KRAJANI: Nočemo farme! Zrezke pa jemo, seveda.

Začnimo z naslednjim primerom. V Mariboru stoji klavnica pravzaprav skoraj sredi mesta. Odkar pomnim, je večina prebivalcev mnenja, da bi jo morali že davno tega preseliti na obrobje. Seveda ljudje, ki bi objekt spravili daleč proč od oči, nimajo nič proti lično zapakiranim produktom iz teh istih živali. Le z živalmi nočejo imeti nič – dokler so žive. 

klavnica kosako ena

Foto: Maja P.

Leta 2012 so prebivalci Podgrada odločno stopili skupaj z namenom, da preprečijo ponovni zagon prašičje farme v njihovem kraju. Proti oživitvi prašičereje so podpisali celo peticijo. Smrad in onesnaženje sta bila glavna razloga za odločen NE, ki so ga bili priprvljeni braniti z vsemi možnimi sredstvi.

PRASICEREJA PODGRAD

Foto: Tina Z.

Leta 2013 so se zbunili Primorci zaradi puranje farme.

Z možem sva se preselila iz mesta na podeželje, da bi imela bolj zdravo okolje. Absurdno je, da sedaj, preden dava perilo sušit, najprej preveriva zrak, če je tisti dan primeren za to opravilo,” Branka Humar (Primorske novice)

Kar oprostite, smrad iz prašičjih, kurjih,puranjih, račjih farm je neznosen, da se ne dotaknemo ogabnih, ostudnih svinj, ki krulijo, prascev, ki se derejo, kupov gnoja, en kup mrtvih živali. 

Naj bodo kjerkoli že, samo ne pred našimi očmi.

Naj bodo daleč proč od teh naših lepih, skrbno negovanih krajev in hiš. 

S pelargonijami na oknih. Ali pa o sedaj bolj v modi morda milijon zvončki?

Supermarketi s pršutom in piščančjimi in puranjimi zrezki pa so seveda dovoljeni. Kaj dovoljeni, nujni!  

Kje naj sicer živijo ogabne svinje, predvsem pa kako naj živijo živali, ni nikomur mar.
Ni bilo takrat in ne bo in ni v nobenem drugem primeru.

Ampak nekje pač morajo preživeti tistih prvih mizernih šest mesecev prašiči, preden gredo v klavnice, kajne? In piščanci tistih svojih 40 dni? 

Podobnih primerov je malo morje.

Leta 2007 je moral lastnik petelina v neki italijanski vasi plačati kazen zaradi kikirikanja svojega petelina. 

petelin zival

Sodišče je namreč prisluhnilo pritožbam jeznih sosedov, ki zaradi preglasnega kikirikanja ne morejo spati.

Koliko slovenskih sosedov se grdo gleda po vaseh, ker kokoši “proste reje” uidejo čez plot, si drzneo posrati travo ali razbrskati zemjo? 
Seveda si življenja brez jajc nočemo predstavljati. Samo nočemo pa tudi kure na našem pragu. 

Zemlja pripada nam. Kot njihova jajca. Njim ne pripada pravzaprav nič! 

Ob vseh teh pritožbah, ki jih ni malo, nihče od protestnikov pa ni vegan, se je res smiselno vprašati, ali se zavedamo, da živalski produkti niso plod dreves, ampak živali?

Živih bitij s svojimi potrebami, medsebojnimi odnosi, glasov, veseljem, radostjo, bolečino in trpljenjem. 

 
Bolj nazornega primera sprevrženega odnosa človek – žival se ta hip težko spomnim.
In to je nekaj, kar gre brez dlake na jeziku oporekati sodobnemu človeku.

Nima odnosa.
Noče odnosa!

Nekateri naši predniki so bili lovci.

To ni pomenilo, da so se jim živali gabile ali da z živalmi niso imeli nič, temveč nasprotno – mnogi so z njimi sobivali, kot je že velikokrat poudarila antropologinja dr. Katerina Vidner Ferkov (Zdravo Slovenija), plemena so se nazivala po živalih, točno so vedeli, katero žival bodo ubili in zakaj, se ji celo upravičili, ko so jo pobili.

In si seveda sami umazali roke z njihovo krvjo. Preden so žival pojedli. 

Kako zelo drugače od sodobnega človeka, ki se mu gabijo že žive živali, kaj šele, da bi moral sam razkosati njihova telesa in tako naprej.
Ampak vsi se radi primerjamo, da smo lovci od nekdaj.
Kakšen človek je torej lovec, ki se mu žival gabi, smrdi, noče je videt in slišat, mu ni mar za njeno življenje? Človek, ki je pozabil, da tako kot se godi živalim v družbi se godi človeku (povzeto po članku dr. Katerina Vidner Ferkov).

Če je človek lovec – zakaj ima potem živali v kletki?

farma svinja foto Luki

Redki so poznavalci, ki bodo povedali, da je bil pravzaprav čas kolin v obdobju naših starih mam precej žalosten dan, gospodinje so šle od doma, ker so bile one tiste, ki so hranile prašiča, ga videle odraščati, zato jim je bilo ob smrti zanje hudo. Ampak to je bil edini način, ki so ga poznale mnoge naše stare mame, kako preživeti. Ki so poznale in odraščale v hudi lakoti.

Prav je, da se zamislimo, če ne nad drugim, nad tem, kako pošteni smo do sebe in do živali, če njihovih teles ne želimo ne videti, ne slišati njihovih krikov, meso pa jesti trikrat na dan?

Če nam je bolj mar za rože na oknih, če imajo dovolj sonca, kot živali v zaprtih betonskih boksih, ki nikoli ne vidijo sonca.

Ker nas motijo. Žive.
Smo pošteno do živali?
In nenazadnje – smo res pošteni do sebe?

Na veliko zadovoljstvo mnogih krajanov, meščanov povsod po svetu, večina tako zelo čutečih živali vse svoje dni preživlja zaprta za rešetke, brez da bi kdaj videle sonce, začutile zemljo pod nogami, rile ali se grešno oglasile, da bi bili njihovi kriki slišani.

kokoi v reji v kletkah

farma piscancev

 

foie gras sest

farma puranov

farma pujsov

 

farma svinja foto Luki

reja kuncev v kletkah
Če ne živite v njihovi neposredni bližini, sploh ne veste, da obstajajo.
Če ne živite v neposredni bližini, kmetij ne poznate krikov, ko majhne pujse kastrirajo tako, da primejo sprednje noge, zadnje noge, v gobec kuhalnico, da se dretje ne sliši, pa na živo odrežejo jajca. Zato, da meso ne smrdi.

Če ne živite v bližini farm, ne poznate stokanja krav, ko gredo teleta v svoj boks daleč proč od njih.

Če ne živite v bližni farm ničesar ne vidite. 

S prstom kažemo na kmete, ki si drznejo v našem kraju omisliti farmo piščancev, bikov, prašičev.

Na svojo odgovornost pri tem – ponudba je vezana na povpraševanje – pa niti pomislimo ne.

Je to pošten odnos? Do živali?  In če nam zanje ni mar, je to pošten odnos do ljudi? Živinorejcev? Opravljaj krvavi posel zlorab živali, vendar tako, da tega ne vidimo?

avtor: Ksenija V. Kutlačić, dipl.kult.

Dvojna merila za živali

Pred nekaj dnevi je v številnih medijih zaokrožil posnetek iz Strmca pri Laskem, na katerem so bila obešena oguljena živalska trupla. Posnetek je izzval veliko ogorčenj, na prvi pogled je bilo namreč moč sklepati, da gre za kadavre psov. Zadevo so kasneje predali policiji, po poročanju medijev, so na policiji kot pri lovski družini potrdili, gre za lisičje in ne pasje kadavre.  Kot so zapisali na FB strani Svet

kadavri

” Gre za kadavra lisic in ne psov.
Kot pravi policija, ne gre za kaznivo dejanje, na lovski zvezi pa pravijo, da je to običaj iz preteklosti, ko so lisico odrli za kožuh, kadaver pa obesili in tako krmili ptice.
Primer je preiskal tudi lovski inšpektor, ki ni ugotovil nepravilnosti. K sreči tokrat ne gre za mučenje in kaznivo dejanje sporočajo lovci in policija. ”  (VIR)

V razmislek.

Kakša je razlika, če visi pes, lisica in nenazadnje pujs ali jagnje? Koliko slednjih se vrti na veselicah, pa nikogar ne zmotijo? Vsem bije srce enako, vsi si želijo živeti – svoje eno in edino življenje, vsi imajo telesa, ki so njihova (in ne naša).

Ampak za ene živali smo postavili zakone tako, da ščitijo njihova življenja.

Za druge živali smo postavili zakone, ki te živali izdajo in njihovih življenj ne ščitijo.

Mar to ne spominja na zelo močno dvojna merila? In nehote tudi na čas, ko smo ljudje tudi med seboj delali razlike. In nikogar niso zmotile podobe vklenjenih temnopoltih ljudi?

Vsak, ki se zgraža nad fotografijo, je prav, da pri sebi premisli in se smiselno vpraša, ali res ne sodeluje pri čisto isti zadevi pri vsakem svojem obroku.

kdo visi z drevesa

FOTO: Pes iz Laosa : avtor TEODOR ŠTIMEC

Pripravila: Ksenija V. Kutlačić 

 

Česa o jajcih nočemo vedeti?

Ona je Gabrijela. Roko na srce, ne vem, kakšna so jajca, ki jih znese, če jih sploh še. 

Vam pa o njej lahko povem kaj drugega. Da je ena tistih najbolj zvedavih kokoši, ima skoraj mačji karakter. Človeka mimogrede pričaka v garaži. Da ukrade mačji briket. Ali na parkirišču pred hišo solato. 

Je nekoliko svojeglava in zato deležna večkratnega kreganja petelina Srečka Petelina, ki jo hoče ob sebi na dosegu kljuna. Je nežna, v zameno za priboljšek, bo sedla v naročje. Za makaron vam bo sledila pa na konec sveta. Takšna pač je.  Kokoš. Ki verjetno nese jajca, kakšna in kje pa sploh ne vem.

 

Kokoš, katere podoba pa je v resnici tako zelo daleč od podob kokoši, katerih jajca pa obliko, barvo in velikost jajc poznamo zelo dobro in natančno. Od podob kokoši, kjer o jajcu vemo celo več kot o telesu, ki ga znese.

Moram priznati, da sama več kot 30 let nisem imela pojma, kako zgledajo in kako živijo kokoši, katerih jajca začnejo polniti vse reklame, še posebej v času pred velikonočnimi prazniki. Njihova podoba me je do konca potrla, ko sem se štiri leta nazaj prvič srečala z njimi in jih spustila na prosto.

 

In začela vstopate v prostore, kjer preživljajo svoje kratko življenje. Če se temu lahko reče življenje.

Ljudje vidimo jajce. Lepo, debelo.

Listamo reklame in ga nehote povežemo s podobo prav takšne kokoši – lepe, zadovoljne, srečne bi lahko rekli.

Kar reklame zamolčijo in tisto, česar ne vemo, so življenja teh ptic, ki smo jih prav zaradi jajc namnožili v milijarde.

Njihova naravna življenjska doba bi bila lahko tudi deset in več let.

V jajčni industrii pa vse kokoši nesnice končajo v klavnici pri starosti dobrega leta dni. Podatek poudarim, ker ljudje živimo v prepričanju, da je uporaba jajc /za razliko od mesa/ etično povsem nesporna, da kokoši v vsakem primeru nesejo jajca. Spregledamo pa bistven del – zaradi jajc jih pobijemo, ko jih prenehajo nest v zadostnih količinah.

“Izčrpane kokoši nesnice ob koncu življenja trpijo tudi zato, ker nimajo tržne vrednosti. Stopnja poškodb je grozljivo visoka. Raziskava v Angliji je pokazala, da ima 29 odstotkov baterijskih kokoši sveže zlomljene kosti, ki nastanejo tik pred zakolom. Velik del teh poškodb povzročijo delavci, ko vlečejo kokoši iz kletk in se zaradi ozke odprtine kokošim noge in krila zatikajo v mrežo…(Temle Grandin, Živali nas človečijo)

Spregledamo tudi del, da dejstvo, da kokoši nesejo 300 in več jajc letno, ni nekaj naravnega, temveč posledica človeškega vmešavanja v razvoj njihovih teles. Dejstvo, da jih ob koncu nesnosti v industriji pobijemo, pa ni edino sporno. Za življenje jih prikrajšamo pravzaprav od prvega trenutka dalje, saj jim pravzaprav preprečimo vsakršen normalen razvoj, socialne stike in medsebojne vezi, ki bi jih sicer v naravnem okolju razvijale.

Onemogočimo jim, da bi kadarkoli vzredile svoj zarod, tako kokoš nikoli ne vidi svojih piščancev, piščanci, ki bi jih prav ona naučila vsega, pa ne nje, saj odraščajo v umetnih okoljih. Brez kokošjih mam.

Preprečimo jim parjenje in ves protokol, ki se sicer odvija. Kaj vse živalim vzamemo, ko jih zapremo v ujetništva in omeimo njihove naravne potrebe, postane najbolj očitno, kadar jih vse to vrnemo.

Prosimo, razmislite, je jajce res več vredno kot življenje čutečega bitja? Ne bi bilo pravilno, da bi razmišljali v smeri razvoja prehranskih alternativ in zamenjav, ki ne vključujejo stiske in nosijo v sebi zgodbe strtih življenj spregledanih živali? 

Pripravila: Ksenija V. Kutlačić, dipl. kult. Foto: arhiv Zavod Koki 

 

V razmislek: Koga ščitijo zakoni za rejne živali?

 

Zadnje tedne, ko je slovenske medije preplavil posnetek kravje noge, ki jo je krava med prevozom potisnila skozi rešetke tovornjaka, so se odprle številne razprave o kršitvah, ki se pojavljajo med prevozom živih živali. In s tem o zakonodaji na področju za rejne živali. Prevoz živali namreč velikokrat poteka v grozljivih vremenskih okoliščinah, zaradi ekonomskih razlogov traja več ur, živali so pogosto žejne, lačne in pridejo na cilj (do klavnic) povsem izčrpane. 

stop the trucks ena
V Evropi poteka kampanja “Stop the trucks” – Ustavimo prevoze živih živali zdaj. Na strani, ki je tudi v slovenščini (najdete jo TUKAJ)  tudi mi pozivamo k podpisu. 

stop-the-trucks-logo

Ob tem pa se je zelo smiselno vprašati naslednje.

Koga v resnici ščitijo zakoni, ki so namenjeni “rejnim” živalim? Ali res ščitijo interes živali, ki je v prvi vrsti ohraniti svoje življenje.

Poglejmo primer piščancev. 
Po pravilniku je zakonsko namreč dovoljeno le te zmleti žive ali upliniti. Piščanci moškega spola so v jajčni industriji odvečni.

Torej zakon v tem primeru zagotovo ne ščiti živali, katerih interes je v prvi vrsti ohraniti svoje življenje. 

Pujske v starosti do 8 dni je dovoljeno na živo – brez anestezije kastrirati. Namen tega posega, ki poteka pri nas na živo! je, da meso čez nekaj mesec nima neprijetnega vonja. Ali zakon v tem primeru ščiti žival?


Ko se študentje ali dijaki učijo praks na živalih, so priča številnim spornim ravnanjem, kot je med drugim zapisala nekdanja dijakinja tukaj. Neka druga oseba je povedala, kako je kmet pritekel k veterinarju s pujskom, ki mu je gledalo ven črevesje. Priznal je, da je malo narobe zarezal, ko ga je kastriral (to je dovoljeno početi doma). 

Kunce je dovoljeno zapreti v kletke, ki so podobne tistim za kokoši nesnice, kjer se sploh ne morejo izvajati gibov, ki bi jih sicer v naravi, blazinice na njihovih tačkah pa so zaradi žic zelo pogosto vnete in tako močno poškodovane, da jim tudi po prihodu iz ujetništva na svobodo ni več pomoči.

Ali zakon v tem primeru ščiti žival?

mama kuncica

reja kuncev kletke
Medtem ko morajo pasji ali mačji mladiči biti ob svojih starših vsaj nekaj tednov, pa velja povsem druga praksa za teleta. Te je dovoljeno odvzeti kravam takoj potem, ko so dobili kolostrum. Bolje prej, kot kasneje, ko ga krava že nekajkrat poliže, on pa posesa mleko in vzpostavita vez, zaradi katere so potem tisti neznosni kravji kriki še toliko bolj boleči. To je le eden od številnik oglasov iz spletnega oglasnika Bolha, kjer so na prodaj že nekaj dni stari telički. Je to res prav? 

prodam telicko

Veterinar David Zorko, dr. vet. med. je v Zdravo Slovenija med drugim povedal zapisal:

” Humanega zakola ne poznamo. Upam, da bodo na vodilne položaje kmalu prišle osebe, ki imajo vsaj malo več empatije tudi do rejnih živali, ne samo do hišnih ljubljenčkov. Za takšno ravnanje z živalmi ne morem obsojati kmetov niti veterinarjev. Potrošniki smo tisti, ki narekujemo, kaj se bo na kmetijah pridelovalo.In nenazadnje, ko je govora o transportu, opremi vozil in ostalih predpisih.”. 

In nenazadnje, poglejmo zanimiv primer.

Pujsa Stella (na video posnetku) je na neki vaški cesti skočila iz prikolice za prevoz živih živali.

pujsika cesta copy

Da je lahko skočila, je “kriv” kmet, ki je zelo slabo povezal cerado, zakonsko pa bi lahko ugotovili številne kršitve zakonskih predpisov za prevoz “klavnih” živali. VENDAR. Ker je kmet kršil predpise, je pujsa Stella sploh dobila priložnost, da reši svoje edino življenje. In bo na eni od kmetij živela do konca svojih dni. 

Mar zakoni, nameneni rejnim živalim, res ščitijo njihov življenja, dostojanstva in osnovne pravice? Imamo nenavadno situacijo. Zgražamo se, ko delavci v klavnicah ugašajo cigarete na prašičih, kar je mimogrede ostudno dejanje, vredno vsakršne obsodbe. Vendar dopuščamo, da žival ubijejo. Vzeti življenje bi moral nenazadnje biti hujši prekršek, mar ne?

Ljudje živali delimo.

Tako enim namenjamo prostor na našem toplem kavču, v njih prepoznavamo značaj, pripišemo jim lastnosti, v njih najdemo svojega najboljšega prijatelja. 

Friends - hand and paw

 

Druge živali pa odrivamo daleč stran od naših oči in naših src.

casovnica

Naselimo jih za zidove hlevov, v kletke, na betonske rešetke.

prasici v reji

Namesto imen nataknemo številke, jih obsodimo na življenja v prostorih brez letnih časov. 

kokos v kletki

 

In niti pomislimo ne, da na svet pridejo s prav tako igrivostjo, veseljem, zaupanje in radovednostjo kot tiste druge živali.

Zgražamo se nad nekaterimi narodi, ki v klavnice vozije pse. In nočemo razumeti njihovih očitkov, da smo isti, saj v klavnice vozimo prašiče. Dejstvo, kako vidimo živali, je stvar kulture in družbe.

In nima nobene veze s biološko naravo teh živali. V vseh telesih bije srce v enakem ritmu. 

Če želimo zakone, ki bodo lahko v službi živali, potem jim moramo priznati njihove pravice. Kot je pravica svobodno raztegniti krila.

In pravica do lastnega življenja.

Polagamo vam na srce. Podprimo lokalnega kmeta, na polja, kjer raste danes krma za živali, posadimo hrano za ljudi, usmerimo se v čim večjo v samooskrbo in polnovredno rastlinsko prehrano, spodbujajmo kmetijstvo brez živinoreje. Prepričani smo, da ne bo nihče lačen. 

Zaradi oči, mimo katerih se tolikokrat zapeljemo, pa pogledamo stran. 

Je res prav, če vedarle znamo drugače? 

Pripravila: Ksenija V. Kutlačić, dipl.kulturolog

 

Jajca – Kaj v resnici kupimo in plačamo?

Po podatkih Statističnega urada RS smo v slovenskih klavnicah v letu 2016 zaklali približno 1.400 konj, 117.000 glav govedi, 258.000 prašičev, 10.000 ovc, 700 koz, 14.000 kuncev in 36.000.000 kljunov perutnine. 

Število 36 milijonov zajema seveda tudi kokoši nesnice, katerih jajca kupujemo na trgovskih policah.

V klavnicah končajo stare praviloma dobro leto ali leto in pol. 
Pri tem seveda ne delamo razlik – v industriji vse kokoši končajo v klavnicah – iz reje v kletkah, hlevih ali tiste iz pašnikov.

 Pri perutnini postopek poteka tako, da se živali z glavo navzdol obesijo na tekoči trak, ki jih odpelje do vodnega bazena z električnim tokom. Bolečina in stiska, ki ju perutnina občuti pri obešanju za noge, neizogibno povzročita močno zamahovanje s perutmi, kar poveča število izpahov in zlomov. Do električnega šoka pred omamljanjem lahko pride, kadar se žival s perutmi dotakne vode, še preden ima glavo potopljeno v kopel. Tekoči trak jih nato pelje do električnega noža, ki jim prereže karotidne žile. Tukaj mora biti vedno prisoten delavec, ki prereže žile, če so je živalim uspelo izogniti električnemu nožu, saj možnost vstopa živih ptic v kotle za parjenje ni izključena.”  ( Zdravo Slovenija, David Zorko, dr. vet. med.)

V klavnicah končajo, ker jim po obdobju enega leta nesnost pade.

Njihova telesa, ki so sicer močno gensko spremenjena (da kokoši znesejo 300 jajc in več letno ni stvar narave, ampak človeškega poseganja in manipulacij s telesi kokoši), postanejo breme za industrijo.

Dejstvo je namreč, da takšna nenormalna nesnost ni brez posledic za njihove reproduktivne organe in splošno zdravstveno stanje. 

Zato jim vzamemo še zadnje, kar jim lahko – meso. Zadnja lepa, enakomerna debela jajca so namreč iztisnila. 

In to je dejstvo.

In realnost iz življenja kokoši, katerim jemljemo jajca. 

Onkraj spretno zasnovanih reklam, ki delajo reklamo za jajca. 

Hofer JAJCA

Kot je dejstvo, da so v jajčni industriji, piščanci moškega spola (bodoči petelini) ubiti prvi dan, ker so nekoristni. V reji v kletkah, hlevu, travniku.

Nekoristni, ker so ovrednoteni skozi naše oči.

Ne kokošje, kjer je petelin seveda nepogrešljiv varuh kokošje jate. 

To je dejstvo onkraj reklam, ki zaigrajo na noto sočutja pri človeku.

Želijo nam želijo sporočiti, da do zakola v klavnici in preden kokoši, ki smo jim iztisnili zadnja jajca, pristanejo v kurjih juhah, paštetah ali hrani za hišne ljubljenčke, te kokoš živijo “lepo” . 
Ne torej takole natlačene v kletkah.

 

kokosi

 

Ampak recimo v hlevski reji.  

hlevska reja

 

Reklame, ki igrajo na naše sočutje. In svoj dobiček. Nekateri trgovci sledijo logiki, drugi proizvajalci se upirajo, da med rejami ni bistvenih razlik v počutju kokoši. Oboji pa reklamirajo jajca.

Izboljševanje pogojev reje živali pa v resnici ni namenjeno živalim, temveč nam, da se ob uživanju živalskih produktov bolje počutimo.

Reklamiranje “humanega” izkoriščanja živali v svojem bistvu ne koristi živalim, katerih osnovni interes je čuvati svoja življenja. 

Koristi ljudem.

Čeprav živijo rejne živali življenja skrita našim očem, s pomočjo sodobnih komunikacijskih poti le ta hitreje prihajajo do nas.

Tako smo nehote vsake toliko časa priča insertom iz življenja teh nevidnih živali. Večina se strinja, da ne smemo povzročati nepotrebnega trpljenja živalim. In marsikdo s slabo vestjo kupi kos živalskega telesa.

Če kupimo jajca kokoši nesnic iz reje v hlevu, se počutimo bolje. Plačamo več. Na dobičku je trgovec, mi imamo dober občutek.

Le živali so še vedno na slabem. Zakaj?

Vsaka žival je individum.
Ima svoj značaj, ima osebnost. 

Telo, ki je njeno – ne naše. Pravico, da živi po svojih merilih. Ne naših. Kadar gre za psa, mačko, praviloma to razumemo. Ampak kadar gre za živali, ki jim namenjamo mesto drugje, se naše razumevaje neha. Čeprav v konceptu življenja med njimi ni razlik. 

S kakšno pravico torej mi odločamo o tem, kdaj kje in kako naj živi ali umre? 

 

Izboljševanje življenjskih pogojev živali v sistemu, ki živalim odreka temeljne pravice, ne more spremeniti ali dolgoročno izboljšati njihovega položaja.

Način, ki vodi do izboljšanja položaja je, da se vprašamo, kako nadomestiti jajca in druge produkte živalskega izvora. Le na ta način je možnost, da bomo živali postopo vrnili tja, kamor spadajo. In jim vrnili, kar jim jemljemo. Predvsem pa dvignili roko iznad teles, ki niso naša. 

 

Položaja živali ne bodo rešile reklame za jajca zapakirana v to ali ono marketinško potezo.

Ampak produkti, ki nadomeščajo jajca in v 21. stoletju ljudem ponujajo alternativo, pri kateri ne bo treba umreti živalim.

Tudi zaradi jajc živali umirajo.

Ideje za veganske recepte najdete na: 

http://veganskakuharija.blogspot.com/

Pripravila: Ksenija V. Kutlačić 

 

Smo varuhi ali gospodarji živalim?

” Zgodbe preživelih kažejo na prezrte rane naše družbe.

  Mrtve živali se zakoplje ali poje.

  Rešene živali so priče, ki zahtevajo odgovor:

 »Človek, gledam te. V mojih očeh boš videl sebe.«

(dr. Katerina Vidner Ferkov, Zdravo Slovenija) 

zivalski-holokavst

Med milijardami živali, ki vse svoje kratko življenje, preživijo v ujetništvih, daleč stran od naših oči in naših src, zlorabljene in pohabljene, je peščica takšnih, ki se jim je uspelo rešiti izkoriščanja s strani človeka in zaživeti v varnem naravnem okolju. Njihova vloga je v širšem družbenem kontekstu izjemnega pomena. So priče holokavsta, ki se dogaja nad živalmi.

Vabljeni k branju misli in dognanj, ki jih je strnila antropologinja dr. Katerina Vidner Ferkov, predstavila jih je na zadnjem kulinaričnem srečanju Fridine domače kuhinje v Mariboru. 

PRIČE HOLOKAVSTA

” Kot antropologinja skušam družbene procese razumeti v širšem družbenem kontekstu. Že do vikinških, rimskih, kitajskih, turških in mongolskih klavskih pohodov, beležimo krvavo zgodovino zaradi pridobivanja bogastva. Holokavst in genocid sta v modernejši zgodovini imperalistična načina pridobivanja moči, ki ga je evropska kultura izvajala v Evropi, Afriki, Južni in Severni Ameriki, Avstraliji, Tasmaniji in na Karibskem otočju. Pomenita načrtno izkoriščanje z namenom uničenja. Najprej je torej človeštvo te metode uporabilo za soljudi, enake principe uporablja zdaj za živali.

Nekateri se sprašujejo, če so imele na sodobno ravanje z živalmi ključen vpliv abrahamske religije (kršanstvo, islam, judaizem), ki slonijo na tezi, da je stvarstvo in s tem živali, dano človeku na »uporabo«, za razliko od družb, kjer je človek »varuh« narave.

Še posebej izrazito je to v družbah, ki uporabljajo kulturna orodja kot sta totem in tabu.

Kot mi je povedala v intervjuju sibirska šamanka Zinaida Tirisova Taniševna: Pri Altajcih ima vsak otrok svoje svete rastline in živali. Gre za povezavo posameznega rodu Altajcev s posameznimi rastlinami in živalmi. Jaz prihajam iz rodu, v katerem sta sveti živali labod in volk, kar hkrati pomeni tabu ubijanja teh živali.

Svete rastline mojega rodu pa so breza, brin in nizke ciprese, kar pomeni, da tudi teh ne nabiramo. Za zdravilni obred jih za nas naberejo pripadniki sosednjega rodu, mi pa jim v zahvalo darujemo mleko. Vsako leto lahko uporabimo največ šest vejic brina in dvanajst vejic breze.

Vsi rodovi Altaja so tako povezani in usklajeni z zakoni narave. Altaj je področje, ki ga človek poseljuje že od neolitika, a vendar lahko govorimo o ohranjenem ekološkem ravnovejsu in odsotnosti težav s katerimi se soočamo v Evropi: izumiranje živalskih vrst, onesnaženje, masovna živinoreja in podobno. 

Kajti totem in tabo zelo eksplicitno določata način življenja, ki ne sloni na nenehem pridobivanju, temveč nasprotno, človeka »omejuje«. Na drugi strani arheloške najdbe kot sta Harappan in Mohenjo Daro v dolini reke Ind, na območju današnjega Pakistana, ki so stare več tisočletij in katere začetki segajo tudi v neolitik, kažejo na intenzivno poljedelstvo in odsotnost nasilja in obsežnega razrednega izkoriščanja.

Prav tam so najdene tudi prve podobe boga Šive, avtorja joge.

V tradiciji joge oziroma satsanatan dhrame je opisano tudi veganstvo, ki ga prakticira bog Rama in se priporoča tudi za ljudi. Ta način prehrane se je ohranil do danes z imenom falahari, pomeni uživanje plodov, brez mleka, kar sicer jogijska tradicija vključuje.

Primerjavi različnih družbenih ureditev sta podani z namenom, da se zavedamo soobstoja različnih kulturnih vplivov, ki sooblikujejo odnos do živali.

Danes vodilo pri razumevanju živali ne sloni na filozofiji ali verovanju, temveč zgolj in samo na kapitalističnem izkoriščanju. Živalim kot delu narave je odvzeta indentiteta, niso več subjekti, temveč objekti, proizvodni element ustvarjanja dobička.

Kdo so priče holokavsta?

Veganski activist Gary Yuorofsky vztraja pri primerjavi, da je to, kar počnemo živalim holokavst. Vsak dan na okrutne načine umre milijone bitij, medtem, ko ljudje v nevednosti ali kolaboraciji te poboje podpiramo. Gibanja za zaščito živali, najprej vegetarijanska in v zadnjem desetletju izrazito veganska, opozarjajo družbo na holokavst med nami.

Proces je zahteven, dolg in boleč. Družba se nerada sooča s svojimi navadami, posledicami svojih dejanj in najpomembneje s spremembami načina življenja. 

Kdo so priče holokavsta, ki ga izvajamo nad živalmi? Kanadska aktivistka Anita Krajnc poziva ljudi, naj bomo priče eksodosu živali na poti v smrt. Ljudje smo priče, prav tako pa vsaka rešena žival.

One ali oni so vojni veterani, tisti in tiste, ki so holokavstvu ušli. S tem da živijo med nami na drugačen način, kot jim je bil vsiljen, pomeni, da so priče in močan kontrast temu, kar kot družba z določenimi vrstami živali počnemo.

Film Pianst, ki govori o resnični zgodbi rešenega Juda, ki ga je ohranil pri življenju SS oficir ima podobnost z reševanjem živali, ki se izognejo klavnici. To, da nekoga rešimo ne pomeni, da podpiramo holokavst, temveč, da naredimo vse, da koga rešimo.

Zgodbe preživelih kažejo na prezrte rane naše družbe. Mrtve živali se zakoplje ali poje. Rešene živali so priče, ki zahtevajo odgovor: »Človek, gledam te. V mojih očeh boš videl sebe.«

VSAKO LETO UBIJEMO VEČ KOT 56 BILIJONOV KOPENSKIH ŽIVALI ZA NAŠO PREHRANO (MESO, MLEKO, JAJCA).  V TO NISO VŠTETE MORSKE ŽIVALI.

V vseh vojnah in genocidih skozi človeško zgodovino, je bilo ubitih 620 milijonov ljudi. Takšno število živali ubijemo vsakih pet dni. Čutečih bitij, ki se zavedajo vsega okoli sebe, čutijo bolečino, strah, radost, veselje.

piko-in-pisek

Piko in Pišek, Koki

ksenija i dora

Ksenija in Dora

piko-in-mario

mirjana-in-nika

Mirjana in Nika, DZŽP

Prosimo, razmislimo o svoji vlogi pri tem. Pridružimo se veganstvu – etičnemu gibanju za pravice živali in izberimo prehrano, ki ne vsebuje sestavin živalskega izvora.  

14. oktober – praznik jajc. Pa vemo, kdo jih znese?

Drugi petek v oktobru se po svetu obeležuje tudi kot svetovni dan jajc. Njegov namen je opozoriti na koristnost in vsestranskost jajca kot živila, ki naj bi bilo nepogrešljivo v človekovi prehrani.

Ob razmišljanju o nas in kako zelo pomembna naj bi bila jajca za nas v naši prehrani torej, pa seveda kot zmeraj pogosto povsem pozabimo, da jajca ne rastejo na drevesih kot kakšni plodovi, ampak da pridejo iz teles.

kokosi-za-jajca

In to ne srečnih, zadovljnih teles, ampak iz teles danes močno gensko deformiranih ptic, ki imajo zaradi sforsirane nesnosti ogromno okvar reproduktivnih organov, njihova kratka življenja ( po letu in pol so poslane v klavnice) pa so v 90% ujeta med žičnate kletke brez da bi kdaj uzrle sonce, pobrskale po zemlji za deževnikom, videle odraščati svoje potomce.

reja-kokosi-nesnic

kletke-za-rejo-kokosi

kletka-za-kokosi-nesnice

kokos-in-jajce

 

To, kako živijo (v Sloveniji je manj kot 1% kokoši nesnic pašne – zunanje reje), pa je le del celotnega problema, ki je preprosto povezan s tem, da nanje gledamo kot na tovarne jajc in ne kot na živa bitja.

In to od samega začetka. Maloko ve (v zadnjih letih pa je teh podatkov vedno več), da so piščanci moškega spola živi zmleti ali uplinjeni v prvih dneh svojega življenja. Ali kot je povedal za enega od slovenskih časopisov študent veterine Blaž Primc:

” V rejah konzumnih nesnic izvaljene piščance najprej ločijo po spolu; samice po posebnem tekočem traku pošljejo v rejo, samčke, ker so za rejo neuporabni, pa usmrtijo. »Njihov tekoči trak zavije v napravo, ki se ji reče mlin in ki v principu ni dosti drugačen od tistega za žito, le da se v njem meljejo piščanci. To pomeni, da piščanca dve površini močno stisneta, kar naj bi ga ubilo. Postopek sem imel priložnost videti v eni od rej. Sledi precej žalosten prizor, saj piščanci z lupinami vred padejo v mlin, pod katerim je velik zabojnik, v njem se torej nabirajo izmaličeni piščanci. »Vendar mlinu ne uspe vseh takoj ubiti. Videl sem, da se je kar nekaj piščancev premikalo še dolgo potem, ko so padli v zabojnik, kar pomeni, da je njihova smrt dolgotrajna in mukotrpna. “ (VIR).

Pasme nesnic namreč niso primerne za meso (ne priraščajo dovolj hitro, da bi se reja za meso izplačala), zato ni ekonomično in smiselno, da bi majhne peteline – piščance hranili. Po zakonu jih tako usmrtimo. Pravilnik o uničenju enodnevnih piščancev.

Skrajno absurdna situacija, če pomislimo,da bi večina izmed nas, z vso možno predanostjo in skrbnostjo, pobrala majhnega ptiča, ki je padel iz gnezda, ga poskušala vrniti na drevo in upala, da bo našel pot k mami nazaj. Ko kupujemo jajca, nehote podpriamo brutalno dejanje mletja živih piščancev. Bi lahko sami pritisnili na gumb za mletje? Pred časom so v enem od obratov na tujem, vanj vdrli aktivisti – borci za pravice živali. In ustavili aparat za mletje piščancev. Prišli so policisti. Ko so jih aktivistov pozvali, da ponovno sprožijo napravo za mletje – tega niso zmogli. Bi zmogli mi? Večina nas zagotov ne.

Povsem rutinski in običajen postopek je tudi krajšanje kljunov – debikiranje.

 

debikiranje-piscancev

 

Kako zgleda življenje v ujetništvu, pa smo že omenjali. Na to, kakšne so videti kokoši, ki so po človekovih merilih ” odslužile svoje”, pa smo pred časom opozarjajo  tudi v medijih. Na njihovih telesih se poznajo sledi izčrpanosti in nenormalna skubitev. 

resena-kokos-ena

Seveda vse skupaj ne bi bilo sporno, če bi šlo zgolj in samo za prehranske artikle – predmete.

Tako pa se malokdo med nami zaveda, da to počnemo živalim, ki čutijo, se zavedajo, sklepajo tesne medsebojne vezi in pogoji, kakršne smo jim določili, pa so daleč od tistih, ki jim jih je namenila narava.

Kokoši so po naravi izjemno radovedne živali, ki ves dan brskajo in iščejo hrano. Posebna oblika sprostitve je posipavanje s peskom, kopanje v mehki zemlji/pesku. Včasih so veljale za ene najboljših živalskih mam. Danes pa piščanec svoje mame sploh ne vidi. Kokoš ne vidi v svojem življenju petelina. V vse postopke reprodukcije posega, nadzoruje in vrši človek.

 

Zato hrana živalskega izvora, pa če si to priznamo ali ne, vsebuje sestavino, ki je nikoli ne bo na deklaraciji – odvzem slehernega dostojanstva živemu bitju, katerega namen je daleč od tega, da služi človeku. Ampak ima svojo lastno notranjo vrednost. Kot srna. Kit. Orel. Kdorkoli izmed živalskega kraljestva, kamor nenazadnje uvrščamo tudi človeka. 

Kadar v povezavi z jajci v ospredje postavimo tistega, komur jajca pripadajo, in ne nas same, kadar pogledamo na svet jajc skozi njihove oči, je podoba daleč od nekaj, kar bi pravzaprav slavili. Da bi spodbudili, da začnemo razmišljati o izključitvi jajc iz naše prehrane, smo pripravili številne recepte za jedi brez jajc. Tudi palačinke!

Preverite na Fridina domača kuhinja! 

Pripravila: Ksenija V. Kutlačić, univ.dipl.kult. 

 

 

Ironija – ko preživele v prometni nesreči kljub vsemu čaka neizbežna smrt

Decembra leta 2014 se je voznik osebnega avtomobila na štajerski avtocesti pri Šentrupertu nepravilno vključil v promet in povzročil nesrečo.

Trčil je v tovorno vozilo, na katerem je bilo 585 ovc, 300 jih je umrlo takoj.

nesreca-tovornjaka-z-ovcami

Foto PGE Celje

Leta 2013 na Ptuju s 3.500 piščanci.

About 3200 chickens and a truck driver were involved in a tractor-trailer incident this morning eastbound on 22/322 at the Clarks Ferry Bridge in Duncannon. One lane is closed in each direction as a crews clear the accident.   Christine Baker, The Patriot-News

slika je simbolna

 

Leta 2012 pri Medvodah z biki, 2015 pri Grosupljem s kravami.

nesreca-z-kravami

slika je simbolična

 

Na Mažarskem je 2007 trčil tovornjak, ki je v klavnico peljal 5000 kuncev.

nesreca-tovornjaka-s-kunci

 

Nesreče tovornjakov z živalmi se dogajajo povsod. In njihova podobo vedno para srce. Da so se živali znašle v njih, je namreč odgovoren samo človek. One nimajo nič s tem. 

 

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

nesreca-tovornjaka-s-piscancki

nesrece-tovornjakov-purani

nesreca-tovornjaka-s-purani

nesreca-tovornjaka-s-pujski

nesreca-s-kravami-irska

nesreca-tovornjaka-s-kravami-ena

nesreca-s-tovornjakom-s-piscanci

Zadnja odmevna (odmevna po zaslugi predanih aktivistov iz skupine Toronto Pig save, ki so takoj zbrali foto in video dokumentacijo) pa prihaja iz Ontaria v Kanadi. Njihove podobe vam bodo segle v srce zelo močno. 

5. oktobra se je zgodila prometna nesreča, v kateri se je tovornjak, na katerem je bilo okoli 150 prašičev, pri zavijanju na območje klavnice, kamor so bili le ti namenjeni namenjeni, prevrnil. 

nesreca-tovornjaka-s-prasici-pet

nesreca-prasici

slika-nesrece-s-prasili-kanada

Prašiči so bili grozljivo ukleščeni v vozilu, mnogi hudi poškodovani, nekaj jih je umrlo. Na srečo, Kajti za preživele, nepoškodovane in poškodovane, se je pravi pekel šele začel.

Posnetki aktivistov iz skupine Toronto pig save (njegova ustanoviteljica je Anita Kranjc, o kateri smo že pisali, trenutno pa teče zoper njo postopek na sodišču, ker je dajala vodo žejnim prašičem med prevozom  klavnico) pričajo, kako so jih delavci klavnice s palicami terali na prevoz do klavnih linij in v plinske komore. 

nesreca-tovornjaka-s-prasici-dve

 

Delavci klavnice zatočišču Happily Ever Esther Farm Sanctuary (njegova ustanovitelja sicer že nekaj let bivata s svetovno znano pujso Esther)  niso omogočili, da vzame poškovane prašiče, katerih meso je v celoti “neuporabno” za človeško prehrano, temveč so jih raje na licu mesta ustrelili.

Tako je bil ubit na licu mesta tudi eden od njiju.

slika-pujs-nesreca

Drugi pa s kartoni in ogradami steran do klavne linije nekaj sto metrov stran.

prasici-v-prometni-nesreci

Da bi lažje razumeli stisko, si predstavljajmo, da je na njihovem mestu naš pes. Kako bi se počutili? Znanstveniki so dognali, da so prašiči v svojem dojemanju sveta na stopnji triletnega človeškega otroka in daleč pred psom, za katerega bi storili vse, če bi se znajdel v nesreči kajne?

Kolikokrat peljemo mimo takih prikolic, pa se vanje ne upamo zazreti…

 

Novica je odmevala po vsem svetu, objavile so jo vse vidnejše živalovarstvene organizacije – PETA TUKAJ

Morda niso umrli zaman. In bodo podobe, ki so zaokrožile, sprožile, da bo vseeno kaj drugače, je med drugim na družbenem omrežju Facebook zapisal ustanovitelj zatočišča za prašiče The Pig Preserve.

Ne moremo vplivati na ravnanja drugih.

Lahko pa pred sebe postavimo ogledalo in se vprašamo, kakšna je naša vloga pri tem.

Mar res nimamo ničesar z jemanjem pravic tem živalim? Je naša vest čista?

Ni prepozno, za nikogar od nas, da se postavi na pravo stran. Polnovredna rastlinska prehrana je za večino prebivalcev povsem enakovredna hrani, ki na deklaraciji nosi sestavino trpljenja. Nekaj idej zvesto pripravljamo skupaj s prostovoljci Društva za zaščito živali Pomurja  v projektu Fridina domača kuhinja. Ker pa prehrana ni edino področje, kjer zlorabljamo milijarde krav, prašičev, kokoši in drugih rejnih živali, toplo priporočamo, se odločimo za način življenja, ki v najmanjši možni meri škoduje tudi živali – veganstvo torej. 

Pripravila in zbrala: Ksenija V. Kutlačić, dipl.kult.

” Hvala vsakemu in vsaki, ki odmakne košček mojega telesa od svojih ust”

Ob svetovnem dnevu živali, 4. oktobru, vas vabimo k branju izvrstnega intervjuja z antropologinjo dr. Katerina Vidner Ferkov (Zdravo Slovenija). Intervju je bil objaljen v oddaji Televizije Slovenija O živalih in ljudeh. 

Živali so že stoletja del človeštva, kako se je tak odnos do živali, sobivanja z ljudmi, spreminjal skozi stoletja, skozi zgodovino, tudi slovensko?

Lahko rečemo, da gre pravzaprav za dramatičen premik našega sobivanja z živalmi. Najbolj izrazito po 2. svetovni vojni. Če pogledamo samo slovensko arhitekturno dediščino – zelo značilen je primer na Veliki planini, kjer je pastirska tradicija, ter tudi druge tipe hiš v Sloveniji, lahko vidimo, da so živali in ljudje sobivali skupaj v istem prostoru.

sobivanje-ljudi-in-zivali-nekoc

Zdravje živali je bilo zelo pomembno za človeka, ker je bila dobrobit posamezne družine tudi odvisna tudi od zdravja živali. Kje lahko to vse opazimo?

Živali imajo pomembno vlogo v ljudskih rekih, pregovorih in pravljicah.

martin-krpan

 

Živalske motive lahko vidimo na značilnih elementih naše dediščine, kot so panjske končnice.

podobe-zivali-na-panjskih-koncnicah

Še danes, ko se pogovarjamo, pogosto omenjamo živali, čeprav one živijo na povsem drugačen način kot takrat, ko so takrat, ko so ti pregovori nastali. Živali, razen hišnih živali kot so mačke, psi, ptic, kunce, ki so postali družinski člani, so del industrijske živinoreje.

Kjer lahko govorimo o popolnem odvzemu svobode, dostojanstva in bivanjskega smisla teh živali.

reja-kokosi

prasici-v-reji

reja-krav

 


 

Ne le to, veterinarji govorijo o tehnoopatiji.

Te živali so močno prizadete, psihološko kot fizično, ker bivajo v razmerah, ki so povsem neprimerne za njih.

Kaj je najhujša kazen? Kaj je celotna človeška skupnost sprejela kot najvišjo kazen in kako dejansko kaznujemo ljudi? Tako da jih osamimo in tako, da jih damo v majhen temen prostor – tako namreč biva večina tako imenovanih rejnih živali. Osebno se ne strinjam s to oznako, ker to pomeni, da one sploh nimajo pravice do svojega bivanja, do svojih lastnosti, ampak so vredne le toliko, kolikor tehta njihovo meso. Medtem ko že iz pravljic, pregovorov, rekov, izvemo, da ima vsaka žival svoj značaj in lastnosti. Ko pa enkrat pridejo v industrijo, postanejo predmeti, ne več živa bitja. Gre za zelo veliko težavo.

Ljudje pa vendar ves čas iščemo stik z naravo. Tudi otroke učimo o naukih preko živalskega sveta.

Glede na to, da so živali tako odmaknjene od našega vsakdanjega življenja, je stilizirana žival, prvo kar damo svojemu otroku, ki ga imamo najraje na svetu. Se pravi, damo mu majhnega medvedka ali kaj drugo žival v obliki igrače.

otrok-in-medvedek

Tudi oblačila, ki mu jih kupujemo, so polna podob živali, peljemo jih na lutkovne predstave, kjer imajo živali človeške lastnosti, s tem se otroci učijo morale in socializacije.

zivali-v-gledaliskih-predstavah

Hkrati teh živali otroci nikoli ne vidijo. Če ne bi bilo zatočišča za rejne živali, pravzaprav otrok v Sloveniji ne more več videti odraslega prašiča ali krave, ki dočaka naravno starost.

ksenija-in-dorica-pet

 

Gre za druga plat zgodbe. Zanimivo je, da še vedno vztrajamo pri tem, da otroci spoznavajo živali, da se nam zdi to pomembno. Ampak kot rečeno, realnost je drugačna. Naša odgovornost je tudi, da otrokom predstavimo drugo plat resnice, seveda takrat ko so primerne starosti.

Kokijev dodatek: Kakšno je vaše sporočilo ob dnevu živali ?

Hvala vsakemu in vsaki, za vaš košček hrane, topel pogled in nežno dlan.

Hvala vsakemu in vsaki, ki odmakne košček mojega telesa od svojih ust.

Razmišljanjem antropologinje dr. Katerine Vidner Ferkov smo lahko sledili tudi v kolumni O fantu, ki je slišal živali govoriti. In prispevku Človek je lovec..zakaj ima torej živali v kletki. Sledimo pa ji lahko tudi v neodvisnem mediju Zdravo Slovenija

 

“Žival na krožniku je velik etični problem”

Pri Koki bomo konec meseca avgusta obeležili dve leti intenzivnega delovanja na področju zaščite in pomoči rejnim živalim.

Ob tej priložnosti smo se odločili, da z vami delimo intervju, ki smo ga pripravili za eno od tujih organizacij za zaščito živali. V njem je zajeto bistvo delovanja Kokija, ki poleg pomoči konkretnim živalim v stiski (prašičem, kokošim, ovcam, kozam, kuncem, kravam…) in vzpostavljanja mreže “mikro zatočišč”,  skozi življenjske zgodbe rešenih živali spodbuja k izbiri veganskega načina življenja. Na vprašanja je odgovarjala Ksenija V.Kutlačić. 

1. Kako pomagate živalim, skrbite zanje in kakšen je vaš namen?

” Koki je v osnovi neprofitna organizacija izobraževalne narave. Glavni namen je ozaveščanje in izobraževanje o rejnih živalih kot takih. Vendar ne skozi splošno sprejeto perspektivo, v luči katere so te tako zelo prezrte in zlorabljene živali obravnavane v sklopu koristnosti za človekove potrebe. Ampak skozi perspektivo, kjer so obravnavane kot živa bitja, s sebi lastnimi značilnostmi in potrebami, osebnostjo, svobodno voljo in življenjem, ki pripada njim. In ima svojo lastno vrednost, ki ni odvisna od človeka.

Naš primarni cilj je v ljudeh prebuditi zavest, da v moralnem smislu, pa tudi samem konceptu življenja, ni razlike med živalmi. To razliko nehote delamo, ko varujemo in negujemo ene vrste živali, druge pa brutalno zlorabljamo, pohabljamo, jemo, eksperimentiramo z njimi. V ljudeh želimo spodbuditi zavest, da je žival na krožniku pravzaprav velik etični problem. 

Ozaveščamo preko zgodb iz življenja s posameznimi rešenimi rejnimi živalmi. Verjamemo v izkušnje in v praktične primere. Lahko bi povzemali teorije, kakšne stopnje empatije je sposoben prašič, kakšne vdanosti kokoš. Pa je daleč najbolj zgovorno, da posamezniki sami to spoznajo skozi osebni stik z živaljo. 

Delujemo tako, da iz sistema reje vzete ali rešene poškodovane živali veterinarsko oskrbimo in namestimo na različne kmetije ali lokacije po Slovenij. Tam potem s pomočjo zbranih donacij še nekaj časa tudi skrbimo za hrano, zavetje, veterinarsko oskrbo. Pogoj, da žival namestimo na kmetijo je, da kmetija ne izkorišča živali za svoje potrebe (meso, mleko, jajca), jih ne razmnožuje (vse živali kastriramo), da jih je pripravljena kasneje (ali takoj) preživljati sama do njihove naravne smrti in jim nuditi vrsti primerno življenje v varnem naravnem okolju.

Naši donatorji imajo možnost, da živali, ki jim pomagajo pri nakupu hrane zanje, tudi obiščejo. 

kozlicki stirinajz

Botra Helena na obisku pri Dori (projekt http://posvoji-me.wix.com/posvoji-me)

In obiskati žival v okolju, kjer ni le številka, ampak moralno enakovredno bitje z imenom, svojo zgodbo, dostojanstvom in sebi lastnim življenjem, je zagotovo nekaj posebnega. Marsikdo, ki nikoli ne prevpraša položaja rejnih živali uzre v drugi luči. Kako zelo smo oddaljeni od rejnih živali se zelo lepo vidi na primeru prašičev. Obiskovalci, ki obiščejo rešene farmske prašiče, so vsi po vrsti presenečeni nad njihovo velikostjo. Da je komaj šestmesečni ali eno letni prašič velik, a hkrati še zelo majhen, ne bi smelo biti takšno presenečenje kot je.

ksenija in dorica pet

 

Prava velikost se pokaže šele čez par let. In odraslih prašičev pravzaprav drugje kot v zatočiščih sploh ne morete videti. So zares ogromni. Ampak takšni prašiči so.

Obiski živali v krajih, kjer jim je dano eno tako pravo življenje, pa je ključnega pomena tudi za vse, ki se borijo za preztrze in izkoriščane živali. Je ključnega pomena tudi za veganstvo samo. Ob srečanju z živalmi posamezniki, aktivisti črpajo moč za delovanje za naprej, da so na pravi poti.”

jasmina in mišika

Jasmina z Mišo

2. Nam lahko predstavite kakšno zgodbo posameznih rešenih rejnih živali? 

” Najprej bi rada poudarila naslednje. Kadar govorimo o reševanju “rejnih živali” imamo situacijo, ki zgleda na prvi pogled zelo hecna in skoraj absurdna. Kajti medtem ko rešimo življenje ene živali, jih tisoče na drugem koncu gre čez klavne linije, tisoče se jih rodi v svet, kjer jih čaka isto. In na prvi pogled zgleda reševanje in pomoč rejnim živalim ­ klavnim živalim, eno tako jalovo početje.

Seveda le na prvi pogled. Reševanje in pomoč sta izjemnega pomena, res pa je, da je zelo pomembno, da gresta z roko v roki z ozaveščanjem o živalih.

Najprej seveda ne moremo mimo dejstva, da se konkretni rešeni živali zavedno spremeni svet. Kaj svet, univerzum! Zanjo je ta poteza seveda usodna. Vrnemo ji življenje. Ampak ne konča se pri eni živali. Gre za cel postopek, celotno dogajanje, ki se odvija. In med seboj poveže navidez nezdružljive poglede in različne ljudi. Vsaka zgodba se dotakne bistveno večih src kot se zdi na prvi pogled. 

Mogoče lahko naslednje najbolje opišem na nedavnem primeru pujse Tine (Reze),ki je na neki vaški cesti padla/skočila iz prikolice za prevoz živali. Po naključju sem peljala mimo in bila priča dogajanju ter šla pomagat. Ker Tina ni stopila na eno nogo, je bilo jasno, da je poškodovana. Ker sem bila osebno udeležena, lahko povem, da že ko smo ­ povem čisto po domače ­ “domačo svinjo” spravljali nazaj na prikolico, so se dogajali premiki ­ druga perpsektiva. Ko sem jo božala, mirila, si upam trditi, da so kmetje in ljudje, ki jih je dogajanje pritegnilo, prvič videli nek drug pristop do živali, ki so sicer pri skoraj vsaki hiši odrinjene stran od naših oči in src. Da jih lahko koljemo. Če nekoga spustiš preblizu srca, mu boš težko zaril nož v srce.

tinika

Seveda se tukaj ne konča. Tina je morala k veterinarjem. Ki so se verjetno drugič v življenju srečali z diagnosticiranjem domačega prašiča, rentgenom. Tega nihče ne dela na živalih, ki so klobase.

tina na diagnostiki ona

Pravo poslanstvo rešene živali pa se začne, ko zaživi vrsti primerno življenje, se zarije v zemljo, raztegne peruti, zaplava v vodi, skoči čez deblo. Če to posnamemo, pogotografiramo, opišemo, dokumentiramo, lahko v času sodobne tehnologije doseže milijone ljudi. In nihče več ne more trditi, a gre za bitja ki ne čutijo. Najbolj pa se seveda ljudi dotakne, kadar živali sami tudi doživijo v krajih, kjer jim je vrnjeno življenje, ki bi jih moralo pripadati.

No, zgodb se je zdaj res že nabralo veliko. Morda izpostavim zgolj nekatere, ki so nehote zaznamovale več ljudi iz večih zornih kotov. Poleg pujse Tine je morda zanimiva tudi Mišina zgodba.

Telica je bila na prodaj za zakol, saj ima kilo, zaradi katere je tvegano, da bi kadarkoli telila. Ker je potomka krave mlekarice, ji je bila namenjena ta vloga ­ za mleko. In ker to ni mogoče, ni bila več koristna. Njena zgodba nam govori točno o tem, kako mi vidimo rejne živali. Za razliko od psa. Ki ga praviloma pozdravimo, čuvamo, varujemo. Do krave, ki če ne sme teliti in od nje nimamo koristi, gre za zakol ­ meso. Ljudje, ki so se obrnili na Koki, so jo odkupili, dom pa je našla na eni od veganskih kmetij. Je izjemno igriva, radoživa telica, njena tvorba ji ne dela težav in v ničemer ne ovira, da ne bi normalno funkcionirala.

milan rus in mišika

Milan Rus z Mišo

Oven Mario je več kot deset dni ležal pri nekem kmetu. Najprej naj bi slabo priraščal, potem ga je po nesreči pohodila še njegova mama, nato pa ni več vstal na noge. Bil je izločen, da ga ne bi pohodili še drugi. Znašel se je na bolhi pod podarim. Po intenzivni terapiji je zrastel v več kot 70 kilogramskega ovna, ki danes živi na eni od lokacij. 

mario se crklja

ksenija in mario

Racman Jan ­na nogo mu je stopila krava, imel je popoln zlom. Petnajstletni fant, ki je imel racmana rad,nas je prosil za pomoč, odnesel k veterinarju na operacijo, po nekaj tednih bomo videli, ali se je zlom zaceli.Racman v vsakem primeru funckionira. 

racak jan

Tukaj je potem veliko kuncev, ki niso pristali v obari, ampak danes kopljejo rove, skačejo po pašnikih in živijo eno tako ta pravo življenje. 

grace in njene oci

Pa odpisane kokoši nesnice, s katerimi se je pravzprav vsa Kokijeva zgodba pred dvema letoma začela. Še danes je večina jate žive in je življenje v kletki tudi zanje samo še en bled spomin. Pa koza Belka, ki je živela privezana na verigo v nekem prizidku in ni znala niti prav stopiti, ko smo jo prvič dali na pašnik. danes pa prvič vidi odraščati svoje otroke ­ Tejo in Pedra.

prepelicke belk ksenija

 

Zgodb je res veliko. Vsaka žival ima svojo. In čisto vsaka je pomembna.Prav vsak pa lahko sodeluje pri rešenevanju živali, tudi izven konkretne pomoči. Ker trg ustvarjata povpraševanje in ponudba, če izločimo hrano živalskega izvora, spodbudimo druge mehanizme in posledično in na dolgi rok tako umre manj živali.” 

3. Kaj pa zakonodaja na področju rejnih živali ? Zakonodajne spremembe? Kako je s tem področjem?

” Ob začetku delovanja smo si vehementno zastavili kot enega od ciljev našega delovanja izboljšanje zakonodajnih pogojev na področju rejnih živali. Vendar pa, ko smo se v tematiko bolj celostno poglobili, smo se od tega precej oddaljili. Dejstvo namreč je, da izboljšanje življenjskih pogojev za rejne živali pravzaprav ne vodi v pravo smer. Baterijska kletka ali obogatena kletka ­ v moralnem smislu za kokoš, ki je primorana zaradi jajc vse življenje preživeti na žici v kletki, ni razlike. Žival je v vsakem primeru popredmetena, njeno telo pa v službi koristnosti za naše delovanje. Piščanci moškega spola živi zmleti ali uplinjeni, kljuni debikirani. Tako žal izboljšanje pogojev vodi le do nekega moralnega obliža za ljudi (mi se počutimo bolje, ker imamo občutek, da z živalmi bolj humano ravnamo). In potem smo že pri absurdih kot je humani zakol. Tega oprostite ni. Zdravi živali, ki ti ničesar noče, prerezati vrat, ne more biti nikoli humano klanje. Humanega klanja preprosto ni.

Kastracija prašičev na živo je barbarski poseg, vendar dejstvo, da so nekatere države že prepovedale opravljanje posega na živo in da naj bi temu sledila tudi Slovenija, ne spremeni dejstva, kako mi obravnavamo te živali. Le nam da boljši lažni občutek. Prašič bi v nas še zmeraj zrl z vprašujočimi očmi ­ zakaj? Na živo ali z anastezijo ­ vprašanje ostaja ­ zakaj? Zato tudi najbolj optimalna reja ni rešitev za te živali ­ še vedno je reja. Podobno kot bi iskali sužnjem čim bolj optimalne pogoje. To ni rešitev, rešitev je izvzeti sužnje iz sistema, ki dovoljuje suženjstvo. Ukiniti sistem suženjstva. “

4. Kaj se vam zdi najpomembnejše sporočilo v odnosu do živali?

” Eno daleč najpomembnješih spoznanj, do katerih sem prišla v obdobju dveh letih intenzivnega sobivanja z živalmi je naslednje. Ni pomembno, kakšne so živali skozi naše oči ­ pametne, neumne, inteligentne, samosvoje, človeku naklonjene, nenaklonjene, grobe, nežne, nagnusne…To, kako jih mi vidimo, nima nobene zveze s tem, kdo one pravzparv zares so. In nima nobene vloge pri priznavanju temeljne pravice vsem ­ pravice do življenja.

Ko sem sama dojela, da v moralnem smislu ni razlike med psom ­ mačko ­ prašičem ­ kokošjo ­ kravo ­ ovco, sem se za razliko od danes na vsak način trudila ljudem prikazat, da so prašiči pametni, dojemljivi, empatični, hitro učljivi, kokoši inteligentne in tako naprej. Da bi bili ljudem všeč. In nehote poudarjala same pozitivne lastnosti pri živalih. Mojega prvega domačega prašiča sem celo zelo spretno naučila nekaj trikov , hoje ob nogi, podiranja kegljev. Vse zato, da bi ljudje uzrli, da gre za pametna, čuteča bitja, vse zato, da bi ljudem ta bitja bila všeč, namesto, da se jim gnusijo. Danes pa mislim, da to, kaj žival zna in kar jo človek lahko nauči, kako je človeku všeč ali ne, niti najmanj ni ključnega pomena in je pravzaprav čisto vseeno in ne sme vplivati na to, kakšen odnos imamo do živali. Živali ne smemo učiti in prilagajti sebi. Tudi zato, ker bomo v odnosu z živalmi največ pridobili, kadar jim preprosto omogočimo življenjske pogoje kot jih potrebujejo in zgolj opazujemo njihove medseboje odnose, odnose z nami.

kokoska na soncu

Tudi prašiči znajo bit grobi, biki trmasti, kunci muhasti, kokoši krute. Živalski svet je fenonemalen. Ker je odprt. Iskren. Pošten. Fer. Lahko se nam žival gnusi, smrdi in se nam zdi odvratna. Vendar nam to v nobenem primeru ne daje pravice, da posegamo v njihova telesa in njihova življenja, ki ne pripadajo nam, ampak njim.

To je prvo pomembno sporočilo.

Drugo pa je naslednje.

Večkrat slišimo, da so rejne živali na svetu zaradi ljudi, kar pravzaprav drži. Mi živali nasilno osemenimo in prislimo v rojstvo v svet, ki jim smo ga mi namenili. Bokse, hleve, štale. Če tega ne bi storili, jih ne bi bilo. V milijardah. Vendar. To naše nasilno dejanje ne spremeni naslednjega bistva ­ četudi smo mi sforsirali njihovo rojstvo, one pridejo na svet z isto mero igrivosti, radovednosti, navihanosti in tiste primarne nedolžnosti kot čisto vsako živo bitje med nami.

Z lastnostmi, ki so jim dane po naravi. Lahko zmanipuliramo njihova telesa, da nesejo nenormalne količine jajc, so obložena z nenormalnimi kilogrami mesa, ne moremo pa manipulirati in vzeti tistega, kar je v njih ­ to je radovednost, igrivost, veselje do življenja, razigranost, s katero pridejo na svet.

Tega jim nismo odvzeli. 

Ko bi jim vsaj.

Kajti to je najbolj žalosten del.

Gledati male prašiče, kako norijo in se igrajo v slamah, stisnejo k mami, koliko majhnih norišnic veselja in igrivosti je v njih. Kot v majhnih psih. In dojeti, koliko sile je potem potrebne, da vsa ta po naravi dana občutja in energijo v njih ubijemo, ko jih kmalu zatem prisilimo, da vse dni bolščijo v stene pred seboj, na dveh kvadratnih metrih, kjer se niti obrniti ne morejo. Tistih nekaj mesecev. Medtem ko v njih ubijemo in zatiramo vse te po naravi dane lastnosti,ki jih žal nikoli ne bodo potrebovale, one čakajo na dan, da spoznajo svet tam zunaj. Pa ta dan nikoli ne pride. ” 

5. Kako je dejansko živeti z rešenimi živalmi. Veliko omenjate prašiče. Nekako se zdi, da se zanje še posebej borite?

” Kaj živalim vzamemo, ko jih prisilimo, da vse dni bolščijo v stene pred seboj, stojijo na rešetkah in nemo zrejo druga v drugo ter čakajo na dan, da spoznajo svet tam zunaj, pa ta dan nikoli ne pride, pride najbolj do izraza takrat, ko jim vrnemo vse tisto, kar bi jim naj pripadalo od nekdaj. In kot za marsikoga so tudi zame eni najlepših trenutkov moment, ko žival, rešena ujetništva, prvič stopi na zemljo. Ganljiv trenutek vsebuje seveda veliko žalostnih elementov in občutkov nemoči in krivice, ki jo počnemo živalim, ko jih zapiramo za zidove daleč stran od naših oči in src.

One pa si želijo zgolj živeti. Raztegniti peruti na soncu, zariti rilec v zemljo, ležati na travi. To je vse, kar pričakujejo od življenja. In še to (skozi človeške oči malo in skromno potrebo) jim mi jemljemo.

V primerjavi z živalmi smo ljudje toliko na slabšem. Če pomislim, koliko zahodne družbe tava po svojih nesmislenih poteh, zgubljeni v medrmežju, sodobni tehnologiji, brez pristnih stikov, čustev, brez cilja, depresije in tako naprej. Zgubili smo sami sebe. Pri tem pa brezčutno vsem okoli nas jemljemo vse.

Če pomislim ­ na oknih hlevov imamo pelargonije, neguje jih, postavljamo in obračamo tako, da dobijo dovolj sonca. da bodo lepo rastle. V hlevih pa brez da bi kdaj sploh videle sonce, v vrsti privezane na ketne stojijo krave. Marsikatera po več letih ne zna normalno hodit. V kotu pa zanemarjeni temni zajčniki, v kateri se kunci komaj obračajo, kaj šele da bi naredili kakšne poskoke. 

Prašiči so verjetno res tista skupina živali, ki me je najbolj potegnila vase. Po eni strani gre za njihov močan in neposreden karakter z neverjetno stopnjo empatije, ki so je sposobni med seboj in v odnosu do človeka. Po drugi pa dejstvo, da so ene najbolj izkoriščanih, zlorabljenih in napačno razumljenih živali. Njihova sorodnost s človekom pa jim kot vsem živalim bolj škodi kot koristi. So osebe. Ni nobene filozofije in znanstvenih dognjaj treba, da bi to prepoznali v njihovih očeh, gibih, odnosih. Seveda pa ni zanemarljiva tudi osebna zgodba z mojim prvim prašičem Odijem, ki je v svojem ranem otroštvu obolel za genetsko deformacijo, zaradi katere ne hodi in živi malo drugačno življenje, v precej intimnem odnosu s človekom. Zato prašiče poznam nekoliko bolj podrobno.

Verjetno čutim z njimi neko posebno povezanost. To pa seveda ne pomeni nič v odnosu do drugih živali. V moralnem smislu so zame vse enakovredne. Le nekatere so mi bližje, kar pa nima zveze z etiko in moralo.

In stiske, ki jih doživljajo tako kompleksne živali, ko jih kastriramo na živo, luknjamo ušesa, režemo repe, pulimo zobe, so nedoumljivih razsežnosti. Prav vsaka žival vzeta iz sistema reje nosi v sebi do konca življenja vsaj eno takšno travmo, ki potem počasi (ali pa nikoli) ne izveni in to kljub temu, da živali vrnemo kar smo jim vzeli ­ travo, zemljo, sonce, veter, dež. 

Pujsa Dora se tako grozljivo boji visokih močnih moških, pujsa Tina ozkih prostorov in prevozov, pujs Teo ozkih prehodov in majhnih koč. To je prtljaga, ki pride z vsako rešeno živaljo. Mi pa jo potem skušamo sprejeti in malo raztovoriti kovček, če to dovoli. Če tega ne dovoli, potem se trudimo le, da kovček čim manjkrat vzame v roke. In je ne izpostavljamo situacijam, ki so zanjo travmatične ali jih skušamo predstaviti v drugi luči. Vsaka žival je zgodba zase. Ni pomembna, kako velika žival je (ali gre za kuro ali kravo), vsaka ima individualno obravnavo. “

6. Projekti, načrti, cilji?

” Zelo smo veseli, da nam je lani v sodelovanju z Društvom za zaščito živali Pomurja uspelo vzpostaviti in uresničiti edinstven kulinarični projekt Fridina domača kuhinja. Gre za projekt, ki po eni strani stremi k ohranjanju tradicije, a ji vnaša sodoben etični duh, ki izključuje živali iz naše prehrane zaradi etike. Gre torej za vegenizirano slovensko kuhinjo. Mi ne moremo samo spodbujati sočutja in dolžnosti spoštovanja življenja brez da bi ponujali ali nakazovali vsaj na rešitve. Živinorejska industrija zaposluje ogromno ljudi na vseh ravneh, zato je edina prava pot, da se sočasno s spodbujanjem izključevanja živali iz horizonta naše prehrane in izkoriščanja, razvijajo alternative, ki dolgoročno omogočajo tudi zaposlitve in delovna mesta. Izšla je tudi prva veganska kuharska knjižica ­ Fridina domača kuhinja.

knjiga fridina domača kuhinja
Je pa dobrodelne narave, saj je izkupiček 
namenjen prav doživljenjski oskrbi rešenih rejnih živali. V sklopu projekta Fridina domača kuhinja potekajo tudi delavnice in srečanja, na katerih predstavimo zgodbe posameznih živali v sliki in besedi ter hkrati zbiramo donacije za oskrbo živali. Zmeraj gledamo, da gresta z roko v roki tako ozaveščanje kot konkretna pomoč živalim. Oboje je namreč pomembno in oboje mora potekati sočasno.

Bistvenega pomena pa se nam zdi tudi vzpostavljanje mreže lokacij in kmetij, ki lahko k sebi vzamejo rešene rejne živali, kar nam je v dveh letih že precej uspelo. Pogosto gre za družine ali posameznike, ki živalim odstopijo svoj kos zemlje ter jih sprejmejo kot svoje družinske člane. Kmetije ne smejo biti živinorejske, živali pa ne predmet izkoriščanja za človekove potrebe (meso, mleko,jajca). Vsaka zgodba potegne v svoje kolesje nove ljudi. Vsaka zgodba posamezne živali spreminja svet, pa če si to priznamo ali ne. Zato je pomembno, da je takšnih krajev na različnih koncih čim več. 

Ob tem pa tudi sami še vedno iščemo kmetijo za dolgoročni najem ali najem z odkupom, ki jo želimo preurediti v manjši izobraževalni in rehabilitacijski center za rejne živali. Lokacija ni pomembna, kmetija naj bi bila manjša ­ 3 hektarje in z urejeno osnovno infrastrukturo. V najem smo jo pripravljeni VZETI TAKOJ (051 321 200) . 

Načrtov je še kar nekaj, ljudi, ki prostovoljno delamo pa vedno premalo, zato ne gre vse skupaj tako hitro kot bi človek želel, vendar je Koki pravzaprav še mlada organizacija in če pogledam nazaj, smo v še ne dveh letih postavili vsaj nekaj pomembnih temeljev za črvsto, vztrajno in pogumno gradnjo naprej. ” 

Ksenija V.Kutlačić, dipl.kulturolog, Zavod Koki