” Lov na odojke”

Pred dnevi so v naš nabiralnik priromala številna ogorčena pisma in prošnje za prijavo. Šlo je za plakat, ki reklamira eno od številnih tradiconalnih vaških veselic – prireditev Margarjitno. Na plakatu je bilo namreč vabilo na “lov na odojke”, ki bo potekal ta ponedeljek. 

lov na odojke dve

 

Ker so se razširile informacije, da naj bi šlo za nekakšno lovljenje in ganjanje prašičkov po planini, smo vse skupaj želeli pred prijavo preveriti pri organizatorju Kdor pozna prašiče, ve, kakšen stres bi takšno dejanje povzročilo pri teh sicer zelo občutljivih bitjih. Ki bi v tem primeru sicer prvič in zadnjič videla sonce.

Gospod iz društva, ki organizira prireditev, nam je pojasnil sledeče: 

” Pozdravljeni.

V zvezi s pritožbami glede programa prireditve želim pojasniti, da v naši organizaciji nikako ne gre za lov na žive živali ali kaj podobnega. Lep pozdrav. “

Aleš Rutar

Tajnik Š. T. E. K. društva Katarina
 
Udeleženci prireditve tako zgolj prevzamejo že očiščene in zaklane odojke, s katerimi potem potujejo do končnega cilja, ko se jih speče nataknjene na kol. Ime pa je zgolj reklamna poteza, da bi privabili čim več zabave željnih ljudi. Nič posebnega torej, dogaja se v vsaki vasi. S tem ni kršen noben zakonski člen.
Na Kitajskem imajo festival pasjega mesa, pri nas pa koline, odojkijade in podobno.
Vse v imenu tradicije. Ker je tako že od nekdaj. 
 
odojek na kolu
 
psi na kolu kitajska
 
 
Prepričani smo, da je tradicija izjemnega pomena za vsak narod, zato jo je treba spoštovati in ohranjat, vendar trdno verjamemo, da je tradicija kot živ organizem, ki se dograjuje v duhu s časom.  Sicer bi še danes imele arene z gladiatorji in druge preživele ostanke naše kulture, nenazadnje bi sicer tudi ženske nikoli ne postale enakopravne in sužnji rešeni okov. Če bi se kot pijanec plota držali tradicije. 
 
” Slovenija smo ljudje in naši običaji, predvsem pa so rame in hrbtenica Slovenije vasi, kjer  ljudje tako zlahka ne pozabijo na drug drugega in vedo, da v slogi je moč. Ne le na papirju, temveč, ko je dajanjsko treba nekaj pokazati. Brez solidarnosti nas ni! 
Med študijem me je vedno znova očarala pestrost slovenskih šeg in običajev, ki so povezani z ljudskimi prazniki. Vsekakor nastajajo tudi novi prazniki in nove navade. Podobno kot vaš vsakoletni “lov”.
A časi so se spremenili, v marsičem na slabše. Krutost, nasilje in odtujenost sta stalnici, ter revščina. 
Prepričana sem, da veste, da je živinoreja in z njo povezano trpljenje živali in ljudi, znanstveno obravnavana kot eden največjih dejavnikov onesnaževanja okolja, pretirane uporabe anitibotikov, slabšanja zdravja in nenazadnje tudi propadanja kmečkega okolja. Ljudje potrebujemo zdravo in raznovrstno hrano, ne le mesa, kos kruha in alkohol.

Na srečo živimo tudi v času, ko znanost odkriva slovenske staroverce, pozabljena svetišča narave in spoštovanje živali. Tradicija ima tisoče obrazov, ki se zrcalijo v vsakem od nas.
Želela bi, da veste, da vaše druženje zelo spoštujemo in ga ne želimo po nepotrebnem motiti, zaščitili bi radi le živali. Zaupam v to, da se lahko vrhunsko (!) zabavate tudi brez tega, da prašiči umrejo krute smrti za vašo zabavo.

Bolje veste kot jaz , da ob vsaki gostilni, ki jo boste obiskali, stanuje otrok, ki se boji očeta, mati samohranilka, ki se ni nasmehnila že leta ali dedek in babica, ki sta pozabljena od sveta. Vaš lov je lahko lov na srečo, dobesedno. Zapojte ljudem, objemite jih, zavrtite staro mamko in ata ob harmoniki in tega presenečenja se bosta spominjala še v hladnih zimskih dneh.

Takšen lov na srečo bodo z veseljem spremljali vsi mediji, ker se bo dotaknil vseh. Vendar to ni najpomembnejše, vaš lov bo spremenil tudi vas in zabavi dal novo dimenzijo.
Pomislite: rešite lahko življenja! Je še kaj več?

Tradicija smo mi vsi ­ kakšno si želimo? ”
Antropologinja dr. Katerina Vidner Ferkov, Zdravo Slovenija
/zunanja strokovna sodelovka Zavoda Koki 
 
Besede, ki jim je težko oporekati, kajne?
 
 
Prosimo, pomagajte nam spreminjati tradicijo v duhu sodobnega časa, ki naj spoštuje življenja vseh in ne dela razlik med nami in njimi.
Ker jih ni. Živali tako zelo trpijo povsem po nepotrebnem.
Ne živimo v deželi večnega snega in ledu ali na samotnem otoku,kjer ni nikakršne prehranske alternative. Živimo v deželi, ki ima preštevilna rodovitna polja, kjer rastejo ajda, pšenica, ječmen, koruza…žal je večina polj namenjena trpečim živalim, namesti za direktno hrano ljudi.
 
Izberite prehrano, ki ne vsebuje njihovega trpljenja – Fridina domača kuhinja.
In ohranjajte tradicijo naših babic ter hkrati širiti sočutje.
Organizatorja omenjene prireditve smo prosili za sodelovanje. Moramo poudariti, da je rekel, da bo premislil in morda prihodnje leto izvzamejo ven “del z odojki”. Naša srčna želja je, da bi to sicer storili že letos.
Vsekakor pa je poteza, ki jo bomo močno podprli, če bodo držali besedo. Spremembe se dogajajo. Nenazadnje je tudi pujsa Dora – abrahamovka – bila namenjena na eno takih veselic.
Ki so ji podarili življenje.
Pravzprav je bolj prav reči –  vrnili tisto, česar živalim nikoli ne bi smeli jemati….
 
ksenija  in dorica zunaj
Pripravila: Ksenija V. Kutlačič, dipl.kulturolog

Festival pasjega mesa – Kitajska

Katere živali so tiste, ki jim določimo mesto v naši prehrani in jim zato odvzamemo vse tisto, kar jim pripada, nima nobene veze z biološko naravo živali (koncept življenja je povsod isti), temveč je pogojeno s kulturo in tradicijo, kateri pripadamo.
Najbolj očiten primer je festival pasjega mesa, ki vsako leto poteka na Kitajskem.

Tradicija uživanja pasjega mesa na Kitajskem, v Južni Koreji, Vietnamu in sosednjih državah sega 500 let nazaj, saj so prebivalci verjeli, da pomaga v boju z vročino v poletnih mesecih (vir rtvslo.si). In zato festival poteka vsako leto ob poletnem sončevem obratu, ki naznani prihod vročih dni.


V desetih dneh trajanja se poje okoli 10.000 psov, na letni ravni na Kitajskem 10 milijonov psov.
Okoli 11 mio ljudi s celega sveta s podpisom peticije nasprotuje tej kulinarični tradiciji, zgroženje povzroča seveda tudi na slovenskih tleh.
Večina kritikov iz Zahodnega sveta, ki Kitajcem očita moralno sporno dejanje, se ob tem ne zaveda, da počnemo isto.


Le da so na kol nataknjeni nekaj mesečni pujsi.

festival pasjega mesa
Ki pridejo na svet z isto radostjo, radovednostjo, igrivostjo in željo po življenju kot vsako drugo bitje.


Vendar peticij proti odojkijadi, kolinam pri nas preprosto ni…
Ker smo naučeni, da jih vidimo drugače.
Prosimo, razmislite o tem. Ali kot so zapisali v tem članku. Obsojanje pasjega festivala v Yulinu je veliko bolj enostavno kot soočiti se z našo lastno krutostjo proti živali.  

Razlike med enimi in drugimi ni.

Pripravila: Ksenija V.Kutlačić

O fantu, ki je slišal živali govoriti

O fantu, ki je slišal živali govoriti

Šepet zgodovine: Živali nam pomagajo, da sprejmemo sebe.

Julija in kokos

»Blagor tebi, tovariš, ki boš še dolgo živel in dobro gospodarju služil, jaz pa bom moral že prihodnjo jesen poginiti in moje meso bodo ljudje pojedli, kakor je že njihova navada.« Žalostno je izrekel to mlajšemu tovarišu in debela solza se mu je udrla po licu.

Odlomek iz pravljice Praprotno seme predstavi pogovor med dvema voloma. Ne le, da je vol čuteč in zavesten, temveč tudi plemenit. Starejši vol mlajšemu namreč pove, kaj je treba storiti, da bi gospodar ušel smrti zaradi ugriza kače med oranjem. Fant, ki sliši njun pogovor tako reši kmetu življenje.

V slovenskih ljudskih pravljicah imajo živali pogosto pomembno vlogo. Lahko so zelo prijazne, imajo čudežne lastnosti, ali učijo pravičnosti. Na drugi strani so lahko tudi sodelavke tatov ali drugih nepridipravov.

So bitja, ki imajo v našem življenju nezamenljivo vlogo, niso le pečenka, ki komaj čaka, da bo skočila na krožnik. Kot je poglobljeno opisala vlogo živali v pravljicah raziskovalka Monika Kropej, živali v pravljicah pogosto nastopajo kot pomočniki človeka in predstavljajo nekakšen preizkus posameznikove dobrote.

Nemalokrat se izkaže, da so živali pravzaprav začarani ljudje.

Pisec knjige Rabe čudežnega, o pomenu pravljic, Bruno Bettlehem spremembo človeka v žival razlaga še z drugim uvidom. Meni, da so skozi pravljice skušali premagati odpor do spolnosti – zato se žival spremeni v človeka, ko ji je izkazana ljubezen. Torej, če svoje (živalske) nagone sprejmemo in postavimo na prvo mesto ljubezen, živimo srečno. Takšne pravljice lahko najdemo v različnih oblikah verovanja po svetu, povezane so tako s šamanizmom, animizmom kot z reinkarnacijo in spoštovanjem narave. 

Kozja sodba, to šala ni!

Krava, prašič, koza ali konj pred sodnikom – brez šale.

Živalim so v srednjeveški Evropi sodili kot ljudem*. Ker so z njimi sobivali, jih niso imeli za bitja brez vesti, značaja ali odgovornosti. Tako kot skrbni lastniki danes natanko vedo za značaj svojega labradorca, sosedove doge ter bratrančevega mešančka, so nekdaj jasno videli in razbrali značaje in vedenje živali, ki so danes največkrat grozljivo zaprte in zaklane. 

Če na preteklost gledamo z očmi sedanjosti, se nam skrijejo pomembne malenkosti, ki pomenijo vesolje razlik. Torej, če je šlo za napad živali na človeka, ni bilo samoumevno, da je žival treba ubiti in da je človek zgolj žrtev.

V srednjem veku so bile živali pred sodiščem obravnavane kot osebe. Kot je zapisal Jen Grieger je bilo živalim sojeno tako v cerkvenih kot posvetnih sodiščih in imele so pravico do obrambe. Da je bil ta pojav pogost, navaja tudi Racina in Shakespearja, ki sta takšne sodbe omenila v svojih delih. Avtor je opozoril, da se je sojenje živalim ponekod ohranilo do 20. stoletja. Glavni poudarek namenja odgovornosti človeka, ki je živali iztrgal iz naravnega okolja in ima zato največjo odgovornost zanjo.

Srednjeveški svetniki kot prvi borci za pravice živali 

Da v preteklosti živali niso imele zgolj domišljijske in praktične vloge govori njihova vloga v krščanskem verovanju.

Najbolj znan zaščitnik živali je sveti Frančišek, ki je v živalih prepoznal svoje brate in sestre s katerimi si deli čudež življenja na Zemlji. Sveti Anselm je zaščitil zajca pred lovci in sto lovskimi psi, za zaščito dolgouhca se je uprl celo kralju. Znak sočutja in svetosti v srednjem veku je bil neredko povezan z živalmi, piše Dominic Alexander. V svoji knjigi omenja pomembno vlogo živali pri delovanju svetnikov, slednji so jih zdravili in varovali pred smrtjo. Sodobna Cerkev bi nemara sočutju do živali lahko namenila več pozornosti, kar si želijo številni verujoči*.

Jaz in ti – portret z živaljo 

Kdo iz slovenske zgodovine ne pozna pesnika Franceta Prešerna in njegove umetniške muze? Julija Primic je kot deklica na platnu ovekovečena skupaj z bratcem in kokošjo.

Nenavadno? Kakor ugotavljajo arheologi so bile kokoši in petelini priljubljena domača žival evropskih prebivalcev v srednjem veku, s katerimi so bili celo pokopani, tako vsaj kažejo najdbe* v  sosednji Avstriji.

Zanimivo je tudi, da so se tako plemiči kot meščani, ki so edini imeli denar za portrete, pogosto dali upodobiti s kakšno živaljo. Na slovenskih panjskih končnicah, ki so izraz ljudske umetnosti so prav tako pogosto narisane živali.  Tudi danes se marsikdo zelo rad fotografira z živaljo, s katero skupaj biva.

Na srečo le redki z umorjeno živaljo (lovci). Fotografiranje z eksotičnimi živalmi, ki jih lahko ogrožamo ali pripomoremo k njihovemu ujetništvu, prav tako ni primerno.

Sanje otrok so, da bi imeli posebnega prijatelja: živahno kozico, prijazno kravo, navihano kokoš ali milo ovco. Zakaj iščemo bližino živali? Čemu hrepenimo, da bi jim lahko prisluhnili? Naše učiteljice so, ker so tako drugačne od nas, a vendar so živa bitja kot mi. Odpirajo nam pogled na svet, ki nas veseli.

Zdaj je poseben zgodovinski trenutek.

Imamo možnost, da živali zaščitimo in ne ubijamo.

Pravljica tako postaja resničnost. Prav nič ni lepšega kot to. Naj je debela solza na volovem licu solza hvaležnosti, da smo končno spoznali.

Zmoremo? 

(avtorica: Katerina Vidner Ferkov, antropologinja in urednica neodvisnega medija Zdravo Slovenija )

KATERINA LOGO

Voščilo

Vse leto smo z vami delili številne lepe zgodbe iz življenja tistih živali, ki smo jim sicer ljudje odvzeli sleherno podobo živega bitja in jih postavili v pozicijo, ki nam dovoljuje njihovo uporabo in zlorabo za našo korist.
Številne zgodbe bi lahko dale slutiti, da se svet zaradi nas pa morda vendarle spreminja na bolje in da bo na koncu vse pravzaprav vredu.

Pa ni tako.

Položaj živali se v resnici ne spreminja na bolje.
In vse te srečne zgodbe so le majhna svetla luč med bilijardami drugih, ki jih ne vidimo. Morda se ponekod spreminjajo načini teh zlorab, ampak bistvo ostaja nespremenjeno.
Živali so še zmeraj tretirane kot moralno neenakovredne človeku in v poziciji, ki človeku dovoljuje, da z njimi počne vse.

Razloga za slavje pravzaprav ni.
In vera v boljšo prihodnost na tem področju je zelo vprašljiva.
Ni nujno, da bo kdaj drugače. V zgodovini so zgodbe, ki so se končale uspešno – odprava (abolicija) suženjstva (celo ljudje so v določenih obdobjih niso imeli istih pravic). Po drugi strani pa nihče ne bo nikoli več vrnil zemlje avstralskim Aboriginom in mnogim drugim iztrebljenim plemenom. Svet je okupirala druga rasa. Nepreklicno. So zgodbe, ki nimajo srečnih koncev.

Kakšna bo zgodba o živalih je kot vse ostalo v rokah nas sami.
Ali jih bomo kdaj uzrli kot moralno enakovredna bitja, ki so cilj sama po sebi in niso sredstvo za doseganje naših ciljev in zadovoljevanje naših potreb? Jih ne bomo spreminjali, prilagajali sebi, temveč zgolj sobivali z njimi v enakovrednem in spoštljivem odnosu? Odločitev in odgovornost za to nosimo sami. Vendar njeno breme ni lahko. Ga zmoremo?

Pri Koki bomo še naprej poskušali po svojih močeh omogočati lepše življenje vsaj nekaterim živalim, na katere naletimo. Z zavedanjem in občutkom krivde in mislijo na vse tiste, na katere nismo naleteleli, pa si nič manj ne zaslužijo, da jih osvobodimo sistema, v katerega so bila rojena in vrnemo v življenje, ki jim pripdada.

Kar lahko ob tem še storimo, pa je, da vas prosimo, da premislite in prevprašate položaj rejnih in živali med nami nasploh.

Prosimo, večkrat zaporedoma in dobro preberite nekaj ključnih odgovorov na bistvena vprašanja povezana s položajem živali – TUKAJ: http://www.zazivali.org/faq/temeljna-vprasanja-in-pojmi#1.
Za nadaljne info lahko obiščete tudi blog TUKAJ: http://veganska-iniciativa.blogspot.si/, kjer so številni članki, komentarji in ogromno zbranega in prevedenega materiala s področja pravic in zaščite živali.

Mogoče pa se bo zgodba prav zaradi vas vendarle končala srečno.

Svet je lep. Lahko*

SREČNO 2016

(Za Zavod Koki – Ksenija V.Kutlačić)

Slanina in klobase UBIJAJO

Te dni so tudi slovensko javnost preplavile ugotovitve Svetovne zdravstvene organizacije (njene mednarodne agencije za raziskave raka (IARC) o škodljivem vplivu uživanja mesa za zdravje ljudi, ki naj bi ga imelo zlasti uživanje klobas, slanine, šunke in drugih vrst predelanega mesa.

Študije naj bi pokazale tesno povezavo med uživanjem mesa in pojavom raka na debelem črevesju. Poročilo je pripravilo 22 strokovnjakov iz 10ih držav.  Agencija pa je predelano meso uvrstila v isto kategorijo povzročiteljev raka, v kateri so tudi tobačni dim in azbest, kar naj ne bi pomenilo, da je tudi enako nevarno. Morda se zna celo zgoditi, da bodo z opozorili o nevarnosti uživanja rdečega mesa opremljeni mesni izdelki. Podobno kot so recimo tobačni. 

O ozadju te kampanje ne bomo razpredali. Zgolj v razmislek – dnevno največ ljudi umre zaradi lakote.  18.000 otrok.  Lakota ubija. A glas o najbolj razširjenem vzroku smrti je nem. 

Prav tako ne bomo razpravljali o tem, kako zelo škodljiva je prehrana živalskega izvora.

Škodljivi so tudi tudi cigareti. Pa kadimo. Škodljivo je marsikaj. Morda tisti brokoli iz nedeljske tržnice. Pa sploh ne vemo. In sevanje ekrana, s katerega zdaj berete. In mnogi se strinjamo. Boljše krajše, a polno življenje. Kot dolgo. Brez strasti. In užitkov. Zatorej so ugotitve kot je zgornja zmeraj precej relativne in podvržene številnim špekulacijam. 

Je pa trditev, ki je v povezavi z mesom, mesnimi izdelki in ostalimi živalskimi produkti na naših krožnikih, vendarle nesporna in ji ne gre oporekati: Ubijajo. Njih, ki si želijo živeti.

mladi prašički

Bitja, ki pridejo na svet z enakim upanjem, radovednostjo, igrivostjo in voljo do življenja kot prav vsi okoli nas. Misleč, da so tiste kovinske rešetke in kletke in betonska tla zgolj hecna oblika porodnišnice. In da jih kaj kmalu čaka tisti pravi svet. Zelen in rjav, rumen in moder. Krut, a vendar resničen.

Najprej jih ubijemo z dnem, ko spoznajo, da so kletke vse, kar imajo. In začnejo samo še stati in bolščati v steno pred seboj. Mnogi pozabijo hoditi. 

krava na verigijpg

pig-sow-gestation-stalls.top

kletke kokosi

 

In ubijemo jih z dnem, ko jih odpeljemo tja kjer iz njih naredimo klobase. Hrenovke. Slanino. Pašteto.

Ni pravo vprašanje in dilema, s katero naj bi se soočali, ko zremo v zrezek pred seboj – ali nam bo skrajšal življenje in za koliko.

Pravo vprašanje in dilema je, komu je ta zrezek nekoč pripadal…

To je zamolčano sporočilo. 

Slanina in klobase ne povzročajo raka. Ubijajo. Njih, ki želijo živeti. 

dorica spancka resize

Pripravila:

Ksenija V.Kutlačič, dipl.kult. 

*kolumna izraža stališče avtorja in ne nujno organizacije, katerih član so. 

 

Vsaka žival je Cecil


Če še niste slišali za Esther, the Wonder Pig, se priklopite na njeno FB stran in vzemite nekaj minut, ne bo vam žal.  Zagotovo se boste nasmejali, mnogi pa tudi navdušili, ko boste spoznali eno najbolj slavnih pujs na svetu – Esther. 

esther_familymember

esther1

 

esther 3

 

 

esther 4

ESTHER

In pri tem vedite, da niste edini, ki vas bo očarala in sem vam prikupila. Svetovni javnosti je močno zlezla pod kožo, tako zelo, da so pred časom s s skupnimi močmi zanjo in druge rešene rejne živali po vset svetu zbrali skoraj pol milijona dolarjev, da so na noge postavili Zatočišče Happily ever Esther, kjer danes trajen in varen dom najdejo številne rešene farmske živali. 

esther0101

Četudi se zdi, da je Esther, the Wonder Pig nekaj posebnega, pa je treba vedeti, da se Esther v resnici prav v ničemer ne razlikuje od milijona drugih svinj po svetu, ki smo jih spremenili v tovarne mesa, odrnili izpred oči in jih potisnili v življenje, ki ga pravzaprav nobenemu bitju ne bi privoščili.

Esther se od njih razlikuje samo v toliko kot se človek od človeka, v svojem bistvu je ista.

Svinja je svinja. Človek je človek. In v luči nedavnih dogodkov – lev Cecil, ki je na noge spravil pol sveta, potem ko ga je ubil lovec in je umiral v grozljivem trpljenju, je v svojem bistvu lev.  V ničemer drugačen od drugih levov.

lev cecil2

 

Nenazadnje, v svojem bistvu in konceptu življenja prav nič drugačen od svinje. 

Pa vendar.

Ko je na krut način ubit kakšen drug lev, se ne zganemo in ne občutimo tega, kar smo občutili ob Cecilu.

In čeravno se zdi, da bi bilo vzeti življenje pujsi Esther naravnost grozljivo in kruto dejanje, pa je povsem drugače, kadar gre za svinje, ki jim dnevno jemljemo življenja. 

Ker živali nezavedno delimo.

Delimo jih med vrstami – na tiste za prehrano, na tiste za lov, na tiste za hišne ljubljenčke…

In delimo jih celo znotraj vrste same. Farmski kunci so za zakol. Pritlikavi kunci so za ljubkovanje. So zlate ribice. In so postrvi. So prašiči. In so Prašiči. 

Slednje postane povsem jasno, če povzamemo naslednji primer.

Neredko se zgodi, da kmet dobi svinjo v dar, ji pri tem  da ime in ko pride čas zakola, to stori z zelo težkim srcem. Medtem ko mu ostale živine ni težko peljati v klavnico, pa je zaklati prašiča, ki vendarle ima ime in je zato drugačen od ostalih, vendarle drugače.

Marsikateri kmet bo znal povedati, da so ’tistega’ prašiča sicer potem zaklali, vendar mesa niso mogli jesti. Zdi se nekako neokusno.  

In to je edina razlika. Razlika, ki obstaja med levom. In levom Cecilom. In prašičem. In svinjo Esther. Ali nenazadnje, kokošjo iz hleva ali reje v kletki in kokoško Frido, našo ambasadorko. Razlika je v naši percepciji.

Mnogi otroci, ki z veseljem obiščejo kraj, kjer živi kokoška Frida in jo prvič crkljajo v naročju, povedo, da imajo sicer tudi doma kokoši. Ampak tiste smrdijo, tisto sploh ‘niso kokoši’, da pa je kokoška Frida tako zelo drugačna.

piko in kokoska frida

Resnica pa je, da se ona prav v ničemer ne razlikuje od drugih kokoši.

Razlika je v našem dojemanju. Če vam je všeč Frida, so vam všeč vse kokoši.

Če čutite žalost ob izgubi leva Cecila, bi jo čutili tudi ob izgubi drugega leva.

In če vas nasmeji Ester, vas bo nasmejala vsaka svinja. 

Kot je pred časom dobro zapisal nekdanji prašičerejec, ki je opustil rejo, potem ko je spoznal, da med psom in svinjo v bistvu ni razlike. Več o tem v članku izpod peresa Arina Greenwooda: “Esther the Wonder Pig Is a 500-Pound House Pet, and So Much More”.

In če imate radi svojega psa, obstaja velika verjetnost, da boste vzljubili tudi kravo, če boste imeli priložnost. 

Ko damo živali ime, ji vrnemo dostojanstvo in spoštovanje. Do nje razvijemo drugačen odnos kot do živali s številko. Žival s številko je predmet. Do tega pa nimamo odnosa.  

Postavi se vprašanje, ali lahko lev Cecil spremeni svet? Ali lahko pujsa Esther spremeni svet? In nenazadnje, kokoška Frida? Da bo svet boljši za vse? 

Paul McCartney je o sebi povedal, da je postal vegetarijanec zaradi zgodbe o Bambi, srnjačku, ki mu lovci ubijejo mamo. James Cromwell  se je odrekel mesu ter vsem živilom živalskega izvora po izkušnji v filmu Babe.babe  

Spreminjanje tako zelo močno utečenega sveta je težka naloga, vprašanje če sploh in do kakšne mere izvedljiva. Pa vendar nedvomni drži, da nam Cecil, Esther, Fride omogočajo, da na živali pogledamo z druge perspektive. 

In včasih je to ključno. Da prepoznamo problem tam, kjer ga prej nismo videli. 

esther700

 

Krava v cirkusu? Ne, to ni krava, ki jo želite videti…

Dejstvo, da cirkus Safari, ki te dni bolj tava kot gostuje po različnih slovenskih krajih, v svojih predstavah uporablja živali, je marsikoga pošteno presenetilo.

Splošno znano je namreč, da je naša država pred dvema letoma prepovedala cirkuse, v katerih nastopajo živali, natančneje – prostoživeče živali. Ne pa vseh. Večina nas je tako preslišala pridevnik ‘prostoživeče’, dokaj spreten obvod in po mnenju mnogih ‘kompromisno’ dopolnitev zakona, ki naj bi prinesla zaščito živalim.

Cirkuške predstave z domačimi živalmi so tako pri nas dovoljene. Krave. Koze. Konji. Gosi. Race…Konji. Psi.

cirkus safari 1

 

Cirkus Safari bi za slovenske razmere lahko postal kar ‘Cirkus Domesticus’.

V naravi človeka je, da se tudi zabava.

Čeravno pogosto na račun drugih. Gladiatorske igre. Pasji boji. Petelinji boji. In cirkuške predstave z živalmi. Slednje so se v kategorijo sporne zabave uvrstile zlasti po ozaveščanju in trdem delu številnih aktivistov (več tukaj), pa tudi izpovedi dreserjev cirkuških živali ter skritih video posnetkov, v katerih so na dan pricurljale sporne prakse dresure živali z biči, elektrošoki in tako naprej.

In cirkusi z živalmi so postali sinonim za zlorabo živali.

Medtem ko se pred tem nismo kaj dosti spraševali o ozadju cirkuških predstav, temveč smo komaj čakali, da se cirkus ustavi tudi v našem kraju, smo kasneje začeli tudi sami resnično dvomiti, kako lahko živali skačejo skozi ogenj, ki se ga v resnici bojijo? Ali izvajajo druge precej nenaravne gibe, do katerih jih ne bi pripravili z nobenim priboljškom. In čudovite pravljice kot je tista o slončku Dumbu, ki so v nas vzbudile željo in vnemo, da obiščemo cirkus, so dobile grenak priokus. A so še zmeraj izjemne. 

sloncek dumbo

Potem so cirkuse z živalmi, prostoživečimi torej, tudi pri nas prepovedali. 

Z razlogi, med katerimi so tudi naslednji: 

1. Da cirkusi tem živalim ne morejo zagotoviti ustreznega prostora in tako živijo v premajhnih in pretesnih kletkah, kjer imajo komaj dovolj prostora, da se obrnejo.

Komaj dovolj prostora, da se obrnejo. Zveni znano? Spominja na kaj? 

2. Da so kletke običajno umazane in prekrite z iztrebki, saj tam preživijo večino časa.

Kletke – umazane in prekrite z iztrebki. Zveni znano? Spominja na kaj? 

3. Da živali v divjini živijo na ogromnih površinah, spletajo socialne vezi, se namakajo, kopajo v vodi..česar v cirkusu ne morejo, saj so tam večino svojega žalostnega življenja pripete na verige, izolirane, prestrašene….

Zveni znano? Spominja na kaj? 

Premajhne kletke, nezmožnost tkanja socialnih vezi, komaj dovolj prostora da se obrnejo…

Spominja na kaj? Seveda spominja! Na nekoga, ki v takšnih razmerah vsakodnevno živi.

Nanje…

krave na farmi dve

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

In z njimi cirkuške predstave pri nas niso prepovedane. Ne z  domačimi živalmi.

Ker njim smo vzeli že vse. Svobodo gibanja, pravzaprav gibanje samo. Materinstvo. Socialne vezi. 

In da je krava namesto na farmi v cirkusu je zanjo že skoraj…blagoslov. 

Ne, slabše tem živalim prav zares ne more iti. 

Za marsikatero živalsko vrsto se da izbojevati marsikaj na področju zaščite in njenega življenja. Ampak ne za farmske, klavne živali, ki jih na svet spravljamo z enim in edinim namenom.

Zanje, za farmske živali še dolgo ne bo nič drugače. In zakon, ki dovoljuje nastope krav in drugih domačih živali v cirkusih medtem ko slednje prepoveduje za tigre in leve, je eden od mnogih dokazov zato. Naše delitve živali. Na te. In one. 

Pri tem ne pomislimo, da se krava v svojem bistvu prav v ničemer ne razlikuje od miroljubnega slona, ki ga bomo vzeli v bran, tigra, ki ga bomo označili za svobodoljubnega, mogočnega leva ali kita, ki ga bomo ščitili in blatili kitolovce. 

Če gre lahko v farmo, v klavnico in pod nož, kako in zakaj potem ne bi mogla v cirkus?  

Vendar verjemite, krava iz cirkusa ni tista, ki jo želite videti. 

Kdor je kdaj bival s kravo v njej primernem okolju, ve da je malodane čudežno bitje. Njen vonj. Njena govorica telesa. Njene globoke oči. Njena nežnost in materinskost. In doživljenjsko prijateljstvo – 20, tudi 25 let. Od njenega rojstva pa do smrti boste lahko izšolali in do kruha spravili vse svoje otroke. Tako dolgo življenje ji namreč pripada.  

To je krava, ki jo želite videti. 

kravica zatocisce ianua

Zatočišče za živali Ianua Hrvaška

 

Ne tista v cirkusu. 

In kljub temu, da se bo morda zdelo zabavno, kako krava upošteva človeške ukaze, četudi s pomočjo biča in česa vse se je na ta ali oni način ‘zmožna naučiti’,  ta izkušnja ni nič v primerjavi s tisto, ki je boste deležni, ko boste s kravo na spontan način spletli enakovredno vez med dvema bitjema. In jo boste zgolj opazovali v tem, kar ona preprosto je. 

Si dovolili prisluhniti njenemu svetu. Krave so izjemno intiligentne živali, ki se prav po otroško razveselijo, kadar jim uspe rešiti zanje pomemben problem. Imajo izjemen spomin in si vas bodo vtisnile vanj, sklepajo medsebojna, zelo močna prijateljstva, imajo strogo hierarhijo, globoko žalujejo in so čisto ta prave mame…Več o kravah tukaj.

To so krave, koze, ki jih želite videti. Ob katerih želite videti odraščati svoje otroke.

krava v cirkus-cows-love-cuddles

Ne tiste v cirkusu. 

Čas se spreminja.

In tako kot po eni strani narašča število zakonskih prepovedi spornih praks na živalih, po drugi strani klijejo številna zatočišča po svetu, parki za živali, naravni habitati za ogrožene živalske vrste. 

To so kraji, v katere morate peljati svoje otroke. In sebe. In svojo dušo. In počutili se boste veliko bolje.

Morda celo tako zelo, da boste takšen kraj želeli ustvariti tudi v svojem domu ali okolici. 

Ne prikrajšajte sebe in svoje otroke za edinstveno izkušnjo. Zakaj bi prilagajali živali sebi, če nas toliko več lahko naučijo kadar so preprosto to, kar so. Samostojna bitja s svobodno voljo, ki bi morale imeti pravico, da živijo svoje edino življenje. Ki ne izključuje človeškega, ampak je z njim povezano na način, ki obema omogoča dostojno življenje. Sliši se dobro, kaj pravite? 

” Razumemo piščance”

 

” Takole ti bom rekel, dragi Srečko Petelin, ki si nekoč PIŠČANEC bil. Po enem letu, odkar si pri nas, namesto da tičiš v majhni kletki v Goriških brdih, te še zmeraj NE RAZUMEM. Ne razumem, zakaj se začneš dret ob 4ih zjutraj in naj me koklja brcne če RAZUMEM, kako to, da dvoriš kar 14im kokošim, če se meni zdi, da bi bila dovolj le ena?! In kaj za vraga je treba preskakovati ograjo na vrt, če imaš toliko prostora?

Ampak, takole ti povem.

V resnici me sploh ne zanima, zakaj si, kar si. Zakaj bi te vendar moral razumet, še sebe včasih ne.

Oba hodiva pod istim soncem, po istih tleh, dihava isti zrak in skačeva čez isto ograjo.

In če me potrebuješ, sem tukaj. Ker sem močnejši, te bom ščitil. In če boš bolan, ti bom pomagal.

Najbolj zadovoljen pa sem, ko te gledam, kako nikogar od nas ne potrebuješ.

In preprosto uživaš in živiš to edino življenje. ” (Luka, direktor Zavoda Koki)

luka-razumemo piščance-resize