Vsaka žival je Okja

Na Netflixu je odslej na voljo prelepa pripoved Okja. 

Zgodba režiserja Joon – ho Bong govori o korejski deklici Miji, ki v neokrnjeni naravi vzgaja ogromnega pujska Okjo, ki naj bi bil nekakšen orjaški superpujs, ki naj bi jih kot eno od mutacij narave odkrili na neki kmetiji v Čilu. V ozadju pa se razkrije, da gre za dobro načrtovan projekt velike multinacionalne korporacije, ki namensko vzreja te živali za svoje namene.

Okja je šest tonski nežen velikan, s svojim karakterjem, poln radosti, veselja, zaupanja. Deklica ga na vsak način želi ubranit pred tem, kar ga čaka. Pred tem, zaradi česar je bil vzrejen. Pred klavnico.  


Kljub temu, da gre v osnovi za fantazijsko pripoved, pa je pravzaprav posnetek resničnih dejstev iz življenja živali, ki jih določamo za “rejne živali”.

Sleherna od njih pride na svet z isto mero radosti, razigranosti, veselja kot Okja.

Nevedoč, da smo jim ljudje določili neko drugo vlogo. In da vseh teh, po naravi danih lastnosti ne bodo mogli nikoli izživeti. Kadar v njih prepoznamo živalske osebe, katerih življenje je dragoceno zanje same, se med nami in njimi dejansko spletejo prav takšne vezi. Vezi prijateljstva. Ki jih čuvamo z vsem, kar imamo. 

 

Ksenija in Odi

Pripoved je še kako resnična. Iz njihovih teles, iz teles rejnih živali, s selekcijsko vzrejo dejansko ustvarjamo bitja, ki v kratkem času pridobijo ogromno telesne mase, znesejo nenaravno količino jajc in proizvedejo enormne količine mleka. 

Belgian blue – genetsko spremenjen bik z ogromnimi mišicami, in mesom

S selekcijsko vzrejo ustvarjamo ujetnike lastnih teles, saj njihova telesa, zreducirana na kos mesa, še zdaleč niso v korist zdravju in dolgemu življenju živali, ki proč od naših oči živijo življenja, ki jih ne bi privoščili nikomur. 

 

Tako ima fantazijka pripoved Okja vse paralele že v realnem svetu in pred nas postavi ključna vprašanja. Med drugim pa neizpodbitno dejstvo. Četudi smo mi tisti, ki ustvarimo živali kot je Okja, to ne spremeni dejstva, da imamo vedno, kadar posegamo v telesa čutečih bitij, pred seboj nekoga, ki se zaveda svojega obstoja, je občutljiv na bolečino, strah, veselje, gradi medsebojne odnose zunaj in znotraj svoje vrste in ima zanj njegovo življenje smisel. Kot nam naše. 

Film je na festivalu v Cannesu požel stoječe ovacije, pozitivne kritike pa se vrstijo povsod drugod.

Vsaka žival je “Okja”.

Prosim imejte to v mislih, ko vas bo nasmejal, jezil in ganil do solz. Med nami živijo, pa jih ne opazimo. In ne naredimo ničesar, da bi jih zaščitili. 

Pripravila: Ksenija V. Kutlačić

Rejene živali – ujetniki rešetk in lastnih teles

Človek danes živali obravava kot lastnino, kar vodi do tega, da so čuteča bitja in njihova telesa prepuščene nam v uporabo in s tem zlorabo. Tako psom kupiramo repe, pristrižemo ušesa.

Včasih samo zato, ker so nam takšni bolj všeč.

Funkcija repa, ušes in njihov pomen za psa je na drugem mestu. Mi vidimo sebe in svoje želje. In pomen za nas. Pa naj bo zaradi naših čustvenih potreb ali kakšnih drugih, praktičnih (mačkam pulimo kreplje…). Bistvo je, da živali, v primeru psa živali, ki smo jih mi določili za “družne” živali, prilagajamo namenu, ki smo ga mi določili zanje. V njih razvijamo lastnosti, ki so v luči tega, za kar jih mi določimo, koristne in funkcionalne za nas, ne zanje, neredko so jim celo v škodo. 

Nič manj grozljivi pa niso posegi v telesa živali, ki jih določimo za “rejne”, “klavne”, uporablja se celo izraz “proizvodne” živali.

Določimo jim namen, da so na svetu zato, da jih jemo, da “proizvajajo” hrano za nas,.

Od njih zahtevamo telesa, ki bodo v kratkem času pridobila največjo telesno maso, znesla največ jajc, telesa, iz katerih bomo zmolzli največ mleka in tako naprej. To dosežemo s selekcijsko rejo – na meso, jajca, mleko….

Vzemimo na primer kokoši.

Kokoši nesnice niso te iste kokoši, katerih potomci gredo za pridelavo piščančjega mesa. Imamo kokoši, ki nam “služijo za jajca”. In piščance druge linije, ki nam “služijo za meso”. Za meso imamo poseben tip piščanca. Reče se mu “pitanec” (broiler), katerega telo je prisiljeno v 40ih dneh! pridobiti ogromno maso. Seveda pa takšna hitra rast ni brez posledic za njegovo zdravje. Večina njih ima deformirane noge, ki ne zmorejo več nositi ogromne mase, saj ogrodje ni zmožno slediti masi. 

 

 

Nekatere pasme kokoši nesnic znesejo 300! in več jajc letno.

Kar je uspeh za nas, je poraz zanje in njihova telesa, ki imajo zaradi sforsirane nesnosti nenormalne in izjemno pogoste okvare reproduktivnih in drugih organov.

http://erinjanus.com/

Male pujse kastriramo  – celo na živo!

Zakonsko je dovoljeno do 8 dni starosti, v praksi mnogi doma počno to tudi kasneje. Seveda kastracija kot pohabljenje telesa, ki ni naše, ni tukaj zato, ker bi bila manjše zlo od večjega s stališča pozitivnih zadev za živali, ampak zaradi nas. Da meso te uboge živali nima neprijetnega vonja, ko jo pobijemo čez nekaj mesecev.

Pujskom kupiramo/režemo repke. Repe jim odrežemo zato, da si jih med seboj ne pogrizejo. Kar zgleda na zunaj poteza v zaščito živali. Pa je res? Nihče se ne vpraša, zakaj si živali, ki so sicer po svoji naravi izjemno dobrodušne, ki sklepajo kompleksne medsebojne odnose znotraj in zunaj svoje vrste, tako obsesivno grizejo repe? Nihče se ne ukvarja z bistvom, ki je v tem, da živali strpamo na tako majhno kvadraturo, kjer se komaj obrnejo. 

Kjer bi se človek, če bi bil na njihovem mestu, živ požrl!  

Kjer jim odvzamemo sleherno svobodo gibanja, izvajanja naravnih gibov in zadovoljevanje potreb (kot je pri prašičih ritje, pri kokoših brskanje). Kjer življenje v njih pobijamo še preden njihove krike zares zadušimo v klavnicah. 

Prašičje mame zapiramo v prasitvene kletke.

Znova ukrep, ki naj bi bil v dobro živali (da malih pujskov ne poleži). Kar je v praksi pravzaprav res. Vendar se nihče ne vpraša, zakaj sploh pride do tega, da poleži pujse? Čuteče bitje, ki bi v naravi iz vej zgradilo gnezdo, skrbno čuvalo in učilo svoj zarod? 

 

 

Foto: We animals

Kokošim debikiramo kljune, da kasneje mnoge njih hodijo okoli kot spake.

Foto: Free from harm

Zato da se med seboj ne skljuvajo do smrti. In znova je ukrep nekaj, kar je tukaj samo zato, ker ta uboga čuteča bitja, katerih življenje se sicer vrti okoli brskanja, nenehnega iskanja hrane, sonca, kopanja v pesku, v prostorih, natlačenih s pripadniki svoje vrste ne moremo početi ničesar drugega. Kot vse dni stati, gledati predse?

Človek bi se živ požrl če bi bil na njihovem mestu.

Kokoši ene najbolj skrbnih mam.

Od prvega dne vzgajajo svoj zarod, piščance učijo, kaj je užitno in kaj ne.

 

Berta in Poldi

Kokoši sledijo petelinu, ki je vodja jate.

In jato zmeraj pokliče s posebnim zvokom, ki naznanja, da je našel hrano. Počaka, da se najprej najedo kokoši, šele nato je sam. Petelin je ključnega pomena vsake kokošje jate.

Ampak.

Ker za nas petelini v jajčni industriji niso koristni, jih žive zmeljemo ali uplinimo.

Njihova telesa dobesedno izmaličimo in pohabimo. 

Na živali gledamo iz naše perspektive, ne njihove. 

Foto: http://animalsaustralia.org/

Kravam, ki več let preživljajo svoja življenja v prizidkih na verigah in vse dni bolščijo v stene pred seboj, se na koncu dobesedno razpeljejo noge. Ker sploh ne znajo več hoditi! Nekaj, kar je samoumevno vsem nam. Ker nikoli niso hodile v vsem svojem življenju!

” Ustvarjamo živali, ki so stroji za proizvodnjo mesa, mleka in jajc. Piščanci rastejo tako hitro, da njihov skeletni sistem ne sledi razvoju, enako se dogaja pri prašičih. Pri nekaterih pasmah goveda je naraven porod že izjema, saj je velikost telet tako velika, da je potreben carski rez.” ( David Zorko, dr. vet. med. Zdravo Slovenija )

Si sploh znamo predstavljati vsaj za trenutek, kakšna življenja živi milijarda čutečih bitij? 

Pogosto, ko sami rešimo žival, naletimo na hecno situacijo.

Res, da smo živali rešili iz kletk, vendar je nič ne more rešiti pohabljenega telesa, zaradi katerega še zdaleč in po vsej verjetnosti, ne bo dočakala naravne življenjske dobe.

http://thenailthatsticksup.com/2012/12/13/your-meat-died-young/

Živali določene za rejne živali bodo tako zavedno ujetniki svojih teles, v katerih se zrcali človeški pohlep in človeška zloraba čutečega bitja in njegovega telesa.

In ključno. 

Namesto da bi v čutečih bitjih spodbujali njim lastno naravo, pomagali pri razvoju tistih lastnosti, ki so dane njim – če povem malo drugače – v prašičih prašičjost, v mačkah mačjost, mi živali prilagajamo sebi, svojim navadam, svojim projekcijam.

Živali so pri tem absolutno na zgubi. Kot bi bili mi, če bi bili na njihovem mestu.

Vendar bi se morali vprašati – so res na zgubi le one?

Kadar nekoga ne prilagajamo sebi, ampak opazujemo, največ pridobimo pravzaprav mi sami. Ali se morda ne naučimo največ v enakovrednem odnosu z drugim, ne glede na to ali imamo pred seboj človeka ali žival?

Ksenija in Dora

Pripravila: Ksenija V. Kutlačić

V proizvodnjo mesa iz pšeničnih in krompirjevih beljakovin vloženi milijoni

Patrick Brown, ustanovitelj Impossible Foods, verjame, da se 230 milijonov vsejedih Američanov da prepričati da zamenjajo zrezke in hamburgerje za rastlinske nadomestke.


Uresničitev njegove vizije ni kratkoročen cilj, kar priznava tudi sam. Vizija bo kmalu postavljena na preizkušnjo – v Oaklandu se odpira prva obsežna ustanova za proizvodnjo njegovih izdelkov.
Na trgu so tudi druga, podobna podjetja, a večina jih še ni dokazala da so lahko konkurenčni na svetovnem trgu.

Z novo lokacijo si bo Impossible Foods pomnožil proizvodne kapacitete s faktorjem 250, kar pomeni, da bodo do konca leta lahko oskrbovali že 1000 restavracij. 
“Misija našega podjetja je z inovativnostjo izpodriniti mesno industrijo, kar pomeni, da moramo biti konkurenčni na vseh področjih. In kmalu bomo.” – Patrick Brown

Zaradih takih samozavestnih izjav je Impossible Foods že od same ustanovitve na radarju investitorjev (ki so v podjetje vložili že kar 182 milijonov ameriških dolarjev). Med vlagatelji so tudi Bill Gates in Google.
Brown je bivši profesor biokemije na Stanfordu.

Za karierno spremembo se je odločil, ko je bil soočen z dejstvom Združenih Narodov, da je živinoreja odgovorna za skoraj 15% vseh toplogrednih plinov. Odločil se je, da ta problem reši z zamenjavo “pravega” mesa z rastlinskimi nadomestki. 

Prvo je na meni prišel Impossible Burger; hamburger narejena večinoma iz pšeničnih in krompirjevih beljakovin, ki po zaslugi molekule železa (“heme”) izgleda, se obnaša kot in ima okus po mleti govedini.

Številni popularni kuharji kot so David Chang in Traci Des Jardins so že posegli po inovaciji in ga uvrstili med svojo ponudbo.
Izdelek prejema vsesplošno hvalo; a svojo osnovno trditev mora Brown še vedno dokazati – da lahko svoje proizvode proizvaja v velikem obsegu.

Potrebno bo optimizirati proizvodnjo in distribucijo, obstaja pa faktor, ki bo Brownu v veliko pomoč. In sicer dejstvo, da je njegova metoda v osnovi veliko bolj učinkovita, kot uporaba živali. 
Brown vztraja, da njegovi izdelki niso namenjeni vegetarijancem, ampak ljudem, ki se nočejo odpovedati mesu.  Ljudem, ki so motivirani skoraj izključno s priročnostjo, ceno in okusom. John Coupland, profesor znanosti hrane pri Penn State-u trdi, da bo v igri veliko faktorjev, velik del pa bo predstavljala psihologija potrošnika.

“Bo človek, ki se odloči za rastlinsko opcijo, viden kot človek, ki si naroči lahko pivo? Hrana povprečnemu človeku predstavlja identiteto; meso pa jim pomeni moškost.”
Kmalu bomo videli, kako se bo zgodba odvijala.

Članek: https://www.washingtonpost.com/news/wonk/wp/2017/03/17/is-this-the-beginning-of-the-end-of-meat/?utm_term=.09ee3f34735a

Prevod: Veganactive

Drugačne reklame

Lansko poletje je gigant mobilne telefonije Vodafone New Zealand začel reklamirat svoje storitve z izjemno ganljivo zgodbo male pujsike Piggy Sue. 90 sekundni oglas pripoveduje zgodbo, v kateri moški najde majhnega pujska na cesti. Preko Vodafone komunicira z lastnikom in se dogovori, da mu ga vrne. VENDAR: 

Reklama se je pravzaprav tako zelo priljubila, da so posneli tudi praznično različico – nadaljevanje seveda.a. 

Celotno kampanjo ”ostanite povezani” pa zasnovali s Piggy Sue tudi na vseh svojih družbenih omrežjih.

Tisto, kar pri reklami še posebej pozdravljamo, pa je naslednje dejstvo, ki ga morda marsikdo spregleda, mi pa ga ponavljamo že lep čas.

Možakar v zgodbi naj bi naj pujsiko vrnil na  veliko farmo, na tabli piše ”FREE RANGE PORK” – se pravi na farmo, kjer prašiči živijo na prostem (ne na betonskih rešetkah v hlevih).

Pa tega vseeno ni storil….ker Sue ni ‘pork’…pa naj bo taka ali drugačna reja…nikoli ne bi smela biti.

piggy sue

To pa ni edina reklama, ki je dobro prodala svoje storitve s pomočjo spodbujanja sočutja do živali med nami. Tudi britanski energetski gigant BP je v istem času na trg sprostil reklamo, v kateri motorist reš izgubljenega kunčka in ga ponovno združi z njegovo skrbnico – deklico. 

reklama-reseni kuncek 3png

reklama-reseni kuncek

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Na marketinškem trgu so zadeve šle tako daleč, da so se razvile precej polemične debate, kdo je bolj prepričal svoje stranke in več njih. 

Pig-vs-Rabbit

Izid seveda ni važen. Pomembno je, da za razliko od miljarde reklame, ki so živali popredmetile in jih zreducirale na kos mesa, te reklame živalim vračajo tisto, kar smo jim vzeli. DA SO ŽIVA BITJA. 

Za konec pa Terry – The Turkey.

Ker se bližajo prazniki. 

terry puran 2

Česa o jajcih nočemo vedeti?

Ona je Gabrijela. Roko na srce, ne vem, kakšna so jajca, ki jih znese, če jih sploh še. 

Vam pa o njej lahko povem kaj drugega. Da je ena tistih najbolj zvedavih kokoši, ima skoraj mačji karakter. Človeka mimogrede pričaka v garaži. Da ukrade mačji briket. Ali na parkirišču pred hišo solato. 

Je nekoliko svojeglava in zato deležna večkratnega kreganja petelina Srečka Petelina, ki jo hoče ob sebi na dosegu kljuna. Je nežna, v zameno za priboljšek, bo sedla v naročje. Za makaron vam bo sledila pa na konec sveta. Takšna pač je.  Kokoš. Ki verjetno nese jajca, kakšna in kje pa sploh ne vem.

 

Kokoš, katere podoba pa je v resnici tako zelo daleč od podob kokoši, katerih jajca pa obliko, barvo in velikost jajc poznamo zelo dobro in natančno. Od podob kokoši, kjer o jajcu vemo celo več kot o telesu, ki ga znese.

Moram priznati, da sama več kot 30 let nisem imela pojma, kako zgledajo in kako živijo kokoši, katerih jajca začnejo polniti vse reklame, še posebej v času pred velikonočnimi prazniki. Njihova podoba me je do konca potrla, ko sem se štiri leta nazaj prvič srečala z njimi in jih spustila na prosto.

 

In začela vstopate v prostore, kjer preživljajo svoje kratko življenje. Če se temu lahko reče življenje.

Ljudje vidimo jajce. Lepo, debelo.

Listamo reklame in ga nehote povežemo s podobo prav takšne kokoši – lepe, zadovoljne, srečne bi lahko rekli.

Kar reklame zamolčijo in tisto, česar ne vemo, so življenja teh ptic, ki smo jih prav zaradi jajc namnožili v milijarde.

Njihova naravna življenjska doba bi bila lahko tudi deset in več let.

V jajčni industrii pa vse kokoši nesnice končajo v klavnici pri starosti dobrega leta dni. Podatek poudarim, ker ljudje živimo v prepričanju, da je uporaba jajc /za razliko od mesa/ etično povsem nesporna, da kokoši v vsakem primeru nesejo jajca. Spregledamo pa bistven del – zaradi jajc jih pobijemo, ko jih prenehajo nest v zadostnih količinah.

“Izčrpane kokoši nesnice ob koncu življenja trpijo tudi zato, ker nimajo tržne vrednosti. Stopnja poškodb je grozljivo visoka. Raziskava v Angliji je pokazala, da ima 29 odstotkov baterijskih kokoši sveže zlomljene kosti, ki nastanejo tik pred zakolom. Velik del teh poškodb povzročijo delavci, ko vlečejo kokoši iz kletk in se zaradi ozke odprtine kokošim noge in krila zatikajo v mrežo…(Temle Grandin, Živali nas človečijo)

Spregledamo tudi del, da dejstvo, da kokoši nesejo 300 in več jajc letno, ni nekaj naravnega, temveč posledica človeškega vmešavanja v razvoj njihovih teles. Dejstvo, da jih ob koncu nesnosti v industriji pobijemo, pa ni edino sporno. Za življenje jih prikrajšamo pravzaprav od prvega trenutka dalje, saj jim pravzaprav preprečimo vsakršen normalen razvoj, socialne stike in medsebojne vezi, ki bi jih sicer v naravnem okolju razvijale.

Onemogočimo jim, da bi kadarkoli vzredile svoj zarod, tako kokoš nikoli ne vidi svojih piščancev, piščanci, ki bi jih prav ona naučila vsega, pa ne nje, saj odraščajo v umetnih okoljih. Brez kokošjih mam.

Preprečimo jim parjenje in ves protokol, ki se sicer odvija. Kaj vse živalim vzamemo, ko jih zapremo v ujetništva in omeimo njihove naravne potrebe, postane najbolj očitno, kadar jih vse to vrnemo.

Prosimo, razmislite, je jajce res več vredno kot življenje čutečega bitja? Ne bi bilo pravilno, da bi razmišljali v smeri razvoja prehranskih alternativ in zamenjav, ki ne vključujejo stiske in nosijo v sebi zgodbe strtih življenj spregledanih živali? 

Pripravila: Ksenija V. Kutlačić, dipl. kult. Foto: arhiv Zavod Koki 

 

Odraslih mini prašičev v velikosti čajne skodelice NI!

V zadnjih letih povsod po svetu narašča povpraševanje po prašičih kot “hišnih ljubljenčkih”. Razlogov je več, večino pritegnejo govorice o njihovi hitri učljivosti, izjemni čistosti, sposobnosti empatije in vsesplošno edinstvenem značaju teh bitij, ki smo jih sicer ljudje uvrstili med prvih pet najintiligentnejših na planetu.

Odkar so svet preplavile fotografije malih pujsov v velikosti čajne skodelice, pa se mnogim zdi, da je odpadel še zadnji zadržek, zakaj ne bi začeli sobivati z njimi, četudi živimo v bloku, nimamo vrta, smo veliko od doma in tako dalje. Če k temu prištejemo, da praviloma ne povzročajo alergij ljudi na dlako, se naenkrat zazdijo idealni “hišni ljubljenček”. 

mikro pujsi

Preden nadaljujemo z nekaj osnovnimi dejstvi najprej najbolj pomembna informacija – odraslih mini prašičev v velikosti čajne skodelice NI. Napačno razumevanje in tolmačenje pa je v veliko škodo prašičem, saj iz leta v leto narašča število zanemarjenih, zapuščenih oziroma tistih, ki so v tem pogledu “razočarali” skrbnike in postali to, kar pač v vsem svojem karakterju so – prašiči.

The truth

Ki zahtevajo ogromno časa, energije, potrebujejo zemljo in družbo in so v vseh pogledih zahtevnejši od marsikatere živali, na katero pomislite.

mini prasickov ni

Seveda pa so, če ste jih pripravljemni sprejeti takšne kot v resnici so, eden najboljših sopotnikov za vse življenje. Zato je zelo pomembno, da smo prej seznanjeni z določenimi dejstvi. 

Mikro mini pujsi – je besedna primerjava, ki se nanaša le na njihovo primerjavo s klasičnimi več stokilogramskimi prašiči ( v katerih pa mimogrede- absurdno- ljudje ne prepoznavamo enakih lastnosti, temveč predmete naše prehrane in so brutlano zlorabljeni).

mikro prasici dejstva

velikosti pujsov

Gre za pasme iz Vietnama, ki ko odrastejo, lahko tehtajo tudi 70 kg, torej bodo veliko kot majhen labradorec! 

slike velikosti prasicev

Dočakajo od 12 – 18, tudi 20 let, lahko so izjemno teritorialni, ob nepravilnem ravnanju in vzgoji lahko postanejo agresivni.

So izjemno radovedni, kar je lastnost, ki v stanovanju v praksi pomeni, da bo od pohištva in sten, ko se bo dolgočasil/a ostala le senca tistega, kar je nekoč bilo. Ne le v stanovanju, tudi vrt in sadovnjak bosta dobila precej spremenjeno podobo. Obožujejo kopanje. Prašiči se ne zmorejo znojiti, zato je način, da hladijo telo v vročini, valjanje v blatu ali kopanje. Pogosto dobijo tudi opekline, če so izpostavljeni soncu. 

Da bi ljudi prepričali v nasprotno, nekateri rejci pokažejo starše za primerjavo, ki zgledajo zares majhni. Vendar pozor! Plodni so že pri 3 mesecih, kar pomeni, da imate pred seboj po vsej verjetnosti “starše”, ki so dejansko še otroci. Rastejo lahko namreč do petega leta.  Mnogi rejci po svetu namerno podhranjujejo prašiče. 

Prašiči so družabne živali, potrebujejo družbo svojih vrstnikov, veliko zemlje, da lahko rijejo. Prašičem rilec predstavlja to, kar ljudem roke. Kadar ne morejo riti, lahko postanejo agresivni, v človeških očeh uničujoči.

prasici radi rijejo

Inteligenca, ki tako zelo privlači ljudi, ima tudi drugo plat.

Prav zaradi nje pomeni, da bodo kot otroci zlahka zašli v težave pri raziskovanju tega in onega. Prav tako vzdrževanje prašiča ni poceni. Imeti mora dovolj kvalitetne hrane, saj se lahko (pre) hitro zgodi, da zaradi neprimerne prehrane predebel, priporočena je kastracija ter seveda redna veterinarska oskrba.

Zatočišča po svetu in drustva tudi pri nas, dobivajo tedenske klice posameznikov, ki so dobili v dar ali sami šli po mini prašiča, ko pa je po nekaj mesecih zrastel in začel razvijati svoj pravi značaj, jih le ta preseneti. In v bloku z njim ne morejo več živeti. Primerov v zadnjih mesecih je kar nekaj.

Dobrih domov, kot je dom, ki smo ga pred časom našli za pujso Liziko, je malo in so zelo redki.

lizikin dom

Zavetišč za pujse po vzoru iz tujine pri nas žal (še) ni. 

mini pigs

mini pig

Toplo vam polagamo na srce, da vkolikor niste prepričani, da imate vse, kar ta tako zelo inteligenta žival potrebuje (največ prostora kljub vsemu ne bo zasedla v vašem stanovanju, ampak v vašem srcu), potem se raje odločite in posvojite katerega od rešenih prašičev “na daljavo” z možnostjo obiska.

Tako ne boste prikrajšani za druženje s temi izjemnimi bitji, po drugi strani pa boste s svojim finančnim prispevkom pomagali pri doživljenjski oskrbi nekoč zapuščene, zlorablje, nekoč osamljene, danes pa zadovoljne živali, ki živi življenje primerno svoji vrsti. Vabljeni k sodelovanju v projektu Posvoji me….

posvojitveni dokument lizika

Na srce pa vam polagamo še eno zadevo.

Ne sodelujte v procesu izkoriščanja živali, ne delajte razlik med posameznimi vrstami in ne podpirajte industrije, ki jih izkorišča na obeh straneh (živinorejska ene pasme, industrija hišnih ljubljenčkov druge pasme).

Posvajajte (vedno so prašiči, ki iščejo dom – info@zavod-koki.org), ne kupujte in ne sodelujte v procesu njihovega izkoriščanja, še zlasti v prehrani.  

Ker razlike med njimi NI. 

rozi in pepa

Pepa – projekt Posvoji me

ksenija in dorisssimo

Dora – projekt Posvoji me

dorirrr

 

Pripravila in priredila: Brigita Voda

VIR: 

http://www.minipiginfo.com/

https://www.thedodo.com/whats-misleading-about-the-tea-843842300.html

http://www.majesticminipigs.com/how-big-mini-pigs-get.html

https://www.pigs.org/

http://bestfriends.org/stories-blog-videos/latest-news/truth-about-teacup-pigs

http://news.nationalgeographic.com/news/2014/09/140930-animals-culture-science-miniature-pigs-breeders-sanctuaries/

Little Miss Sunshine – kokoš, ki je pustila velik pečat v človeških srcih

Iz enega najlepših svetovnih zatočišč za rejne živali – Edgar*s mission, so te dni sporočili, da je umrla Little Miss Sunshine , kokoš, ki je s svojo zvedavo naravo dolga leta spreminjala pogled na te tako zelo zlorabljene živali.

Leta 2011 je bila rešena iz baterijske reje, ker je farmer prenehal s proizvodnjo. Svoj dom je našla v  Edgar*s mission

Naprej oguljena, izčrpana in odpisana, si je kasneje kot večina drugih v nekaj mesecih povsem opomogla, njen značaj pa je vodil še dlje – zaživela je prav posebno kokošjo zgodbo.

 

Da bi življenja teh zvedavih in zelo posebnih ptic, ki so sicer ene najbolj zlorabljenih živali, približali ljudem, je imela svojo lastno oddajo na blogu zatočišča.

   

Bila je izjemno priljubljena med otroci, učitelji in sodelovala v neštetih prireditvah, namenjenih ozaveščanju o prezrtih živalih med nami. 

Postala pa je tudi nosilka oglasne kampanje, ki je s sloganom “Tako se ne ravna z žensko” in opozarjala na grozljiv odnos do prezrtih živali med nami (kampanjo je pripravila organizacija Animals Avstralia).

 

 

Imela je celo posebno rojstnodnevno slavje. 

Ter na sebi lasten način ozaveščala o kokoših. 

Mnogi se ne zavedajo, da imajo tudi kokoši značaj in med seboj razvijajo kompleksne vezi, živijo v hierarhiji, njihova življenja pa so prav tako dragocena zanje kot nam naša. Žal večina njih v jajčni industriji prav nikoli ne stopi na zemljo in živi svoja kratka življenja (v jajčni industriji jih pobijemo v starosti dobro leto dni, čeprav bi lahko živele tudi do 10 let), ki so zelo daleč od njihovih naravnih potreb. 

V zatočišču so njen odhod pospremili z besedami, da sicer ni spremenila sveta, zagotovo pa je spremenila pogled, s katerim ljudje gledajo na kokoši…zavedno.

Priredila in povzela Ana Š. (Onegreenplanet

Prihodnost je v sodelovanju in znanju

Sodelavci Zavoda Koki smo se včeraj z veseljem odzvali povabilu profesorjev ljubljanske Biotehniške fakultete (Oddelka za zootehniko), da se pridružimo študentom izbirnega predmeta na strokovni ekskurziji v avstrijsko zavetišče za rejne živali Gut Aiderbichl.

Gut Aiderbichl je v svojem principu delovanja zelo soroden konceptu naše organizacije, saj poleg pomoči konkretnim živalim, njegovo delovanje temelji zlasti na ozaveščanju o tem, kdo rejne živali so, kadar živijo življenja po svojih merilih onkraj gospodarske vrednosti za človeka.

Kljub različnim pogledom na rejne živali, pa smo ugotovili, da so skupna druženja brez dvoma dobra podlaga za morebitna plodna sodelovanja v prihodnje.
Študentje so bili v zavetišču za rejne živali najbolj preseneči nad starejšimi živalmi, saj pravzaprav v sistemu živinoreje ni informacij o tem, kako se te živali starajo, kako dolgo živijo, kadar niso v funkciji za potrebe človeka.

Na obisk avstrijskega ranča. Gut Aiderbichl pa vabljeni tudi sami. Pred časom ga je obiskala tudi ekipa oddaje O živalih in ljudeh (prispevek najdete TUKAJ).

Ranč je javnost pobližje spoznala, ko so rešili laboratorijske šimpanze. Ganljiv posnetek, ko se le ti prvič srečajo z zemljo in soncem, je do solz spravil mnoge ljudi. 

 

 

Na območju Bruslja prepovedali proizvodnjo ” foie gras”

Čeprav se Belgija uvršča na zemljevid tistih petih držav, ki še proizvajajo “foie gras”  (poleg Francije, Španije, Bolgarije in Madžarske), pa so v Bruslju na svojem območju prepovedali proizvodnjo le teh in proces označili za oblika mučenja.

“Foie gras” so gosja ali račja jetra, ki so zaradi prisilnega hranjenja gosi oz. rac tudi desetkrat večja od velikosti naravnih jeter.

Takšno velikost jeter industrija doseže tako, da gosi oz. raci v požiralnik vtaknejo cev, skozi katero jo prisilno hranijo s koruzo; organ je napihnjen skoraj do razpočenja.

S prepovedju želi na simboličen način bruseljska vlada vplivati na ostala belgijska mesta, da bi le ta sledila.  

foie gras sest

 

Postopek je brez dvoma vreden vsakršnega obsojanja in prepričani smo, da ga ni okusa, ki bi bil vreden takšnega trpljenja živali. Treba pa se je zavedati, da je edini pravi način, da živalim vrnemo, kar jim skozi številne procese zlorab na ta ali oni način odvzemamo, da prenehamo uporabljati in zlorabljati njihova telesa za naše potrebe. Postaviti zakone, ki bodo ščitila njihova življenja in položaj, ne zgolj posamične oblike krutosti. 

mama racka

Vir: VEGNEWS 

Prevod in priredba: Klara Č. in Ksenija V. Kutlačić

Jajca – Kaj v resnici kupimo in plačamo?

Po podatkih Statističnega urada RS smo v slovenskih klavnicah v letu 2016 zaklali približno 1.400 konj, 117.000 glav govedi, 258.000 prašičev, 10.000 ovc, 700 koz, 14.000 kuncev in 36.000.000 kljunov perutnine. 

Število 36 milijonov zajema seveda tudi kokoši nesnice, katerih jajca kupujemo na trgovskih policah.

V klavnicah končajo stare praviloma dobro leto ali leto in pol. 
Pri tem seveda ne delamo razlik – v industriji vse kokoši končajo v klavnicah – iz reje v kletkah, hlevih ali tiste iz pašnikov.

 Pri perutnini postopek poteka tako, da se živali z glavo navzdol obesijo na tekoči trak, ki jih odpelje do vodnega bazena z električnim tokom. Bolečina in stiska, ki ju perutnina občuti pri obešanju za noge, neizogibno povzročita močno zamahovanje s perutmi, kar poveča število izpahov in zlomov. Do električnega šoka pred omamljanjem lahko pride, kadar se žival s perutmi dotakne vode, še preden ima glavo potopljeno v kopel. Tekoči trak jih nato pelje do električnega noža, ki jim prereže karotidne žile. Tukaj mora biti vedno prisoten delavec, ki prereže žile, če so je živalim uspelo izogniti električnemu nožu, saj možnost vstopa živih ptic v kotle za parjenje ni izključena.”  ( Zdravo Slovenija, David Zorko, dr. vet. med.)

V klavnicah končajo, ker jim po obdobju enega leta nesnost pade.

Njihova telesa, ki so sicer močno gensko spremenjena (da kokoši znesejo 300 jajc in več letno ni stvar narave, ampak človeškega poseganja in manipulacij s telesi kokoši), postanejo breme za industrijo.

Dejstvo je namreč, da takšna nenormalna nesnost ni brez posledic za njihove reproduktivne organe in splošno zdravstveno stanje. 

Zato jim vzamemo še zadnje, kar jim lahko – meso. Zadnja lepa, enakomerna debela jajca so namreč iztisnila. 

In to je dejstvo.

In realnost iz življenja kokoši, katerim jemljemo jajca. 

Onkraj spretno zasnovanih reklam, ki delajo reklamo za jajca. 

Hofer JAJCA

Kot je dejstvo, da so v jajčni industriji, piščanci moškega spola (bodoči petelini) ubiti prvi dan, ker so nekoristni. V reji v kletkah, hlevu, travniku.

Nekoristni, ker so ovrednoteni skozi naše oči.

Ne kokošje, kjer je petelin seveda nepogrešljiv varuh kokošje jate. 

To je dejstvo onkraj reklam, ki zaigrajo na noto sočutja pri človeku.

Želijo nam želijo sporočiti, da do zakola v klavnici in preden kokoši, ki smo jim iztisnili zadnja jajca, pristanejo v kurjih juhah, paštetah ali hrani za hišne ljubljenčke, te kokoš živijo “lepo” . 
Ne torej takole natlačene v kletkah.

 

kokosi

 

Ampak recimo v hlevski reji.  

hlevska reja

 

Reklame, ki igrajo na naše sočutje. In svoj dobiček. Nekateri trgovci sledijo logiki, drugi proizvajalci se upirajo, da med rejami ni bistvenih razlik v počutju kokoši. Oboji pa reklamirajo jajca.

Izboljševanje pogojev reje živali pa v resnici ni namenjeno živalim, temveč nam, da se ob uživanju živalskih produktov bolje počutimo.

Reklamiranje “humanega” izkoriščanja živali v svojem bistvu ne koristi živalim, katerih osnovni interes je čuvati svoja življenja. 

Koristi ljudem.

Čeprav živijo rejne živali življenja skrita našim očem, s pomočjo sodobnih komunikacijskih poti le ta hitreje prihajajo do nas.

Tako smo nehote vsake toliko časa priča insertom iz življenja teh nevidnih živali. Večina se strinja, da ne smemo povzročati nepotrebnega trpljenja živalim. In marsikdo s slabo vestjo kupi kos živalskega telesa.

Če kupimo jajca kokoši nesnic iz reje v hlevu, se počutimo bolje. Plačamo več. Na dobičku je trgovec, mi imamo dober občutek.

Le živali so še vedno na slabem. Zakaj?

Vsaka žival je individum.
Ima svoj značaj, ima osebnost. 

Telo, ki je njeno – ne naše. Pravico, da živi po svojih merilih. Ne naših. Kadar gre za psa, mačko, praviloma to razumemo. Ampak kadar gre za živali, ki jim namenjamo mesto drugje, se naše razumevaje neha. Čeprav v konceptu življenja med njimi ni razlik. 

S kakšno pravico torej mi odločamo o tem, kdaj kje in kako naj živi ali umre? 

 

Izboljševanje življenjskih pogojev živali v sistemu, ki živalim odreka temeljne pravice, ne more spremeniti ali dolgoročno izboljšati njihovega položaja.

Način, ki vodi do izboljšanja položaja je, da se vprašamo, kako nadomestiti jajca in druge produkte živalskega izvora. Le na ta način je možnost, da bomo živali postopo vrnili tja, kamor spadajo. In jim vrnili, kar jim jemljemo. Predvsem pa dvignili roko iznad teles, ki niso naša. 

 

Položaja živali ne bodo rešile reklame za jajca zapakirana v to ali ono marketinško potezo.

Ampak produkti, ki nadomeščajo jajca in v 21. stoletju ljudem ponujajo alternativo, pri kateri ne bo treba umreti živalim.

Tudi zaradi jajc živali umirajo.

Ideje za veganske recepte najdete na: 

http://veganskakuharija.blogspot.com/

Pripravila: Ksenija V. Kutlačić