” Jem meso. A ne bi imela srca, da bi po mestu vlekla mrtvega prašička! “

 
 Tik pred koncem leta, je meščane močno razburil prizor, ko je umetnica in aktivistka za pravice živali, po ljubljanskih ulicah vlekla mrtvega pujska. 
Številni zgroženi emaili so prišli tudi na našo organizacijo.
Zgražali so se malodane vsi. 
Ali kot je komentiral nekdo na spletnem portalu 24ur.com :
” Kot oseba, ki jem meso, ne bi imela srca da bi po mestu vlekla mrtvega prašička…”
 

Foto: 24ur.com

 

Foto: 24 ur.com

 

Foto: 24ur.com

 
 
Po poročanju portala 24ur.com  so posredovali tudi policisti, ki bodo zoper žensko, ki je vlekla kadaver prašiča z namenom, da ljudi opozori na položaj živali, ustrezno ukrepali. 
 
V RAZMISLEK.
 
Če bi lahko samo za trenutek zamrznili sliko in prosili vse meščane, naj tisti hip odprejo svoje nakupovalne vrečke in zložijo iz njih vse, kar imajo, koliko kadavrov pujskov bi sestavili?
Koliko kadavrov piščancev, koz, ovc, kokoši, telickov? 
 
Če bi nakupovalne vrečke bile prozorne, koliko glav majhnih odojkov bi strlelo iz njih? Koliko oči nas bo gledalo iz prazničnih miz? 
 
“Jem meso, a ne bi imela srca, da bi po mestu vlekla mrtvega prašička” je bil eden od komentarjev na spletne portalu 23ur.com. 
Morda res ne.
Ampak kako ne dojamemo, da ga je zaradi nas čez goro trpljenja vlekel nekdo drug!
Mar smo res tako močno zavedeni in pod vplivom propagande podob veselih piščancev, bikov, prašičev v reklamah, da ne zmoremo dojeti, da tovornjaki, ki te dni dnevno zvozijo v klavnice nenormalne količine živih čutečih bitij, ki nikoli niso doživela življenja, umrejo srečne in z veseljem?
In da mi nimamo nič s tem? 
 
Zakaj smo tako ogorčeni, ko nekdo družbi, v kateri živimo in katere del smo, postavi ogledalo resnice?
Tako zgroženi, da vse kaže, da je najbolje, da še njega strpamo za temne zidove in utišamo.
Da nam ja nihče ne bo pokvaril naše podobe o nas, ki si jo slikamo vsak dan.  
 
Veste, to, kar je simbolno prikazala ta umetnica in aktivistka za pravice živali, je kruta, a še vseeno zelo olepšana resnica. 
 
Kajti v resnici so zadnji trenutki čutečih živali, ki nam niso storile nič hudega, grozljivi in brutalni in tisočkrat hujši.
Le da jih ne vidimo, delamo se, da nimamo nič z njimi.  Mar res ne? 
 
Zmoremo toliko boljše! 
 

 

 

Foto: http://weanimals.org/gallery.php?id=92#ph14

Foto: http://weanimals.org/gallery.php?id=92#ph14

 

Foto: http://weanimals.org/gallery.php?id=92#ph14

Foto: http://weanimals.org/gallery.php?id=92#ph14


 
 
 
 

Pujsek si na koncu svojega trpljenja polnega življenja vsekakor ni zaslužil, da se ga spet vleče po tleh.

Ponovno je bil razvrednoten. Njegovo življenje je bilo zgolj profit za nekoga. Ko bi ga performerka le vzela v naročje … začutil bi ga prvič. Vlečenje trupel po tleh ni način, kako etično ravnamo z živalmi, četudi vsi drugi ravnajo enako.

Bomo v letu 2018 poskrbeli za manj trpljenja?

Pripravila: Ksenija V. Kutlacic 

 
 

Druga stran kolin

” Da bi razumeli pravi pomen kolin, si moramo pogledati tole fotografijo.

Na njej je družina z mrtvim prašičem.  

In ljudje, ki so se zbrali okrog njega.

In so z njim komunicirali tako kot z mrtvim družinskim članom, ki je ležal. ” 

(Janez Bogataj, 16.11. 2017, 24 ur

Iz knjige “Ni ga tiča čez prašiča”

Z eno najbolj zgovornih fotografij, ki pa je sodobnemu človeku manj znana in predvsem nenavadna, je etnolog dr. Janez Bogataj nedavno javnosti predstavil obsežno monografijo o kolinah, plod lastnega 50-letnega raziskovanja, pod naslovom Ni ga tiča čez prašiča.

“Prašič od nekdaj zaseda posebno mesto v slovenski družbi. Nikoli mu niso rekli, jutri te bomo zaklali, ampak jutri boš moral umreti.  (Janez Bogataj, 16.11. 2017, rtvslo). 

Kot je med drugim povedal, je bila družbena funckija praznika kolin  nekoč in ostaja tudi danes v povezovanju ljudi. Se pa je praznik, tako Bogataj, do danes pomembno spremenil. 

” Smrt ni več del praznovanja.  Danes ljudje kupijo usmrčeno živali in potem sami izdelajo vse izdelke. “ 

(Janez Bogataj, 16.11. 2017, 24 ur)

Kadar se s smrtjo ne rabimo srečati sami, je drugače, kajne? 

Knjiga je bila namreč javnosti predstavljena ob začetku sezone kolin in novinarji so jo večinoma pospremili v duhu ohranjanja in spodbujanja kolin na Slovenskem.

Se pod to idejo ohranjanja kolin podpišejo tudi mnoge gospodinje, ki znajo povedati, da so na dan kolin odšle za nekaj trenutkov od hiše, ker niso zmogle poslušati krika živali, ki jim je zaupala in segla v srce?  Se pod to idejo podpišejo otroci, danes odrasle gospe in gospodje, ki so si nekoč tiščali ušesa in stekli v gozd ali park, samo da ni bilo treba gledati, kako pred njihovimi očmi umira nekdo, ki so ga imeli na skrivaj radi?

Se lahko pod to idejo podpišemo sami?

Tudi potem, ko za trenutek na svet pogledamo skozi njihove oči, oči živali?  

Ki vse svoje življenje preživi ujeta med štirimi betonskimi zidovi v prostoru, kjer se komaj obrne.

Kmetijski oglasi so jih te dni polni. 

 

 

 

Živali, ki nikoli ne rije, kar je ključnega pomena za psihološki razvoj tako močno inteligentnega čutečega bitja. Več TUKAJ. 

Živali, ki jo zaradi okusa mesa, NA ŽIVO kastriramo (kako ironičen je torej pregovor – Ni ga tiča čez prašiča, kajne), v starosti do 8 dni, marsikje pa še pozneje. 

Ali kot zna povedat kmet iz Gorenjske. 

” Malemu dam kuhalnico v usta, da se ne sliši dretje, eden ga drži, drugi pa reže. Ne, ne bi bil rad na njegovem mestu, Bog pomagaj!.” 

Živali, ki ji na živo odrežemo repe,  (da se med seboj ne grizejo, saj tako visoko razvita žival ujeta v tako majhnem prostoru razvija patološka vedenja), ločujemo od mame, ki nikoli ne morejo narediti gnezda iz vej, slame, zemlje kot je to v njihovi naravi. 

Živali, ki prvič vidi sonce in občuti veter na poti v klavnico.

Se lahko podpišemo pod to idejo torej?

Žival, ki kadar živi ob človeku kot SOPOTNIK,  premore eno samo prostodušno in veselo naravo z neizmerno ljubeznijo do življenja in vsega okoli nas. Živali, ki tako neizmerno rada živi. In zaupa človeku. 

Ksenija in Dora Foto: Tadej Gudan

Pumba – mali Re Foto: Tadej Gudan

Dora

Ksenija in Pumba

Če pogledamo na koline skozi oči živali, vidimo svet, ki smo ga nekomu vzeli že davno preden smo mu zarinili nož v srce. Vzeli smo mu najbolj dragocene stvari. Vzeli smo mu izkušnjo življenja.  

Prosim, premislimo skupaj, mar ne znamo boljše in drugače?

Spremembe se ne morejo zgoditi čez noč, predolgo smo družbo gradili na hrbtih nemočnih nemočnih bitij, ki nam nikoli niso storila nič žalega. In še jo gradimo. Pravzaprav vedno več. Razlike med izkoriščanjem živali in ljudi so marsikje že enake.

Pa vendar, a se ne bi začeli vsaj ozirati v pravo smer in ne zavijali v še en mrtvev rokav slepe ulice? 

Naj sleherno opevanje pobijanja nedolžnih živali, ne bo naša potuha in opravičilo za to, kako živimo.

Ljudje smo…

LJUDJE

Hvala, da ste prebrali .  S srcem v prsih! 

 

Ksenija V. Kutlačić, Zavod Koki 

 

 

 

V Nemčiji in na Nizozemskem na milijone oporečnih jajc umaknjenih iz prodaje

Minuli torek so po poročanju medijev (https://www.rtvslo.si/gospodarstvo/odpoklic-zdravju-nevarnih-nizozemskih-jajc-se-siri/429263 ) trgovci v Nemčiji in na Nizozemskem iz prodaje umaknili na milijone kokošjih jajc, ki so bila oporečna za zdravje ljudi.
Kot je navedeno, so jajca vsebovala zdravju škodljivo količino strupenega insekticida fipronila, s katerim so tretirali kokoši proti zajedavcem (eden najbolj trdoravtnih je rdeča pršica).
Perutninski industriji tako grozi velika finančna škoda, celotna zadeva pa prerašča v škandal. V teku je tudi preiskava, ki bo pokazala, kako so je insekticid zašel v sistem. Insekticid namreč ne sme biti uporabljen za zdravljenje živali, ki so namenjene prehrani človeka.

Čeravno uspešno pomaga živalim, da se rešijo zajedavcev kot so klopi, pršice, bolhe in tako dalje.

V razmislek.

Kadar ima maček ali pes notranje ali zunanje zajedavce mu bomo brez pomislekov pomagali, da se jih reši. Če ga nekaj boli, dobi antibiotik, ki je učinkovit in mu bo čimprej pomagal, da ozdravi. In ne antibiotik, katerega prenaša naše telo.
Pri živalih, ki jih določamo za rejne živali, pa je zadeva zelo drugačna. Pri zdravljenju ni dovoljeno uporabljati insekticidov, ki niso varni za človeka, antibiotikov, ki pomagajo, a niso varni za prehrano ljudi. Kaj vse to potegne za seboj za zdravje živali si lahko predstavljate sami.
To je plat, o kateri ne razmišljamo,
Ker v živalih ne prepoznavamo čutečih bitij.
Pripravila: Ksenija V. Kutlačić

Bohinjci rešili kravo iz grape – kdo jo bo pred klavnico?

Minuli teden sta pohodnika na bohinjski planini Krstenica opazila kravo, ki je med pašo na približno 1.600 metrih zdrsnila v grapo. Na pomoč ujeti živali sta poklicala gorske reševalce, ki so pozneje 500-kilogramsko kravo po imenu Murka uspeli rešiti s pomočjo mreže in helikopterja. Prestrašena žival po poročanju medijev ni imela večjih poškodb in je bila vrnjena kmetu.  

Foto: PU Kranj

Foto: 24ur.com

Foto: 24ur.com

Primer reševanja živali, ki se je znašla v stiski zaradi nesreče seveda ni osamljen. Pred nekaj leti so polne roke dela imeli tolminski reševalci in pa hrvaška gorska reševalna služba, ki je kravo vlekla iz jame. 

Pred časom smo pisali tudi o primeru na Novi Zelandiji, ko so ujete krave dočakale rešitelje potem ko so bile zaradi potresa odrezane od sveta.

Iz gorečega požara so ruski gasilci rešili majne pujske in ganljiv posnetek je še dolgo krožil po spletu. 

Pa smo res tako veliki heroji in zaščitniki živali kot bi morda kdo sklepal ob teh novicah ali zgolj opravljamo svojo dolžnost v skladu z veljavno zakonodajo? 

Na dan reševalne akcije krave Murke smo namreč v slovenskih klavnicah zaklali blizu 300 krav, telic, bikov.

Na letni ravni pobijemo na svetu 150 milijard živali. V dobrih 3 minutah 700 krav! (vir: http://thevegancalculator.com/animal-slaughter/).

Ključno vprašanje je, kdo jo bo rešil čez nekaj tednov, mesecev ali morda let pred kruto roko človeka in klavnico? Prosim, razmislimo o tem. 

Pripravila: Ksenija V. Kutlačić 

 

Avtor: Sara Čufer

Gen za klavnost? Ga ni!

Kadar skušamo opravičiti naše prehranjevanje z živalmi, je daleč najbolj pogosto slišati: 

“Pa saj zato so, da jih jemo!”

Stavek, ki se sliši kot da je prehranjevanje z živalmi ne le nekaj povsem naravnega in že malodane vgrajenega v človeško družbo, temveč tudi vgrajenega v telesa živali samih.

Kot da bi živali v sebi imele vgrajeno lastnost “klavnosti”, nekakšen gen, ki predpisuje, da je njihov edini smisel na svetu, da njihova telesa poje človek.

Te misli kljub vsej razsežnosti človeškega duha, danes skoraj nikoli ne postavimo pod vprašaj in se z njo ne ukvarjamo. 

Pa dlje od resnice ne bi mogli biti.

Pustimo tokrat ob strani človeško družbo in pomisleke v zvezi s prehranjevanjem z živalmi od nekdaj, ampak vzemimo pod drobnogled živali in njihova življenja.

Kdor je kdaj v svoj svet sprejel kakšno žival, psa recimo, bo znal povedati veliko o njegovi naravi, odnosih, ki jih razvija v razmerju do človeka in v razmerju do pripadnikov drugih vrst, vedel bo, kakšen značaj ima, kaj ima rad in čemu se raje izogne.

Jasno bo znal povedati, da ima njegovo življenje zanj smisel onkraj tega, kar v njem prepoznavamo ljudje – večina ljudi pri nas v psu najboljšega prijatelja, na Kitajskem pa recimo kos mesa.

Vendar ima pes svojo vrednost ne glede na to, ali ga bomo mi prisilili, da se v ringih za našo zabavo in perverzijo bori z drugimi psi, ali bomo iz njega naredili malo tovarno pasjih mladičev, ki nam bo prinašala dobiček ali kaj tretjega, njegovo življenje je vredno zanj onkraj tega, za kar ga mi določimo, kajne. S tem se bo večina strinjala. 

In absolutno nič drugače ni, kadar gre za katerokoli drugo žival.

Sleherna žival ima svojo notranjo vrednost, ki je daleč stran od tega, za kar jo določimo ljudje.

Že sam izraz “rejne” živali, s čimer mislimo na živali, ki jih redimo za našo prehrano, bi bil bolj smiselen, če bi namesto njega uporabljali “rejene” živali.  

Zakaj?

Izraz “rejne živali” nosi v sebi nek skriti pomen – kot da je lastnost “rejnost” notranja lastnost teh živali. In ne odraža resničnega pomena – da te živali mi določimo za rejne, mi redimo. 

Ampak te živali so tukaj zaradi nas – mi jih spravljamo na svet. 

Drži!

Žal. 

Mi smo tisti, ki nasilno posegamo v njihova telesa, prevzamemo vlogo njihovih živalskih partnerjev, tako da večina krav, svinj, ovc, koz, puric nikoli ne vidi bika, pujsa in tako dalje, le našo roko, ki spermo tišči v njihovo telo.

Drži – zaradi našega nasilnega dejanja prihajajo na svet njihovi mladiči.

V svet, ki smo ga mi ustvarili zanje.

Večina tega sveta so nekakšne hale, umetne tvorbe brez letnih časov, kjer živalim onemogočamo raziskovanje in dojemanje narave in njenega okolja, jih prikrajšamo za vse socialne stike znotraj in zunaj svoje vrste, jim omejimo svobodo gibanja.

Mi smo tisti, ki s serijo postopkov grozljivo pohabljamo njihova telesa (male pujske na živo kastriramo, režemo jim repe, luknjamo ušesa, meljemo en dan stare piščance in tako dalje…).

Mi smo tisti, ki zaradi uporabe brutalno zlorabljamo te živali.

One pa pridejo na svet z isto mero veselja, radosti, razigranosti in tiste dobro znane, skoraj otroške naivnosti in zaupanja v ljudi , kot vsako čuteče bitje med nami.  Ki bi želelo živeti svoje edino življenje.

In včasih se zdi, da kljub vsemu zatiranju, ki ga izvajamo nad njihovo naravo, upanje v njih do konca ne umre. 

Gena za “klavnost” ni!

Ustvarimo ga mi. Morda tudi zato, da lažje moralo upravičimo izjemno etično sporna dejanja pobijanja in zlorabljanja čutečih bitij.

Pripravila: Ksenija V.Kutlačić, dipl.kult.

 

 

 

 

Kokijev moto za živali: Bodi kar si !

Naše glavno poslanstvo je ozaveščanje o življenjih milijard čutečih bitij, ki so brez dvoma ene najbolj zlorabljenih in zatiranih med nami – to so živali, ki jih določamo za “rejne živali” in jih v največji meri uporabljamo v prehrani.

Redke živali, ki so po spletu naključij rešene pred klavnico, potem namestimo v varne in trajne domove, kjer nad nje človek nikoli več ne dvigne roke. Rešeno življenje je za žival najbolj dragoceno, saj svoje življenje vrednoti tako kot mi naše. Vendar se naše poslanstvo tukaj ne konča. V sleherni rešeni živali, za katero smo prevzeli doživljenjsko odgovornost, skušamo spodbujati in razvijati njim lastno naravo, tisto, kar one v svojem bistvu so.

Povedano preprosto – v prašičih “prašičjost”, v kravah “kravjo naravo” in tako dalje. Živali so na simbolen način s tem rešene tudi sistema, ki ne priznava njihovih potreb, temveč vrednosti njihova življenja zgolj v luči človekovih potreb. 

Treba je namreč vedeti, da celotna industrija temelji na zatiranju in zanikanju narave in bistvenih lastnosti vseh teh živali.

Ki pridejo na svet z isto mero igrivosti, veselja, radovednosti kot čisto vsako drugo čuteče bitje. Le da teh po naravi danih lastnosti ne morejo nikoli izživeti. V njih jih dobesedno načrtno zlomimo.

Eden nazornih primerov je, kako ubijemo materinski čut živalskih mam. 

Krave nosijo svoj zarod približno devet mesecev, vez, ki se vzpostavi med njo in potomstvom pa je v svojem bistvu ista kot pri ljudeh. Požrtvovalna skrb. Žal je teh devet mesecev najtesnejša vez pri teh sicer tako ljubečih sesalcih. Ljudje skušamo zatreti njen materinski nagon v kali. Tako ji teličke odvzamemo kmalu potem ko pridejo na svet, da se nanje ne navežejo premočno.

 

Twyla Francois – Broken

 

Krava ne sme in ne more biti mama. Svinja ne sme biti mama, ki bi s svojimi potomci včasih bivala celo doživljenjsko. Koza ne bo mama. Kokoš ne bo mama. 

Ne le to, s selekcijsko vzrejo smo celo uspelo doseči, da živali v sebi ne čutijo več materinskega nagona. Neredki so primeri, ko krava sploh nima nobenega odnosa do pravkar skotenega telička in ga komaj zazna, ko pride na svet. Kar štejemo za uspeh, je zlom narave, ki pride na plan tudi pri kokoših nesnicah. 

Že v rimskih časih je veljalo, da so kokoši ene najboljših mam. Kdor je kdaj imel priložnost opazovati kokoš in piščeta, bo to potrdil. Ne glede na to, kako požrešne so kokoši med seboj in kako hitro se med njimi vname prepir za hrano, pa je povsem drugače, kadar gre za odnos kokoš – pišče, Takrat bo kokošja mati, ko bo našla hrano, skrbno poklicala piščeta in mu jo pokazala, brez da bi jo sama načela. Jedla bo zadnja, ko bodo vsi siti. S posebnim zvokom jih bo vodila in opozarjala na sleherne nevarnosti okoli nas.

Berta in Poldi

 

S selekcijsko vzrejo pa smo dosegli, da kokoši nesnice do jajc nimajo več nikakršnega odnosa, odpravljen je nagon “kločenja”, valjenja jajc. Z razlogom – če obsedijo, kar jim je bilo tisočletja v naravi, niso koristne za jajca. Živalim smo dobesedno vzeli bistvo – kar jih dela kot živalske mame. Materinski nagon. Seveda je to le ena od številnih primerov zatiranja njihove narave. 

Ena ključnih značilnostih za prašiče je, da rijejo. Kadar prašičem vzamemo zemljo in jim preprečimo ritje, je kot bi človeku zvezali roke.

Jo-Anne McArthur

Njihova glavna lastnost je ritje, iskanje hrane, kopanje v zemljo, hlajenje v blatu (prašiči se ne morejo znojiti). Mi v kali zatremo vse to, ko jih zapremo v betonske rešetke, kjer namesto, da bi spodbujali njim lastno naravo kot je ritje, se razvijajo lastnosti, ki še zdaleč niso naravne (grizejo si repke med seboj, ušeska, zato jim repke režemo).

V naravi kuncev je, da kopljejo rove. V njih preživijo večino vročih dni, vanje se skrijejo in se tam počutijo varne in nedvomno ima funckija ogromen pomen za psihološki razvoj živali. V industriji jim je onemogočeno sleherno razvijanje svoje narave. 

Šiva

Kokijeve živali niso tako rešene pred brutalnim pobitjem, temveč se trudimo, da jim vračamo in spodbujamo razvoj njim lastne narave. Grozljivo je videti, kaj smo naredili s telesi živali, ki sicer živijo za zaprtimi zidovi. Tako pujse, ki prvič stopijo na zemljo, pred močnim soncem zaščitimo s kremo za sončenje, saj obstaja zaradi nežne kože, ki je zelo podobna človeški, velika nevarnost opeklin in tveganje za kožni rak.

Vendar smo opazili, da če jih je treba na začetku mazati pogosto, pa je najlepše opazovati spremembo v naravi obnašanja same živali, ki se bo sčasoma začela obnašati tako, da bo zaščitila sebe. Če le ima prave pogoje. Po nekaj časa, ko se žival navadi življenja, ki ji pripada od nekdaj (v naravnem okolju!), začne razvijati tisto kar ona je. Tako si bodo pujsi sami skopali blatne kotanje, se v njih povalili in nič več ne bo treba krem za sončenje, saj je blato najboljša zaščita. Samodejno se bodo umaknili v senco.

Dora

Dora

Vedno nekaj časa traja (zlasti pri starejših rešenih živalih, v katerih posledice zloma njihove narave in volje nikoli ne bomo mogli povsem odpraviti), da živali dojamejo nam vsem tako samoumevne stvari.

Da so noge zato, da z njimi hodijo.

Da je rilec zato, da z njim rijejo.

Da so peruti zato, da z njimi objamemo svoj naraščaj in so njim zavetje.

Veste, to je funkcija njihovih teles!

In ne, da jih mi pobijemo – torej z dnem ko so prišle na svet, saj jim vzamemo njihovo bistvo.

Bodimo kar smo in ne tisto, kar želijo drugi videti v nas.

Velja za živali. In kot vedno. Velja za ljudi, kajne? 

Pripravila: Ksenija V. Kutlačić

Prispevek je nastal tudi zaradi malo večjega povpraševanja po tem, ali sugeriramo, da naj bodo krave, prašiči, koze…sedaj ljubljenčki – torej družne živali kot pes ali maček. Naš odgovor je seveda ne! Saj kot zelo zgrešen in prav tako nobenega zavidanja vreden ocenjujemo tudi položaj živali, ki jih določamo za “družne” živali. Res je, da jim ne strežemo po življenju, vendar je marsikje to tudi edina razlika.

Prizadevamo si za odnos, kjer živali kot čuteča bitja niso lastnina človeka. Njihova življenja pa ne naša. Kjer živali živijo po svojih merilih. Zato spodbujamo in se trudimo vsaj nekaterim vračati njihovo naravo. Da bodo nekoč živele tam in tako, od koder smo jih nasilno vzeli zaradi naših potreb (takih ali drugačnih).

 

Rejene živali – ujetniki rešetk in lastnih teles

Človek danes živali obravava kot lastnino, kar vodi do tega, da so čuteča bitja in njihova telesa prepuščene nam v uporabo in s tem zlorabo. Tako psom kupiramo repe, pristrižemo ušesa.

Včasih samo zato, ker so nam takšni bolj všeč.

Funkcija repa, ušes in njihov pomen za psa je na drugem mestu. Mi vidimo sebe in svoje želje. In pomen za nas. Pa naj bo zaradi naših čustvenih potreb ali kakšnih drugih, praktičnih (mačkam pulimo kreplje…). Bistvo je, da živali, v primeru psa živali, ki smo jih mi določili za “družne” živali, prilagajamo namenu, ki smo ga mi določili zanje. V njih razvijamo lastnosti, ki so v luči tega, za kar jih mi določimo, koristne in funkcionalne za nas, ne zanje, neredko so jim celo v škodo. 

Nič manj grozljivi pa niso posegi v telesa živali, ki jih določimo za “rejne”, “klavne”, uporablja se celo izraz “proizvodne” živali.

Določimo jim namen, da so na svetu zato, da jih jemo, da “proizvajajo” hrano za nas,.

Od njih zahtevamo telesa, ki bodo v kratkem času pridobila največjo telesno maso, znesla največ jajc, telesa, iz katerih bomo zmolzli največ mleka in tako naprej. To dosežemo s selekcijsko rejo – na meso, jajca, mleko….

Vzemimo na primer kokoši.

Kokoši nesnice niso te iste kokoši, katerih potomci gredo za pridelavo piščančjega mesa. Imamo kokoši, ki nam “služijo za jajca”. In piščance druge linije, ki nam “služijo za meso”. Za meso imamo poseben tip piščanca. Reče se mu “pitanec” (broiler), katerega telo je prisiljeno v 40ih dneh! pridobiti ogromno maso. Seveda pa takšna hitra rast ni brez posledic za njegovo zdravje. Večina njih ima deformirane noge, ki ne zmorejo več nositi ogromne mase, saj ogrodje ni zmožno slediti masi. 

 

 

Nekatere pasme kokoši nesnic znesejo 300! in več jajc letno.

Kar je uspeh za nas, je poraz zanje in njihova telesa, ki imajo zaradi sforsirane nesnosti nenormalne in izjemno pogoste okvare reproduktivnih in drugih organov.

http://erinjanus.com/

Male pujse kastriramo  – celo na živo!

Zakonsko je dovoljeno do 8 dni starosti, v praksi mnogi doma počno to tudi kasneje. Seveda kastracija kot pohabljenje telesa, ki ni naše, ni tukaj zato, ker bi bila manjše zlo od večjega s stališča pozitivnih zadev za živali, ampak zaradi nas. Da meso te uboge živali nima neprijetnega vonja, ko jo pobijemo čez nekaj mesecev.

Pujskom kupiramo/režemo repke. Repe jim odrežemo zato, da si jih med seboj ne pogrizejo. Kar zgleda na zunaj poteza v zaščito živali. Pa je res? Nihče se ne vpraša, zakaj si živali, ki so sicer po svoji naravi izjemno dobrodušne, ki sklepajo kompleksne medsebojne odnose znotraj in zunaj svoje vrste, tako obsesivno grizejo repe? Nihče se ne ukvarja z bistvom, ki je v tem, da živali strpamo na tako majhno kvadraturo, kjer se komaj obrnejo. 

Kjer bi se človek, če bi bil na njihovem mestu, živ požrl!  

Kjer jim odvzamemo sleherno svobodo gibanja, izvajanja naravnih gibov in zadovoljevanje potreb (kot je pri prašičih ritje, pri kokoših brskanje). Kjer življenje v njih pobijamo še preden njihove krike zares zadušimo v klavnicah. 

Prašičje mame zapiramo v prasitvene kletke.

Znova ukrep, ki naj bi bil v dobro živali (da malih pujskov ne poleži). Kar je v praksi pravzaprav res. Vendar se nihče ne vpraša, zakaj sploh pride do tega, da poleži pujse? Čuteče bitje, ki bi v naravi iz vej zgradilo gnezdo, skrbno čuvalo in učilo svoj zarod? 

 

 

Foto: We animals

Kokošim debikiramo kljune, da kasneje mnoge njih hodijo okoli kot spake.

Foto: Free from harm

Zato da se med seboj ne skljuvajo do smrti. In znova je ukrep nekaj, kar je tukaj samo zato, ker ta uboga čuteča bitja, katerih življenje se sicer vrti okoli brskanja, nenehnega iskanja hrane, sonca, kopanja v pesku, v prostorih, natlačenih s pripadniki svoje vrste ne moremo početi ničesar drugega. Kot vse dni stati, gledati predse?

Človek bi se živ požrl če bi bil na njihovem mestu.

Kokoši ene najbolj skrbnih mam.

Od prvega dne vzgajajo svoj zarod, piščance učijo, kaj je užitno in kaj ne.

 

Berta in Poldi

Kokoši sledijo petelinu, ki je vodja jate.

In jato zmeraj pokliče s posebnim zvokom, ki naznanja, da je našel hrano. Počaka, da se najprej najedo kokoši, šele nato je sam. Petelin je ključnega pomena vsake kokošje jate.

Ampak.

Ker za nas petelini v jajčni industriji niso koristni, jih žive zmeljemo ali uplinimo.

Njihova telesa dobesedno izmaličimo in pohabimo. 

Na živali gledamo iz naše perspektive, ne njihove. 

Foto: http://animalsaustralia.org/

Kravam, ki več let preživljajo svoja življenja v prizidkih na verigah in vse dni bolščijo v stene pred seboj, se na koncu dobesedno razpeljejo noge. Ker sploh ne znajo več hoditi! Nekaj, kar je samoumevno vsem nam. Ker nikoli niso hodile v vsem svojem življenju!

” Ustvarjamo živali, ki so stroji za proizvodnjo mesa, mleka in jajc. Piščanci rastejo tako hitro, da njihov skeletni sistem ne sledi razvoju, enako se dogaja pri prašičih. Pri nekaterih pasmah goveda je naraven porod že izjema, saj je velikost telet tako velika, da je potreben carski rez.” ( David Zorko, dr. vet. med. Zdravo Slovenija )

Si sploh znamo predstavljati vsaj za trenutek, kakšna življenja živi milijarda čutečih bitij? 

Pogosto, ko sami rešimo žival, naletimo na hecno situacijo.

Res, da smo živali rešili iz kletk, vendar je nič ne more rešiti pohabljenega telesa, zaradi katerega še zdaleč in po vsej verjetnosti, ne bo dočakala naravne življenjske dobe.

http://thenailthatsticksup.com/2012/12/13/your-meat-died-young/

Živali določene za rejne živali bodo tako zavedno ujetniki svojih teles, v katerih se zrcali človeški pohlep in človeška zloraba čutečega bitja in njegovega telesa.

In ključno. 

Namesto da bi v čutečih bitjih spodbujali njim lastno naravo, pomagali pri razvoju tistih lastnosti, ki so dane njim – če povem malo drugače – v prašičih prašičjost, v mačkah mačjost, mi živali prilagajamo sebi, svojim navadam, svojim projekcijam.

Živali so pri tem absolutno na zgubi. Kot bi bili mi, če bi bili na njihovem mestu.

Vendar bi se morali vprašati – so res na zgubi le one?

Kadar nekoga ne prilagajamo sebi, ampak opazujemo, največ pridobimo pravzaprav mi sami. Ali se morda ne naučimo največ v enakovrednem odnosu z drugim, ne glede na to ali imamo pred seboj človeka ali žival?

Ksenija in Dora

Pripravila: Ksenija V. Kutlačić

O ogorčenju zaradi pobitega labodjega para

Po spletu je v ponedeljek zaokrožila fotografija, ki je dokumentirala pobit labodji par v Ljubljani ter njuno uničeno gnezdo s steptanimi jajci.

Potem ko je avtor posumil na dejanje človeške roke, se je pod številnimi delitvami objave na družbenem omrežju Facebook nabralo ogromno ogorčenih komentarjev. 

Slovenske novice so ob tem zapisale

” NEČLOVEŠKO: Ob Ljubljanici našli pobite labode. Smo Slovenci res tako krut narod?” 

Komentatorji pa razpravljali, da če se storilca najde, naj se mu sodi za uboj, naj se storilcu roke in noge posušijo in seveda najbolj očitno in logično –  komu pade na pamet, da gre ubijat nič krive živali. Podobnih komentarjev je bilo več kot 600 ! ).

FOTO: ANDREJ PINTAR

 

V RAZMISLEK 

Vsak dan pobijemo na milijarde ptic!, ki se v konceptu življenja prav v ničemer ne razlikujejo od teh dveh prelepih, gracioznih labodov. Ptic, ki bi tako kot je to storil labodji par, gradile tesne medsebojne vezi, si ustvarjale družine, učile in vzgajale svoje potomce, se družile in živele. Če bi le lahko.

Namesto tega pa so obravnavane kot človeška lastnina, prikrajšane za medsebojne odnose – tako znotraj svoje vrste kot zunaj nje, milijoni pobiti prvi dan svojega življenja, pohabljeni, prisiljeni v življenja v spačenih telesih in z neštetimi zdravstvenimi težavami zaradi človeka. Večina njih nikoli ne vidi sonca. 

Imenujejo se piščanci.

Imenujejo se kokoši. 

Zelo dvolično se je zgražati nad pobitjem labodov s kosom kurjega bedra v ustih.

V konceptu življenja med živalmi ni razlik. Razlike delamo mi. Življenja čutečih bitij, teh ali onih, nikoli ne bi smela biti na milost in nemilost prepuščena nekomu drugemu v uporabo.  

p.s. Dan po dogodku je bilo ugotovljeno, da naj bi se nad labode spravila kuna oziroma neka druga žival in ne človek. Žal to dejstvo iz zgoraj navedene primerjave ne spremeni ničesar v svojem bistvu, čeravno je morda komu odleglo. Za milijarde drugih ptic je namreč vsak dan ” dan pobitih labodov”.

Pripravila: Ksenija V. Kutlačić, dipl. kult. 

 

KRAJANI: Nočemo farme! Zrezke pa jemo, seveda.

Začnimo z naslednjim primerom. V Mariboru stoji klavnica pravzaprav skoraj sredi mesta. Odkar pomnim, je večina prebivalcev mnenja, da bi jo morali že davno tega preseliti na obrobje. Seveda ljudje, ki bi objekt spravili daleč proč od oči, nimajo nič proti lično zapakiranim produktom iz teh istih živali. Le z živalmi nočejo imeti nič – dokler so žive. 

klavnica kosako ena

Foto: Maja P.

Leta 2012 so prebivalci Podgrada odločno stopili skupaj z namenom, da preprečijo ponovni zagon prašičje farme v njihovem kraju. Proti oživitvi prašičereje so podpisali celo peticijo. Smrad in onesnaženje sta bila glavna razloga za odločen NE, ki so ga bili priprvljeni braniti z vsemi možnimi sredstvi.

PRASICEREJA PODGRAD

Foto: Tina Z.

Leta 2013 so se zbunili Primorci zaradi puranje farme.

Z možem sva se preselila iz mesta na podeželje, da bi imela bolj zdravo okolje. Absurdno je, da sedaj, preden dava perilo sušit, najprej preveriva zrak, če je tisti dan primeren za to opravilo,” Branka Humar (Primorske novice)

Kar oprostite, smrad iz prašičjih, kurjih,puranjih, račjih farm je neznosen, da se ne dotaknemo ogabnih, ostudnih svinj, ki krulijo, prascev, ki se derejo, kupov gnoja, en kup mrtvih živali. 

Naj bodo kjerkoli že, samo ne pred našimi očmi.

Naj bodo daleč proč od teh naših lepih, skrbno negovanih krajev in hiš. 

S pelargonijami na oknih. Ali pa o sedaj bolj v modi morda milijon zvončki?

Supermarketi s pršutom in piščančjimi in puranjimi zrezki pa so seveda dovoljeni. Kaj dovoljeni, nujni!  

Kje naj sicer živijo ogabne svinje, predvsem pa kako naj živijo živali, ni nikomur mar.
Ni bilo takrat in ne bo in ni v nobenem drugem primeru.

Ampak nekje pač morajo preživeti tistih prvih mizernih šest mesecev prašiči, preden gredo v klavnice, kajne? In piščanci tistih svojih 40 dni? 

Podobnih primerov je malo morje.

Leta 2007 je moral lastnik petelina v neki italijanski vasi plačati kazen zaradi kikirikanja svojega petelina. 

petelin zival

Sodišče je namreč prisluhnilo pritožbam jeznih sosedov, ki zaradi preglasnega kikirikanja ne morejo spati.

Koliko slovenskih sosedov se grdo gleda po vaseh, ker kokoši “proste reje” uidejo čez plot, si drzneo posrati travo ali razbrskati zemjo? 
Seveda si življenja brez jajc nočemo predstavljati. Samo nočemo pa tudi kure na našem pragu. 

Zemlja pripada nam. Kot njihova jajca. Njim ne pripada pravzaprav nič! 

Ob vseh teh pritožbah, ki jih ni malo, nihče od protestnikov pa ni vegan, se je res smiselno vprašati, ali se zavedamo, da živalski produkti niso plod dreves, ampak živali?

Živih bitij s svojimi potrebami, medsebojnimi odnosi, glasov, veseljem, radostjo, bolečino in trpljenjem. 

 
Bolj nazornega primera sprevrženega odnosa človek – žival se ta hip težko spomnim.
In to je nekaj, kar gre brez dlake na jeziku oporekati sodobnemu človeku.

Nima odnosa.
Noče odnosa!

Nekateri naši predniki so bili lovci.

To ni pomenilo, da so se jim živali gabile ali da z živalmi niso imeli nič, temveč nasprotno – mnogi so z njimi sobivali, kot je že velikokrat poudarila antropologinja dr. Katerina Vidner Ferkov (Zdravo Slovenija), plemena so se nazivala po živalih, točno so vedeli, katero žival bodo ubili in zakaj, se ji celo upravičili, ko so jo pobili.

In si seveda sami umazali roke z njihovo krvjo. Preden so žival pojedli. 

Kako zelo drugače od sodobnega človeka, ki se mu gabijo že žive živali, kaj šele, da bi moral sam razkosati njihova telesa in tako naprej.
Ampak vsi se radi primerjamo, da smo lovci od nekdaj.
Kakšen človek je torej lovec, ki se mu žival gabi, smrdi, noče je videt in slišat, mu ni mar za njeno življenje? Človek, ki je pozabil, da tako kot se godi živalim v družbi se godi človeku (povzeto po članku dr. Katerina Vidner Ferkov).

Če je človek lovec – zakaj ima potem živali v kletki?

farma svinja foto Luki

Redki so poznavalci, ki bodo povedali, da je bil pravzaprav čas kolin v obdobju naših starih mam precej žalosten dan, gospodinje so šle od doma, ker so bile one tiste, ki so hranile prašiča, ga videle odraščati, zato jim je bilo ob smrti zanje hudo. Ampak to je bil edini način, ki so ga poznale mnoge naše stare mame, kako preživeti. Ki so poznale in odraščale v hudi lakoti.

Prav je, da se zamislimo, če ne nad drugim, nad tem, kako pošteni smo do sebe in do živali, če njihovih teles ne želimo ne videti, ne slišati njihovih krikov, meso pa jesti trikrat na dan?

Če nam je bolj mar za rože na oknih, če imajo dovolj sonca, kot živali v zaprtih betonskih boksih, ki nikoli ne vidijo sonca.

Ker nas motijo. Žive.
Smo pošteno do živali?
In nenazadnje – smo res pošteni do sebe?

Na veliko zadovoljstvo mnogih krajanov, meščanov povsod po svetu, večina tako zelo čutečih živali vse svoje dni preživlja zaprta za rešetke, brez da bi kdaj videle sonce, začutile zemljo pod nogami, rile ali se grešno oglasile, da bi bili njihovi kriki slišani.

kokoi v reji v kletkah

farma piscancev

 

foie gras sest

farma puranov

farma pujsov

 

farma svinja foto Luki

reja kuncev v kletkah
Če ne živite v njihovi neposredni bližini, sploh ne veste, da obstajajo.
Če ne živite v neposredni bližini, kmetij ne poznate krikov, ko majhne pujse kastrirajo tako, da primejo sprednje noge, zadnje noge, v gobec kuhalnico, da se dretje ne sliši, pa na živo odrežejo jajca. Zato, da meso ne smrdi.

Če ne živite v bližini farm, ne poznate stokanja krav, ko gredo teleta v svoj boks daleč proč od njih.

Če ne živite v bližni farm ničesar ne vidite. 

S prstom kažemo na kmete, ki si drznejo v našem kraju omisliti farmo piščancev, bikov, prašičev.

Na svojo odgovornost pri tem – ponudba je vezana na povpraševanje – pa niti pomislimo ne.

Je to pošten odnos? Do živali?  In če nam zanje ni mar, je to pošten odnos do ljudi? Živinorejcev? Opravljaj krvavi posel zlorab živali, vendar tako, da tega ne vidimo?

avtor: Ksenija V. Kutlačić, dipl.kult.

Dvojna merila za živali

Pred nekaj dnevi je v številnih medijih zaokrožil posnetek iz Strmca pri Laskem, na katerem so bila obešena oguljena živalska trupla. Posnetek je izzval veliko ogorčenj, na prvi pogled je bilo namreč moč sklepati, da gre za kadavre psov. Zadevo so kasneje predali policiji, po poročanju medijev, so na policiji kot pri lovski družini potrdili, gre za lisičje in ne pasje kadavre.  Kot so zapisali na FB strani Svet

kadavri

” Gre za kadavra lisic in ne psov.
Kot pravi policija, ne gre za kaznivo dejanje, na lovski zvezi pa pravijo, da je to običaj iz preteklosti, ko so lisico odrli za kožuh, kadaver pa obesili in tako krmili ptice.
Primer je preiskal tudi lovski inšpektor, ki ni ugotovil nepravilnosti. K sreči tokrat ne gre za mučenje in kaznivo dejanje sporočajo lovci in policija. ”  (VIR)

V razmislek.

Kakša je razlika, če visi pes, lisica in nenazadnje pujs ali jagnje? Koliko slednjih se vrti na veselicah, pa nikogar ne zmotijo? Vsem bije srce enako, vsi si želijo živeti – svoje eno in edino življenje, vsi imajo telesa, ki so njihova (in ne naša).

Ampak za ene živali smo postavili zakone tako, da ščitijo njihova življenja.

Za druge živali smo postavili zakone, ki te živali izdajo in njihovih življenj ne ščitijo.

Mar to ne spominja na zelo močno dvojna merila? In nehote tudi na čas, ko smo ljudje tudi med seboj delali razlike. In nikogar niso zmotile podobe vklenjenih temnopoltih ljudi?

Vsak, ki se zgraža nad fotografijo, je prav, da pri sebi premisli in se smiselno vpraša, ali res ne sodeluje pri čisto isti zadevi pri vsakem svojem obroku.

kdo visi z drevesa

FOTO: Pes iz Laosa : avtor TEODOR ŠTIMEC

Pripravila: Ksenija V. Kutlačić