Kamioni, polni življenja…

Veste, pujsek v starosti šestih mesecev, recimo dobrega pol leta torej, je skoraj nekaj najlepšega, kar vam lahko pride na misel. Dovolj je že star, da vam ni treba več skrbeti, če ga morda ne zebe, če je dovolj jedel, če lepo pridobiva na teži, da se kje ne izgubi in tako dalje.

Veliko bolje je, kot recimo takrat, ko je imel le nekaj tednov ali še manj. 

Foto: Sanja Petrovich Mala Galadri

Mala Galadros – Lady Galadriel Foto: Sanja Petrovich

Saj ne, da pri nekaj tednih torej, čisto majčken, ne bi bil neskončno luškan, samo poglejto to punco, ampak toliko skrbi se takrat vrti okoli te riti!

Super Ljilja, foto: Udruga Pobjede Hrvaška

On pa komaj ve, kaj se dogaja in kje je.

Ko raste, je z vsakim mesecem boljši.

Pujsek Pumba, Domačija Koki

In pri šestih mesecih je že treba začet gledati, da ne je preveč, povečat pašnik in tako naprej. Njegovo telo bo v dvanajstih, morda petnajstih letih življnja doseglo več sto kilogramov. Vsako srce rabi zdravo telo. Zato sta hrana in gibanje zelo pomembna.

Pujsek Pumba

Pujsek pri šestih mesecih ima torej že precej razvite zametke svojega značaja.

Ponavadi do takrat že dobi “nadimek”. Tako je Pumba po značaju mali Re. Ljubkovalna imena so pač del naših življenj, kaj naj. Mačka Mau jih ima, stavim, da vaš pes tudi ni samo Ralf, ampak še kdo zraven 🙂  

Ker vas večina nima možnosti deliti življenja s prašiči, naj povem, da je pujsja starost zelo sorodna pasji. 

Samo kilogrami so večji.

Pri pol leta jih lahko ima že lahko sto in več.

Bo pa rastel in se razvijal še par let! Da bodo sklepi in kosti takšni kot morajo biti. 

Pri šestih mesecih pa je še vedno nekdo, ki je grozno igriv in nagajiv, mimogrede vam scufa copat. Ampak že samostojen. Vsaj hoče bit. In zvečer bo z največjim veseljem zrinil svoj rilec v slamo in se stisnil k drugim. 

Pujsek pri šestih meseih je pujsek, pred katerim je še vse življenje…

Mala Galadros /6 mesecec Foto: Tadej Gudan

In pujsek pri šestih mesecih….

Je točno tisti pujsek, ko gredo v klavnice v večini. Mnogi so kot odojki odšli že tedne prej. 

Foto: Free from harm

Njih vidite na tovornjakih. Ker jih redko vidite v živo, ne morete vedeti, da ta velika telesa ne pomenijo odrasle živali. Da pomenijo živalske otroke. 

Njih slišite ob obrobju klavnic. Kriki prašičev so tako grozljivi, da so zvočno podlago za film Izganjalec hudiča posneli v klavnici prašičev. 

Njih imate na krožniku. 

Pujske, ki jih pri šestih mesecih razganja od življenja in pokajo od energije.  

In seveda ne vozijo kamioni le pujskov. 

TELETINA velikokrat pomeni meso telička v starosti od 6 – 9 tednov, ne sme pa bit starejši od 8 mesecev. 

8 MESECEV! 

V trebuhu krave je to malo živalsko dete živelo in dihalo dlje!  

Življenjska doba pa je lahko 20 in več let.

Ker vsi nimamo možnosti živeti s kravami, naj povem, da je tole starost 3, 4 tednov. Odprite kmetijske oglase, tam so naprodaj in lahko vidite velikosti posameznih starostnih obdobij. 

Foto: Kmetijski oglasi Kmetovalec.si

Race, katerih življenjska doba je lahko tudi 8 let, svoja kratka življenja končajo pred osmimi tedni…in tako dalje. V pomoč tabela: 

 

 

” Paška jagnjetina, rekel je mesar Giro, samo zato da prekine našo tišino.

Nič holesterola.

Poglejte, kako čisto je to meso.  

Kako bledo je črevesje.

Nič trave ni v njih.

Sploh še niso pasli! Samo na mleku so bili…(Ko jagenjčki obmolknejo) 

Twyla Francois Art

Misli sem zapisala potem, ko sem se zjutraj po naključju ustavila na bencinski črpalki in se jezila, kako je možno, da mi vedno zmanjka bencina, ko sem v največji gužvi. Mala Galadriel, ki bo letos že eno leto, bi že zdavnaj morala biti na pašniku.

Mario pa je tudi že lačen, ker mu je mali Re izpraznil vse jasli. In razmišljala o tem, kako nujno moram razširiti ograje. 

Tok misli je kot betonski zid zaustavil parkiran zadružni tovornjak z živalmi.

Foto: svetovni splet

Spodaj so bili bikci, dva sta obračunavala med seboj, verjetno o tem, kdo je glavni.

V najvišjem nivoju kamiona je pa skozi režo pogledal majhen rilček. Prav takšen in takšna ušeska, kot jih božam vsak dan. 

Kot bi me nekdo pravkar brcnil v trebušno prepono, mi je vzelo sapo. 

Ne pa besed. 

Ko boste naslednjič prehiteli kamion z živalmi, prosim poglejte vanj, ne stran. 

In imejte prosim v mislih, da je poln nedolžnih oči tistih živali, ki zares še niti živeti niso začele. 

Nič žalega nam niso storile. Ničesar nočejo od nas. 

Samo živeti bi si želele. 

Zmoremo toliko boljše …

Pripravila: Ksenija Vesenjak Kutlačić, Domačija Koki/Koki sanctuary  

Misel…

Za kaj vse ljudje prikrajšamo živali, ko jih zapiramo v ujetništva, pride najpozneje do izraza takrat, ko jim vsaj del tega vrnemo. 
Da bi zares razumeli, kaj pomeni za pujske doživljenjsko bivanje v betonskem boksu, je treba videti, s kakšno neizmerno radostjo norijo po travniku, kadar ga imajo. Koliko veselja je v njih in neskoncne razigranosti. In jih slisati zvecer, ko utrujeni, zakopani globoko v seno, zaspijo. 
Včasih smrčijo kot ljudje. In dihajo kot majhni otroci. 
Da bi razumeli, kaj pomeni za ptice kot so kokoši, ujetost v prostor brez letnih časov, brez zemlje in pod umetno svetlobo, jih morate videti na prostem. Vsak trenutek živijo kot bi bil zadnji. 
Da bi zares razumeli, da je toleriranje krivice na enem mestu, grožnja pravičnosti povsod, se morda moramo sami znajti na mestu živali. Izkoriščani in ujeti na ta ali oni način. 
Toliko časa se trudim vračati zemljo živalim. Ker vem, kako zelo rade jo imajo. 
In ob tem, ko jih opazujem, nikoli ne neham razmišljati o tem, da bi zemljo morali vrniti ne le živalim, ampak tudi ljudem…
Morda bi takrat, ko bomo tudi sami osvobojeni, bolje razumeli, kaj je tako zelo narobe v nasem odnosu do zivali. 
Nikoli ni prepozno. 
Nenazadnje, jutri je nov dan 
Foto: Pumba (mali Re) in Ksenija

Želite kokošim dobro? Samo pri miru jih pustite.

” Kot otrok sem včasih, ko je mama iz trgovine prinesla jajca, vzela eno ali dve. In potem sva ga s sestro dali pod deko, na radiator, in čakali, kdaj se bodo izvalili piščanci. 
Kot vidite, nisem imela pojma o kokoših. 
Ne takrat. 
In ne še cela tri desetletja potem. 
Naj se sliši še tako smešno, ni. 
O njih nimamo pojma. 
Da iz jajca iz police ne bo piščanca, saj kura nesnica v industriji svoj živ dan ne vidi petelina, sem spoznala povsem po naključju. Ko sem prvič v živo srečala kokoš iz industrijske reje v kletkah. Ta na fotografiji (foto Eden farmed animal sanctuary) je ena lepših. 
Drobna in krhka telesa, izčrpana do kosti. In tista mala rit, da človeku sploh ni jasno, kako lahko iztisne tako veliko jajce iz nje. 
Pohabljeni (odrezani) kljuni. Da se med seboj ne skljuvajo do krvi. V kletki pac ta vsejeda ptica nima dosti izbire, kajne. 
Največji šok je sledil, ko sem izvedela, da so v rejah piščanci moškega spola – torej petelini – prvi dan uničeni. Po pravilniku živi zmleti ali uplinjeni. Zdi se neekonomično, a malo ljudi se sploh zaveda, da kokoši nesnice niso te iste kokoši, katere pa jemo kot piščance. Ne priraščajo dovolj hitro, da bi se jih splačalo rediti. In potem imamo še dvoje. Po letu in pol (ali še prej), nesnost pade. Tako močno, da so vse kokoši v industriji poslane v klavnico. Zivele bi lahko 8 let! Od vseh zgoraj naštetih dejstev, pa me je najbolj osupnilo naslednje. Da kokosi nesnice znesejo 300 in vec jajc letno, so placale same najvecjo ceno in krvav davek. Skozi selekcijsko vzrejo smo nesnicam odpravili nagon kločenja – valjenja (čepenja na jajcih) in s tem moznost vzgoje potomcev. Kokosi, selekcionirane na nesnost, sploh ne vejo, kaj bi pocele z jajci. 
Skljuvajo jih in pojejo. 
Uspelo nam je izkoreniniti bistveno lastnost teh sicer tako izjemnih zivalskih mam. Da so še v rimskih casih rek “si kot da te je vzgojila kokoš, smatrali za izjemen kompliment. Ker ni ekonomicno, da kokos obsedi na jajcih. Ne sme! In ne. Uspelo nam je. 
Te dni poteka peticija zoper baterijsko rejo kokosi. Najdete jo tukaj. https://imasjajca.si
Podpisite jo. Seveda. 
Zato, da boste morda lazje zaspali. Vi. 
Ampak ce zares zelite dobro kokosim, potem jih je treba pustiti pri miru. 
Tako preprosto je to. 
In morda bodo nekega dne te danes od cloveka unicene ptice ponovno imele priloznost doziveti izkusnjo zivljenja kot cuteca bitja, katerih zivljenja so zanje najbolj dragoceno in edino kar imajo. Hvala, ker ste prebrali s srcem. “
(Ksenija Vesenjak Kutlacic)

” Jem meso. A ne bi imela srca, da bi po mestu vlekla mrtvega prašička! “

 
 Tik pred koncem leta, je meščane močno razburil prizor, ko je umetnica in aktivistka za pravice živali, po ljubljanskih ulicah vlekla mrtvega pujska. 
Številni zgroženi emaili so prišli tudi na našo organizacijo.
Zgražali so se malodane vsi. 
Ali kot je komentiral nekdo na spletnem portalu 24ur.com :
” Kot oseba, ki jem meso, ne bi imela srca da bi po mestu vlekla mrtvega prašička…”
 

Foto: 24ur.com

 

Foto: 24 ur.com

 

Foto: 24ur.com

 
 
Po poročanju portala 24ur.com  so posredovali tudi policisti, ki bodo zoper žensko, ki je vlekla kadaver prašiča z namenom, da ljudi opozori na položaj živali, ustrezno ukrepali. 
 
V RAZMISLEK.
 
Če bi lahko samo za trenutek zamrznili sliko in prosili vse meščane, naj tisti hip odprejo svoje nakupovalne vrečke in zložijo iz njih vse, kar imajo, koliko kadavrov pujskov bi sestavili?
Koliko kadavrov piščancev, koz, ovc, kokoši, telickov? 
 
Če bi nakupovalne vrečke bile prozorne, koliko glav majhnih odojkov bi strlelo iz njih? Koliko oči nas bo gledalo iz prazničnih miz? 
 
“Jem meso, a ne bi imela srca, da bi po mestu vlekla mrtvega prašička” je bil eden od komentarjev na spletne portalu 23ur.com. 
Morda res ne.
Ampak kako ne dojamemo, da ga je zaradi nas čez goro trpljenja vlekel nekdo drug!
Mar smo res tako močno zavedeni in pod vplivom propagande podob veselih piščancev, bikov, prašičev v reklamah, da ne zmoremo dojeti, da tovornjaki, ki te dni dnevno zvozijo v klavnice nenormalne količine živih čutečih bitij, ki nikoli niso doživela življenja, umrejo srečne in z veseljem?
In da mi nimamo nič s tem? 
 
Zakaj smo tako ogorčeni, ko nekdo družbi, v kateri živimo in katere del smo, postavi ogledalo resnice?
Tako zgroženi, da vse kaže, da je najbolje, da še njega strpamo za temne zidove in utišamo.
Da nam ja nihče ne bo pokvaril naše podobe o nas, ki si jo slikamo vsak dan.  
 
Veste, to, kar je simbolno prikazala ta umetnica in aktivistka za pravice živali, je kruta, a še vseeno zelo olepšana resnica. 
 
Kajti v resnici so zadnji trenutki čutečih živali, ki nam niso storile nič hudega, grozljivi in brutalni in tisočkrat hujši.
Le da jih ne vidimo, delamo se, da nimamo nič z njimi.  Mar res ne? 
 
Zmoremo toliko boljše! 
 

 

 

Foto: http://weanimals.org/gallery.php?id=92#ph14

Foto: http://weanimals.org/gallery.php?id=92#ph14

 

Foto: http://weanimals.org/gallery.php?id=92#ph14

Foto: http://weanimals.org/gallery.php?id=92#ph14


 
 
 
 

Pujsek si na koncu svojega trpljenja polnega življenja vsekakor ni zaslužil, da se ga spet vleče po tleh.

Ponovno je bil razvrednoten. Njegovo življenje je bilo zgolj profit za nekoga. Ko bi ga performerka le vzela v naročje … začutil bi ga prvič. Vlečenje trupel po tleh ni način, kako etično ravnamo z živalmi, četudi vsi drugi ravnajo enako.

Bomo v letu 2018 poskrbeli za manj trpljenja?

Pripravila: Ksenija V. Kutlacic 

 
 

Druga stran kolin

” Da bi razumeli pravi pomen kolin, si moramo pogledati tole fotografijo.

Na njej je družina z mrtvim prašičem.  

In ljudje, ki so se zbrali okrog njega.

In so z njim komunicirali tako kot z mrtvim družinskim članom, ki je ležal. ” 

(Janez Bogataj, 16.11. 2017, 24 ur

Iz knjige “Ni ga tiča čez prašiča”

Z eno najbolj zgovornih fotografij, ki pa je sodobnemu človeku manj znana in predvsem nenavadna, je etnolog dr. Janez Bogataj nedavno javnosti predstavil obsežno monografijo o kolinah, plod lastnega 50-letnega raziskovanja, pod naslovom Ni ga tiča čez prašiča.

“Prašič od nekdaj zaseda posebno mesto v slovenski družbi. Nikoli mu niso rekli, jutri te bomo zaklali, ampak jutri boš moral umreti.  (Janez Bogataj, 16.11. 2017, rtvslo). 

Kot je med drugim povedal, je bila družbena funckija praznika kolin  nekoč in ostaja tudi danes v povezovanju ljudi. Se pa je praznik, tako Bogataj, do danes pomembno spremenil. 

” Smrt ni več del praznovanja.  Danes ljudje kupijo usmrčeno živali in potem sami izdelajo vse izdelke. “ 

(Janez Bogataj, 16.11. 2017, 24 ur)

Kadar se s smrtjo ne rabimo srečati sami, je drugače, kajne? 

Knjiga je bila namreč javnosti predstavljena ob začetku sezone kolin in novinarji so jo večinoma pospremili v duhu ohranjanja in spodbujanja kolin na Slovenskem.

Se pod to idejo ohranjanja kolin podpišejo tudi mnoge gospodinje, ki znajo povedati, da so na dan kolin odšle za nekaj trenutkov od hiše, ker niso zmogle poslušati krika živali, ki jim je zaupala in segla v srce?  Se pod to idejo podpišejo otroci, danes odrasle gospe in gospodje, ki so si nekoč tiščali ušesa in stekli v gozd ali park, samo da ni bilo treba gledati, kako pred njihovimi očmi umira nekdo, ki so ga imeli na skrivaj radi?

Se lahko pod to idejo podpišemo sami?

Tudi potem, ko za trenutek na svet pogledamo skozi njihove oči, oči živali?  

Ki vse svoje življenje preživi ujeta med štirimi betonskimi zidovi v prostoru, kjer se komaj obrne.

Kmetijski oglasi so jih te dni polni. 

 

 

 

Živali, ki nikoli ne rije, kar je ključnega pomena za psihološki razvoj tako močno inteligentnega čutečega bitja. Več TUKAJ. 

Živali, ki jo zaradi okusa mesa, NA ŽIVO kastriramo (kako ironičen je torej pregovor – Ni ga tiča čez prašiča, kajne), v starosti do 8 dni, marsikje pa še pozneje. 

Ali kot zna povedat kmet iz Gorenjske. 

” Malemu dam kuhalnico v usta, da se ne sliši dretje, eden ga drži, drugi pa reže. Ne, ne bi bil rad na njegovem mestu, Bog pomagaj!.” 

Živali, ki ji na živo odrežemo repe,  (da se med seboj ne grizejo, saj tako visoko razvita žival ujeta v tako majhnem prostoru razvija patološka vedenja), ločujemo od mame, ki nikoli ne morejo narediti gnezda iz vej, slame, zemlje kot je to v njihovi naravi. 

Živali, ki prvič vidi sonce in občuti veter na poti v klavnico.

Se lahko podpišemo pod to idejo torej?

Žival, ki kadar živi ob človeku kot SOPOTNIK,  premore eno samo prostodušno in veselo naravo z neizmerno ljubeznijo do življenja in vsega okoli nas. Živali, ki tako neizmerno rada živi. In zaupa človeku. 

Ksenija in Dora Foto: Tadej Gudan

Pumba – mali Re Foto: Tadej Gudan

Dora

Ksenija in Pumba

Če pogledamo na koline skozi oči živali, vidimo svet, ki smo ga nekomu vzeli že davno preden smo mu zarinili nož v srce. Vzeli smo mu najbolj dragocene stvari. Vzeli smo mu izkušnjo življenja.  

Prosim, premislimo skupaj, mar ne znamo boljše in drugače?

Spremembe se ne morejo zgoditi čez noč, predolgo smo družbo gradili na hrbtih nemočnih nemočnih bitij, ki nam nikoli niso storila nič žalega. In še jo gradimo. Pravzaprav vedno več. Razlike med izkoriščanjem živali in ljudi so marsikje že enake.

Pa vendar, a se ne bi začeli vsaj ozirati v pravo smer in ne zavijali v še en mrtvev rokav slepe ulice? 

Naj sleherno opevanje pobijanja nedolžnih živali, ne bo naša potuha in opravičilo za to, kako živimo.

Ljudje smo…

LJUDJE

Hvala, da ste prebrali .  S srcem v prsih! 

 

Ksenija V. Kutlačić, Zavod Koki 

 

 

 

V Nemčiji in na Nizozemskem na milijone oporečnih jajc umaknjenih iz prodaje

Minuli torek so po poročanju medijev (https://www.rtvslo.si/gospodarstvo/odpoklic-zdravju-nevarnih-nizozemskih-jajc-se-siri/429263 ) trgovci v Nemčiji in na Nizozemskem iz prodaje umaknili na milijone kokošjih jajc, ki so bila oporečna za zdravje ljudi.
Kot je navedeno, so jajca vsebovala zdravju škodljivo količino strupenega insekticida fipronila, s katerim so tretirali kokoši proti zajedavcem (eden najbolj trdoravtnih je rdeča pršica).
Perutninski industriji tako grozi velika finančna škoda, celotna zadeva pa prerašča v škandal. V teku je tudi preiskava, ki bo pokazala, kako so je insekticid zašel v sistem. Insekticid namreč ne sme biti uporabljen za zdravljenje živali, ki so namenjene prehrani človeka.

Čeravno uspešno pomaga živalim, da se rešijo zajedavcev kot so klopi, pršice, bolhe in tako dalje.

V razmislek.

Kadar ima maček ali pes notranje ali zunanje zajedavce mu bomo brez pomislekov pomagali, da se jih reši. Če ga nekaj boli, dobi antibiotik, ki je učinkovit in mu bo čimprej pomagal, da ozdravi. In ne antibiotik, katerega prenaša naše telo.
Pri živalih, ki jih določamo za rejne živali, pa je zadeva zelo drugačna. Pri zdravljenju ni dovoljeno uporabljati insekticidov, ki niso varni za človeka, antibiotikov, ki pomagajo, a niso varni za prehrano ljudi. Kaj vse to potegne za seboj za zdravje živali si lahko predstavljate sami.
To je plat, o kateri ne razmišljamo,
Ker v živalih ne prepoznavamo čutečih bitij.
Pripravila: Ksenija V. Kutlačić

Bohinjci rešili kravo iz grape – kdo jo bo pred klavnico?

Minuli teden sta pohodnika na bohinjski planini Krstenica opazila kravo, ki je med pašo na približno 1.600 metrih zdrsnila v grapo. Na pomoč ujeti živali sta poklicala gorske reševalce, ki so pozneje 500-kilogramsko kravo po imenu Murka uspeli rešiti s pomočjo mreže in helikopterja. Prestrašena žival po poročanju medijev ni imela večjih poškodb in je bila vrnjena kmetu.  

Foto: PU Kranj

Foto: 24ur.com

Foto: 24ur.com

Primer reševanja živali, ki se je znašla v stiski zaradi nesreče seveda ni osamljen. Pred nekaj leti so polne roke dela imeli tolminski reševalci in pa hrvaška gorska reševalna služba, ki je kravo vlekla iz jame. 

Pred časom smo pisali tudi o primeru na Novi Zelandiji, ko so ujete krave dočakale rešitelje potem ko so bile zaradi potresa odrezane od sveta.

Iz gorečega požara so ruski gasilci rešili majne pujske in ganljiv posnetek je še dolgo krožil po spletu. 

Pa smo res tako veliki heroji in zaščitniki živali kot bi morda kdo sklepal ob teh novicah ali zgolj opravljamo svojo dolžnost v skladu z veljavno zakonodajo? 

Na dan reševalne akcije krave Murke smo namreč v slovenskih klavnicah zaklali blizu 300 krav, telic, bikov.

Na letni ravni pobijemo na svetu 150 milijard živali. V dobrih 3 minutah 700 krav! (vir: http://thevegancalculator.com/animal-slaughter/).

Ključno vprašanje je, kdo jo bo rešil čez nekaj tednov, mesecev ali morda let pred kruto roko človeka in klavnico? Prosim, razmislimo o tem. 

Pripravila: Ksenija V. Kutlačić 

 

Avtor: Sara Čufer

Gen za klavnost? Ga ni!

Kadar skušamo opravičiti naše prehranjevanje z živalmi, je daleč najbolj pogosto slišati: 

“Pa saj zato so, da jih jemo!”

Stavek, ki se sliši kot da je prehranjevanje z živalmi ne le nekaj povsem naravnega in že malodane vgrajenega v človeško družbo, temveč tudi vgrajenega v telesa živali samih.

Kot da bi živali v sebi imele vgrajeno lastnost “klavnosti”, nekakšen gen, ki predpisuje, da je njihov edini smisel na svetu, da njihova telesa poje človek.

Te misli kljub vsej razsežnosti človeškega duha, danes skoraj nikoli ne postavimo pod vprašaj in se z njo ne ukvarjamo. 

Pa dlje od resnice ne bi mogli biti.

Pustimo tokrat ob strani človeško družbo in pomisleke v zvezi s prehranjevanjem z živalmi od nekdaj, ampak vzemimo pod drobnogled živali in njihova življenja.

Kdor je kdaj v svoj svet sprejel kakšno žival, psa recimo, bo znal povedati veliko o njegovi naravi, odnosih, ki jih razvija v razmerju do človeka in v razmerju do pripadnikov drugih vrst, vedel bo, kakšen značaj ima, kaj ima rad in čemu se raje izogne.

Jasno bo znal povedati, da ima njegovo življenje zanj smisel onkraj tega, kar v njem prepoznavamo ljudje – večina ljudi pri nas v psu najboljšega prijatelja, na Kitajskem pa recimo kos mesa.

Vendar ima pes svojo vrednost ne glede na to, ali ga bomo mi prisilili, da se v ringih za našo zabavo in perverzijo bori z drugimi psi, ali bomo iz njega naredili malo tovarno pasjih mladičev, ki nam bo prinašala dobiček ali kaj tretjega, njegovo življenje je vredno zanj onkraj tega, za kar ga mi določimo, kajne. S tem se bo večina strinjala. 

In absolutno nič drugače ni, kadar gre za katerokoli drugo žival.

Sleherna žival ima svojo notranjo vrednost, ki je daleč stran od tega, za kar jo določimo ljudje.

Že sam izraz “rejne” živali, s čimer mislimo na živali, ki jih redimo za našo prehrano, bi bil bolj smiselen, če bi namesto njega uporabljali “rejene” živali.  

Zakaj?

Izraz “rejne živali” nosi v sebi nek skriti pomen – kot da je lastnost “rejnost” notranja lastnost teh živali. In ne odraža resničnega pomena – da te živali mi določimo za rejne, mi redimo. 

Ampak te živali so tukaj zaradi nas – mi jih spravljamo na svet. 

Drži!

Žal. 

Mi smo tisti, ki nasilno posegamo v njihova telesa, prevzamemo vlogo njihovih živalskih partnerjev, tako da večina krav, svinj, ovc, koz, puric nikoli ne vidi bika, pujsa in tako dalje, le našo roko, ki spermo tišči v njihovo telo.

Drži – zaradi našega nasilnega dejanja prihajajo na svet njihovi mladiči.

V svet, ki smo ga mi ustvarili zanje.

Večina tega sveta so nekakšne hale, umetne tvorbe brez letnih časov, kjer živalim onemogočamo raziskovanje in dojemanje narave in njenega okolja, jih prikrajšamo za vse socialne stike znotraj in zunaj svoje vrste, jim omejimo svobodo gibanja.

Mi smo tisti, ki s serijo postopkov grozljivo pohabljamo njihova telesa (male pujske na živo kastriramo, režemo jim repe, luknjamo ušesa, meljemo en dan stare piščance in tako dalje…).

Mi smo tisti, ki zaradi uporabe brutalno zlorabljamo te živali.

One pa pridejo na svet z isto mero veselja, radosti, razigranosti in tiste dobro znane, skoraj otroške naivnosti in zaupanja v ljudi , kot vsako čuteče bitje med nami.  Ki bi želelo živeti svoje edino življenje.

In včasih se zdi, da kljub vsemu zatiranju, ki ga izvajamo nad njihovo naravo, upanje v njih do konca ne umre. 

Gena za “klavnost” ni!

Ustvarimo ga mi. Morda tudi zato, da lažje moralo upravičimo izjemno etično sporna dejanja pobijanja in zlorabljanja čutečih bitij.

Pripravila: Ksenija V.Kutlačić, dipl.kult.

 

 

 

 

Kokijev moto za živali: Bodi kar si !

Naše glavno poslanstvo je ozaveščanje o življenjih milijard čutečih bitij, ki so brez dvoma ene najbolj zlorabljenih in zatiranih med nami – to so živali, ki jih določamo za “rejne živali” in jih v največji meri uporabljamo v prehrani.

Redke živali, ki so po spletu naključij rešene pred klavnico, potem namestimo v varne in trajne domove, kjer nad nje človek nikoli več ne dvigne roke. Rešeno življenje je za žival najbolj dragoceno, saj svoje življenje vrednoti tako kot mi naše. Vendar se naše poslanstvo tukaj ne konča. V sleherni rešeni živali, za katero smo prevzeli doživljenjsko odgovornost, skušamo spodbujati in razvijati njim lastno naravo, tisto, kar one v svojem bistvu so.

Povedano preprosto – v prašičih “prašičjost”, v kravah “kravjo naravo” in tako dalje. Živali so na simbolen način s tem rešene tudi sistema, ki ne priznava njihovih potreb, temveč vrednosti njihova življenja zgolj v luči človekovih potreb. 

Treba je namreč vedeti, da celotna industrija temelji na zatiranju in zanikanju narave in bistvenih lastnosti vseh teh živali.

Ki pridejo na svet z isto mero igrivosti, veselja, radovednosti kot čisto vsako drugo čuteče bitje. Le da teh po naravi danih lastnosti ne morejo nikoli izživeti. V njih jih dobesedno načrtno zlomimo.

Eden nazornih primerov je, kako ubijemo materinski čut živalskih mam. 

Krave nosijo svoj zarod približno devet mesecev, vez, ki se vzpostavi med njo in potomstvom pa je v svojem bistvu ista kot pri ljudeh. Požrtvovalna skrb. Žal je teh devet mesecev najtesnejša vez pri teh sicer tako ljubečih sesalcih. Ljudje skušamo zatreti njen materinski nagon v kali. Tako ji teličke odvzamemo kmalu potem ko pridejo na svet, da se nanje ne navežejo premočno.

 

Twyla Francois – Broken

 

Krava ne sme in ne more biti mama. Svinja ne sme biti mama, ki bi s svojimi potomci včasih bivala celo doživljenjsko. Koza ne bo mama. Kokoš ne bo mama. 

Ne le to, s selekcijsko vzrejo smo celo uspelo doseči, da živali v sebi ne čutijo več materinskega nagona. Neredki so primeri, ko krava sploh nima nobenega odnosa do pravkar skotenega telička in ga komaj zazna, ko pride na svet. Kar štejemo za uspeh, je zlom narave, ki pride na plan tudi pri kokoših nesnicah. 

Že v rimskih časih je veljalo, da so kokoši ene najboljših mam. Kdor je kdaj imel priložnost opazovati kokoš in piščeta, bo to potrdil. Ne glede na to, kako požrešne so kokoši med seboj in kako hitro se med njimi vname prepir za hrano, pa je povsem drugače, kadar gre za odnos kokoš – pišče, Takrat bo kokošja mati, ko bo našla hrano, skrbno poklicala piščeta in mu jo pokazala, brez da bi jo sama načela. Jedla bo zadnja, ko bodo vsi siti. S posebnim zvokom jih bo vodila in opozarjala na sleherne nevarnosti okoli nas.

Berta in Poldi

 

S selekcijsko vzrejo pa smo dosegli, da kokoši nesnice do jajc nimajo več nikakršnega odnosa, odpravljen je nagon “kločenja”, valjenja jajc. Z razlogom – če obsedijo, kar jim je bilo tisočletja v naravi, niso koristne za jajca. Živalim smo dobesedno vzeli bistvo – kar jih dela kot živalske mame. Materinski nagon. Seveda je to le ena od številnih primerov zatiranja njihove narave. 

Ena ključnih značilnostih za prašiče je, da rijejo. Kadar prašičem vzamemo zemljo in jim preprečimo ritje, je kot bi človeku zvezali roke.

Jo-Anne McArthur

Njihova glavna lastnost je ritje, iskanje hrane, kopanje v zemljo, hlajenje v blatu (prašiči se ne morejo znojiti). Mi v kali zatremo vse to, ko jih zapremo v betonske rešetke, kjer namesto, da bi spodbujali njim lastno naravo kot je ritje, se razvijajo lastnosti, ki še zdaleč niso naravne (grizejo si repke med seboj, ušeska, zato jim repke režemo).

V naravi kuncev je, da kopljejo rove. V njih preživijo večino vročih dni, vanje se skrijejo in se tam počutijo varne in nedvomno ima funckija ogromen pomen za psihološki razvoj živali. V industriji jim je onemogočeno sleherno razvijanje svoje narave. 

Šiva

Kokijeve živali niso tako rešene pred brutalnim pobitjem, temveč se trudimo, da jim vračamo in spodbujamo razvoj njim lastne narave. Grozljivo je videti, kaj smo naredili s telesi živali, ki sicer živijo za zaprtimi zidovi. Tako pujse, ki prvič stopijo na zemljo, pred močnim soncem zaščitimo s kremo za sončenje, saj obstaja zaradi nežne kože, ki je zelo podobna človeški, velika nevarnost opeklin in tveganje za kožni rak.

Vendar smo opazili, da če jih je treba na začetku mazati pogosto, pa je najlepše opazovati spremembo v naravi obnašanja same živali, ki se bo sčasoma začela obnašati tako, da bo zaščitila sebe. Če le ima prave pogoje. Po nekaj časa, ko se žival navadi življenja, ki ji pripada od nekdaj (v naravnem okolju!), začne razvijati tisto kar ona je. Tako si bodo pujsi sami skopali blatne kotanje, se v njih povalili in nič več ne bo treba krem za sončenje, saj je blato najboljša zaščita. Samodejno se bodo umaknili v senco.

Dora

Dora

Vedno nekaj časa traja (zlasti pri starejših rešenih živalih, v katerih posledice zloma njihove narave in volje nikoli ne bomo mogli povsem odpraviti), da živali dojamejo nam vsem tako samoumevne stvari.

Da so noge zato, da z njimi hodijo.

Da je rilec zato, da z njim rijejo.

Da so peruti zato, da z njimi objamemo svoj naraščaj in so njim zavetje.

Veste, to je funkcija njihovih teles!

In ne, da jih mi pobijemo – torej z dnem ko so prišle na svet, saj jim vzamemo njihovo bistvo.

Bodimo kar smo in ne tisto, kar želijo drugi videti v nas.

Velja za živali. In kot vedno. Velja za ljudi, kajne? 

Pripravila: Ksenija V. Kutlačić

Prispevek je nastal tudi zaradi malo večjega povpraševanja po tem, ali sugeriramo, da naj bodo krave, prašiči, koze…sedaj ljubljenčki – torej družne živali kot pes ali maček. Naš odgovor je seveda ne! Saj kot zelo zgrešen in prav tako nobenega zavidanja vreden ocenjujemo tudi položaj živali, ki jih določamo za “družne” živali. Res je, da jim ne strežemo po življenju, vendar je marsikje to tudi edina razlika.

Prizadevamo si za odnos, kjer živali kot čuteča bitja niso lastnina človeka. Njihova življenja pa ne naša. Kjer živali živijo po svojih merilih. Zato spodbujamo in se trudimo vsaj nekaterim vračati njihovo naravo. Da bodo nekoč živele tam in tako, od koder smo jih nasilno vzeli zaradi naših potreb (takih ali drugačnih).

 

Rejene živali – ujetniki rešetk in lastnih teles

Človek danes živali obravava kot lastnino, kar vodi do tega, da so čuteča bitja in njihova telesa prepuščene nam v uporabo in s tem zlorabo. Tako psom kupiramo repe, pristrižemo ušesa.

Včasih samo zato, ker so nam takšni bolj všeč.

Funkcija repa, ušes in njihov pomen za psa je na drugem mestu. Mi vidimo sebe in svoje želje. In pomen za nas. Pa naj bo zaradi naših čustvenih potreb ali kakšnih drugih, praktičnih (mačkam pulimo kreplje…). Bistvo je, da živali, v primeru psa živali, ki smo jih mi določili za “družne” živali, prilagajamo namenu, ki smo ga mi določili zanje. V njih razvijamo lastnosti, ki so v luči tega, za kar jih mi določimo, koristne in funkcionalne za nas, ne zanje, neredko so jim celo v škodo. 

Nič manj grozljivi pa niso posegi v telesa živali, ki jih določimo za “rejne”, “klavne”, uporablja se celo izraz “proizvodne” živali.

Določimo jim namen, da so na svetu zato, da jih jemo, da “proizvajajo” hrano za nas,.

Od njih zahtevamo telesa, ki bodo v kratkem času pridobila največjo telesno maso, znesla največ jajc, telesa, iz katerih bomo zmolzli največ mleka in tako naprej. To dosežemo s selekcijsko rejo – na meso, jajca, mleko….

Vzemimo na primer kokoši.

Kokoši nesnice niso te iste kokoši, katerih potomci gredo za pridelavo piščančjega mesa. Imamo kokoši, ki nam “služijo za jajca”. In piščance druge linije, ki nam “služijo za meso”. Za meso imamo poseben tip piščanca. Reče se mu “pitanec” (broiler), katerega telo je prisiljeno v 40ih dneh! pridobiti ogromno maso. Seveda pa takšna hitra rast ni brez posledic za njegovo zdravje. Večina njih ima deformirane noge, ki ne zmorejo več nositi ogromne mase, saj ogrodje ni zmožno slediti masi. 

 

 

Nekatere pasme kokoši nesnic znesejo 300! in več jajc letno.

Kar je uspeh za nas, je poraz zanje in njihova telesa, ki imajo zaradi sforsirane nesnosti nenormalne in izjemno pogoste okvare reproduktivnih in drugih organov.

http://erinjanus.com/

Male pujse kastriramo  – celo na živo!

Zakonsko je dovoljeno do 8 dni starosti, v praksi mnogi doma počno to tudi kasneje. Seveda kastracija kot pohabljenje telesa, ki ni naše, ni tukaj zato, ker bi bila manjše zlo od večjega s stališča pozitivnih zadev za živali, ampak zaradi nas. Da meso te uboge živali nima neprijetnega vonja, ko jo pobijemo čez nekaj mesecev.

Pujskom kupiramo/režemo repke. Repe jim odrežemo zato, da si jih med seboj ne pogrizejo. Kar zgleda na zunaj poteza v zaščito živali. Pa je res? Nihče se ne vpraša, zakaj si živali, ki so sicer po svoji naravi izjemno dobrodušne, ki sklepajo kompleksne medsebojne odnose znotraj in zunaj svoje vrste, tako obsesivno grizejo repe? Nihče se ne ukvarja z bistvom, ki je v tem, da živali strpamo na tako majhno kvadraturo, kjer se komaj obrnejo. 

Kjer bi se človek, če bi bil na njihovem mestu, živ požrl!  

Kjer jim odvzamemo sleherno svobodo gibanja, izvajanja naravnih gibov in zadovoljevanje potreb (kot je pri prašičih ritje, pri kokoših brskanje). Kjer življenje v njih pobijamo še preden njihove krike zares zadušimo v klavnicah. 

Prašičje mame zapiramo v prasitvene kletke.

Znova ukrep, ki naj bi bil v dobro živali (da malih pujskov ne poleži). Kar je v praksi pravzaprav res. Vendar se nihče ne vpraša, zakaj sploh pride do tega, da poleži pujse? Čuteče bitje, ki bi v naravi iz vej zgradilo gnezdo, skrbno čuvalo in učilo svoj zarod? 

 

 

Foto: We animals

Kokošim debikiramo kljune, da kasneje mnoge njih hodijo okoli kot spake.

Foto: Free from harm

Zato da se med seboj ne skljuvajo do smrti. In znova je ukrep nekaj, kar je tukaj samo zato, ker ta uboga čuteča bitja, katerih življenje se sicer vrti okoli brskanja, nenehnega iskanja hrane, sonca, kopanja v pesku, v prostorih, natlačenih s pripadniki svoje vrste ne moremo početi ničesar drugega. Kot vse dni stati, gledati predse?

Človek bi se živ požrl če bi bil na njihovem mestu.

Kokoši ene najbolj skrbnih mam.

Od prvega dne vzgajajo svoj zarod, piščance učijo, kaj je užitno in kaj ne.

 

Berta in Poldi

Kokoši sledijo petelinu, ki je vodja jate.

In jato zmeraj pokliče s posebnim zvokom, ki naznanja, da je našel hrano. Počaka, da se najprej najedo kokoši, šele nato je sam. Petelin je ključnega pomena vsake kokošje jate.

Ampak.

Ker za nas petelini v jajčni industriji niso koristni, jih žive zmeljemo ali uplinimo.

Njihova telesa dobesedno izmaličimo in pohabimo. 

Na živali gledamo iz naše perspektive, ne njihove. 

Foto: http://animalsaustralia.org/

Kravam, ki več let preživljajo svoja življenja v prizidkih na verigah in vse dni bolščijo v stene pred seboj, se na koncu dobesedno razpeljejo noge. Ker sploh ne znajo več hoditi! Nekaj, kar je samoumevno vsem nam. Ker nikoli niso hodile v vsem svojem življenju!

” Ustvarjamo živali, ki so stroji za proizvodnjo mesa, mleka in jajc. Piščanci rastejo tako hitro, da njihov skeletni sistem ne sledi razvoju, enako se dogaja pri prašičih. Pri nekaterih pasmah goveda je naraven porod že izjema, saj je velikost telet tako velika, da je potreben carski rez.” ( David Zorko, dr. vet. med. Zdravo Slovenija )

Si sploh znamo predstavljati vsaj za trenutek, kakšna življenja živi milijarda čutečih bitij? 

Pogosto, ko sami rešimo žival, naletimo na hecno situacijo.

Res, da smo živali rešili iz kletk, vendar je nič ne more rešiti pohabljenega telesa, zaradi katerega še zdaleč in po vsej verjetnosti, ne bo dočakala naravne življenjske dobe.

http://thenailthatsticksup.com/2012/12/13/your-meat-died-young/

Živali določene za rejne živali bodo tako zavedno ujetniki svojih teles, v katerih se zrcali človeški pohlep in človeška zloraba čutečega bitja in njegovega telesa.

In ključno. 

Namesto da bi v čutečih bitjih spodbujali njim lastno naravo, pomagali pri razvoju tistih lastnosti, ki so dane njim – če povem malo drugače – v prašičih prašičjost, v mačkah mačjost, mi živali prilagajamo sebi, svojim navadam, svojim projekcijam.

Živali so pri tem absolutno na zgubi. Kot bi bili mi, če bi bili na njihovem mestu.

Vendar bi se morali vprašati – so res na zgubi le one?

Kadar nekoga ne prilagajamo sebi, ampak opazujemo, največ pridobimo pravzaprav mi sami. Ali se morda ne naučimo največ v enakovrednem odnosu z drugim, ne glede na to ali imamo pred seboj človeka ali žival?

Ksenija in Dora

Pripravila: Ksenija V. Kutlačić