Misel kar tako…

Ob dnevih, ko sem zalostna, se zelo nerada zadrzujem v blizini zivali. Predvsem zato, ker imam obcutek, da vso to energijo posrkajo vase, tega pa nocem. Zato grem raje takrat pocet kaj drugega ali na travnik samo na sprehod. 
No, ampak vcasih to ne gre. 
In ker je prisla mala Lana, ji moramo delati z otrokoma druzbo, da se navadi na naso druzino, okolje, nov Dom.
In danes se usedem na njen zacasni pasnik. 
In ta mali drobizek pride k meni, me z rilckom zacne cmokat po obrazu, kot bi hotla rect – kaj je, ti lahko pomagam? 
Ta mali drobizek, ki smo mu ljudje vzeli vse (od mame, ki bo nekega dne pobita, do drugih pujsih prijateljev, ki jih vidno pogresa…), ta mali drobizek, ki mu ni ostalo nic drugega vec kot lastno zivljenje in se tega si je z begom izborila sama, zdaj gleda in tolazi mene!
Velikana, ki pripadam vrsti, ki njeno pobija in zlorablja na vse mozne nacine, cloveka z vsemi privilegijami, pravicami in svobodno izbiro. 
Razumete, kaj zelim povedati? 
Zivali premorejo toliko dobrega v sebi. 
Mi pa tega ne vidimo. 
In ce te dobrote ne prepoznamo na enem mestu, res kdo misli, da smo jo zmozni videt na drugem mestu, v ljudeh recimo? 
Ce bi jo, ne bi delali drug drugemu toliko hudega.
Lana potem zdirka na drugi konec in maha z repkom, pa spet nazaj. 
Ne mores, da v teh ockah naenkrat ne bi zagledal svoje srece 

Strah me je

” Mama,
strah me je.

Česa?
Pa ne teme in noči? 

Eh, ne! 
Ne bojim se teme.
V njej vidim vse, kar je.
In saj veš, 
včasih še vse tisto, česar sploh ni  

Pa ne nevihte?
Ne! Ta prevetri mi srce in oči. 
Točno tako kot praviš ti! 

Deroče reke in vetra?
Kje pa! 
Po vetru pride tvoj vonj in potem si tukaj, ko te močno pogresam. Zaradi reke bi lahko plul, ko si zaželim. 
Včasih celo tja, kamor si želim! 

Česa se torej bojiš, 
moj mali pogumni in neustrašni sin. 
Ki ga ne strela, ne grom, ne blisk ne spravijo v dir?

Mama.
Bojim se ljudi…

Ne razumejo vetra kot mi. 
Ne občutijo moči sonca kot mi. 
Še tok rek po svoje usmerjali bi! 

Živijo na zemlji kot da je ni ! 

Kaj če na koncu vzamejo, kar največ pomeni mi. 
Saj veš mama, da to si ti! 

Razumem.
Naj te ne bo strah ljudi. 

Ne vidiva sonca, pa vendar občutiva njegovo moč. 
Ne čutiva vetra, pa vendar poznava vse njegove smeri. 
Nikdar se ne bova hladila v reki, pa vendar zaupava njenemu toku.

Verjemi. 
Ničesar takšnega ni, kar lahko kdorkoli med ljudmi vzel bi ti. 
Nenezadnje. 
Saj veš. 
Da tudi mene ob tebi že dolgo več ni….

A ti občutis življenje onkraj navidezne človeške moči.
Otrok moj, ne boj se ljudi…” 

(Avtor: Ksenija V. Kutlacic # Živali, moje prijateljice,  
Foto: Toronto pig save) 


Za čisto vsakim malim bitjem, 
stoji mama, ki ga je videla kot čudež. 
In verjela vanj.
Ni je razocaral. 
Mi smo jo.
 
 
 
 
 
 
 
 

VEČER: Človeška roka je nekaj najbolj ljubečega na vsem svetu

Od srca hvala časopisu Večer za sijajno priložnost . Vas zanima, kako je videti teden in njegov vsakdan skozi naše oči? 
Vabljeni k branju. 

Dnevnik: Človeška roka je nekaj najbolj ljubečega na vsem svetu

 
Dnevnik: Človeška roka je nekaj najbolj ljubečega na vsem svetu
 
Ksenija Vesenjak, ženska, ki je predana širjenju zavesti o pravičnejšem odnosu do enih najbolj prezrtih živali med nami – živali, ki jih določamo za rejne. Sicer pa kulturologinja po poklicu, mama, soustanoviteljica Zavoda za zaščito rejnih živali Koki, vodja kmetije Domačija Koki, urednica zbirke Kokijeva domača kuhinja in avtorica Stellinih povestic.
 

Pravijo, da se človek rodi dvakrat. Na dan, ko pride na svet. In potem še z dnem, ko izve, zakaj. Včeraj sem praznovala 40. rojstni dan. In se življenju zahvalila za obe rojstvi. V rokah držim škatlo, polno otroških risb. Na njih so živali. Oči pujska Harija s slikarskega platna žarijo prav tako kot v resnici. Iz risbe krave Mike in vola Miška lahko skoraj vonjam njuno medsebojno predanost, ki sem ji priča vsak dan. Veličastna podoba ovna Maria pa me nasmeji, ko se spomnim, kako smo mu kot le nekaj tednov staremu jagenjčku natikali plenico, da smo ohranili dnevno sobo čisto. Ker je pač moral biti tistega decembra na toplem. Prav vse živali so v otroških očeh lepe, srečne in živijo v miru. Ob pogledu na prelepe podobe me znova prešine, kako daleč od tega so v resnici življenja prašičev, krav, bikov, piščancev. Ja, človek se rodi dvakrat. Z dnem, ko sem dojela krivico, ki jo delamo milijardam živali med nami, sem se znašla v povsem drugem svetu, svetu, kot je videti skozi živalske oči. Lahko bi se obrnila stran in moje življenje bi bilo enostavnejše. Ne bi danes v blatu gazila do avta, na katerem so poleg odtisov mačjih tac še podpisi Krulijevega rilca, pa luknje puranovih kljunov. Verjetno ne bi nešteto noči prespala (ali prebedela) v hlevu, za katerega se zdi, da sem ga zamenjala za dnevno sobo. Morda bi bila povsem druga ženska – če bi se obrnila stran tisti trenutek, ko sem dojela krivico. Ampak potem v svetu, kjer nič več ni, kot se zdi, ne bi nikdar občutila enega najbolj iskrenih, zvestih in hvaležnih pogledov, ki so jih zmožne živali, ki jih tako močno odrivamo iz svojih src. Nikoli ne bi vedela, kako nepopisno lep je občutek, ko postaneš del prašičje družine, krdela, črede krav ali kokošje jate. Kakšne zavidanja vredne potrpežljivosti in vdanosti človeku zmore krava, ki me čaka tudi uro ali več, da zabijem kole na pašniku. Pa kakšen mir in varnost je mogoče občutiti, če se človek stisne k njej. Živela bi na zemlji mimo tisočih oči, polnih upanja na boljši jutri, ki jih nihče ne sliši. Če bi se obrnila stran. In zato danes z vso radostjo, ki jo premore moje srce, nesem škatlo otroških risbic. Ne, ne bom z njimi krasila sten hiše, ampak jih bomo dali na dražbo, da z izkupičkom nahranimo želodčke redkih rešenih živali, ki verjamejo, da je človeška roka nekaj najbolj ljubečega na vsem svetu. Na moji Domačiji Koki namreč tudi je.

 

/ SOBOTA, 29. DECEMBER

Dražbe so način, s katerim zbiramo sredstva za življenje živali in razvoj Kokija. Zato sem vesela, ko dobim klic, kot je bil tudi današnji. Gospa želi podariti knjige za januarsko licitacijo. Pove, da bi rada pomagala. Sočutna gesta, ki je sploh ne bi omenjala, če me ne bi gospa na koncu prosila za anonimnost. Pojasni, da na njenem koncu ljudje takšne pomoči prašičem, kokošim, kravam … ne bodo razumeli in se bodo norčevali. Da še pomoč psom in mačkam komaj razumejo. Sram jo je bilo, zato je zaključila, da upa, da jo razumem. Vse sem razumela, kako ne bi! Kolikokrat mi otroka, ko gresta v šolo, rečeta, naj avto raje parkiram malo nižje, da izstopita. Da ne bi kdo prepoznal njune mame in izvedel, da mi rešujemo, čuvamo in skrbimo za živali, ki jih drugi pobijajo in jejo. Da imamo radi napačne živali torej. “Pa saj imaš pujse rad!” odvrnem sinu. “Seveda, mami, ampak tega nihče ne razume.” Sodoben svet. Če imate radi nov telefon, bo vsem jasno. Avto? Verjetno bi bilo najbolje zapeljati se kar v razred z njim, da vsi vidijo, kakšnega vozite. Na čigavih ramenih ste do njega prišli, komu mar. Ampak ljubezen do svinj in nenehno opozarjanje na krivice, ki smo jih ljudje zmožni v odnosu do nekoga, ki ni naše vrste? Oprostite, to pa ne. Sočutje – proč z njim. Sin bo jutri dopolnil enajst let. Vsak dan znova mu predam darilo, za katerega vem, da ga bo odprl in razumel šele mnogo let pozneje. Da sočutje ni nekaj, česar bi se človek moral sramovati. Da je vrednota. Če hočeš, da se bo kdo postavil zate, ko se bo tebi godila krivica, se jo moraš naučiti prepoznati tudi sam in se postaviti v bran tistemu, ki se mu godi. Kar daš, to prejmeš. Na tem svetu je vse povezano.

/ NEDELJA, 30. DECEMBER

Praznike imam rada, ker pridejo prijatelji. So nekaj najbolj dragocenega na vsem svetu. Njihova rama mi predstavlja edine kvadratne centimetre, ki jih kot človek v življenju sploh potrebujem in jih močno pogrešam, kadar jih ni ob meni. No, in ko pridejo na obisk in na dvorišču ne vidijo ograj, iz kock sena pa molijo kunčja ušeska, izpod mize perutke kokoši ali pujsji rep, so vedno presenečeni, kako da kunci ne zbežijo v gozd, račke odletijo, pujsi odtavajo. Nekaj časa sem potrebovala, da sem znala ubesediti nekaj, kar je zame sicer tako samoumevno. “Ne beži se iz svobode. Bežimo v njo.” Tako imamo pri nas ograje samo zaradi ljudi, ne živali. Te se vsak večer vrnejo, kjer je njihov dom. Ljubijo občutek svobode, a korenine poženejo kot ljudje. Sploh niso tako zelo drugačne od nas, verjemite.

/ PONEDELJEK, 31. DECEMBER

Ko cela hiša diši, je to Dom. Obožujem praznike. Niso krivi, da smo iz njih naredili nekakšnega kapitalističnega tirana, ob katerem človek pozabi, kako zveni tišina. Zame so nekaj lepega in zelo potrebnega, most med ljudmi, most ljudi z naravo, pozdrav in slovo nekemu sklenjenemu krogu, čas osebnih obračunov. So obred. H kateremu spada seveda tudi hrana! “A je lahko vsak dan silvestrovo?” bi rekel Kruli, če bi prevedli njegov prašičji govor v človeškega. Seveda pa ne razvajamo le živali. Tudi sebe cartamo. Biftek. Rastlinski, seveda. Veronika, ki je avtorica knjige Kokijeva praznična kuhinja, ga je poimenovala kar lečariftek in čičeriftek – odvisno iz česa je, skupno pa so mu sušeni paradižniki, leča ali čičerika. Obožujem ga na toplem toastu z margarino. Na mizi ne manjkajo pečen krompirček, pšenični medaljoni v gobovi omaki, francoska solata, zelenjavni zvitki, pečena zelenjava s česnom pa tortica. Češnja na torti večera pa je dejstvo, da sta se moja sinova odrekla spuščanju glasnih raket, ki vznemirijo vse živali okoli nas. Nerada, a sta se. Ker ljudje nismo središče sveta, ampak le del vsega. Malo pred polnočjo pomislim na vse, ki jih ne morem objeti, a jih nosim v srcu. In na Kokijev facebook napišem voščilo, naj nas vodi ljubezen. Če jo prepoznaš v vsem okoli sebe, komu lahko storiš kaj žalega?

/ TOREK, 1. JANUAR

Kaj prav vsakemu prinese prvi dan novega leta? 365 novih priložnosti. Izjemno darilo, kajne? In sarme! Veganske, seveda. Ajda, riž, malo drobljenca, perfektne, vam povem. Ko pogledam ven, sije sonce. Živali so na pašnikih. Dobesedno pijejo življenje. Kot bi me želele opomniti, da naj bom vsak dan hvaležna za vse tisto, kar imam. Kot one. Sončni vzhodi in zahodi so recimo ena od takih stvari. Niso samoumevni. Kot ni nič na tem svetu. Kdor ne verjame v čudeže, je morda samo pozabil, da je sam eden izmed njih, pomislim in cmoknem vola Miška na lice. Najin čas za cartanje je prišel.

image

CIRIL HORJAK

/ SREDA, 2. JANUAR

Veste, pujsek v starosti šestih mesecev je skoraj nekaj najlepšega, kar si zmorete predstavljati. Dovolj je že star, da vam ni treba več skrbeti, ali ga morda ne zebe, ali je dovolj jedel, ali lepo pridobiva na teži, da se kje ne izgubi in tako dalje. Poka od energije in razigranosti, skače in nori. Pa kako ne bi! Pred njim je še celo življenje, deset let in več! Mala norišnica veselja je. To razmišljam, ko zrem v rilček, ki moli skozi režo v drugem nadstropju tovornjaka, ki se je ustavil tik ob meni na bencinski črpalki. Ob pogledu na kamion, poln mladega življenja, se mi ulijejo solze. Kaj hudega so nam storile živali, da si to zaslužijo? Samo živeti so želele. Pa jim vzamemo tisto, česar sploh nikdar niso zares imele in doživele – življenja. Naše ceste, naše nam tako ljube in drage poti, so torej za nekoga drugega videti povsem drugače.

/ ČETRTEK, 3. JANUAR

Življenje razbije in zlomi dušo, umetnost pa nas spomni, da jo imamo. Dražba otroških risb je bila zelo uspešna in veselim se dne, ko bodo mali ustvarjalci likovne šole Artdidakta iz Maribora lahko obiskali, objeli in pobožali živali, ki so jih narisali. Kaj je največ, kar lahko damo nekomu? Upanje. Da bo nekoč drugače. Še tako temna noč se konča s sončnim vzhodom. In otroci so upanje. Vzamem svinčnik in zapišem naslov: Aurora – dekle dveh svetov. Če mi uspe, bom letos poleg Stellinih povestic, namenjenim otrokom, izdala tudi povest za odrasle. Je že tako, da če z lučko posvetimo na pot nekomu, bo tudi naša pot osvetljena. In mene so živali, ki jim pomagam, pripeljale nazaj na pot, da sem se spomnila, kdo sem bila, preden je svet rekel, kaj moram postati. Deklica, ki piše s srcem.

 

Novoletno voščilo: Naj nas vodi ljubezen

Kokijeva poslanica za leto 2019 je kratka in jedrnata: Naj nas vodi ljubezen. Če ljubezen prepoznaš v vsem in vsakomur, komu torej lahko sploh storiš kaj žalega? Srečno 2019!

 

Ob svetovnem dnevu “rejnih” zivali

Danes je svetovni dan “farmskih” zivali. 
Ko sem razmisljala, kaj ob tem zapisati, kar ne bi bilo ze stokrat povedano, nisem nasla nobene besede vec.
Pac pa tole fotografijo. 
Skupni trenutek dveh cutecih bitij, obeh ujetih v cloveske roke. 
Enega smo v zahodni kulturi dolocili za najboljsega prijatelja in se obesili na vrat Kitajcem, ki da tega ne razumejo, ko jih jejo.
Drugega smo stlacili v boks, mu odrezali jajca, rep, izpulili zobe, osamili, nafilali z antibiotiki ter ga pri pol leta starosti sedaj posiljamo v plinsko komoro v klavnici. 
Onadva pa, oba iz mesa in krvi in srca, ki bije v istem ritmu, bi zelela zgolj in samo doziveti zivljenje. 
To je to – v grobem- tak je nas odnos do zivali. 
Ce vas seveda zanima resnica. 
Krivicen do konca. 
Kaj bomo, ce sploh kaj, storili v zvezi s tem, je nasa stvar.
Mislim pa, da dokler ne bomo dojeli, da je toleriranje krivice na enem mestu groznja pravicnosti povsod in dokler bomo pravice zivali omejevali zgolj in samo na sfero zivali, se nimamo kaj cuditi nastalemu stanju v svetu. Mehanizem, ki poganja krivico, je isti, ne glede na to, v odnosu do koga ga vrtimo.
Laz ne postane resnica, napacno ne postane pravo in zlo ne postane dobro samo zato, ker slednje tolerira vecina. Svetovni dan je obelezen na dan rojstva Gandhija, ki pravi – Bodi sprememba, ki jo zelis videti v svetu. Hvala vsem, ki ste ta sprememba. In vsem, ki delate na tem, da boste 

Ksenija V. Kutlacic

AKTUALNO: Nočemo piščančje farme, ker smrdi! Zrezke pa jemo.

Te dni se je na sodišču znašla tožba zoper občino Slovenske Konjice. V osnovi gre po poročanju medijev preprosto za to, da domačini ne želijo, da se na kmetiji v bližini priljubljene izletniške točke postavi piščančja farma. 

Foto: Vecer.com

Imamo opravka s skupnostjo, ki se zaveda, čez kakšno agonijo gredo uboga drobna telesca teh ptic v borih 40ih dneh svojega življenja?

Smo končno dojeli, kako narobe je zapreti čuteče bitje v ujetništvo, v prostor brez letnih časov, jo povsem podrediti našim potrebam, izkoristiti do zadnjega, ob prikrajšati za stike znotraj in zunaj svoje vrste, razvoj naravnega obnašanja in ji nasploh onemogočiti, da kadarkoli stopi na zemljo in brska po njej, razpre krila in občuti toploto sonca? 

Življenje piščancev na farmi

Seveda ne. 

Nič od zgoraj naštetih dejstvev, dobesedno že v nebo vpijočih krivic, ob katerih bi se nam morala že davno prižgati rdeča luč, se nam ne zdi spornih.

Piščančji farmi smo se uprli, ker smrdi. In se bojimo, da bo v regiji odgnala še te redke pohodnike, turiste, obiskovalce.  

Če karikiram, s polnimi usti piščančjih beder kričimo, da je nočemo! 

Investitorji so sicer zagotovili, da ne bo nobenega smradu. Da bo 37.000! živih bitij brez smradu je mogoče samo zato, ker smo razvili tehnologijo, ki to omogoča. Do perfekcije. Nastilj, pa seveda ne gre mimo tega, da so sodobne farme dobesedno hermetično zaprt beton, iz katerega ne le, da ne uide niti smrad. Iz njega nihče niti ne pride živ, če pride do nesreče, kot se je zgodilo v primeru požara na farmi v sosednji Hrvaški, kjer je živih zgorelo 10.000 prašičev.  

Zagotovili so, da nam ne bo treba ne vonjati smrada, posledično tudi ne videti njihovih teles. Če ne vozite šleparja z živalmi, vam jih tudi nikoli ne bo treba videti ali slišati pokanja njihovih kosti, ko jih natovarjajo v zaboje za v klavnico. 

” Pet na eno roko imamo normo, deset na obe! V pol ure jih je treba naložiti vse. Nočete nikoli slišati, kako samo pokajo kosti pod prsti, ko jih dajemo v zaboje. Oni se upirajo, ti pa nimaš cajta v rokavicah jih zlagat noter. Ker se mudi. Vse je industrija”, je pred kratkim v pogovoru mimogrede omenil prevoznik iz Štajerske, ki vozi živali v klavnico. 

Na poti v klavnico

Lahko bomo še naprej živeli v zgodbah iz reklam, kjer se na ovitkih smejijo rumene kepe in še samo vprašanje časa je, kdaj jim bo v nekdo narisal oblaček s tekstom: Želim, da me poješ!

Kjer so živali zreducirane na predmet naše domišljije, ki nima veze s tem, kdo zares so, brez smradu, njihovi deli teles pa zapakirani v ovoj. Da mestni otrok zelo težko sploh poveže kos mesa z nekoč tako zelo živo živaljo.

Lahko bomo še naprej živeli povsem odtujeno od živali, narave. Nenazadnje samega sebe. 

Spoštovani krajani, borite se zoper piščančje farme. Zoper farme. A iz pravih razlogov! 

Uspešni živinorejci in lastniki velikih farm.  Za vse vas imam pa le eno vprašanje.

Z vso svojo energijo, prizadevnostjo in predanostjo ter veseljem do dela z živalmi bi lahko postali karkoli na tem svetu.

In brez dvoma bi uspeli! 

Vi…pa ste izbrali to?

Hvala pa vsem, ki ste se ali se še boste odrekli hrani iz ubogih živali.

Potem farme ne bodo več potrebne. 

Domačija Koki

Pripravila: Ksenija Vesenjak Kutlačić

 

Zgroženi obsojamo halal klanje, a sami meljemo žive piščance – med drugim

” Veste, ne zna vsak poklat zajca. Če ga ne primete dobro, se bo zvijal, vi pa boste tolkli po zatilju, pa po hrbtenici, pa še ne bo konec. Kolikokrat sem dobil meso, ki je bilo čisto črno po hrbtu. Od udarcev seveda. Zato jih jaz humano pobijem. Kar z zračno puško. Vzamem ga iz kletke, malo ga pobožam po glavi, da se umiri. Potem pa puf in niti zave se ne, ko je konec. Eni pa spijejo liter in potem tolčejo in tolčejo, da ni nikol konc. “

Tako gospod meni pred mesecem dni. 

Je govora o kakšnem halal klanju? 

Kje pa!

O klanju kuncev na vsaki drugi kmetiji na naši rodni grudi. 

Tisti rodni grudi, kjer včasih kure še pol ure letajo po dvoriščih brez glave.

Tisti rodni grudi, kjer male pujske, ki ne priraščajo na farmah dovolj hitro, primemo za nogice in močno treščimo kar z glavo ob zid. Tiste rodne grude kjer piščančke moškega spola, ki so v jajčni industriji pač odveč, kar žive zmeljemo ali uplinimo in to kar prvi dan njihovega življenja.

Kjer pujskom režemo repe na živo.

In kastriramo – na živo! 

Ampak ko gre za halal klanje, obredno klanje živali, ki ga izvajajo muslimani kot obliko prakticiranja svoje vere, smo združeno ogorčeni.  Ustavno sodišče je zavrnilo muslimansko skupnost, ki je želela doseči razveljavitev dela zakona o zaščiti živali, ki prepoveduje obredno klanje živali. Ustavni sodniki so soglasno odločili, da je prepoved obrednega zakola neomamljenih živali prepoved zadajanja trpljenja, ki ga je moč preprečiti, s čemer zakon varuje pomembno moralno zapoved v našem kulturnem prostoru in s tem ne posega prekomerno v pravico do verske svobode.

Začnimo pri tujcih, ker nas naše lastno zakonsko dovoljeno mletje piščančkov ne gane pretirano?” se v enem od komentarjev na družbenem omrežju sprašuje antropologinja dr. Katerina Vidner Ferkov (Zdravo Slovenija)  “

” Samo naj me nihče ne prepričuje, da je to zato, ker je komu seglo do srca trpljenje živali.

Ne!

Politična vulgarnost na račun živali, ki jih masovno pobijajo.

Vseh tistih, ki jim je p povsem sprejemljivo, d se pujske meče ob steno in melje male piščančke. Halal, kosher, metnje ob steno, dušenje, posiljevanje, tlačenje v kletke, prisilno hranjenje, rezanje glav, strel v čelo….” 

Ne bi torej preden se zgražamo nad praksami drugih narodov začeli pometati pred svojim pragom? 

Humanega klanja ni.
Vedno je izdaja živali. Čutečega bitja, ki je imelo eno in edino življenje in je želelo živeti. 
In nič drugače.

Gospod, ki ga omenjam na začetku, mi je ob koncu najinega pogovora o klanju kuncev ( s kunčjerejo se ukvarja več desetletij, prvega “zajčka”- kunca torej je pobil pri sedmih letih) dejal, da ga večkrat boli srce.

Ampak da je odrastel v vojnih časih, ko niso imeli kaj za jest. In takrat sklenil, da nikoli ne bo več lačen.

Danes pravi, da ve, da bi lahko preživel brez mesa. Da je vse drugače.

In hudomušno dodaja, če bi mu kakšna le znala kaj veganskega skuhat.

Zaveda se, da ni več v letih, ko je pred njim vse življenje, ampak za njim. Ko trka na vrata čas inventure.   

Ni nam treba čakat na te zadnje dni, ko smo soočeni sami s seboj in krivicami, ki jih počnemo ali smo jih počeli drugim.

Popravimo jih lahko mnogo prej. 

Nenazadnje, jutri je nov dan! 

Pripravila Ksenija Vesenjak Kutlačić 

Domačija Koki

Kamioni, polni življenja…

Veste, pujsek v starosti šestih mesecev, recimo dobrega pol leta torej, je skoraj nekaj najlepšega, kar vam lahko pride na misel. Dovolj je že star, da vam ni treba več skrbeti, če ga morda ne zebe, če je dovolj jedel, če lepo pridobiva na teži, da se kje ne izgubi in tako dalje.

Veliko bolje je, kot recimo takrat, ko je imel le nekaj tednov ali še manj. 

Foto: Sanja Petrovich Mala Galadri

Mala Galadros – Lady Galadriel Foto: Sanja Petrovich

Saj ne, da pri nekaj tednih torej, čisto majčken, ne bi bil neskončno luškan, samo poglejto to punco, ampak toliko skrbi se takrat vrti okoli te riti!

Super Ljilja, foto: Udruga Pobjede Hrvaška

On pa komaj ve, kaj se dogaja in kje je.

Ko raste, je z vsakim mesecem boljši.

Pujsek Pumba, Domačija Koki

In pri šestih mesecih je že treba začet gledati, da ne je preveč, povečat pašnik in tako naprej. Njegovo telo bo v dvanajstih, morda petnajstih letih življnja doseglo več sto kilogramov. Vsako srce rabi zdravo telo. Zato sta hrana in gibanje zelo pomembna.

Pujsek Pumba

Pujsek pri šestih mesecih ima torej že precej razvite zametke svojega značaja.

Ponavadi do takrat že dobi “nadimek”. Tako je Pumba po značaju mali Re. Ljubkovalna imena so pač del naših življenj, kaj naj. Mačka Mau jih ima, stavim, da vaš pes tudi ni samo Ralf, ampak še kdo zraven 🙂  

Ker vas večina nima možnosti deliti življenja s prašiči, naj povem, da je pujsja starost zelo sorodna pasji. 

Samo kilogrami so večji.

Pri pol leta jih lahko ima že lahko sto in več.

Bo pa rastel in se razvijal še par let! Da bodo sklepi in kosti takšni kot morajo biti. 

Pri šestih mesecih pa je še vedno nekdo, ki je grozno igriv in nagajiv, mimogrede vam scufa copat. Ampak že samostojen. Vsaj hoče bit. In zvečer bo z največjim veseljem zrinil svoj rilec v slamo in se stisnil k drugim. 

Pujsek pri šestih meseih je pujsek, pred katerim je še vse življenje…

Mala Galadros /6 mesecec Foto: Tadej Gudan

In pujsek pri šestih mesecih….

Je točno tisti pujsek, ko gredo v klavnice v večini. Mnogi so kot odojki odšli že tedne prej. 

Foto: Free from harm

Njih vidite na tovornjakih. Ker jih redko vidite v živo, ne morete vedeti, da ta velika telesa ne pomenijo odrasle živali. Da pomenijo živalske otroke. 

Njih slišite ob obrobju klavnic. Kriki prašičev so tako grozljivi, da so zvočno podlago za film Izganjalec hudiča posneli v klavnici prašičev. 

Njih imate na krožniku. 

Pujske, ki jih pri šestih mesecih razganja od življenja in pokajo od energije.  

In seveda ne vozijo kamioni le pujskov. 

TELETINA velikokrat pomeni meso telička v starosti od 6 – 9 tednov, ne sme pa bit starejši od 8 mesecev. 

8 MESECEV! 

V trebuhu krave je to malo živalsko dete živelo in dihalo dlje!  

Življenjska doba pa je lahko 20 in več let.

Ker vsi nimamo možnosti živeti s kravami, naj povem, da je tole starost 3, 4 tednov. Odprite kmetijske oglase, tam so naprodaj in lahko vidite velikosti posameznih starostnih obdobij. 

Foto: Kmetijski oglasi Kmetovalec.si

Race, katerih življenjska doba je lahko tudi 8 let, svoja kratka življenja končajo pred osmimi tedni…in tako dalje. V pomoč tabela: 

 

 

” Paška jagnjetina, rekel je mesar Giro, samo zato da prekine našo tišino.

Nič holesterola.

Poglejte, kako čisto je to meso.  

Kako bledo je črevesje.

Nič trave ni v njih.

Sploh še niso pasli! Samo na mleku so bili…(Ko jagenjčki obmolknejo) 

Twyla Francois Art

Misli sem zapisala potem, ko sem se zjutraj po naključju ustavila na bencinski črpalki in se jezila, kako je možno, da mi vedno zmanjka bencina, ko sem v največji gužvi. Mala Galadriel, ki bo letos že eno leto, bi že zdavnaj morala biti na pašniku.

Mario pa je tudi že lačen, ker mu je mali Re izpraznil vse jasli. In razmišljala o tem, kako nujno moram razširiti ograje. 

Tok misli je kot betonski zid zaustavil parkiran zadružni tovornjak z živalmi.

Foto: svetovni splet

Spodaj so bili bikci, dva sta obračunavala med seboj, verjetno o tem, kdo je glavni.

V najvišjem nivoju kamiona je pa skozi režo pogledal majhen rilček. Prav takšen in takšna ušeska, kot jih božam vsak dan. 

Kot bi me nekdo pravkar brcnil v trebušno prepono, mi je vzelo sapo. 

Ne pa besed. 

Ko boste naslednjič prehiteli kamion z živalmi, prosim poglejte vanj, ne stran. 

In imejte prosim v mislih, da je poln nedolžnih oči tistih živali, ki zares še niti živeti niso začele. 

Nič žalega nam niso storile. Ničesar nočejo od nas. 

Samo živeti bi si želele. 

Zmoremo toliko boljše …

Pripravila: Ksenija Vesenjak Kutlačić, Domačija Koki/Koki sanctuary  

Misel…

Za kaj vse ljudje prikrajšamo živali, ko jih zapiramo v ujetništva, pride najpozneje do izraza takrat, ko jim vsaj del tega vrnemo. 
Da bi zares razumeli, kaj pomeni za pujske doživljenjsko bivanje v betonskem boksu, je treba videti, s kakšno neizmerno radostjo norijo po travniku, kadar ga imajo. Koliko veselja je v njih in neskoncne razigranosti. In jih slisati zvecer, ko utrujeni, zakopani globoko v seno, zaspijo. 
Včasih smrčijo kot ljudje. In dihajo kot majhni otroci. 
Da bi razumeli, kaj pomeni za ptice kot so kokoši, ujetost v prostor brez letnih časov, brez zemlje in pod umetno svetlobo, jih morate videti na prostem. Vsak trenutek živijo kot bi bil zadnji. 
Da bi zares razumeli, da je toleriranje krivice na enem mestu, grožnja pravičnosti povsod, se morda moramo sami znajti na mestu živali. Izkoriščani in ujeti na ta ali oni način. 
Toliko časa se trudim vračati zemljo živalim. Ker vem, kako zelo rade jo imajo. 
In ob tem, ko jih opazujem, nikoli ne neham razmišljati o tem, da bi zemljo morali vrniti ne le živalim, ampak tudi ljudem…
Morda bi takrat, ko bomo tudi sami osvobojeni, bolje razumeli, kaj je tako zelo narobe v nasem odnosu do zivali. 
Nikoli ni prepozno. 
Nenazadnje, jutri je nov dan 
Foto: Pumba (mali Re) in Ksenija

Želite kokošim dobro? Samo pri miru jih pustite.

” Kot otrok sem včasih, ko je mama iz trgovine prinesla jajca, vzela eno ali dve. In potem sva ga s sestro dali pod deko, na radiator, in čakali, kdaj se bodo izvalili piščanci. 
Kot vidite, nisem imela pojma o kokoših. 
Ne takrat. 
In ne še cela tri desetletja potem. 
Naj se sliši še tako smešno, ni. 
O njih nimamo pojma. 
Da iz jajca iz police ne bo piščanca, saj kura nesnica v industriji svoj živ dan ne vidi petelina, sem spoznala povsem po naključju. Ko sem prvič v živo srečala kokoš iz industrijske reje v kletkah. Ta na fotografiji (foto Eden farmed animal sanctuary) je ena lepših. 
Drobna in krhka telesa, izčrpana do kosti. In tista mala rit, da človeku sploh ni jasno, kako lahko iztisne tako veliko jajce iz nje. 
Pohabljeni (odrezani) kljuni. Da se med seboj ne skljuvajo do krvi. V kletki pac ta vsejeda ptica nima dosti izbire, kajne. 
Največji šok je sledil, ko sem izvedela, da so v rejah piščanci moškega spola – torej petelini – prvi dan uničeni. Po pravilniku živi zmleti ali uplinjeni. Zdi se neekonomično, a malo ljudi se sploh zaveda, da kokoši nesnice niso te iste kokoši, katere pa jemo kot piščance. Ne priraščajo dovolj hitro, da bi se jih splačalo rediti. In potem imamo še dvoje. Po letu in pol (ali še prej), nesnost pade. Tako močno, da so vse kokoši v industriji poslane v klavnico. Zivele bi lahko 8 let! Od vseh zgoraj naštetih dejstev, pa me je najbolj osupnilo naslednje. Da kokosi nesnice znesejo 300 in vec jajc letno, so placale same najvecjo ceno in krvav davek. Skozi selekcijsko vzrejo smo nesnicam odpravili nagon kločenja – valjenja (čepenja na jajcih) in s tem moznost vzgoje potomcev. Kokosi, selekcionirane na nesnost, sploh ne vejo, kaj bi pocele z jajci. 
Skljuvajo jih in pojejo. 
Uspelo nam je izkoreniniti bistveno lastnost teh sicer tako izjemnih zivalskih mam. Da so še v rimskih casih rek “si kot da te je vzgojila kokoš, smatrali za izjemen kompliment. Ker ni ekonomicno, da kokos obsedi na jajcih. Ne sme! In ne. Uspelo nam je. 
Te dni poteka peticija zoper baterijsko rejo kokosi. Najdete jo tukaj. https://imasjajca.si
Podpisite jo. Seveda. 
Zato, da boste morda lazje zaspali. Vi. 
Ampak ce zares zelite dobro kokosim, potem jih je treba pustiti pri miru. 
Tako preprosto je to. 
In morda bodo nekega dne te danes od cloveka unicene ptice ponovno imele priloznost doziveti izkusnjo zivljenja kot cuteca bitja, katerih zivljenja so zanje najbolj dragoceno in edino kar imajo. Hvala, ker ste prebrali s srcem. “
(Ksenija Vesenjak Kutlacic)