AKTUALNO: Nočemo piščančje farme, ker smrdi! Zrezke pa jemo.

Te dni se je na sodišču znašla tožba zoper občino Slovenske Konjice. V osnovi gre po poročanju medijev preprosto za to, da domačini ne želijo, da se na kmetiji v bližini priljubljene izletniške točke postavi piščančja farma. 

Foto: Vecer.com

Imamo opravka s skupnostjo, ki se zaveda, čez kakšno agonijo gredo uboga drobna telesca teh ptic v borih 40ih dneh svojega življenja?

Smo končno dojeli, kako narobe je zapreti čuteče bitje v ujetništvo, v prostor brez letnih časov, jo povsem podrediti našim potrebam, izkoristiti do zadnjega, ob prikrajšati za stike znotraj in zunaj svoje vrste, razvoj naravnega obnašanja in ji nasploh onemogočiti, da kadarkoli stopi na zemljo in brska po njej, razpre krila in občuti toploto sonca? 

Življenje piščancev na farmi

Seveda ne. 

Nič od zgoraj naštetih dejstvev, dobesedno že v nebo vpijočih krivic, ob katerih bi se nam morala že davno prižgati rdeča luč, se nam ne zdi spornih.

Piščančji farmi smo se uprli, ker smrdi. In se bojimo, da bo v regiji odgnala še te redke pohodnike, turiste, obiskovalce.  

Če karikiram, s polnimi usti piščančjih beder kričimo, da je nočemo! 

Investitorji so sicer zagotovili, da ne bo nobenega smradu. Da bo 37.000! živih bitij brez smradu je mogoče samo zato, ker smo razvili tehnologijo, ki to omogoča. Do perfekcije. Nastilj, pa seveda ne gre mimo tega, da so sodobne farme dobesedno hermetično zaprt beton, iz katerega ne le, da ne uide niti smrad. Iz njega nihče niti ne pride živ, če pride do nesreče, kot se je zgodilo v primeru požara na farmi v sosednji Hrvaški, kjer je živih zgorelo 10.000 prašičev.  

Zagotovili so, da nam ne bo treba ne vonjati smrada, posledično tudi ne videti njihovih teles. Če ne vozite šleparja z živalmi, vam jih tudi nikoli ne bo treba videti ali slišati pokanja njihovih kosti, ko jih natovarjajo v zaboje za v klavnico. 

” Pet na eno roko imamo normo, deset na obe! V pol ure jih je treba naložiti vse. Nočete nikoli slišati, kako samo pokajo kosti pod prsti, ko jih dajemo v zaboje. Oni se upirajo, ti pa nimaš cajta v rokavicah jih zlagat noter. Ker se mudi. Vse je industrija”, je pred kratkim v pogovoru mimogrede omenil prevoznik iz Štajerske, ki vozi živali v klavnico. 

Na poti v klavnico

Lahko bomo še naprej živeli v zgodbah iz reklam, kjer se na ovitkih smejijo rumene kepe in še samo vprašanje časa je, kdaj jim bo v nekdo narisal oblaček s tekstom: Želim, da me poješ!

Kjer so živali zreducirane na predmet naše domišljije, ki nima veze s tem, kdo zares so, brez smradu, njihovi deli teles pa zapakirani v ovoj. Da mestni otrok zelo težko sploh poveže kos mesa z nekoč tako zelo živo živaljo.

Lahko bomo še naprej živeli povsem odtujeno od živali, narave. Nenazadnje samega sebe. 

Spoštovani krajani, borite se zoper piščančje farme. Zoper farme. A iz pravih razlogov! 

Uspešni živinorejci in lastniki velikih farm.  Za vse vas imam pa le eno vprašanje.

Z vso svojo energijo, prizadevnostjo in predanostjo ter veseljem do dela z živalmi bi lahko postali karkoli na tem svetu.

In brez dvoma bi uspeli! 

Vi…pa ste izbrali to?

Hvala pa vsem, ki ste se ali se še boste odrekli hrani iz ubogih živali.

Potem farme ne bodo več potrebne. 

Domačija Koki

Pripravila: Ksenija Vesenjak Kutlačić

 

Sofijina zgodba – Kokoš za darilo ob rojstvu hčerke

” K nam je prišla tako, kot nobena žival ne bi smela priti – kot darilo, ” je klic na Kokijev telefon začela gospa Helena minulo soboto, ko smo z lopatami in krampi kopali jarek za ureditev kanalizacije na naši domačiji Koki. 

In nadaljevala takole: ” Bratu je namreč nekaj prijateljev na zabavo ob rojstvu hčerke prineslo njo – Sofijo. V majhnem zabojčku za sadje, v katerem se je zaradi strahu naredila še manjšo in je še ta mali zabojček zgledal skoraj prevelik zanjo. Včasih je bila na vasi baje to redna praksa, da so porodnici prinesli kokoš iz katere so ji skuhali juho, da se okrepča. In kot nek hec, ki to sploh ni bil, so tudi bratu prinesli njo. Ampak, ker na srečo nekateri vedo, kaj je prav in kaj ne, je bilo seveda takoj jasno, da Sofija ne bo nikoli juhica. Brat me je poklical, če lahko jaz poskrbim zanjo in moja prva misel je bila Ksenija in Kokijevo posestvo miru in harmonije. In tu so Sofijo sprejeli brez obotavljanja. Ko sem jo pripeljala in odprla transporter, se je okrog nje takoj zbral sprejemni odbor, s petelinom Srečkom na čelu. Ta je seveda želel napraviti dober vtis in je začel Sofiji takoj dvoriti. Ta, kot prava dama, njegovim čarom ni takoj podlegla, se je pustila zapeljevati kar kakšnih 10 minut. Ko je končno prišla iz boksa, jo je Srečko takoj naskočil, dvakrat zakikirikal in tako vsem povedal, da je ona sedaj del njegove jate. In tako je odkorakala novemu, svobodnemu življenju naproti.” 

Za Sofijo bomo seveda poskrbeli. Vam pa polagamo na srce.

NOBENO ŽIVO BITJE NE BI SMELO BITI DARILO! 

Ksenija Vesenjak Kutlacic 

 

Zgroženi obsojamo halal klanje, a sami meljemo žive piščance – med drugim

” Veste, ne zna vsak poklat zajca. Če ga ne primete dobro, se bo zvijal, vi pa boste tolkli po zatilju, pa po hrbtenici, pa še ne bo konec. Kolikokrat sem dobil meso, ki je bilo čisto črno po hrbtu. Od udarcev seveda. Zato jih jaz humano pobijem. Kar z zračno puško. Vzamem ga iz kletke, malo ga pobožam po glavi, da se umiri. Potem pa puf in niti zave se ne, ko je konec. Eni pa spijejo liter in potem tolčejo in tolčejo, da ni nikol konc. “

Tako gospod meni pred mesecem dni. 

Je govora o kakšnem halal klanju? 

Kje pa!

O klanju kuncev na vsaki drugi kmetiji na naši rodni grudi. 

Tisti rodni grudi, kjer včasih kure še pol ure letajo po dvoriščih brez glave.

Tisti rodni grudi, kjer male pujske, ki ne priraščajo na farmah dovolj hitro, primemo za nogice in močno treščimo kar z glavo ob zid. Tiste rodne grude kjer piščančke moškega spola, ki so v jajčni industriji pač odveč, kar žive zmeljemo ali uplinimo in to kar prvi dan njihovega življenja.

Kjer pujskom režemo repe na živo.

In kastriramo – na živo! 

Ampak ko gre za halal klanje, obredno klanje živali, ki ga izvajajo muslimani kot obliko prakticiranja svoje vere, smo združeno ogorčeni.  Ustavno sodišče je zavrnilo muslimansko skupnost, ki je želela doseči razveljavitev dela zakona o zaščiti živali, ki prepoveduje obredno klanje živali. Ustavni sodniki so soglasno odločili, da je prepoved obrednega zakola neomamljenih živali prepoved zadajanja trpljenja, ki ga je moč preprečiti, s čemer zakon varuje pomembno moralno zapoved v našem kulturnem prostoru in s tem ne posega prekomerno v pravico do verske svobode.

Začnimo pri tujcih, ker nas naše lastno zakonsko dovoljeno mletje piščančkov ne gane pretirano?” se v enem od komentarjev na družbenem omrežju sprašuje antropologinja dr. Katerina Vidner Ferkov (Zdravo Slovenija)  “

” Samo naj me nihče ne prepričuje, da je to zato, ker je komu seglo do srca trpljenje živali.

Ne!

Politična vulgarnost na račun živali, ki jih masovno pobijajo.

Vseh tistih, ki jim je p povsem sprejemljivo, d se pujske meče ob steno in melje male piščančke. Halal, kosher, metnje ob steno, dušenje, posiljevanje, tlačenje v kletke, prisilno hranjenje, rezanje glav, strel v čelo….” 

Ne bi torej preden se zgražamo nad praksami drugih narodov začeli pometati pred svojim pragom? 

Humanega klanja ni.
Vedno je izdaja živali. Čutečega bitja, ki je imelo eno in edino življenje in je želelo živeti. 
In nič drugače.

Gospod, ki ga omenjam na začetku, mi je ob koncu najinega pogovora o klanju kuncev ( s kunčjerejo se ukvarja več desetletij, prvega “zajčka”- kunca torej je pobil pri sedmih letih) dejal, da ga večkrat boli srce.

Ampak da je odrastel v vojnih časih, ko niso imeli kaj za jest. In takrat sklenil, da nikoli ne bo več lačen.

Danes pravi, da ve, da bi lahko preživel brez mesa. Da je vse drugače.

In hudomušno dodaja, če bi mu kakšna le znala kaj veganskega skuhat.

Zaveda se, da ni več v letih, ko je pred njim vse življenje, ampak za njim. Ko trka na vrata čas inventure.   

Ni nam treba čakat na te zadnje dni, ko smo soočeni sami s seboj in krivicami, ki jih počnemo ali smo jih počeli drugim.

Popravimo jih lahko mnogo prej. 

Nenazadnje, jutri je nov dan! 

Pripravila Ksenija Vesenjak Kutlačić 

Domačija Koki

Kamioni, polni življenja…

Veste, pujsek v starosti šestih mesecev, recimo dobrega pol leta torej, je skoraj nekaj najlepšega, kar vam lahko pride na misel. Dovolj je že star, da vam ni treba več skrbeti, če ga morda ne zebe, če je dovolj jedel, če lepo pridobiva na teži, da se kje ne izgubi in tako dalje.

Veliko bolje je, kot recimo takrat, ko je imel le nekaj tednov ali še manj. 

Foto: Sanja Petrovich Mala Galadri

Mala Galadros – Lady Galadriel Foto: Sanja Petrovich

Saj ne, da pri nekaj tednih torej, čisto majčken, ne bi bil neskončno luškan, samo poglejto to punco, ampak toliko skrbi se takrat vrti okoli te riti!

Super Ljilja, foto: Udruga Pobjede Hrvaška

On pa komaj ve, kaj se dogaja in kje je.

Ko raste, je z vsakim mesecem boljši.

Pujsek Pumba, Domačija Koki

In pri šestih mesecih je že treba začet gledati, da ne je preveč, povečat pašnik in tako naprej. Njegovo telo bo v dvanajstih, morda petnajstih letih življnja doseglo več sto kilogramov. Vsako srce rabi zdravo telo. Zato sta hrana in gibanje zelo pomembna.

Pujsek Pumba

Pujsek pri šestih mesecih ima torej že precej razvite zametke svojega značaja.

Ponavadi do takrat že dobi “nadimek”. Tako je Pumba po značaju mali Re. Ljubkovalna imena so pač del naših življenj, kaj naj. Mačka Mau jih ima, stavim, da vaš pes tudi ni samo Ralf, ampak še kdo zraven 🙂  

Ker vas večina nima možnosti deliti življenja s prašiči, naj povem, da je pujsja starost zelo sorodna pasji. 

Samo kilogrami so večji.

Pri pol leta jih lahko ima že lahko sto in več.

Bo pa rastel in se razvijal še par let! Da bodo sklepi in kosti takšni kot morajo biti. 

Pri šestih mesecih pa je še vedno nekdo, ki je grozno igriv in nagajiv, mimogrede vam scufa copat. Ampak že samostojen. Vsaj hoče bit. In zvečer bo z največjim veseljem zrinil svoj rilec v slamo in se stisnil k drugim. 

Pujsek pri šestih meseih je pujsek, pred katerim je še vse življenje…

Mala Galadros /6 mesecec Foto: Tadej Gudan

In pujsek pri šestih mesecih….

Je točno tisti pujsek, ko gredo v klavnice v večini. Mnogi so kot odojki odšli že tedne prej. 

Foto: Free from harm

Njih vidite na tovornjakih. Ker jih redko vidite v živo, ne morete vedeti, da ta velika telesa ne pomenijo odrasle živali. Da pomenijo živalske otroke. 

Njih slišite ob obrobju klavnic. Kriki prašičev so tako grozljivi, da so zvočno podlago za film Izganjalec hudiča posneli v klavnici prašičev. 

Njih imate na krožniku. 

Pujske, ki jih pri šestih mesecih razganja od življenja in pokajo od energije.  

In seveda ne vozijo kamioni le pujskov. 

TELETINA velikokrat pomeni meso telička v starosti od 6 – 9 tednov, ne sme pa bit starejši od 8 mesecev. 

8 MESECEV! 

V trebuhu krave je to malo živalsko dete živelo in dihalo dlje!  

Življenjska doba pa je lahko 20 in več let.

Ker vsi nimamo možnosti živeti s kravami, naj povem, da je tole starost 3, 4 tednov. Odprite kmetijske oglase, tam so naprodaj in lahko vidite velikosti posameznih starostnih obdobij. 

Foto: Kmetijski oglasi Kmetovalec.si

Race, katerih življenjska doba je lahko tudi 8 let, svoja kratka življenja končajo pred osmimi tedni…in tako dalje. V pomoč tabela: 

 

 

” Paška jagnjetina, rekel je mesar Giro, samo zato da prekine našo tišino.

Nič holesterola.

Poglejte, kako čisto je to meso.  

Kako bledo je črevesje.

Nič trave ni v njih.

Sploh še niso pasli! Samo na mleku so bili…(Ko jagenjčki obmolknejo) 

Twyla Francois Art

Misli sem zapisala potem, ko sem se zjutraj po naključju ustavila na bencinski črpalki in se jezila, kako je možno, da mi vedno zmanjka bencina, ko sem v največji gužvi. Mala Galadriel, ki bo letos že eno leto, bi že zdavnaj morala biti na pašniku.

Mario pa je tudi že lačen, ker mu je mali Re izpraznil vse jasli. In razmišljala o tem, kako nujno moram razširiti ograje. 

Tok misli je kot betonski zid zaustavil parkiran zadružni tovornjak z živalmi.

Foto: svetovni splet

Spodaj so bili bikci, dva sta obračunavala med seboj, verjetno o tem, kdo je glavni.

V najvišjem nivoju kamiona je pa skozi režo pogledal majhen rilček. Prav takšen in takšna ušeska, kot jih božam vsak dan. 

Kot bi me nekdo pravkar brcnil v trebušno prepono, mi je vzelo sapo. 

Ne pa besed. 

Ko boste naslednjič prehiteli kamion z živalmi, prosim poglejte vanj, ne stran. 

In imejte prosim v mislih, da je poln nedolžnih oči tistih živali, ki zares še niti živeti niso začele. 

Nič žalega nam niso storile. Ničesar nočejo od nas. 

Samo živeti bi si želele. 

Zmoremo toliko boljše …

Pripravila: Ksenija Vesenjak Kutlačić, Domačija Koki/Koki sanctuary  

1. maj pri Kokiju

Živel 1. maj 

Takole smo rekli. Na praznik dela si bomo na Domačija Koki podali roke, postavili sotore, prijeli za motike, kose in žage in delali in se druzili. 
Pa se je rodil dan, ki bo med vsemi nami odmeval se dolgo. Poln iskrenih objemov, veselja, smeha in celo solz. Brez meja in delitev. Mnogi ste prileteli na hitro. Spet drugi od dalec in za dolgo. Tretji smo skupaj od nekdaj. 
Veste, kadar ljudje z dobrimi nameni stopimo skupaj, zmoremo cisto vse  
Hvala vsem za prelepe trenutke !

Foto: Veganthugz, Katarina Lenarčič, Amy Matsumoto, Ksenija V. Kutlacic


Gorjanski Medvedje: ” Zapustimo svet za spoznanje boljši kot smo ga prejeli”

Prvi vikend v mesecu aprilu smo na Domačiji Koki pripravili veliko pomladno delovno akcijo. Na pomoč nam je priskočilo blizu sto parov pridnih rok skavtov Gorjanski Medvedje Steg Novo mesto 1   in drugih prostovoljcev iz vse Slovenije. 

Ljudi iz različnih koncev, različnih prepričanj, različnih starosti je združilo sočutje in skupaj smo postavili nas najvecji pasnik za zivali, gnezdilnico za prostoživeče ptice, pocistili hiske zivalim, obrezovali brajde, pripravili drva za kurjavo in še in še. 

Od srca hvala vsem vam, ki ste darovali finančna sredstva za ograjo, da smo imeli material, hvala vsem, ki ste kuhali in pekli vegansko hrano več dni, da smo pridne roke lahko nahranili in imeli moč za delo. 

Hvala vsem za vsak dragocen podarjen trenutek. 

V imenu živali. 

In v imenu vsega tistega, kar je vredno čuvati na tem svetu. 

Dogajanje je posnela tudi ekipa oddaje O živalih in ljudeh, tako da si bo reportažo moč kmalu ogledati.

V živo pa je potekalo tudi snemanje oddaje Radijska delavnica znancev ekipe Radia Maribor. 

In medtem ko smo mi pridno delali, so živali živele življenje kot pripada vsakemu izmed nas. Skavti pa so na svojem Fb profilu zapisali:

” V tem vikendu smo se držali besed našega ustanovitelja Badna Powella, ki je dejal, naj skušamo zapustiti svet za spoznanje boljši, kot smo ga prejeli!” 

Obljuba zagotovo izpolnjena. 

Foto: Robi Šiško, Gorjanski Medvedje, Ksenija 

 

 

 

 

Druga stran kolin

” Da bi razumeli pravi pomen kolin, si moramo pogledati tole fotografijo.

Na njej je družina z mrtvim prašičem.  

In ljudje, ki so se zbrali okrog njega.

In so z njim komunicirali tako kot z mrtvim družinskim članom, ki je ležal. ” 

(Janez Bogataj, 16.11. 2017, 24 ur

Iz knjige “Ni ga tiča čez prašiča”

Z eno najbolj zgovornih fotografij, ki pa je sodobnemu človeku manj znana in predvsem nenavadna, je etnolog dr. Janez Bogataj nedavno javnosti predstavil obsežno monografijo o kolinah, plod lastnega 50-letnega raziskovanja, pod naslovom Ni ga tiča čez prašiča.

“Prašič od nekdaj zaseda posebno mesto v slovenski družbi. Nikoli mu niso rekli, jutri te bomo zaklali, ampak jutri boš moral umreti.  (Janez Bogataj, 16.11. 2017, rtvslo). 

Kot je med drugim povedal, je bila družbena funckija praznika kolin  nekoč in ostaja tudi danes v povezovanju ljudi. Se pa je praznik, tako Bogataj, do danes pomembno spremenil. 

” Smrt ni več del praznovanja.  Danes ljudje kupijo usmrčeno živali in potem sami izdelajo vse izdelke. “ 

(Janez Bogataj, 16.11. 2017, 24 ur)

Kadar se s smrtjo ne rabimo srečati sami, je drugače, kajne? 

Knjiga je bila namreč javnosti predstavljena ob začetku sezone kolin in novinarji so jo večinoma pospremili v duhu ohranjanja in spodbujanja kolin na Slovenskem.

Se pod to idejo ohranjanja kolin podpišejo tudi mnoge gospodinje, ki znajo povedati, da so na dan kolin odšle za nekaj trenutkov od hiše, ker niso zmogle poslušati krika živali, ki jim je zaupala in segla v srce?  Se pod to idejo podpišejo otroci, danes odrasle gospe in gospodje, ki so si nekoč tiščali ušesa in stekli v gozd ali park, samo da ni bilo treba gledati, kako pred njihovimi očmi umira nekdo, ki so ga imeli na skrivaj radi?

Se lahko pod to idejo podpišemo sami?

Tudi potem, ko za trenutek na svet pogledamo skozi njihove oči, oči živali?  

Ki vse svoje življenje preživi ujeta med štirimi betonskimi zidovi v prostoru, kjer se komaj obrne.

Kmetijski oglasi so jih te dni polni. 

 

 

 

Živali, ki nikoli ne rije, kar je ključnega pomena za psihološki razvoj tako močno inteligentnega čutečega bitja. Več TUKAJ. 

Živali, ki jo zaradi okusa mesa, NA ŽIVO kastriramo (kako ironičen je torej pregovor – Ni ga tiča čez prašiča, kajne), v starosti do 8 dni, marsikje pa še pozneje. 

Ali kot zna povedat kmet iz Gorenjske. 

” Malemu dam kuhalnico v usta, da se ne sliši dretje, eden ga drži, drugi pa reže. Ne, ne bi bil rad na njegovem mestu, Bog pomagaj!.” 

Živali, ki ji na živo odrežemo repe,  (da se med seboj ne grizejo, saj tako visoko razvita žival ujeta v tako majhnem prostoru razvija patološka vedenja), ločujemo od mame, ki nikoli ne morejo narediti gnezda iz vej, slame, zemlje kot je to v njihovi naravi. 

Živali, ki prvič vidi sonce in občuti veter na poti v klavnico.

Se lahko podpišemo pod to idejo torej?

Žival, ki kadar živi ob človeku kot SOPOTNIK,  premore eno samo prostodušno in veselo naravo z neizmerno ljubeznijo do življenja in vsega okoli nas. Živali, ki tako neizmerno rada živi. In zaupa človeku. 

Ksenija in Dora Foto: Tadej Gudan

Pumba – mali Re Foto: Tadej Gudan

Dora

Ksenija in Pumba

Če pogledamo na koline skozi oči živali, vidimo svet, ki smo ga nekomu vzeli že davno preden smo mu zarinili nož v srce. Vzeli smo mu najbolj dragocene stvari. Vzeli smo mu izkušnjo življenja.  

Prosim, premislimo skupaj, mar ne znamo boljše in drugače?

Spremembe se ne morejo zgoditi čez noč, predolgo smo družbo gradili na hrbtih nemočnih nemočnih bitij, ki nam nikoli niso storila nič žalega. In še jo gradimo. Pravzaprav vedno več. Razlike med izkoriščanjem živali in ljudi so marsikje že enake.

Pa vendar, a se ne bi začeli vsaj ozirati v pravo smer in ne zavijali v še en mrtvev rokav slepe ulice? 

Naj sleherno opevanje pobijanja nedolžnih živali, ne bo naša potuha in opravičilo za to, kako živimo.

Ljudje smo…

LJUDJE

Hvala, da ste prebrali .  S srcem v prsih! 

 

Ksenija V. Kutlačić, Zavod Koki 

 

 

 

Iz ujetništva v svobodo

V ponedeljek smo se odzvali povabilu Mestne knjižnice Ljubljana, ki nas je v okviru projekta Pravice živali povabila, da predstavimo naše delovanje in kako mi vidimo temeljne probleme človeka v odnosu do živalih, ki jih določamo za “rejne” živali oziroma širše – do živali nasploh.

Predavanje z naslovom “Iz ujetništva v svobodo” je začela strokovna sodelavka Zavoda Koki, urednica neodvisnega medija Zdravo Slovenija, antropologinja dr. Katerina Vidner Ferkov, ki je pred zbrane postavila vprašanje, kakšno asociacijo nam vzbuja število 40.000? 

Gre namreč za število ubitih živali za človekovo prehrano NA SEKUNDO. 

V nadaljevanju je predstavila širši kontekst in položaj enih najbolj zasužnjenih živali med nami ter nas s posamičnimi primeri spomnila, da njihov položaj ni tako zelo drugačen od položaja človeka v sodobni družbi. Predstavila je primere, ki nazorno kažejo na to, da tako kot se godi živalim, se godi ljudem. S primerom čipiranja je poudarila pomen človekove potrebe po kontroli nad vsem in vsakomur (ljudje niso izvzeti). Izpostavila pa je tudi prakse ravnanja z ljudmi, ki ne prinašajo ekonomske koristi družbi (starejši) in prakse ravnanja z živalmi, ki ne prinašajo več ekonomske koristi družbi (mletje živih piščancev – petelinov, ki niso koristni jajčni industriji). Ob omembni slednje prakse je marsikdo osupnil, saj so postopki sicer zakonsko dovoljeni in povsem legalni, vendar o njih ljudje vemo zelo malo, saj smo življenja živali umaknili našim pogledom in posledično našim srcem. Zato je dejstvo, da so enodnevni piščanci po zakonu uničeni na živo, marsikomu neznano. 

Ksenija V. Kutlačić nas je popeljala skozi zgodbe rešenih živali in na podlagi primerov razvila tezo, da živali sicer lahko rešimo  ujetništva in osvobodimo sistema izkoriščanja, vedar mnoge ostanejo zavedno ujete v lastna – od človeka – zdeformirana in pohabljena telesa. Zaradi selekcijske vzreje piščancev na meso, kokoši na jajca, krave na mleko in tako naprej, so živali prisiljene živeti v pohabljenih telesih. Najbolj viden primer so piščanci broilerji – piščanci pitanci, ki v 40ih dneh življenja (do zakola) dosežejo nenormalno telesno maso, katere noge in kosti seveda ne zmorejo nositi.

V zaključnem delu smo se pogovarjali o številnih vprašanjih, kako spremeniti obsotoječe temelje, na katerih je zgrajena sodobna družba in niso dobri ne za živali ne za ljudi. 

 

 

Vsaka žival je Okja

Na Netflixu je odslej na voljo prelepa pripoved Okja. 

Zgodba režiserja Joon – ho Bong govori o korejski deklici Miji, ki v neokrnjeni naravi vzgaja ogromnega pujska Okjo, ki naj bi bil nekakšen orjaški superpujs, ki naj bi jih kot eno od mutacij narave odkrili na neki kmetiji v Čilu. V ozadju pa se razkrije, da gre za dobro načrtovan projekt velike multinacionalne korporacije, ki namensko vzreja te živali za svoje namene.

Okja je šest tonski nežen velikan, s svojim karakterjem, poln radosti, veselja, zaupanja. Deklica ga na vsak način želi ubranit pred tem, kar ga čaka. Pred tem, zaradi česar je bil vzrejen. Pred klavnico.  


Kljub temu, da gre v osnovi za fantazijsko pripoved, pa je pravzaprav posnetek resničnih dejstev iz življenja živali, ki jih določamo za “rejne živali”.

Sleherna od njih pride na svet z isto mero radosti, razigranosti, veselja kot Okja.

Nevedoč, da smo jim ljudje določili neko drugo vlogo. In da vseh teh, po naravi danih lastnosti ne bodo mogli nikoli izživeti. Kadar v njih prepoznamo živalske osebe, katerih življenje je dragoceno zanje same, se med nami in njimi dejansko spletejo prav takšne vezi. Vezi prijateljstva. Ki jih čuvamo z vsem, kar imamo. 

 

Ksenija in Odi

Pripoved je še kako resnična. Iz njihovih teles, iz teles rejnih živali, s selekcijsko vzrejo dejansko ustvarjamo bitja, ki v kratkem času pridobijo ogromno telesne mase, znesejo nenaravno količino jajc in proizvedejo enormne količine mleka. 

Belgian blue – genetsko spremenjen bik z ogromnimi mišicami, in mesom

S selekcijsko vzrejo ustvarjamo ujetnike lastnih teles, saj njihova telesa, zreducirana na kos mesa, še zdaleč niso v korist zdravju in dolgemu življenju živali, ki proč od naših oči živijo življenja, ki jih ne bi privoščili nikomur. 

 

Tako ima fantazijka pripoved Okja vse paralele že v realnem svetu in pred nas postavi ključna vprašanja. Med drugim pa neizpodbitno dejstvo. Četudi smo mi tisti, ki ustvarimo živali kot je Okja, to ne spremeni dejstva, da imamo vedno, kadar posegamo v telesa čutečih bitij, pred seboj nekoga, ki se zaveda svojega obstoja, je občutljiv na bolečino, strah, veselje, gradi medsebojne odnose zunaj in znotraj svoje vrste in ima zanj njegovo življenje smisel. Kot nam naše. 

Film je na festivalu v Cannesu požel stoječe ovacije, pozitivne kritike pa se vrstijo povsod drugod.

Vsaka žival je “Okja”.

Prosim imejte to v mislih, ko vas bo nasmejal, jezil in ganil do solz. Med nami živijo, pa jih ne opazimo. In ne naredimo ničesar, da bi jih zaščitili. 

Pripravila: Ksenija V. Kutlačić

Rejene živali – ujetniki rešetk in lastnih teles

Človek danes živali obravava kot lastnino, kar vodi do tega, da so čuteča bitja in njihova telesa prepuščene nam v uporabo in s tem zlorabo. Tako psom kupiramo repe, pristrižemo ušesa.

Včasih samo zato, ker so nam takšni bolj všeč.

Funkcija repa, ušes in njihov pomen za psa je na drugem mestu. Mi vidimo sebe in svoje želje. In pomen za nas. Pa naj bo zaradi naših čustvenih potreb ali kakšnih drugih, praktičnih (mačkam pulimo kreplje…). Bistvo je, da živali, v primeru psa živali, ki smo jih mi določili za “družne” živali, prilagajamo namenu, ki smo ga mi določili zanje. V njih razvijamo lastnosti, ki so v luči tega, za kar jih mi določimo, koristne in funkcionalne za nas, ne zanje, neredko so jim celo v škodo. 

Nič manj grozljivi pa niso posegi v telesa živali, ki jih določimo za “rejne”, “klavne”, uporablja se celo izraz “proizvodne” živali.

Določimo jim namen, da so na svetu zato, da jih jemo, da “proizvajajo” hrano za nas,.

Od njih zahtevamo telesa, ki bodo v kratkem času pridobila največjo telesno maso, znesla največ jajc, telesa, iz katerih bomo zmolzli največ mleka in tako naprej. To dosežemo s selekcijsko rejo – na meso, jajca, mleko….

Vzemimo na primer kokoši.

Kokoši nesnice niso te iste kokoši, katerih potomci gredo za pridelavo piščančjega mesa. Imamo kokoši, ki nam “služijo za jajca”. In piščance druge linije, ki nam “služijo za meso”. Za meso imamo poseben tip piščanca. Reče se mu “pitanec” (broiler), katerega telo je prisiljeno v 40ih dneh! pridobiti ogromno maso. Seveda pa takšna hitra rast ni brez posledic za njegovo zdravje. Večina njih ima deformirane noge, ki ne zmorejo več nositi ogromne mase, saj ogrodje ni zmožno slediti masi. 

 

 

Nekatere pasme kokoši nesnic znesejo 300! in več jajc letno.

Kar je uspeh za nas, je poraz zanje in njihova telesa, ki imajo zaradi sforsirane nesnosti nenormalne in izjemno pogoste okvare reproduktivnih in drugih organov.

http://erinjanus.com/

Male pujse kastriramo  – celo na živo!

Zakonsko je dovoljeno do 8 dni starosti, v praksi mnogi doma počno to tudi kasneje. Seveda kastracija kot pohabljenje telesa, ki ni naše, ni tukaj zato, ker bi bila manjše zlo od večjega s stališča pozitivnih zadev za živali, ampak zaradi nas. Da meso te uboge živali nima neprijetnega vonja, ko jo pobijemo čez nekaj mesecev.

Pujskom kupiramo/režemo repke. Repe jim odrežemo zato, da si jih med seboj ne pogrizejo. Kar zgleda na zunaj poteza v zaščito živali. Pa je res? Nihče se ne vpraša, zakaj si živali, ki so sicer po svoji naravi izjemno dobrodušne, ki sklepajo kompleksne medsebojne odnose znotraj in zunaj svoje vrste, tako obsesivno grizejo repe? Nihče se ne ukvarja z bistvom, ki je v tem, da živali strpamo na tako majhno kvadraturo, kjer se komaj obrnejo. 

Kjer bi se človek, če bi bil na njihovem mestu, živ požrl!  

Kjer jim odvzamemo sleherno svobodo gibanja, izvajanja naravnih gibov in zadovoljevanje potreb (kot je pri prašičih ritje, pri kokoših brskanje). Kjer življenje v njih pobijamo še preden njihove krike zares zadušimo v klavnicah. 

Prašičje mame zapiramo v prasitvene kletke.

Znova ukrep, ki naj bi bil v dobro živali (da malih pujskov ne poleži). Kar je v praksi pravzaprav res. Vendar se nihče ne vpraša, zakaj sploh pride do tega, da poleži pujse? Čuteče bitje, ki bi v naravi iz vej zgradilo gnezdo, skrbno čuvalo in učilo svoj zarod? 

 

 

Foto: We animals

Kokošim debikiramo kljune, da kasneje mnoge njih hodijo okoli kot spake.

Foto: Free from harm

Zato da se med seboj ne skljuvajo do smrti. In znova je ukrep nekaj, kar je tukaj samo zato, ker ta uboga čuteča bitja, katerih življenje se sicer vrti okoli brskanja, nenehnega iskanja hrane, sonca, kopanja v pesku, v prostorih, natlačenih s pripadniki svoje vrste ne moremo početi ničesar drugega. Kot vse dni stati, gledati predse?

Človek bi se živ požrl če bi bil na njihovem mestu.

Kokoši ene najbolj skrbnih mam.

Od prvega dne vzgajajo svoj zarod, piščance učijo, kaj je užitno in kaj ne.

 

Berta in Poldi

Kokoši sledijo petelinu, ki je vodja jate.

In jato zmeraj pokliče s posebnim zvokom, ki naznanja, da je našel hrano. Počaka, da se najprej najedo kokoši, šele nato je sam. Petelin je ključnega pomena vsake kokošje jate.

Ampak.

Ker za nas petelini v jajčni industriji niso koristni, jih žive zmeljemo ali uplinimo.

Njihova telesa dobesedno izmaličimo in pohabimo. 

Na živali gledamo iz naše perspektive, ne njihove. 

Foto: http://animalsaustralia.org/

Kravam, ki več let preživljajo svoja življenja v prizidkih na verigah in vse dni bolščijo v stene pred seboj, se na koncu dobesedno razpeljejo noge. Ker sploh ne znajo več hoditi! Nekaj, kar je samoumevno vsem nam. Ker nikoli niso hodile v vsem svojem življenju!

” Ustvarjamo živali, ki so stroji za proizvodnjo mesa, mleka in jajc. Piščanci rastejo tako hitro, da njihov skeletni sistem ne sledi razvoju, enako se dogaja pri prašičih. Pri nekaterih pasmah goveda je naraven porod že izjema, saj je velikost telet tako velika, da je potreben carski rez.” ( David Zorko, dr. vet. med. Zdravo Slovenija )

Si sploh znamo predstavljati vsaj za trenutek, kakšna življenja živi milijarda čutečih bitij? 

Pogosto, ko sami rešimo žival, naletimo na hecno situacijo.

Res, da smo živali rešili iz kletk, vendar je nič ne more rešiti pohabljenega telesa, zaradi katerega še zdaleč in po vsej verjetnosti, ne bo dočakala naravne življenjske dobe.

http://thenailthatsticksup.com/2012/12/13/your-meat-died-young/

Živali določene za rejne živali bodo tako zavedno ujetniki svojih teles, v katerih se zrcali človeški pohlep in človeška zloraba čutečega bitja in njegovega telesa.

In ključno. 

Namesto da bi v čutečih bitjih spodbujali njim lastno naravo, pomagali pri razvoju tistih lastnosti, ki so dane njim – če povem malo drugače – v prašičih prašičjost, v mačkah mačjost, mi živali prilagajamo sebi, svojim navadam, svojim projekcijam.

Živali so pri tem absolutno na zgubi. Kot bi bili mi, če bi bili na njihovem mestu.

Vendar bi se morali vprašati – so res na zgubi le one?

Kadar nekoga ne prilagajamo sebi, ampak opazujemo, največ pridobimo pravzaprav mi sami. Ali se morda ne naučimo največ v enakovrednem odnosu z drugim, ne glede na to ali imamo pred seboj človeka ali žival?

Ksenija in Dora

Pripravila: Ksenija V. Kutlačić