa si tega ne priznamo, nočemo vedeti in obsojamo vse okoli sebe, ki se jim to ne zdi prav..

 

Po poročanju medijev, so gasilci pohvalili klobase. Farmer je še dodal, da prašičev ne moreš imeti kot ljubljenčkov.

 

Razlik ni. Ni živali, ki bi bile ustvarjene za jest. In živali za ljubljenčke. In živali za nekaj tretjega. Razlike ustvarjamo mi! In v večini primerov vse življenje preživimo zaverovani v nekaj, kar bolj zmotno ne bi moglo biti.  

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Pripravila: Ksenija V. Kutlačić 

Vsaka žival je Okja

Na Netflixu je odslej na voljo prelepa pripoved Okja. 

Zgodba režiserja Joon – ho Bong govori o korejski deklici Miji, ki v neokrnjeni naravi vzgaja ogromnega pujska Okjo, ki naj bi bil nekakšen orjaški superpujs, ki naj bi jih kot eno od mutacij narave odkrili na neki kmetiji v Čilu. V ozadju pa se razkrije, da gre za dobro načrtovan projekt velike multinacionalne korporacije, ki namensko vzreja te živali za svoje namene.

Okja je šest tonski nežen velikan, s svojim karakterjem, poln radosti, veselja, zaupanja. Deklica ga na vsak način želi ubranit pred tem, kar ga čaka. Pred tem, zaradi česar je bil vzrejen. Pred klavnico.  


Kljub temu, da gre v osnovi za fantazijsko pripoved, pa je pravzaprav posnetek resničnih dejstev iz življenja živali, ki jih določamo za “rejne živali”.

Sleherna od njih pride na svet z isto mero radosti, razigranosti, veselja kot Okja.

Nevedoč, da smo jim ljudje določili neko drugo vlogo. In da vseh teh, po naravi danih lastnosti ne bodo mogli nikoli izživeti. Kadar v njih prepoznamo živalske osebe, katerih življenje je dragoceno zanje same, se med nami in njimi dejansko spletejo prav takšne vezi. Vezi prijateljstva. Ki jih čuvamo z vsem, kar imamo. 

 

Ksenija in Odi

Pripoved je še kako resnična. Iz njihovih teles, iz teles rejnih živali, s selekcijsko vzrejo dejansko ustvarjamo bitja, ki v kratkem času pridobijo ogromno telesne mase, znesejo nenaravno količino jajc in proizvedejo enormne količine mleka. 

Belgian blue – genetsko spremenjen bik z ogromnimi mišicami, in mesom

S selekcijsko vzrejo ustvarjamo ujetnike lastnih teles, saj njihova telesa, zreducirana na kos mesa, še zdaleč niso v korist zdravju in dolgemu življenju živali, ki proč od naših oči živijo življenja, ki jih ne bi privoščili nikomur. 

 

Tako ima fantazijka pripoved Okja vse paralele že v realnem svetu in pred nas postavi ključna vprašanja. Med drugim pa neizpodbitno dejstvo. Četudi smo mi tisti, ki ustvarimo živali kot je Okja, to ne spremeni dejstva, da imamo vedno, kadar posegamo v telesa čutečih bitij, pred seboj nekoga, ki se zaveda svojega obstoja, je občutljiv na bolečino, strah, veselje, gradi medsebojne odnose zunaj in znotraj svoje vrste in ima zanj njegovo življenje smisel. Kot nam naše. 

Film je na festivalu v Cannesu požel stoječe ovacije, pozitivne kritike pa se vrstijo povsod drugod.

Vsaka žival je “Okja”.

Prosim imejte to v mislih, ko vas bo nasmejal, jezil in ganil do solz. Med nami živijo, pa jih ne opazimo. In ne naredimo ničesar, da bi jih zaščitili. 

Pripravila: Ksenija V. Kutlačić

Zakaj morajo biti živali žrtve poniževanj ljudi?

Pred nekaj dnevi (konec maja) so se v Nemčiji na zemljišču mošeje pojavile prašičje glave. Kot poročajo mediji so neznani storilci v tla zapičili devet kolov, dolgih okoli 1,5 metra in nanje nataknili ostanke prašičjega trupla.

https://twitter.com/sulemannmalik

Sporočilo ljudem naj bi bilo jasno. Nestrinjanje in poniževanje muslimanov. Ker muslimani ne jedo prašičev in jih smatrajo za nečiste živali. Sulejman Malik, predstavnik muslimanske skupnosti Ahmadija v nemškem Erfurtu. ki je vse poslikal in objavil na Twitterju, je obvestil policijo, ki je sprožila preiskavo, dejanje pa je bilo označeno za ksenofobno.

Seveda ne gre za osamljen primer.

Prašičje glave so se na gradbišču ljubljanske džamije znašle tudi pri nas – lani. 

Foto: islamska skupnost/rtvslo

Tudi takrat so dejanje preiskali policisti in ga označili kot kaznivo dejanje javnega spodbujanja sovraštva, nasilja in nestrpnosti, mediji pa povzeli, da je “Spoštovanje posameznika je ključno vezivo družbe”

Ob vseh kritikah na takšno ravnanje, ki nas upravičeno morajo voditi do ključnega vprašanja – kaj s tem sploh sporočamo o evopski kulturi, pa nihče ni niti opazil živali. 

Nič krivih čutečih posameznikov, ki so tudi v tem primeru znova zlorabljene in prepoznane  kot orodje v rokah človeške manipulacije in mesebojnih obračunavanj. Namesto, da bi živali ščitili, jih zlorabljamo kjerkoli in kadarkoli.  

” Prašiči niso ne kristjani, ne muslimani, računajo pa na človeka, da jih bo ščitil. Živali nimajo nobere vere, razen verovanja v našo dobroto. ” (dr. Katerina Vidner Ferkov, Zdravo Slovenija)

Pripravila: Ksenija V. Kutlačič

 

 

Pripomočki za manj mobilne ptice

Kadar živali obravnavamo kot moralno enakovredne posameznike, jim pomagamo in svoje znanje in energijo usmerjamo v iskanje rešitev zanje, kadar imajo zdravstvene težave. In teh je v kategoriji živali, ki jih določamo za rejne živali, žal ogromno, saj so njihova telesa zaradi selektivne vzreje vse prej kot funkcionalna za dolgo in zdravo življenje.
Tako so se v Chicken therapy chairs osredotočili na izdelavo posebnih mobilnih konstrukcij za kokoši, purane, ki imajo težave pri hoji.

Ker svet pripada vsem…

FOTO: Chickentherapychairs

FOTO: Chickentherapychairs

FOTO: Chickentherapychairs

FOTO: Chickentherapychairs

FOTO: Chickentherapychairs

FOTO: Chickentherapychairs

FOTO: Chickentherapychairs

 

Anita spoznana za nedolžno!

Sodišče odločilo, da kanadska aktivistka in borka za pravice živali Anita Krajnc, ki se je leta 2015 znašla na zatožni klopi, ko je žejnim pujsom na poti v klavnico dala za pit vodo, NI KRIVA. 

Anita je bila obtožena  poškodovanja tuje stvari (vandalizma), zaradi tega dejanja pa ji je grozila večletna zaporna kazen in globa v višini 3.500 eur.  Anita je v času sojenja večkrat poudarila, da prizna, da je ubogim živalim dala vodo, a se ob tem izrekla za nedolžno. Kako je sočutje lahko zločin? 

Ves čas trajanja procesa je Anita govorila o prašičih kot osebah, čutečih bitjih z občutji, in nikoli uporabljala terminov kot so “živina” ali “stvari”, ki nas oddaljujejo od živali kot čutečih bitij. Živinorejci na sojenju so se terminologiji smejali. Zagovornika pa sta posmeh pospremila z besedami, da zgodovina podobne posmehe že pozna, saj pred manj kot stoletjem tudi ženske pravno niso bile obravnavane enakovredno in imele pravic.

Prašiče so sicer znanstveniki uvrstili med prvih pet najinteligentnejših živih bitij na zemlji (takoj za človekom, človeku podobnim opicam, sloni, delfini). So izjemno empatične živali, ki so sposobne doživljati ne le svojo stisko, temveč tudi stisko drugega. Spadajo med ene najbolj zlorabljenih živali na vseh področjih, tudi onkraj prehrane. Več TUKAJ.  

POMEMBNO!

Položaj živali ne bo boljši, dokler ne bomo nanje pogledali kot na ne- človeške osebe, jim priznali njihove lastne interese za življenje in spoštovali njihove pravice (v prvi vrsti pravico do lastnega življenja) ter prenehali graditi svojega blagostanja na brutalni zlorabi nedolžnih življenj teh čutečih bitij.

Dokler ne bomo začeli MISLITI VEGANSKO in se uprli slehernim zatiralskim praksam.  

V proizvodnjo mesa iz pšeničnih in krompirjevih beljakovin vloženi milijoni

Patrick Brown, ustanovitelj Impossible Foods, verjame, da se 230 milijonov vsejedih Američanov da prepričati da zamenjajo zrezke in hamburgerje za rastlinske nadomestke.


Uresničitev njegove vizije ni kratkoročen cilj, kar priznava tudi sam. Vizija bo kmalu postavljena na preizkušnjo – v Oaklandu se odpira prva obsežna ustanova za proizvodnjo njegovih izdelkov.
Na trgu so tudi druga, podobna podjetja, a večina jih še ni dokazala da so lahko konkurenčni na svetovnem trgu.

Z novo lokacijo si bo Impossible Foods pomnožil proizvodne kapacitete s faktorjem 250, kar pomeni, da bodo do konca leta lahko oskrbovali že 1000 restavracij. 
“Misija našega podjetja je z inovativnostjo izpodriniti mesno industrijo, kar pomeni, da moramo biti konkurenčni na vseh področjih. In kmalu bomo.” – Patrick Brown

Zaradih takih samozavestnih izjav je Impossible Foods že od same ustanovitve na radarju investitorjev (ki so v podjetje vložili že kar 182 milijonov ameriških dolarjev). Med vlagatelji so tudi Bill Gates in Google.
Brown je bivši profesor biokemije na Stanfordu.

Za karierno spremembo se je odločil, ko je bil soočen z dejstvom Združenih Narodov, da je živinoreja odgovorna za skoraj 15% vseh toplogrednih plinov. Odločil se je, da ta problem reši z zamenjavo “pravega” mesa z rastlinskimi nadomestki. 

Prvo je na meni prišel Impossible Burger; hamburger narejena večinoma iz pšeničnih in krompirjevih beljakovin, ki po zaslugi molekule železa (“heme”) izgleda, se obnaša kot in ima okus po mleti govedini.

Številni popularni kuharji kot so David Chang in Traci Des Jardins so že posegli po inovaciji in ga uvrstili med svojo ponudbo.
Izdelek prejema vsesplošno hvalo; a svojo osnovno trditev mora Brown še vedno dokazati – da lahko svoje proizvode proizvaja v velikem obsegu.

Potrebno bo optimizirati proizvodnjo in distribucijo, obstaja pa faktor, ki bo Brownu v veliko pomoč. In sicer dejstvo, da je njegova metoda v osnovi veliko bolj učinkovita, kot uporaba živali. 
Brown vztraja, da njegovi izdelki niso namenjeni vegetarijancem, ampak ljudem, ki se nočejo odpovedati mesu.  Ljudem, ki so motivirani skoraj izključno s priročnostjo, ceno in okusom. John Coupland, profesor znanosti hrane pri Penn State-u trdi, da bo v igri veliko faktorjev, velik del pa bo predstavljala psihologija potrošnika.

“Bo človek, ki se odloči za rastlinsko opcijo, viden kot človek, ki si naroči lahko pivo? Hrana povprečnemu človeku predstavlja identiteto; meso pa jim pomeni moškost.”
Kmalu bomo videli, kako se bo zgodba odvijala.

Članek: https://www.washingtonpost.com/news/wonk/wp/2017/03/17/is-this-the-beginning-of-the-end-of-meat/?utm_term=.09ee3f34735a

Prevod: Veganactive

Drugačne reklame

Lansko poletje je gigant mobilne telefonije Vodafone New Zealand začel reklamirat svoje storitve z izjemno ganljivo zgodbo male pujsike Piggy Sue. 90 sekundni oglas pripoveduje zgodbo, v kateri moški najde majhnega pujska na cesti. Preko Vodafone komunicira z lastnikom in se dogovori, da mu ga vrne. VENDAR: 

Reklama se je pravzaprav tako zelo priljubila, da so posneli tudi praznično različico – nadaljevanje seveda.a. 

Celotno kampanjo ”ostanite povezani” pa zasnovali s Piggy Sue tudi na vseh svojih družbenih omrežjih.

Tisto, kar pri reklami še posebej pozdravljamo, pa je naslednje dejstvo, ki ga morda marsikdo spregleda, mi pa ga ponavljamo že lep čas.

Možakar v zgodbi naj bi naj pujsiko vrnil na  veliko farmo, na tabli piše ”FREE RANGE PORK” – se pravi na farmo, kjer prašiči živijo na prostem (ne na betonskih rešetkah v hlevih).

Pa tega vseeno ni storil….ker Sue ni ‘pork’…pa naj bo taka ali drugačna reja…nikoli ne bi smela biti.

piggy sue

To pa ni edina reklama, ki je dobro prodala svoje storitve s pomočjo spodbujanja sočutja do živali med nami. Tudi britanski energetski gigant BP je v istem času na trg sprostil reklamo, v kateri motorist reš izgubljenega kunčka in ga ponovno združi z njegovo skrbnico – deklico. 

reklama-reseni kuncek 3png

reklama-reseni kuncek

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Na marketinškem trgu so zadeve šle tako daleč, da so se razvile precej polemične debate, kdo je bolj prepričal svoje stranke in več njih. 

Pig-vs-Rabbit

Izid seveda ni važen. Pomembno je, da za razliko od miljarde reklame, ki so živali popredmetile in jih zreducirale na kos mesa, te reklame živalim vračajo tisto, kar smo jim vzeli. DA SO ŽIVA BITJA. 

Za konec pa Terry – The Turkey.

Ker se bližajo prazniki. 

terry puran 2

Zadnji prašič

” Kot prašičjerejec živim neetično življenje, ki je opravičeno, ker je družbeno odobravano. 
. Gre celo za več kot samo odobravanje.

Način, kako vzrejam prašiče (prosta reja), se celo praznuje. Ker prašičem dam življenje, ki je najbolj blizu njihovemu naravnemu v tem nenaravnem sistemu, sem časten, pravičen in sem human – medtem ko sem v ozadju ves čas sužnjelastnik in morilec.”

Te močne besede prihajajo iz zbirke blogov Boba Comisa, prašičjerejca iz podeželja New Yorka.

Bloge je začel pisati, da bi kronološko zapisal svoje življenje “humanega” živinorejca in svoje naraščajoče dvome o tem, če “humano” sploh obstaja.

Njegove besede so bile objavljene v The Huffington Post in so pritegnile zanimanje mnogih bralcev, saj je iskreno prikazal njegovo notranjo razklanost s katero se je spopadal, ko se je želel sprijazniti z življenjem kakršnega je živel in s svojimi spreminjajočimi moralnimi vrednotami.

Photo credit: “A Happy Pig on Stony Brook Farm” @fudehouse via Instragram

Comisovo razmišljanje o vzreji prašičev ni bilo razmišljanje povprečnega živinorejca, vsaj ne nekoga, ki je vzrejal prašiče za meso; njegov cilj je vedno bila karseda humana vzreja prašičev.

Ko je spoznal resnico o industrijski vzreji je bil zelo zgrožen in je želel postati boljša oseba ter ponuditi prijaznejšo rešitev, zato se je začel ukvarjati z živinorejo – prosto rejo. In v vseh pogledih je bilo življenje, ki so ga imeli njegovi prašiči, idealno, kot si lahko le zamislimo. Imeli so dovolj prostora za gibanje, za jesti so imeli koruzna stebla, topla zavetišča za spati in imeli so priložnost, da so izkusili kompleksna družbena razmerja, ki jih ustvarijo vsi prašiči, če jim je ta priložnost dana.

“Videl sem prašiče kako so izkazovali empatijo, veselje, žalost in paleto drugih čustev,” je povedal. “Včasih so si nagajali. Izkušnja prašičev se je vedno bolj zdela kot moja lastna.” 

Spreminjanje pogledov na prašiče

Comis je videl, kar tisti, ki je čas preživel s prašiči, že ve.

Spoznal je, da so prašiči zelo inteligentni, igrivi, individualne živali in čutiti je začel, da so tudi njihova življenja vredna, kar ga je pripeljalo do tega, da je začel dvomiti v svojo pravico, da jim vzame njihovo življenje. Nekaj časa se je trudil, da je nadaljeval z živinorejo, saj je njegov posel cvetel. Prav tako je še naprej jedel meso, medtem ko so bralci lahko brali kako sprašuje sebe in svet, če je prav, da to počnemo. Na srečo so obstajali ljudje, ki ga niso samo podpirali, ampak ga tudi niso obsojali. V enem intervjuju pojasnjuje: “Najbolj vplivni komentarji, ki sem jih dobil, in ti so bili tisti, ki so mi pomagali, da sem nehal, so bili tipa ‘če stopiš korak nazaj in pogledaš kaj govoriš in kaj misliš, si se že odločil prenehati, tako da naredi samo še naslednji korak in nehaj.’ Tako je ideja v meni odmevala, stopil sem nazaj in pomislil ‘ti ljudje imajo prav,’ in tako sem se odločil, da v celoti neham z vzrejo prašičev, postal sem vegetarijanec in nato vegan.”

Last pig (Zadnji prašič)

Comisovo razkritje iskanja samega sebe je vzbudilo pozornost Allison Argo, režiserke in dobotnice nagrade Emmy.

Ko je prebrala njegov zapis “Happy Pigs Make Happy Meat” (Srečni pujsi dajo srečno meso), je želela povedati njegovo zgodbo.

Argo je posnela veliko filmov o živalih, kot so Parrot Confidential  (Papiga zaupno) in The Urban Elephant (Mestni slon), svoje življenje je posvetila osveščanju ljudi o trpljenju živali v ujetništvu in pred nevarnostjo človeških rok.

Ampak ta zgodba je bila drugačna. To ni bila še ena zgodba o izkoriščanju ali zanemarjanju, to je bilo mesto, kjer se je za živali skrbelo do njihovega zadnjega dne.

Ta zgodba, kot tudi sam Bob Comis, sta predstavljala vprašanje, če so življenja vredna toliko, da se za njih skrbi in neguje, zakaj je potem v redu, da se jih konča za človeško uporabo. In kaj je z etiko tistih zadnjih trenutkov?

Kupec, ki kupi mit o humanosti, zatiska oči do zadnjega dne, do zadnjih trenutkov.

Kot je Comis povedal za Modern Farmer o svojih izkušnjah v klavnici: “Ne vznemirja me pogled na kri, ampak nasilje smrtnih muk. Znanost o živinoreji bi nam zatrdila, da so ti krči znak neobčutljivosti prašičov, ampak kot priča, je skoraj nemogoče verjeti, da se prašiči ne premetavajo zaradi bolečin. In nato nenadna brezživljenjskost telesa, ko ga stroj dviguje v zrak, obešen za eno od zadnjih nog. Mislim, da mi ne bi nič pomagalo, da bi me smrti teh prašičev manj težile.” 

Upanje za spremembe

Spremembe niso vedno lahke, še posebej ko ne gre samo za tvoje prehranjevalne navade, ampak tudi za prihodek denarja.  “The Last Pig” (Zadnji prašič) sledi Comisu v zadnjem letu, ko je peljal prašiče v klavnico (imel jih je 200, ki jih ni mogel namestiti) in se poslovil od osem, ki jih je lahko namestil v zatočiščih. Danes ima In Line Farming (Usklajeno kmetovanje), vegansko kmetijo, ki jo je poimenoval po svojem novem načinu življenja, kjer je svoja dejanja uskladil (put in line) s prepričanji. In kot dokaz, da pozitivna dejanja ene osebe lahko vplivajo na druga, govori odločitev režiserke Argo, ki je med snemanjem po letih vegetarijanstva, postala veganka. Medtem ko je Bob Comis samo ena oseba, lahko njegova zgodba navdihne tisoče drugih.

Vse kar je potrebno je en korak nazaj, trenutek, da se ponovno vprašamo o stvareh, da naredimo spremembo v svojih osebnih odločitvah in pozitivno vplivamo na veliko drugih življenj. Od tega dobrega človeka bi se lahko vsi naučili nekaj sočutja. “The Last Pig” je bil zaključen februarja 2017. Film so financirali donatorji in še vedno potrebuje podporo. Za donacije, več o filmu in informacije kako lahko pomagate, obiščite njihovo spletno stran The Last Pig website in sledite njihovemu napredku na Facebook-u.

Prevedla: Klara Čuden, Vir: http://www.onegreenplanet.org/animalsandnature/ig-farmer-who-decided-to-stop-killing-animals/

Little Miss Sunshine – kokoš, ki je pustila velik pečat v človeških srcih

Iz enega najlepših svetovnih zatočišč za rejne živali – Edgar*s mission, so te dni sporočili, da je umrla Little Miss Sunshine , kokoš, ki je s svojo zvedavo naravo dolga leta spreminjala pogled na te tako zelo zlorabljene živali.

Leta 2011 je bila rešena iz baterijske reje, ker je farmer prenehal s proizvodnjo. Svoj dom je našla v  Edgar*s mission

Naprej oguljena, izčrpana in odpisana, si je kasneje kot večina drugih v nekaj mesecih povsem opomogla, njen značaj pa je vodil še dlje – zaživela je prav posebno kokošjo zgodbo.

 

Da bi življenja teh zvedavih in zelo posebnih ptic, ki so sicer ene najbolj zlorabljenih živali, približali ljudem, je imela svojo lastno oddajo na blogu zatočišča.

   

Bila je izjemno priljubljena med otroci, učitelji in sodelovala v neštetih prireditvah, namenjenih ozaveščanju o prezrtih živalih med nami. 

Postala pa je tudi nosilka oglasne kampanje, ki je s sloganom “Tako se ne ravna z žensko” in opozarjala na grozljiv odnos do prezrtih živali med nami (kampanjo je pripravila organizacija Animals Avstralia).

 

 

Imela je celo posebno rojstnodnevno slavje. 

Ter na sebi lasten način ozaveščala o kokoših. 

Mnogi se ne zavedajo, da imajo tudi kokoši značaj in med seboj razvijajo kompleksne vezi, živijo v hierarhiji, njihova življenja pa so prav tako dragocena zanje kot nam naša. Žal večina njih v jajčni industriji prav nikoli ne stopi na zemljo in živi svoja kratka življenja (v jajčni industriji jih pobijemo v starosti dobro leto dni, čeprav bi lahko živele tudi do 10 let), ki so zelo daleč od njihovih naravnih potreb. 

V zatočišču so njen odhod pospremili z besedami, da sicer ni spremenila sveta, zagotovo pa je spremenila pogled, s katerim ljudje gledajo na kokoši…zavedno.

Priredila in povzela Ana Š. (Onegreenplanet