Miki

Mikija nam je prinesla družina, ki mu je želela omogočiti boljše življenje kot mu ga lahko nudi sama. Na pomoč so nam priskočili v skupini Dolgouh ter nam pomagali pri plačilu potrebnih veterinarskih zadev ter iskanju doma za Mikija. Miki je našel varen kraj v družbi druge kunčice pod skrbnimi rokami človeških družinskih članov. Srečno Miki!

Kozliček Filip

V soboto nas je poklicala gospa, ki je bila na obisku pri neki družini na Gorenjskem. Po spletu naključij je bila tam v času, ko naj bi čez eno uro prišel mesar po kozlička. Prosila nas je, če se da kaj narediti, da tako malo bitje ne bi šlo pod nož. Šlo je za vprašanje ene ure.

POMEMBNO 1: 
Vsakih 30 sekund na svetu prerežemo vratove najmanj 450 kozam. Samo v sekundah, ko ste sami prebrali zgornje vrstice, smo uplinili, prerezali vratove, potolkli najmanj 1500 prašičev, 63.000 piščancev, 1200 kuncev in tako dalje (http://thevegancalculator.com/animal-slaughter/). Živali pobijemo brez ali z malo slabe vesti,ki jo vedno upravičimo tako, da se nam zdi prav in nadaljujemo s svojim početjem. 

POMEMBNO 2: 
Kdo je torej kriv, če bi kozliček Filip bil ob pol osmih zvečer zaklan? Koki, ki fizično in finančno ne zmore reševati stotine podobnih primerov, katerih sporočila dobivamo vsak dan? Ali odgovornost preprosto nosi tisti, ki prereže vrat kozličku in vsi tisti, zaradi katerih to stori – ker kozlička potem pojejo? 

Kdo bi moral čuvati življenje živali? 

POMEMBNO 3: 
Polagamo vam na srce. 
Vsak od nas nosi v sebi rešitev za milijarde živali, ki ta trenutek živijo življenja daleč proč od naših oči in naših src, življenja, v katerih jim odvzamemo vse, kar imajo rade, zatremo njihove nagone in potrebe ter jih na koncu pobijemo. To počnemo, ker ne želimo ravnati drugače, ker smo navajeni tako in ker sploh našega krutega ravnanja ne postavimo pod vprašaj. In se nikoli vprašamo, ali je res prav. 
In dokler bomo to počeli, bo takih prošenj na tone. 

Kljub izredni finančni in časovni stiski zaradi urejanja Domačija Koki, smo kozlička rešili in namestili na eno od kmetij, ki ga je bila pripravljena vzeti začasno. Tam bo počakal na kastracijo in vse ostale potrebne zadeve. Potem bo iskal dom. 

PROŠNJA: 
Prosimo vas, če lahko pomagate z donacijami za kastracijo in ostale zadeve. 
Prosimo vas, da če poznate koga, ki bi ga vzel v svojo čredo pod našimi pogoji, nam to sporočite. 
Naša največja prošnja pa je, da se vedno ob takih primerih vprašamo, kaj lahko storimo, da bo kdaj drugače? Da torej prenehamo uživati hrano živalskega izvora. 
Tako bomo v organizacijah kot je Koki lahko lahko pomagali tistim živalim, ki pomoč potrebujejo zaradi zdravstvenih težav in so šibke. In ne počeli to, kar moramo sedaj – zdrave in energije polne živali reševali pred človekom! Filip je sicer čudovit. 
Hvala, ker ste prebrali in si morda vzeli k srcu. 
Hvala vsem, ki nam boste pomagali. 

Minka, dobrodošla!

Zgodba o Minki ali nekoga moraš imeti rad Pavle 

Pavle je kunec, ki je bil rešen iz nekega zajčnika, kjer je čakal na svoj klavrn konec, ko bi imel dovolj mesa. Vajen samote se ni razumel z ostalimi kunci, zato smo ga dali na lokacijo, kjer biva racman Jan. No, pred nekaj dnevi pa je prišla Minka. O njej lahko rečemo, da je izjemno dojemljiva kunka. Pod budnim očesom Jana sta se kunčji duši začeli vest kot bi se poznali vse življenje 
Zelo smo veseli. 
Nekoga moraš imeti rad Pavle… 
Ob tem naj se zahvalimo gospe Meliti, ki je s kunčico pripeljala njeno malo graščino, v kateri je bivala. 

Galadriel – prelepa zgodba, ki naj odpre zavedena srca ljudi

Včeraj smo bili povabljeni na prav poseben obisk, ki nam je močno vrnil upanje v ta svet.
Spoznali smo Galadriel, devet tednov staro pujsiko iz Savinjske doline, ki jo je Sanja kot le nekaj dni staro prašičje dete rešila pred takojšnjo smrtjo, saj je imela pruh in bila za odpis na neki kmetiji.
Sanja in njena hči sta malo Galadriel odpeljali veterinarki, ki je pruh operiral, jo negovali noč in dan ter jo sprejeli v svoj dom.

Galadriel je po pričakovanju zasedla ne le dom, ampak vso njuno srce.
Mala pujsja ambasadorka je ena sama sreča, ob večerih zaspi v objemu psov, ki jo čuvata kot punčico svojega očesa. Sanja je Galadriel ustvarila tudi svojo fb stran Lady Galadriel, kjer bo delila del njenega življenja in poskušala vsem nam približati življenja milijarde čutečih bitij, ki niso imele te sreče v življenju kot Galadriel. Mi pa bomo tej prelepi zgodbo stali ob strani in nudili vso podporo in pomoč, ki bo potrebna.
Tako lepa zgodba je, da človeku mora da seže v srce!

Foto: Sanja Petrovich

Foto: Sanja Petrovich

Foto: Sanja Petrovich

Foto: Sanja Petrovich

Foto: Sanja Petrovich

Foto: Sanja Petrovich

Foto: Sanja Petrovich

Foto: Sanja Petrovich

Foto: Sanja Petrovich

Foto: Sanja Petrovich

Foto: Sanja Petrovich

Foto: Sanja Petrovich

Foto: Sanja Petrovich

Luciano, dobrodošel !

Lucianova življenjska zgodba je zgodba o drobnem in nemočnem pernatem bitju, ki mu je bilo namenjeno, da prvi dan svojega življenja v valilnici, kjer je prišel na svet, pristane v v mlinu za mletje piščancev.
Ker je na svet prišel kot “nekoristen petelin”, ki ne bo nesel jajc. 
 
Lucianova zgodba pa je tudi zgodba o jopiču nekega dekleta.
Jopiču, v katerega se je prestrašen stisnil. In skrivaj odšel tja, kjer je bil jopič doma…
 
 
V varnem in ljubečem okolju je zrastel v nežnega, zvedavega, bistrega in prelepega petelinčka. Ki je svojo sorodno dušo našel v dekletu, ki ga je pred dvema mesecema rešila pred smrtjo. 
In se sedaj, ko odrašča, odločila, da je čas, da pernati fant zaživi s kokošjo jato.
 
Tako je postal del naše male Kokijeve barke.
 
 
 
 
OPOMBA
Zmotno je misliti, da zaradi človeške potrošnje jajc nihče ne umre. V jajčni industriji so vsi piščanci moškega spola – torej bodoči petelini – živi zmleti v mlinu ali uplinjeni prvi dan svojega življenja, ker niso “koristni” (pravilnik o uničenju enodnevnih piščancev). Niso koristni za človekove ne-nujne potrebe. Skozi svoje oči so njihova življenja kot naša nam največji dar…
 
 

Otroci med Kokijevimi živalmi

Minuli teden so nekatere Kokijeve živali obiskali otroci iz gozdnega varstva Naraven otrok . Ksenija je predstavila zgodbe živali, predstavila njihova življenja nekoč in danes, sprehodili smo se okoli ograj in jih opazovali, tiste, ki so nas spustili v svojo bližino, pa nežno pobožali. Druženje je bilo kot vedno v obojestransko veselje in zadovoljstvo. Svet skozi otroške oči je prelep! 

Mala Pikica in njeno novo življenje

Se spomnite male pujsje bande, ki je iskala nov dom, saj na dotedanji kmetiji zanje niso zmogli več primerno skrbeti?

Najprej je dom našla najmlajša, le nekaj mesečna pujsika, ki smo jo poimenovali mala Pikica. Družina, ki se je odločila, da jo sprejme v svoj dom, jo je najprej začasno namestila v konjski boks, saj so potrebovali čas, da ji postavijo varno in trdno zavetje in ograjo.

Pred nekaj dnevi je njen prostor pod soncem dobil končno podobo.

Foto: Jasmina D.

 

Zgodba se je za Pikico in njeno bratovščino resda končala dobro. Vendar se za ogromno pujsov, vietnamske ali kakšne sorodne pasme, ne konča. Pogosto si jih ljudje omislijo kot družne živali in jih v svoje domove sprejmejo brez da bi se pozanimali, kdo te čudovite, vendar izjemno radovedne, pametne in zvedave živali so. Priporočamo v branje članek Odraslih mini prašičev v velikosti čajne skodelice ni.

 

Odiju v slovo

Sinoči nas je zapustil Odi. Nekaj minut pred osmo zvečer mu je odpovedalo srce. Zgodilo se je v trenutku. Na tem mestu objavljamo zapis Ksenije, ki je z družino delila njegov nežen, zvedav in iskriv pogled na svet. Morda vam bo njegova zgodba pomagala, da boste lažje razumeli, zakaj se borimo za nevidne živali med nami. 

” Odi je bil naše čisto prvo malo prašičje detece. Ko smo ga tri leta nazaj tistega lepega avgustovskega dne pripeljali na sprednjem sedežu starega razdrapanega vozila, bolj za šalo kot zares (z otrokoma smo rekli – kaj pa če bi imeli pujska), se nam niti sanjalo ni, kako zelo močno bo spremenil in zavedno zaznamoval naš družinski, še zlasti pa moj svet.
Ime sem mu dala Odi – izpeljano je iz besede odojek. Tako so mu rekli gospodarji.

Jaz pa sem mu rekla “mali grdobec” in se od srca smejala, kakšna mala vesoljska kreatura z velikim rilcem in ogromnimi uhlji, da se zdi, da bo z njimi vsak čas poletel, je prišla med nas.

PUJSEK-ODI

pujsek odi in otrok

pujsek

On pa je mljaskal jabolčka, me prosil za palačinke in se s tistim rilcem prerinil v moje naročje ter v manj kot 24ih urah zasedel vse moje srce, ki nikoli dotlej ni utripalo za živali njegove vrste.
Za prašiče.

No, zasedel je tudi kavč v dnevni sobi. Se naučil prinesti palico in jo zamenjati za palačinkico.
Ker človek, ti sploh veš, kaj so palačinke!?!
To je nekaj najboljšega na celem svetu. Saj veste.

pujs-odi-spi

pujsek odi

pujsek odi na sprehodu

Nikoli ne bom pozabila trenutka, ko se je nekega dne zazrl v okno s takim hrepenečim pogledom.

pujsek in okno - odi resize
Čeprav tik pred zimo, smo mu postavili pašnik.
Rekli smo zato, ker v življenju štejejo trenutki. Naj bo srečen. Mi pa z njim.

odi dirka po travi

odi-frida-pisek
Na pašniku je ril, ko je sijalo sonce. Na pašniku je ril, ko je lil dež.

odi in ksenija resize
In pil življenje.

odijev prvi dež

Včasih pa živce, če je prelomil ograjo. S kokoškami je sklenil neverjetno zavezništvo. Preril zemljo in jim na plan zbezljal njihov najljubši plen – deževnike.

In potem smo skupaj stopili v naš prvi december.odi-pujsek-trava-koki

Vzljubili smo ga tako zelo močno, da bolj skorajda ni mogoče imeti nekoga rad.
Čakal nas je pred vrati, zaspal pokrit z odejico, kradel pouštre otrokoma, ko sta gledala nedeljski živ žav.
In v trenutku, ko se je zdelo, da smo ena najsrečnejša velika pisana družina na celem svetu, se je zgodilo.
Odi je obolel za deformacijo, zaradi katere je praktično čez noč /natančneje dan postal hrom na zadnje noge.

odi in ksenija ko bere 2

Takrat se nam je podrl svet.

Tak tisti čisto nov svet, dotlej neznan svet, ki je v nekaj mesecih zrastel iz ene same ljubezni.
Podrl se je vsem, vendar še najbolj meni.
Vsak, ki je nesebično kadarkoli ljubil nekoga, bo to razumel.

Minili so tedni, kaj tedni, pretekli so meseci, preden sem razumela, da so v življenju stvari, ki se jih preprosto ne da spremeniti in jih bo treba sprejeti. Da Odi preprosto ne bo več hodil. Da ne bo nič pomagalo, če se bom krivila, da je morda pojedel preveč palačinkic namesto vitaminov.
Da ne bo nič pomagalo, če sem bom še stokrat vprašala, zakaj tisti usodni dan nisem šla najprej k njemu, šele nato pa na računalnik. Da ne bo nič pomagalo ukvarjati se s stvarmi, ki se jih več ne da spremeniti. In da bo treba pogledati naprej.
In potem smo se navadili in sprejeli njegovo novo življenje. Življenje, ki bo pač preprosto drugačno kot smo ga zanj načrtovali.

On pa je svoje življenje začel deliti z nami še bolj tesno kot kadarkoli.

odi-ksenija

 

Svoj prostor si je izbral na hodniku, zelo glasno zagodrnjal in nakazal, kdaj mora lulat in kakat, da smo prinesli pleničko. Ob njem smo preživeli ure in ure, on pa je sedel in rad poslušal instrumentalno glasbo, se jezil na mačke, ki so ga preskakovale ter nežno vsak večer zaspale ob njem.
Neredko smo bili vsi z blazinami ob njem in brali.

pujsek odi spancka in mi mu beremo

Jaz sem svojo malo pisarno preselila k njemu na hodnik na stopnice. In tam so potem nastajale zgodbe in objave, ki so preko Kokija počasi začele spreminjat svet večim živalim.

odi, kosmiči 2 resize
Ko je zapadel sneg, smo zimo ustvarili na hodniku s kepami snega, on pa je vse razigrano goltal.
Kaj ti bodo noge, če imaš domišljijo, da letiš.
Ko je prišla pomlad, smo izkopali koreninice, zemljo, regrat in deteljo, pa prinesli pomlad k njemu. Če že on ni mogel ven.

odi-krofe bi!

Ko je sijalo poletno sonce, smo ga zapeljali pod okno, da so ga božali večerni žarki. Svoj ritem smo prilagodili njemu.
On pa se je z neizmernim empatičnim značajem, radovednim pogledom, trmoglavostjo in igrivostjo naselil v sleherno kapilaro naših teles in polnil več kot dve leti našega življenja. Spremljal živali, ki so prihajali v naše zavetje, jih videl odhajati, bil moja opora,ko sem jokala, ko mnogim ni uspelo.

pujsek odi

Zadnje mesece se je stanje poslabšalo. S težavo je sedel, sprednje nogice niso vzdržale telesne mase. Kljub temu, da je jedel skromno kalorično hrano. Telesa pujskov so gensko zdeformirana tako, da v kratkem času pridobijo čim več mase. Ne glede na to, kaj jedo. Bil je pasme, ki ima celo eno dodatno rebro. S težavo se je obrnil in bil pri tem precej zasopel. Vedeli smo, da njegovo srce ni močno.

Pravijo, da nihče ne odide prej, preden ne izpolni svoje naloge, s katero je prišel na ta svet.
V treh letih bivanja z njim, sem zaradi njega spoznala prašičjo naravo v dno duše. Tako intenzivnega sobivanja verjetno nikoli več ne bom deležna z nobenim bitjem pod soncem – ne človekom ne živaljo.
Odprl nam je pogled v svet tako močno nerazumljenih, nevidnih bitij. In tako sem v obdobju treh let v vsakem prašiču začela prepoznavat njega. Osebnost, ki je lastna njim. Osebnost, v katero smo se tako močno zaljubili. Ne da bi se zavedala, sem začela pomagati prašičem. In kot bi oni čutili, so pomoč in zavetje našli pri meni.

Prišla je Dorica, ki v svojem imenu nosi Odija…prišel je Pumba. Prišla je Stella. Prišel je Teo, ki sem mu našla dom. Iz dneva v dan so začeli prihajai klici za nasvete o prašičih, za pomoč…postali so moj svet. In oni so me sprejeli v svojega.

In sinoči se je zgodilo. Bil je sila čuden in žalosten dan.
Dopoldan sem se odpeljala na kmetijo, od koder smo rešili pujso Čoki. Razlog je bil, da si nisem mogla izbrisat iz glave naslednje podobe. Ko smo Čoki, ki ni želela iz grozljivo majhnega betonskega hleva, ki spominja smao še na taborišče, vlekli ven – so se trije mali pujski (ne njeni, njenih že davno več ni) vlekli za hlačnico gospodarja, naj jo pusti. Branili so jo. Ne vedoč, da ne bodo sami nikoli stopili iz stavbe, ki spominja na taborišče. In da je ona v tistem trenutku rešena. Ta prizor mi je sedaj, ko je tudi Čoki na varnem in noben človek nad njo ne bo dvignil roke, hodil pred oči.

Zato sem se odločila, da grem in se pogovorim z gospodarji.
Ne vem, kaj sem pričakovala, vsekakor pa veliko preveč.
Ko smo se pripeljali tja s presenečenjem zanje, smo naleteli na mlako krvi pred hlevom. Če bi bili le nekaj trenutkov prej…
Srečanje ni prineslo nič dobrega.Bilo je polomija.
In tisti mali rilčki ne bodo nikoli videli sonca in bodo zavedno zaman čakali dan, da se vrata odpro.

Ko sem prišla domov, sem malo pred osmo zvečer odšla peš do Čoki. Odi je spal, otroci in Luka so gledali poročila. Vse je bilo mirno, vse narejeno. Šla sem do Čoki, da jo pobožam, da skomunicirava na njen način. Da ji povem, da sem jih obiskala. Ampak da so ljudje, ki se jih ne da spremeniti.
Še s tako veliko mero ljubezni in potrpljenja.
Nimam tistega, kar bi želeli. Nočejo od mene. Nisem prava. Nimam moči, da rešim pujske ki jih ne dajo.

Ko sedim ob Čoki (ona pa se jezi, da naj drugič prinesem jabolka in ne cmerastega obraza), priteče moj mali junior Teo. In pravi – mami, takoj leti gor. Oči pravi, da bo Odi umrl.
Ko sem pritekla, je umrl. Vsega skupaj je trajalo 30 sekund. V trenutku. Odpovedalo mu je srce.

Naše pa bo zavedno utripalo zanje.
Vsak pujsek je Odi. Vsaka žival je Odi.

V sebi nosijo dragocen dar, ki je onkraj tega, kar smo sploh zmožni dojeti.
In danes je Odi predal zadnje in najpomembnejšo lekcijo meni in moji družini – kako je, ko odide družinski član.
Praznina je.
Luknja je.
In sčasoma bo bolje.
Žalost je pač žalost. Tukaj ne gre kaj dosti narediti. Treba jo bo izjokati. Pa naj traja kolikor traja. Tudi solz enkrat zmanjka.

Nikoli pa se ne bomo nehali boriti za te male rilčke, stlačene za temnimi zidovi hlevov in rešetk, kjer jih nihče ne vidi in sliši. Oni pa s takšnim veseljem, upanjem in zaupanjem zrejo v človeka in čakajo sonce…

Odi, naj ti bo zemljica lahka. Počivaj v miru. Tvoja Ksenija

 

odi-ksenija

 

Čoki

Pujsa, ki danes s svojo velikostjo, dobrodušno, a vseeno plašno naravo, jemlje dih, je vse svoje življenje preživela za kamnitimi zidovi nekega hleva, kamor je le redko posijalo sonce.

Oglas za Čoki na bolhi

Na svet je ljubeče spravila več deset malih pujskov, katerih življenja pa so ugasnila že davno preden so se sploh dobro začela. Neredke je slišala v zadnjih krikih. Luč in radost v njene oči ji je vrnila gospa, ko je bila Čoki kot odslužena svinja na prodaj za zakol.

Vsa zemlja, prelepa hiša, ki je od takrat njen pravi dom, ji ne more vrniti malih rilčkov. Pa vendar se bomo trudili, da bo spoznala, kaj pomeni živeti življenje pod svobodnim soncem brez strahu, da bi kdaj kdo nad njo dvignil roko. Sredstva za Čoki smo v mesecu februarju (prevoz, gradnja zavetja…) zbrali s pomočjo dražbe umetniških slik akademskega slikarja gospoda Pavola Tesarja, ki nam jih je poklonila gospa Bernarda iz Ljubljane. 

 

Prevozi živali

Pred dnevi je svetovni splet preplavil le nekaj sekund dolg posnetek, ki pa človeka globoko zaboli. Iz tovornjaka, ki je prevažal krave, je štrlela kravja noga. Voznik je ustavil in se trudil, da bi jo potisnil nazaj v vozilo. Posnetek je sprožil val ogorčenja, predvsem pa pred nas znova postavil ogledalo. 

Medtem ko z vso skrbnostjo spremljamo skoraj vsak vdih nam dragih živali in skrbno čuvamo njihove zdravje, pa so noge nekih drugih živali onkraj naše zaščite.
Za poškodovano nogo, ki jo je krava v trenutku stiske, nemoči in obupa potisnila skozi rešetke transportnega vozila, se ne bo brigal nihče. Ker pripada nevidnim živalim. Čez nekaj ur bo verjetno le še ena od tisočih nog, ki visijo v klavnici. Ta trenutek poteka tudi obsežna kampanja proti prevozu živih živali. Peticijo lahko podpišete tukaj: http://www.stopthetrucks.eu/en/?lang=sl Obširno razlago o celotni kampanji pa najdete tudi TUKAJ. 

V razmislek. Živali niso na teh tovornjakih zaradi sebe. Ampak zaradi nas. V stresu, stiski in nemoči se ne peljejo na lepše. Ampak v klavnico. Ker mi tako želimo.