” Dokler svinje na krožniku ne vidimo kot problem, vam jaz zaman ponujam rešitve”

Ne glede na to, kako zelo pomembna je konkretna pomoč konkretnim živalim v stiski, pa je poglavitna naloga naše organizacije ozaveščanje in izobraževanje. To je tudi razlog, da se na vsako povabilo medijev in drugih organizacij z veseljem odzovemo. Zelo dobro namreč vemo, kako redko dobijo prav rejne živali priložnost, da o njih nekdo spregovori ‘z druge perspektive’ in jih predstavi drugače kot smo tega  vajeni sicer, ko na farmske živali gledamo kot predmete – tovarne mleka, mesa in jajc.

Minule dni smo se tako z velikim navdušenjem odzvali povabilu Društva za zaščito živali Pomurja, da na posebnem dogodku – drugem srečanju Pomurskih veganov, spregovorimo o rejnih živalih. 

casovnica društvo koki ng copy

Predavanje je bilo nekaj posebnega, saj je bila poglavitna gostja, ki je  imela ‘nalogo’, da teorijo potrdi v praksi, naša ambasadorka, pred  zakolom rešena, zdaj že legendarna kokoška Frida.

In kljub temu, da ves čas poudarjamo, da se kokoška Frida prav v  ničemer ne razlikuje od drugih kokoši in da če imate radi kokoško  Frido, potem imate radi prav vse kokoši, pa nam kokoška Frida  kljubuje s svojo naravo.  Kot bi želela dokazati, da je vendarle drugačna kot ostale. Tako se v  družbi ljudi, hrane, parketa, izjemno dobro počuti, dobro prenaša  vožnjo in vmesne že malodane protokolarne postanke na tratah bencinskih črpalk in je pravzaprav zelo radovedna.  Na predavanju si je izbrala ‘svojega človeka’, h kateremu je sedla, ko  je bila utrujena.

predavanje frida3

predavanjefrida1

 

predavanje 2

 

predavanje10101

 

predavanjems010

Na predavanju z naslovom ‘ Rejne živali z druge perspektive” oziroma o pomenu sočutnega sobivanja med ljudmi, živali in naravo, je Ksenija V. Kutlačić, po katere idejni zasnovi je oblikovan Zavod Koki, spregovorila o temeljnih nalogah Zavoda Koki – torej kako in kdaj Koki konkretno pomaga rejnim živalim z iskanjem trajnega in varnega doma do naravne smrti na slovenskih kmetijah ter o ozaveščanju in izobraževanju o rejnih živalih in načrtovanih projektih. Znova je poudarila, v čem je smisel oziroma pomen ‘reševanja rejnih živali’, ki na prvi pogled zgleda pravzaprav nesmiselno – medtem ko vi rešite 2 kokoši, jih farmer v klavnico pelje 1000. In zdi se, da niste naredili ničesar.

predavanje koki33

 

” To seveda ni res, četudi odmislimo, kakšen pomen ima konkretna ‘reševalna operacija’ za to konkretno posamično žival, ki ji s tem spremenimo njen svet. Oziroma povedano drugače, če se vanjo vživimo in si predstavljamo, da bi bili mi na njenem mestu, bi bili veseli, če nas kdo reši.

Vendar, poudarjam, četudi odmislimo pomen za žival samo, ima to dejanje v luči ozaveščanja zelo velik pomen.

Prav na vsakem koraku, od samega začetka takšnega dejanja, ko neko žival torej vzamemo iz sistema reje, pa vse do tega, ko ji postavimo varen dom v naravnem okolju in zanjo skrbimo do njene naravne smrti, poteka en proces, ki žival postavi v ‘drugo perspektivo’.

Če pojasnim, najprej ko žival dobimo od rejca, ki se bo s takšnim odnosom do živali verjetno srečal prvič (že z načinom rokovanja s takšno živaljo v njegovi prisotnosti), nadalje, ko bo žival potrebovala veterinarsko oskrbo, se bo z zdravljenjem rejne živali tudi marsikateri veterinar srečal prvič.

Vi morate vedeti, da vsak, ki postane veterinar, postane zato, ker ima rad živali. Tudi sama sem tako razmišljala. Potem pa skozi učni proces začnemo deliti živali – na proizvodne, ki so skoraj predmeti, ter na tiste, ki jih zdravimo. Proizvodnih/rejnih živali nihče ne zdravi, saj to ni rentabilno (rentgen velike živali je takoj več kot 200 eur, kar je več kot nekdo lahko sploh zasluži z živaljo), zato razen redkih področij veterinarji niti nimajo izkušenj z zdravljenjem farmskih živali. In ko jim pripeljete takšno žival na zdravljenje, tudi v veterinarju prebudite nekaj, kar je morda nekoč verjetno vedel in verjel. Da v konceptu življenja ni razlike med psom, ki ga zdravimo in prašičem, ki ga zgolj pregledamo, preden gre v zakol, zdravimo nikoli oziroma zelo redko. 

Kadar pa potem takšne živali nastanite v krajih, ki so po svetu znana kot zatočišča (Farm animal sanctuary) ter odprete vrata ljudem, da te živali spoznajo v drugačni luči, kjer v ničemer ne služijo človeku, ampak preprosto sobivajo z njim in živijo to svoje edino življenje, je pa to daleč najpomembnejša vloga rešenih rejnih živali.

Kajti treba je nekaj vedeti. Vsi, ki se borimo za pravice živali, si ob tem seveda tudi prizadevamo, da bi živali umaknili iz cirkuških predstav, pa ukinili živalske vrtove in tako naprej.

Vendar ne moremo mi samo ukinjati in jemati ljudem, treba je vse te zadeve, danes zares zastarele prakse, kjer živali niso tretirane kot samostojna bitja s svobodno voljo, ampak do konca izkoriščene, nadomestiti z novodobmini, človeku, živalim in naravi prijaznimi praksami. Človek si želi stika z živaljo in k temu stremi, zato nikogar ne smemo prikrajšati za stik. In zakaj ne bi potekal v zatočišču, kjer bo otrokom podana prava informacija, kdo takšna žival zares je, namesto v živalskem vrtu ali cirkusu, kjer nihče ne bo dobil vpogleda v to, kdo ta žival zares je. ”

Ksenija je v nadaljevanju povzela tudi nekaj ključnih dogodkov, ki so botrovali, da se je organizacija Koki, ki stoji ob strani tej najbolj izkoriščani skupini živali na svetu, sploh oblikovala in na konkretnem primeru ‘reševalne akcije 100 kokoši iz kletk’ pojasnila, na kakšnih temeljih je zasnovana Koki. 

”Koki izhaja iz ene bistvene predpostavke in če je napačna, smo zgrešili v vsem.

In ta predpostavka je naslednja. Prepričani smo, da če bi ljudje vedeli, kdo rejne živali v svojem bistvu so, če bi se zavedali, da to niso predmeti prehrane, ampak živa bitja z vsemi občutki, problemi in vso prtljago, ki pripada pač vsakemu živemu bitju, torej, če bi jih zares poznali, ne bi nikoli tolerirali in jim povzročali takšnega trpljenja, takšnega življenja in smrti kot se to dogaja sedaj.

To je bistvu, naše izhodišče Zavoda Koki. Do tega pa mi nismo prišli na podlagi razprav in teorije, ampak na podlagi praktičnih izkušenj, ko smo pred letom iskali dom za 100 rešenih kokoši iz kletk. Mnogo ljudi, tudi sama, sem takrat prvič v živo videla, kako zgleda kokoš, ki vse življenje preživi v kletki – kako ima odrezan kljun, predolge kremplje, kako ne zna hoditi po travi in dviha noge do kljuna. Takrat so podobe teh ocufanih in le slab kilogram težkih izmolzenih kokoši nesnic, ki so bile namenjene za kurjo juho, ganile ljudi, da so jih vzeli pod svoje okrilje. Njihove podobe so ganile ljudi ne glede na to, kaj imajo sicer na krožniku. In to nam je dalo takrat zagon in smisel. Frida, ki je danes z menoj, je prav ena od teh 100 rešenih kokoši. Če bi ljudje vedeli, v kakšnih pogojih živi ‘zrezek’, ki sploh ni zrezek, ampak del živega bitja, ki si je želelo živeti kot naš pes ali mačka, tega ne bi tolerirali. ” 

predavanje333

Ksenija je na primeru posameznih oglasov iz spletnega mesta bolha.com prikazala našo percepcijo rejnih živali.

” Če pogledamo te fotografije natlačenih svinj v boksih, osem dni starih teličkov, privezanih s ketno, kuncev v kletkah z rešetkami, ki so v oglasih, je zelo jasno in očitno, kako mi te živali tretiramo. Ne tretiramo jih kot živali, ampak kot predmete. Oziroma slabše kot predmete. Avto oglašujemo lepše, postavimo ga ob plažo. Svinjo za potrebe slikanja natlačimo v majhen prostor. Stiske in trpljenja na njenem obrazu ne zaznamo, ker želimo na sliki prikazati kos mesa, oziroma 200 kilogramov mesa. ”

In kot je v nadaljevanju pojasnila, je težko ponuditi rešitev, če je ključna težava v tem, da ljudje ne vidimo problema. 

”Torej, brez pomena je, da vam jaz govorim, kakšne so rešitve, da tako grozljivega trpljenja živali ne bo več, če mi ne vidimo problema.

Povedano drugače – dokler svinja na krožniku za nas ni problem ali krava, ki vse življenje preživi privezana v hlevu za nas ni problem, vam jaz zaman govorim, kako problem rešiti. Če ga ne vidimo. Če smo naučeni, da te živali vidimo kot predmete.

Seveda obstaja rešitev, optimala rešitev problema je veganstvo, ampak najprej sploh morate videti problem, da boste želeli najti rešitev.  Zato želi Koki s pomočjo ganljivih zgodb iz življenja živali v ljudeh sloh prebuditi zavedanja, da gre za živa bitja. Nič ne pomaga, če vam govorim, da ne jest mesa, če je za vas meso isto kot kos kruha.

Želimo ljudi opomniti, da imamo velik problem, če brez pomislekov mečemo v nakupovalne košare salame, čevape, zrezke in nasedamo reklamam, ki v ničemer ne upoštevajo, da ne gre za predmete, temveč za živa bitja, ki se v ničemer ne razlikujejo od živali, ki jih sicer ne jemo in so naši družabniki.

Nihče na vsem svetu me ne bo prepričal, da obstaja razlika med puranom in mačko. Edina razlika je v našem načinu dojemanja obeh. To vem, ne iz teorije, ampak ker sama preživim 24 ur na dan z rešenimi rejnimi živalmi. In prav nobene razlike ni med mojo mačko ali mojim kuncem ali svinjo ali jagnjetom, ki smo jih nastanili po kmetijah in jih obiskujem.

Koncept življenja je isti. Ampak ko bomo na živali nehali gledati kot na predmete, ampak na živa bitja, ki jim s tem, ko jih nameščamo in zapiramo v kletke, trpinčimo in vozimo v klavnice – ko bomo dojeli, da to je problem, bomo rešitve našli sami od sebe.

Spet govorim iz osebnih izkušenj, kot človek, ki je vse življenje mislil in bil prepričan, da ima rad živali. In jim na vsakem koraku pomagal od nekda- nosil polže in deževnike čez cesto, pa v gorah pazil, da ne pohodi mravlje.

Pri tem pa v nahrbtniku nosil sendviče s pršutom, ker o živalih za prehrano nikoli nisem sploh razmišljala kot o živih bitjih, temveč o prehranskem artiklu, ki je ‘vzgojen za to’, da ga pojemo in je že skoraj predmet. Danes vem, da dlje od resnice ne bi mogli biti.” 

predavanjekoki

V ozadju celotnega predavanja so se vrtele fotografije posameznih rešenih živali, ki danes živijo na različnih koncih Slovenije, na posameznih kmetijah in lokacijah. Ksenija pa je opisala svoje izkušnje iz življenja puranov, kokoši, rac prašičev, kuncev.

Predstavila pa je tudi načrte in projekte, ki jih bo Koki izpeljala do konca letošnjega leta. Eden njih je Fridina domača kuhinja, ki bo ponujala ideje za tedenske jedilnike za hrano, ki ne škodi živalim, a hkrati koristi našemu zdravju, okolju in dobremu počutju nasploh.

Del jedi Fridine domače kuhinje je bil na voljo za degustacijo tudi na predavanju.

Okusne dobrote so pripravili prostovoljci in skupina pomurskih veganov, del namazov je prispeval gospod Stanko Valpatič iz produkcije K naravi. 

predavanjems2

 

 

predavanje02JPG

 predavanje7

predavanje6

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Predavanje z naslovom ‘O rejnih živali z druge perspektive’ oziroma o pomenu sočutnega sobivanja z živalmi, ljudmi in naravo, bomo pri Koki v družbi kokoške Fride ponovno ponovili septembra v Ljubljani. Zaključi pa smo ga takole: 

 

Besedilo: Brigita Voda 

Fotografije: Društvo za zaščito živali PomurjaPomurec.com

” Lahko primem jajce?”

Srečanja otrok in Koki ambasadorjev smo najbolj veseli. So namreč tisto, čemur pri Koki poleg konkretne pomoči farmskim živalim, dajemo največji poudarek, saj v sebi nosijo pomembno izobraževalno noto. Ker ljudem vračajo tisto, na kar smo v hitrem tempu pozabili – pristen stik z živalmi in naravo. 

Tako je del Koki ambasadorjev, ki živijo v vasici pod Krvavcem, v mesecu juliju obiskala manjša skupina otrok iz varstva Gozdni gusarji, ki deluje v sklopu Zavoda Naraven otrok.

otroci na obisku 3

Če pomislite pri sebi, kolikorat ste v naročju pestovali kokoš (ste jo sploh?), se ne bo zdelo prav nič nenavadno, če povemo, da je to tisto, česar se večina otrok najbolj veseli. V jati sta dve kokoški, ki jima druženje z ljudmi na ta način, ni odveč, to sta Frida in pišek Goldy. 

otroci na obisku 7

otroci na obisku kokoška frida 4

 

 

Daleč najbolj vznemirljivo doživetje za otroke (in mnoge odrasle – nič se ne pretvarjajmo, da vse vemo), pa je opazovanje, kako kokoška znese jajce. Gre za intimno doživetje, ki zahteva veliko potrpežljivosti tako s strani opazovalcev kot pernate dame.

otroci na obisku 18

otroci na obisku 22

otroci na obisku 16

otroci na obisku 13

Otroci pa so daleč najbolj navdušeni, ko lahko zneseno jajce primejo v roko. ‘Je toplo’, so navdušeni. In terja precej truda od kokoši, kajne? 

otroci na obisku 11

Med kunci je najbolj priljudna kunčica Belka, ki obožuje korenje, pa jabolka, pa tudi kruh, pa otroške vezalke, zato je prav ona tista, ki na pašniku Alica predstavi kunčji štab Koki ambasadorjev. 

otroci na obisku - belkica2

otroci na obisku 222

kunec-tonci

Otroci poleg blatnih čevljev, pa umazanih rok, domov odnesejo še Aleksandrovo pero in nekaj fotografij, da lahko izdelajo plakat doživetij. Ter seveda pomembno informacijo o tem, kdo rejne živali pravzaprav so. Da ne živijo v trgovskih centrih in skačejo iz poli salam. Da niso vijolične barve. In da v bistvu ne marajo pečice (račka Tačka pravi, da ji je v pečici preveč vroče in da ji ni prav nič všeč, če bi jo prelili s kakšno omako). 

račka tačka se kopa pomlad resize

 

pišek

Otroci spoznajo, da so tudi farmske živali samosvoje, včasih sitne, vražje glasne, avtonomne kreature, ki rade živijo svoje edino življenje v dostojanstvu in miru. In ti ob prvi priliki kljunejo zadnji kos kruha ali izmaknejo kos jabolka. 

otroci na obisku 001

Povedano po pravici, se trenutno obiski odvijajo na najmanjšem možnem kraju. Ker verjamemo, da je treba s tistim, kar imaš, v danem trenutku pač narediti najbolje, kar znaš. 

Vendar – če nam bo sreča naklonjena, Koki septembra začenja mali učni projekt, ki bo na veliko dostopnejšem kraju, primernem za širšo javnost. 

Se bomo pa z veseljem spominjali prav vseh začetkov in vaših prvih obiskov, ki so v minulem šolskem letu potekali v precej skromnih razmerah.

Ker smo bili preprosto prepričani, da to ne sme biti ovira, da ideja sočutja, miru in sožitja ne bi našla poti do ljudi. 

Srečko Petelin in njegova zgodba

Podarjanje živali na veselicah ali ob rojstnih dnevih in okroglih obletnicah je še vedno zelo pogosta praksa slovenskega podeželja. In Srečko je del prav takšne zgodbe. Bilo je avgusta, ko je skupino posameznikov, ki se je mudila na festivalu Sanje v Goriških brdih, presenetilo kikirikanje iz terase neke hiše.

Prihajalo je iz sila majhne kletke, v kateri je bil zaprt petelin.

Posameznike je zaskrbelo, da je tako majhna kletka neprimeren prostor zanj, zato so potrkali na vrata hiše in vljudno vprašali, zakaj je petelin v kletki. Prebivalci so jim razložili, da je bil glavna nagrada na neki prireditvi in so ga dobili, sedaj pa nimajo kam z njim.

Z največjim veseljem so ga predali ljudem, ki so ga nato odpeljali na kraj, kjer je danes ponosen vodja kokošje jate. 

 

 

 

Zgodba o Koki

Koki je kokoška, ki se je s svojo bistro in zvedavo naravo pred leti usedla v srca tistih ljudi, ki so kasneje ustvarili organizacijo za zaščito živali in jo poimenovali po njej.

Zdelo se je, da je v sebi prinesla prav poseben ključ – ključ, ki odpira človeška srca. Ksenija je o njej zapisala: 

” Tako malo se zdi, ko pomislim, da bo letos šele štiri leta, odkar nam je ata poklonil čisto prvo kokoš. Rekoč – da boste imeli jajca, če se že greste neko samooskrbo. Kokoš, ki smo jo domov pripeljali kar v kartonski škatli z luknjami, jo gledali kot malega pernatega vesoljca in klicali staro mamo, kaj sploh kure jejo. Medtem ko smo mi na horuk iskali priročnike o perjadi, pa nam je ona s svojo bistro, radovedno in zvedavo naravo odprla svojo knjigo. In nam kokošji svet pokazala skozi svoje oči onkraj človeških hotenj in meril.
Pripravljeni smo ji bili prisluhniti.
Ure je preživljala z nami na vrtu in se z menoj kregala za deževnike, pod orehovo senco ležala z otrokoma na blazinah, jezila sosede, ko ni priznavala meja. In pokomandirala vse mačke, da jim je sunila brikete iz garaže.
Njeno ime je bilo KOKI. Popeljala nas je v svet skozi svoje oči.
Mi pa smo spoznali, kako drugačen je ta svet od tistega, katerega tem čudovitim živalim namenja človek danes. Svet, kjer jih prisilimo v nenaravna življenja znotraj kletk, onemogočimo socialne stike in pobijemo, ko so stare komaj leto dni.
S svojimi telesi in pogosto žalostnimi zgodbami pa so ogledalo človeštva.
Večkrat bi se morali vprašati, koliko je sploh lahko vreden uspeh človeka, če je zgrajen na trpljenju in zmaličenju teles toliko milijard čutečih bitjih?

Čeravno je danes ni več med nami, pa ključ, ki ga je predala takrat, še vedno potuje dalje in odpira zaklenjena srca ljudi.