Jaka in Smrketa

Ne, ne da se spremeniti sveta cez noc. 
Ampak. 
Lahko pa svet takoj tukaj in zdaj spremenimo nekomu.
In danes je bil en tak dan. 
Verjetno se boste spomnili objave, ce lahko pomagamo pri iskanju doma za dva pujsa – Jaka in Smrketo, z ranca, kjer pa gospa zanju zaradi osebne stiske in tezav ne zmore vec skrbeti. Dnevi so jima bili steti, cloveska stiska je vcasih zares nepredstavljivo globoka, da pomisli na najhuje. Zase in seveda nastradajo tudi zivali. 
Preprosto ne bi bilo prav, da se bi njuna zgodba zaradi cloveskih napak, ki so Jakca in Smrketo spremljale vec let, prava saga, koncala najslabse. 
Tako smo z zdruzenimi mocmi danes odsli k njima. Po njiju. Najprej po Jaketa. 
Ga odpeljali k veterinarki Cvetki, ki je opravila nekaj nujnih posegov in pregledov. 
Jutri gremo po Smrketo. 
Obema smo nasli en majhen kos zemlje. 
Da zazivita v miru, da ona shujsa, da se Jaketu hormoncki malo polezejo. In potem vidimo, kako in kaj dalje. 
Ne, ni enostavno. Ker to med drugim pomeni dvoje ust, rilcev, vec. Ampak drugace ni slo. Nihce ju ni zelel iz srca. 
Hvala Simoni, Anji, Gorazdu. Pa veterinarski ambulanti Pika https://m.facebook.com/PIKAVET/ iz Maribora, ki je na svoje storitve dala velik popust zato, ker gre za dober namen. Gorazd in Anja bosta jutri zbila leseno kisto, da jo bomo imeli trajno za prevoz. Hvala Simoni, ki je pomagala naloziti Jakca danes in objela cloveka v stiski. 
Veste, nismo pomagali le njima. Imela sem obcutek, da smo pomagali tudi so-cloveku. Ki se je znasel v stiski kot se lahko vsakdo izmed nas. 
Od srca bomo hvalezni tudi vam, ce nam boste pomagali pokriti strosek veterine v visini dobrih sto evrov. Izjemno. Ne bomo zmogli delat licitacij ali hodit na posto z izdelki, ker enostavno ne gre. Ne zmoremo. Pred nami je aprilska akcija ograjevanja pasnika, les se vozi na kup, dan ima premalo ur. Zdaj moramo vso energijo usmerit v to, da jima bo preprosto lepo. Da zazivita med svojimi. 

 

Baba

Pujsa Baba je prišla na Domačijo Koki iz precej zapletene zgodbe. Partnerski odnos med dvema človekoma je razpadel in se končal precej slabo. Ob razhodu je ne eden ne drugi nista mogla vzet s seboj, saj je nista imela kam za dat. Na koncu jo je gospod pripeljal na vrat na nos, saj se v vseh tednih ni našel nihče, ki bi jo lahko namestil. Baba je prišla v precej žalostnem razpoloženju. Prašiči so izjemno empatične živali in kaj hitro nase prevzamejo človeške stiske. Tudi ona jih je. Tako je več dni samo ležala zakopana v seno in ni pokazala niti najmanjše želje po druženju, hrani ali nasploh življenju. Vsaka žival je osebnost zase, zato smo tudi njo sprejeli takšno kot je. Predvsem pa smo jo spustili iz hlevčka in prepustili, da začne sama iskat hrano, zavetje in družbo. Način, s katerim smo pristopili k njenemu razpoloženju, se je izkazal za zelo dobrega, saj je nenadoma oživela. Danes je ena takšna prikupna pujsa, ki včasih godrnja, se pride pocartat, rada papca in obožuje svoj novi dom. 

Je naša in je vaša. Hvala vsem, ki nam jo v projektu sponzorstva živalim pomagate preživeti. 

Mario in Pumba – ena najlepših zgodb čezvrstnega prijateljstva

Ovnčka Maria smo januarja pred dvema letoma rešili kot nebogljeno jagnje, ki ni moglo hoditi ter ga spravili gor dobesedno v plenicah in varnem zavetju tople hišne sobe. Drugače pač ni šlo. Pumba – mali Re kot mu pravimo, ki ga v življenju ni čakalo nič dobrega, si je pot na svobodo nekaj mesecev pozneje ob nek reki izboril sam . 
Sobivala sta vsak na svojem pašniku. 
Včasih je Mario preskočil k njemu, včasih pa mali Re ležal ob ograji Maria. Potem smo ju združili. 
Mario ga greje, ko je hladno. 
Pumbi seveda to ni dovoj, pa si znosi vso seno iz njegovih jasli – k sebi, ker postelja iz sena in slame mora biti trimetrska, če še ne veste !  
Ampak ga v zameno čuva in vodi kot bi to znal le malokdo. 
Ko smo se selili, je bil edini način samo ta, da gresta v prikolico oba skupaj. Najprej Re. In Mario mu je zaupal in sledil. Med vožnjo je Mario miril Pumbo, ker pujsi so pač drama queen. Glasni drama qeeen:) 
Drug v drugem prepoznavata nekoga, brez katerega bi bila njuna življenja danes čisto nekaj drugega. 
Prelep občutek je biti del takšne zgodbe. 
O tem ne pišejo učbeniki, tega se ne da prebrati v reklamah, pravzaprav vam tega ne bo povedal nihče. 
O kompleksnih odnosih, ki jih živali tkejo med seboj in tudi z nami. 
Milijarde živali. 
In edina razlik med Mariovo in Pumbovo zgodbo in ostalimi, je ta, da jo imata nekomu za povedati. 
Ker jo za razliko od milijarde drugih, lahko….

Bukica – zgodba upanja

Je ze tako, da nam je ocitno namenjeno, da leto zakljucimo z eno prelepo zgodbo. V nedeljo 24. decembra smo se odpeljali po Bukico. Ampak zaceli bomo z zgodbo deset mesecev nazaj. 
Pred desetimi meseci je gospa Natasa na svoj najet kos zemlje vzela pujso. Kar od sosedov, ki so jih redili za koline. Poimenovala jo je Bukica. Pujsa je rastla, a najvec prostora ni zavzela v sadovnjaku in travniku, ki si ga je delila s kokosmi in ovckami, ampak v srcu gospe Natase. Ki ji je bila kot mama. 
Vendar je zivljenje nepredvidljivo. Zemlja, ki jo je imela druzina v najemu, z novim letom ne bo vec njihova, obcina jo jemlje nazaj. Gospa Natasa pa je v blok ne more vzeti. Iskala ji je dom. Tak, en varen, trajen, ljubec. Kot ga je imela pri njej do sedaj. Njuna navezanost nam je mocno segla v srce. In odlocil smo se, da gospe in mali Pupiki kot jo klice, pomagamo. In postala je del Kokijeve zgodbe. 
Veste, to smo. 
To delamo. 
Zaradi milijarde zivali, ki nikoli in nikdar ne bo obcutilo niti kanca ljubezni kot ga je Bukica. 
In to bomo delali vedno. Preden sedemo k praznicni mizi naj se od srca zahvalimo vsem “Natasam” med nami. Ki so nekoc, sedaj ali bodo tako kot ona v zivalih od prvega trenutka prepoznali nekoga. Nekoga, zaradi katerega clovek joce ob slovesu. 
Taksni ljudje so redki, a so luc 
Bukica je ze v novem domu in caka krompir od Natase 

 

Ko so življenjske zgodbe živali navdih

Neredko se življenjske zgodbe rešenih živali dotaknejo najglobjega kotička naše duše.  In potem se želja, da bi bil svet za milijatde živali vendarle drugačen, odaraža v sporočilih tudi preko ustvarjalnih del in umetnosti. 

V DELU PRIPEVEK 

Kiki in Koko

Petelin Lučko je bil kar nekaj mesecev brez svoje jate. Srecko Petelin svojih kokosi ni odstopil (in one niso marale Lucka). Rekli smo, da bo ze prisel cas in njegove kokoske. In potem je prislo pismo z eno tako mocno ganljivo zgodbo o dveh kokoskah. Kiki in Koko. Ki isceta najboljsi dom pod soncem. Danes sta prispeli. Luckota razganja od srece 😍 Razkazal jima ke vso posestvo, ves cas ju spremlja in se obnasa kot da je nanje cakal vse zivljenje. Zveni znano, kajne…vse svoje zivljenje…

 

Dijakinja Ajda obiskala živali, ki jih bo naslikala

Ko smo v mesecu maju imeli predavanje dijakom in dijakinjam na Drugi gimnaziji v Mariboru, na je ob prihodu pričakala čudovita risba pujsa in piščančka.

Njena avtorica je bila učenka Ajda. Izvedeli smo, da v okviru likovnega krožka ustvarja prelepe podobe prav teh živali. Ajda nam je risbo poklonila, mi pa smo jo uvrstili v poletno Kokijevo dražbo, s pomočjo katere zbiramo sredstva za živali na Domačiji Koki 

(Dražba še vedno poteka na fb strani tukaj). 

Ajda pa je dejala, da lahko pomaga živali tudi tako, da pripravi nekaj njihovih portretov.

Tako je včeraj obiskala živali na Domačiji Koki.

Srečanje je bilo v obojestransko veselje.

Komaj čakamo prelepih podob in se zahvaljujemo Ajdi za vso skrbnost, ki jo namenja živalim. 

Miki

Mikija nam je prinesla družina, ki mu je želela omogočiti boljše življenje kot mu ga lahko nudi sama. Na pomoč so nam priskočili v skupini Dolgouh ter nam pomagali pri plačilu potrebnih veterinarskih zadev ter iskanju doma za Mikija. Miki je našel varen kraj v družbi druge kunčice pod skrbnimi rokami človeških družinskih članov. Srečno Miki!

Kozliček Filip

V soboto nas je poklicala gospa, ki je bila na obisku pri neki družini na Gorenjskem. Po spletu naključij je bila tam v času, ko naj bi čez eno uro prišel mesar po kozlička. Prosila nas je, če se da kaj narediti, da tako malo bitje ne bi šlo pod nož. Šlo je za vprašanje ene ure.

POMEMBNO 1: 
Vsakih 30 sekund na svetu prerežemo vratove najmanj 450 kozam. Samo v sekundah, ko ste sami prebrali zgornje vrstice, smo uplinili, prerezali vratove, potolkli najmanj 1500 prašičev, 63.000 piščancev, 1200 kuncev in tako dalje (http://thevegancalculator.com/animal-slaughter/). Živali pobijemo brez ali z malo slabe vesti,ki jo vedno upravičimo tako, da se nam zdi prav in nadaljujemo s svojim početjem. 

POMEMBNO 2: 
Kdo je torej kriv, če bi kozliček Filip bil ob pol osmih zvečer zaklan? Koki, ki fizično in finančno ne zmore reševati stotine podobnih primerov, katerih sporočila dobivamo vsak dan? Ali odgovornost preprosto nosi tisti, ki prereže vrat kozličku in vsi tisti, zaradi katerih to stori – ker kozlička potem pojejo? 

Kdo bi moral čuvati življenje živali? 

POMEMBNO 3: 
Polagamo vam na srce. 
Vsak od nas nosi v sebi rešitev za milijarde živali, ki ta trenutek živijo življenja daleč proč od naših oči in naših src, življenja, v katerih jim odvzamemo vse, kar imajo rade, zatremo njihove nagone in potrebe ter jih na koncu pobijemo. To počnemo, ker ne želimo ravnati drugače, ker smo navajeni tako in ker sploh našega krutega ravnanja ne postavimo pod vprašaj. In se nikoli vprašamo, ali je res prav. 
In dokler bomo to počeli, bo takih prošenj na tone. 

Kljub izredni finančni in časovni stiski zaradi urejanja Domačija Koki, smo kozlička rešili in namestili na eno od kmetij, ki ga je bila pripravljena vzeti začasno. Tam bo počakal na kastracijo in vse ostale potrebne zadeve. Potem bo iskal dom. 

PROŠNJA: 
Prosimo vas, če lahko pomagate z donacijami za kastracijo in ostale zadeve. 
Prosimo vas, da če poznate koga, ki bi ga vzel v svojo čredo pod našimi pogoji, nam to sporočite. 
Naša največja prošnja pa je, da se vedno ob takih primerih vprašamo, kaj lahko storimo, da bo kdaj drugače? Da torej prenehamo uživati hrano živalskega izvora. 
Tako bomo v organizacijah kot je Koki lahko lahko pomagali tistim živalim, ki pomoč potrebujejo zaradi zdravstvenih težav in so šibke. In ne počeli to, kar moramo sedaj – zdrave in energije polne živali reševali pred človekom! Filip je sicer čudovit. 
Hvala, ker ste prebrali in si morda vzeli k srcu. 
Hvala vsem, ki nam boste pomagali. 

Minka, dobrodošla!

Zgodba o Minki ali nekoga moraš imeti rad Pavle 

Pavle je kunec, ki je bil rešen iz nekega zajčnika, kjer je čakal na svoj klavrn konec, ko bi imel dovolj mesa. Vajen samote se ni razumel z ostalimi kunci, zato smo ga dali na lokacijo, kjer biva racman Jan. No, pred nekaj dnevi pa je prišla Minka. O njej lahko rečemo, da je izjemno dojemljiva kunka. Pod budnim očesom Jana sta se kunčji duši začeli vest kot bi se poznali vse življenje 
Zelo smo veseli. 
Nekoga moraš imeti rad Pavle… 
Ob tem naj se zahvalimo gospe Meliti, ki je s kunčico pripeljala njeno malo graščino, v kateri je bivala.