Knjiga Živali, moje prijateljice – na zalogi!

Knjiga Živali, moje prijateljice, ki je izšla lani, je ponovno na voljo. O njej je bilo napisanega že mnogo, vabljeni k prebiranju nekaterih člankov, ter k nakupu. Ves izkupiček je namenjen rešenim živalim in njihovemu domu. 

Več o knjigi: TUKAJ (https://www.primorske.si/kultura/knjizna-polica/kdo-pravi-da-je-tako-kot-je-prav), TUKAJ (https://www.zdravo-slovenija.com/tu-in-tam-1/2019/6/4/mama-bojim-se-ljudi)

nAROČANJE: 051 321 200 

CENA: 26,90 EUR 

Kolumna za Animot – vegan – O imenih

O imenih

Poletje se bliža h koncu in še zadnjič temeljito pregledujem besedilo svoje nove zgodbice, ki bo pri Zavodu Koki izšla konec jeseni.1 Ustavim se pri odlomku o imenih.

 

»Ja, kdo si pa ti!?« presenečeno vzklikne deklica Stella.

»Am … kako to misliš, kdo?« je, še vedno neodločen, ali naj zbeži ali ostane, odvrnil naš mali pujsek.

»No, na začetku mi prosim povej, kako ti je ime.«

»Ime?«

»Oh, no … Jaz sem Stella, tole je psička Ella, ti pa si …?«

»4365?«

»4365? To je številka, ne ime, bumbar. Saj nisi računalnik!«

»Tako so me enkrat poklicali, mislil sem, da bi lahko bilo ime …«

»Ja, kje si pa živel, da so te tako klicali?«

»Pri mami, za nekakšnimi rešetkami.«

Stella je osupnila. Slišati je bilo, kot bi ta prikupni pujsek ušel iz zapora.

 

Odlomek zgodbice, ki sicer govori o pujsku, ki na prigovarjanje svoje mame skoči iz tovornjaka za prevoz vzrejnih živali v klavnico, je kot večina tistega, kar napišem, nastal na podlagi žalostnih spoznanj iz tesnega sobivanja z nekaterimi izmed najbolj prezrtih živalskih vrst med nami. Živalskih vrst, ki jih določamo za vzrejne živali. Tako se v mislih znova vrnem v tisto poletje, ko smo urejale_i pašnike za naše prijatelje. Mario in Pumba – (mali) Re – sta raziskovala pravkar urejeni teritorij, ko sta se ograji približala dva gozdarja. Strmela sta v nenavadni parček – ovna in pujska, ki sta naključna obiskovalca prišla pozdravit kot rit in srajca. Sta pač najboljša prijatelja….VEČ TUKAJ : https://www.animot-vegan.com/o-imenih/?fbclid=IwAR2KGjwQv5Sra8JRbIskfld4LurD7ZcDBLZxHESKivaI63M-yTMuwn2YCv0

” Še najbolj temna noč se konča s sončnim vzhodom.”

Sprašujem se – smo kot ljudje že dosegli do od dna našega ravnanja z živalmi? Je sploh lahko še slabše, poglejte in mi povejte.
Kaj jim lahko še vzamemo?
Zapremo v hleve, brez letnih časov, svobode gibanja, svobode iskanja hrane, prikrajšamo za temeljna druženja – parjenje, tkanje vezi.
Imajo kaj, za kar je vredno živeti? No, povejte? Noč in dan. Eno in isto. Dokler nam služijo. Potem pa pod nož. Kot številka. Kot nič. Slabše kot predmet.

To je naravno?!?
Od kdaj dragi ljudje?

Foto: we animals

Mama je mama

Kolumna je bila objavljena na portalu Ringaraja.net (23.09.2019)

” Prebrala sem, da telo matere, ki med dojenjem svojega otroka poljublja, preko tega akta ljubezni prejme informacijo, katere snovi otrok ta hip najbolj potrebuje. Sestava njenega mleka se nato prilagodi točno tem dojenčkovim potrebam, zato je materino mleko za vsakega otroka specifično in se razlikuje tudi pri istem otroku glede na čas oziroma njegove spremenjene potrebe.

Poleg tega je dojenje veliko več kot le prehranjevanje dojenčka.

In o tem razmišljam medtem, ko dojim in opazujem svojo dobra dva tedna staro drobno punčko, prekrito z neštetimi mojimi poljubi že od prvega dne. Do moje zavesti niso prišle te informacije o pravi sestavi mleka. Edina informacija, ki se je pa močno zavedam, je, kako neskončno jo imam rada.

Nič ne diši lepše kot ta glavica in nič ni bolj milo kot ta njen nežen pogled. Tako zelo lepa je. Pravi čudež življenja.

Rojstvo oziroma novo življenje je verjetno eden največjih čudežev, kar jih je. Prav zato je vez med materjo in otrokom ena najbolj intenzivnih vezi, kar jih je.

In ob vsej sreči, ki jo občutim te dni, se znajdem sredi nekega drugega pogovora.

Prekleta svinja, ti povem. Škornje je moral kar noter pustiti, tako se mu je mudilo, da je pobegnil iz boksa. Saj potem smo jo zrihtali, je dobila svoje. Hudič, ti povem,” mi gospod iz sosednje vasi pripoveduje nedavno prigodo z veterinarjem v njegovem hlevu. 

 “Kaj pa je bilo, da je bila svinja tako napadalna?” me seveda močno zanima.

Gospod me malo postrani pogleda. 

Ja no, kaj ste počeli? Ne verjamem, da bi kar tako brez razloga tako znorela. Je morda imela mladiče?,” me zanima.

Ja, veterinar jih je prišel ‘zrihtat’.”

Aha. Nič več nisem rabila slišati, vse mi je bilo takoj jasno, saj sem vedela, kaj pomeni ‘zrihtati male pujske’. Dodala sem le, da bi sama na njenem mestu človeka, ki bi se mojih mladičev le dotaknil, verjetno ubila. Moška nista ničesar pripomnila. V naročju z novorojenčico sem bila verjetno kar zelo prepričljiva. In polna materinske moči.  

Toda pri srcu me je močno zabolelo in sem čutila velikansko nemoč. Že dolga leta namreč vem, da ta ljubeča vez med materjo in otrokom še zdaleč ni omejena le na človeško vrsto. Lastna je prav vsem mamam. Tudi živalskim. Pravzaprav številne živalske mame slovijo kot najboljše mame….

NADALJEVANJE NA Ringaraja.net 

 

Res mora žival od hiše, ko pride dojenček?

Kolumna je bila objavljena na portalu Ringaraja.net (9.7.2019) 

Veste, pozimi, ko je bilo zelo zelo mrzlo, smo si noge greli kar v kravjem dreku. V hlevu je bilo vedno tako toplo. Neredko smo zaspali kar med živino,” mi je zaupala Angelca, ki je skupaj z več kot ducat brati in sestrami svoje otroštvo preživela na domačiji v Slovenskih goricah, ki je danes dom naše številčne družine.

Njene zgodbe, ki jih je še danes moč občutiti med tukajšnjimi zidovi, se mi zdijo tako žive, da bi jih lahko poslušala ure in ure.

In podobne zgodbe se kar nadaljujejo.

 

Nikoli ne bom pozabila jutra, ko sem na kmetiji panično iskala hčer,” nadaljuje Valerija, ki prihaja iz povsem drugega konca naše dežele.

Ko so jo končno našli, je vsa nasmejana in srečna ležala ob svinji, ki je tisti hip na svet spravila 12 pujskov. Prvi hip sem se ustrašila, da svinja ne bi slučajno ugriznila in poškodovala hčerke, saj so svinje izjemno zaščitniške, ko imajo mlade. A ko sem ju pogledala, je iz svinjske matere vela ena sama milina. Hči je božala enega njenih pujskov, ona pa jo je imela za eno svojih.

Zavod Koki

 

Ti dve pripovedi sta le eni od mnogih, ki nam govorita o kmečkem življenju v časih, ko so bile živali del družine. V tistih časih je bilo druženje otrok in živali nekaj povsem naravnega. Številni kunčji bobki so včasih končali tudi v ustih malčkov, večkrat pa so se pohecali, da mora vsak pravi kmet kot otrok ‘gor zrast’ tudi na  samokolnici gnoja.

In potem me oglas na enem od forumov vrne v sodobni čas:

Če bi kdo želel imeti lepega črnega muca, starega 3 leta, ga podarimo, saj ga zaradi majhnega dojenčka ne moremo več imeti.

Brskam dalje po spletu in najdem zapis nekoga, ki je v čakalnici poslušal pogovor gospe z veterinarjem, če lahko evtanazira njihovega mačka, ker imajo dojenčka. Trudili so se namreč, da bi mačka navadili življenja zunaj, vendar maček po letih bivanja v stanovanju v bližini ljudi tega nikakor ne sprejme.

 

Veterinar je sočutno predlagal, naj se raje obrnejo na kakšno društvo ali zavetišče in ji odsvetoval, da nič krivo žival, ki je bila navajena sobivanja s človekom in se je počutila kot član njihove skupnosti, pobijejo.

 

Strah pred bolhami in dlakami, ki so povsod, pa glistami in morebitnimi drugimi boleznimi, ki jih živali lahko prenesejo na človeka, je pač posledica sterilnega sveta, ki smo ga ustvarili.

Čistega, sterilnega sveta, v katerem se sama sploh ne znajdem.

Živali so namreč moje prijateljice že iz otroštva. Življenja brez tako iskrenih in odprtih bitij si sploh ne znam več predstavljati.

NADALJEVANJE NA Ringarja.net.

Misel kar tako…

Ob dnevih, ko sem zalostna, se zelo nerada zadrzujem v blizini zivali. Predvsem zato, ker imam obcutek, da vso to energijo posrkajo vase, tega pa nocem. Zato grem raje takrat pocet kaj drugega ali na travnik samo na sprehod. 
No, ampak vcasih to ne gre. 
In ker je prisla mala Lana, ji moramo delati z otrokoma druzbo, da se navadi na naso druzino, okolje, nov Dom.
In danes se usedem na njen zacasni pasnik. 
In ta mali drobizek pride k meni, me z rilckom zacne cmokat po obrazu, kot bi hotla rect – kaj je, ti lahko pomagam? 
Ta mali drobizek, ki smo mu ljudje vzeli vse (od mame, ki bo nekega dne pobita, do drugih pujsih prijateljev, ki jih vidno pogresa…), ta mali drobizek, ki mu ni ostalo nic drugega vec kot lastno zivljenje in se tega si je z begom izborila sama, zdaj gleda in tolazi mene!
Velikana, ki pripadam vrsti, ki njeno pobija in zlorablja na vse mozne nacine, cloveka z vsemi privilegijami, pravicami in svobodno izbiro. 
Razumete, kaj zelim povedati? 
Zivali premorejo toliko dobrega v sebi. 
Mi pa tega ne vidimo. 
In ce te dobrote ne prepoznamo na enem mestu, res kdo misli, da smo jo zmozni videt na drugem mestu, v ljudeh recimo? 
Ce bi jo, ne bi delali drug drugemu toliko hudega.
Lana potem zdirka na drugi konec in maha z repkom, pa spet nazaj. 
Ne mores, da v teh ockah naenkrat ne bi zagledal svoje srece 

Strah me je

” Mama,
strah me je.

Česa?
Pa ne teme in noči? 

Eh, ne! 
Ne bojim se teme.
V njej vidim vse, kar je.
In saj veš, 
včasih še vse tisto, česar sploh ni  

Pa ne nevihte?
Ne! Ta prevetri mi srce in oči. 
Točno tako kot praviš ti! 

Deroče reke in vetra?
Kje pa! 
Po vetru pride tvoj vonj in potem si tukaj, ko te močno pogresam. Zaradi reke bi lahko plul, ko si zaželim. 
Včasih celo tja, kamor si želim! 

Česa se torej bojiš, 
moj mali pogumni in neustrašni sin. 
Ki ga ne strela, ne grom, ne blisk ne spravijo v dir?

Mama.
Bojim se ljudi…

Ne razumejo vetra kot mi. 
Ne občutijo moči sonca kot mi. 
Še tok rek po svoje usmerjali bi! 

Živijo na zemlji kot da je ni ! 

Kaj če na koncu vzamejo, kar največ pomeni mi. 
Saj veš mama, da to si ti! 

Razumem.
Naj te ne bo strah ljudi. 

Ne vidiva sonca, pa vendar občutiva njegovo moč. 
Ne čutiva vetra, pa vendar poznava vse njegove smeri. 
Nikdar se ne bova hladila v reki, pa vendar zaupava njenemu toku.

Verjemi. 
Ničesar takšnega ni, kar lahko kdorkoli med ljudmi vzel bi ti. 
Nenezadnje. 
Saj veš. 
Da tudi mene ob tebi že dolgo več ni….

A ti občutis življenje onkraj navidezne človeške moči.
Otrok moj, ne boj se ljudi…” 

(Avtor: Ksenija V. Kutlacic # Živali, moje prijateljice,  
Foto: Toronto pig save) 


Za čisto vsakim malim bitjem, 
stoji mama, ki ga je videla kot čudež. 
In verjela vanj.
Ni je razocaral. 
Mi smo jo.
 
 
 
 
 
 
 
 

VEČER: Človeška roka je nekaj najbolj ljubečega na vsem svetu

Od srca hvala časopisu Večer za sijajno priložnost . Vas zanima, kako je videti teden in njegov vsakdan skozi naše oči? 
Vabljeni k branju. 

Dnevnik: Človeška roka je nekaj najbolj ljubečega na vsem svetu

 
Dnevnik: Človeška roka je nekaj najbolj ljubečega na vsem svetu
 
Ksenija Vesenjak, ženska, ki je predana širjenju zavesti o pravičnejšem odnosu do enih najbolj prezrtih živali med nami – živali, ki jih določamo za rejne. Sicer pa kulturologinja po poklicu, mama, soustanoviteljica Zavoda za zaščito rejnih živali Koki, vodja kmetije Domačija Koki, urednica zbirke Kokijeva domača kuhinja in avtorica Stellinih povestic.
 

Pravijo, da se človek rodi dvakrat. Na dan, ko pride na svet. In potem še z dnem, ko izve, zakaj. Včeraj sem praznovala 40. rojstni dan. In se življenju zahvalila za obe rojstvi. V rokah držim škatlo, polno otroških risb. Na njih so živali. Oči pujska Harija s slikarskega platna žarijo prav tako kot v resnici. Iz risbe krave Mike in vola Miška lahko skoraj vonjam njuno medsebojno predanost, ki sem ji priča vsak dan. Veličastna podoba ovna Maria pa me nasmeji, ko se spomnim, kako smo mu kot le nekaj tednov staremu jagenjčku natikali plenico, da smo ohranili dnevno sobo čisto. Ker je pač moral biti tistega decembra na toplem. Prav vse živali so v otroških očeh lepe, srečne in živijo v miru. Ob pogledu na prelepe podobe me znova prešine, kako daleč od tega so v resnici življenja prašičev, krav, bikov, piščancev. Ja, človek se rodi dvakrat. Z dnem, ko sem dojela krivico, ki jo delamo milijardam živali med nami, sem se znašla v povsem drugem svetu, svetu, kot je videti skozi živalske oči. Lahko bi se obrnila stran in moje življenje bi bilo enostavnejše. Ne bi danes v blatu gazila do avta, na katerem so poleg odtisov mačjih tac še podpisi Krulijevega rilca, pa luknje puranovih kljunov. Verjetno ne bi nešteto noči prespala (ali prebedela) v hlevu, za katerega se zdi, da sem ga zamenjala za dnevno sobo. Morda bi bila povsem druga ženska – če bi se obrnila stran tisti trenutek, ko sem dojela krivico. Ampak potem v svetu, kjer nič več ni, kot se zdi, ne bi nikdar občutila enega najbolj iskrenih, zvestih in hvaležnih pogledov, ki so jih zmožne živali, ki jih tako močno odrivamo iz svojih src. Nikoli ne bi vedela, kako nepopisno lep je občutek, ko postaneš del prašičje družine, krdela, črede krav ali kokošje jate. Kakšne zavidanja vredne potrpežljivosti in vdanosti človeku zmore krava, ki me čaka tudi uro ali več, da zabijem kole na pašniku. Pa kakšen mir in varnost je mogoče občutiti, če se človek stisne k njej. Živela bi na zemlji mimo tisočih oči, polnih upanja na boljši jutri, ki jih nihče ne sliši. Če bi se obrnila stran. In zato danes z vso radostjo, ki jo premore moje srce, nesem škatlo otroških risbic. Ne, ne bom z njimi krasila sten hiše, ampak jih bomo dali na dražbo, da z izkupičkom nahranimo želodčke redkih rešenih živali, ki verjamejo, da je človeška roka nekaj najbolj ljubečega na vsem svetu. Na moji Domačiji Koki namreč tudi je.

 

/ SOBOTA, 29. DECEMBER

Dražbe so način, s katerim zbiramo sredstva za življenje živali in razvoj Kokija. Zato sem vesela, ko dobim klic, kot je bil tudi današnji. Gospa želi podariti knjige za januarsko licitacijo. Pove, da bi rada pomagala. Sočutna gesta, ki je sploh ne bi omenjala, če me ne bi gospa na koncu prosila za anonimnost. Pojasni, da na njenem koncu ljudje takšne pomoči prašičem, kokošim, kravam … ne bodo razumeli in se bodo norčevali. Da še pomoč psom in mačkam komaj razumejo. Sram jo je bilo, zato je zaključila, da upa, da jo razumem. Vse sem razumela, kako ne bi! Kolikokrat mi otroka, ko gresta v šolo, rečeta, naj avto raje parkiram malo nižje, da izstopita. Da ne bi kdo prepoznal njune mame in izvedel, da mi rešujemo, čuvamo in skrbimo za živali, ki jih drugi pobijajo in jejo. Da imamo radi napačne živali torej. “Pa saj imaš pujse rad!” odvrnem sinu. “Seveda, mami, ampak tega nihče ne razume.” Sodoben svet. Če imate radi nov telefon, bo vsem jasno. Avto? Verjetno bi bilo najbolje zapeljati se kar v razred z njim, da vsi vidijo, kakšnega vozite. Na čigavih ramenih ste do njega prišli, komu mar. Ampak ljubezen do svinj in nenehno opozarjanje na krivice, ki smo jih ljudje zmožni v odnosu do nekoga, ki ni naše vrste? Oprostite, to pa ne. Sočutje – proč z njim. Sin bo jutri dopolnil enajst let. Vsak dan znova mu predam darilo, za katerega vem, da ga bo odprl in razumel šele mnogo let pozneje. Da sočutje ni nekaj, česar bi se človek moral sramovati. Da je vrednota. Če hočeš, da se bo kdo postavil zate, ko se bo tebi godila krivica, se jo moraš naučiti prepoznati tudi sam in se postaviti v bran tistemu, ki se mu godi. Kar daš, to prejmeš. Na tem svetu je vse povezano.

/ NEDELJA, 30. DECEMBER

Praznike imam rada, ker pridejo prijatelji. So nekaj najbolj dragocenega na vsem svetu. Njihova rama mi predstavlja edine kvadratne centimetre, ki jih kot človek v življenju sploh potrebujem in jih močno pogrešam, kadar jih ni ob meni. No, in ko pridejo na obisk in na dvorišču ne vidijo ograj, iz kock sena pa molijo kunčja ušeska, izpod mize perutke kokoši ali pujsji rep, so vedno presenečeni, kako da kunci ne zbežijo v gozd, račke odletijo, pujsi odtavajo. Nekaj časa sem potrebovala, da sem znala ubesediti nekaj, kar je zame sicer tako samoumevno. “Ne beži se iz svobode. Bežimo v njo.” Tako imamo pri nas ograje samo zaradi ljudi, ne živali. Te se vsak večer vrnejo, kjer je njihov dom. Ljubijo občutek svobode, a korenine poženejo kot ljudje. Sploh niso tako zelo drugačne od nas, verjemite.

/ PONEDELJEK, 31. DECEMBER

Ko cela hiša diši, je to Dom. Obožujem praznike. Niso krivi, da smo iz njih naredili nekakšnega kapitalističnega tirana, ob katerem človek pozabi, kako zveni tišina. Zame so nekaj lepega in zelo potrebnega, most med ljudmi, most ljudi z naravo, pozdrav in slovo nekemu sklenjenemu krogu, čas osebnih obračunov. So obred. H kateremu spada seveda tudi hrana! “A je lahko vsak dan silvestrovo?” bi rekel Kruli, če bi prevedli njegov prašičji govor v človeškega. Seveda pa ne razvajamo le živali. Tudi sebe cartamo. Biftek. Rastlinski, seveda. Veronika, ki je avtorica knjige Kokijeva praznična kuhinja, ga je poimenovala kar lečariftek in čičeriftek – odvisno iz česa je, skupno pa so mu sušeni paradižniki, leča ali čičerika. Obožujem ga na toplem toastu z margarino. Na mizi ne manjkajo pečen krompirček, pšenični medaljoni v gobovi omaki, francoska solata, zelenjavni zvitki, pečena zelenjava s česnom pa tortica. Češnja na torti večera pa je dejstvo, da sta se moja sinova odrekla spuščanju glasnih raket, ki vznemirijo vse živali okoli nas. Nerada, a sta se. Ker ljudje nismo središče sveta, ampak le del vsega. Malo pred polnočjo pomislim na vse, ki jih ne morem objeti, a jih nosim v srcu. In na Kokijev facebook napišem voščilo, naj nas vodi ljubezen. Če jo prepoznaš v vsem okoli sebe, komu lahko storiš kaj žalega?

/ TOREK, 1. JANUAR

Kaj prav vsakemu prinese prvi dan novega leta? 365 novih priložnosti. Izjemno darilo, kajne? In sarme! Veganske, seveda. Ajda, riž, malo drobljenca, perfektne, vam povem. Ko pogledam ven, sije sonce. Živali so na pašnikih. Dobesedno pijejo življenje. Kot bi me želele opomniti, da naj bom vsak dan hvaležna za vse tisto, kar imam. Kot one. Sončni vzhodi in zahodi so recimo ena od takih stvari. Niso samoumevni. Kot ni nič na tem svetu. Kdor ne verjame v čudeže, je morda samo pozabil, da je sam eden izmed njih, pomislim in cmoknem vola Miška na lice. Najin čas za cartanje je prišel.

image

CIRIL HORJAK

/ SREDA, 2. JANUAR

Veste, pujsek v starosti šestih mesecev je skoraj nekaj najlepšega, kar si zmorete predstavljati. Dovolj je že star, da vam ni treba več skrbeti, ali ga morda ne zebe, ali je dovolj jedel, ali lepo pridobiva na teži, da se kje ne izgubi in tako dalje. Poka od energije in razigranosti, skače in nori. Pa kako ne bi! Pred njim je še celo življenje, deset let in več! Mala norišnica veselja je. To razmišljam, ko zrem v rilček, ki moli skozi režo v drugem nadstropju tovornjaka, ki se je ustavil tik ob meni na bencinski črpalki. Ob pogledu na kamion, poln mladega življenja, se mi ulijejo solze. Kaj hudega so nam storile živali, da si to zaslužijo? Samo živeti so želele. Pa jim vzamemo tisto, česar sploh nikdar niso zares imele in doživele – življenja. Naše ceste, naše nam tako ljube in drage poti, so torej za nekoga drugega videti povsem drugače.

/ ČETRTEK, 3. JANUAR

Življenje razbije in zlomi dušo, umetnost pa nas spomni, da jo imamo. Dražba otroških risb je bila zelo uspešna in veselim se dne, ko bodo mali ustvarjalci likovne šole Artdidakta iz Maribora lahko obiskali, objeli in pobožali živali, ki so jih narisali. Kaj je največ, kar lahko damo nekomu? Upanje. Da bo nekoč drugače. Še tako temna noč se konča s sončnim vzhodom. In otroci so upanje. Vzamem svinčnik in zapišem naslov: Aurora – dekle dveh svetov. Če mi uspe, bom letos poleg Stellinih povestic, namenjenim otrokom, izdala tudi povest za odrasle. Je že tako, da če z lučko posvetimo na pot nekomu, bo tudi naša pot osvetljena. In mene so živali, ki jim pomagam, pripeljale nazaj na pot, da sem se spomnila, kdo sem bila, preden je svet rekel, kaj moram postati. Deklica, ki piše s srcem.

 

Novoletno voščilo: Naj nas vodi ljubezen

Kokijeva poslanica za leto 2019 je kratka in jedrnata: Naj nas vodi ljubezen. Če ljubezen prepoznaš v vsem in vsakomur, komu torej lahko sploh storiš kaj žalega? Srečno 2019!

 

Ob svetovnem dnevu “rejnih” zivali

Danes je svetovni dan “farmskih” zivali. 
Ko sem razmisljala, kaj ob tem zapisati, kar ne bi bilo ze stokrat povedano, nisem nasla nobene besede vec.
Pac pa tole fotografijo. 
Skupni trenutek dveh cutecih bitij, obeh ujetih v cloveske roke. 
Enega smo v zahodni kulturi dolocili za najboljsega prijatelja in se obesili na vrat Kitajcem, ki da tega ne razumejo, ko jih jejo.
Drugega smo stlacili v boks, mu odrezali jajca, rep, izpulili zobe, osamili, nafilali z antibiotiki ter ga pri pol leta starosti sedaj posiljamo v plinsko komoro v klavnici. 
Onadva pa, oba iz mesa in krvi in srca, ki bije v istem ritmu, bi zelela zgolj in samo doziveti zivljenje. 
To je to – v grobem- tak je nas odnos do zivali. 
Ce vas seveda zanima resnica. 
Krivicen do konca. 
Kaj bomo, ce sploh kaj, storili v zvezi s tem, je nasa stvar.
Mislim pa, da dokler ne bomo dojeli, da je toleriranje krivice na enem mestu groznja pravicnosti povsod in dokler bomo pravice zivali omejevali zgolj in samo na sfero zivali, se nimamo kaj cuditi nastalemu stanju v svetu. Mehanizem, ki poganja krivico, je isti, ne glede na to, v odnosu do koga ga vrtimo.
Laz ne postane resnica, napacno ne postane pravo in zlo ne postane dobro samo zato, ker slednje tolerira vecina. Svetovni dan je obelezen na dan rojstva Gandhija, ki pravi – Bodi sprememba, ki jo zelis videti v svetu. Hvala vsem, ki ste ta sprememba. In vsem, ki delate na tem, da boste 

Ksenija V. Kutlacic