Miško in Mika

Zgodba o Mišku in Miki ali ko spregovori ljubezen 

Minuli petek smo izpolnili obljubo, ki smo jo lani septembra dali biku Mišku, da bo pri nas na Domačija Koki našel svoj mir in imel svoj dom. Njegova zgodba se je zacela precej zalostno – vec tukaj
Potem ko je bil resen gotove smrti, pa je skoraj leto dni prezivel pri cudoviti druzini, ki se ga je trudila socializirati.
Uspelo jim je. 
Medtem pa smo mi smo pripravljali pasnike, gradili hlevcke in se pripravljali na njegov prihod. 
Vmes se nam je zgodila krava Mika in prisla k nam.
Njena zgodba tukaj. 
Mika je na nasi kmetiji prav potrpezljivo dneve prezivljala z ljudmi, kozami, pujsi, kokosmi, mucami. In se hrepenece ozirala na sosedov pasnik s telicami. 
Ampak svet ni nastal v enem dnevu. In tudi nas, Kokijev svet gradimo in nastaja pocasi. 
Mika je imela vso potrebno potrpljenje. 

Potem smo pripeljali Miška. 

Že ko smo zagrajevali pašnik, je Mika legla in strmela – tokrat ne v telice na sosedovem pašniku, ampak v gozd. Kot da bi ga pričakovala. 

Ko sta se srečala, se je zazdelo, da ga je cakala vse zivljenje
Zakaj smo vsi imeli solzne oci, pa v fotografijah.

Veste, med nami so povezave, ki jih vcasih nismo zmozni razumeti. A to ne pomeni, da ne obstajajo. 
” In every way that matters, we are all the same”

Hvala vsem, ki ste pomagali v njuni zgodbi. Se posebej gospe Barbari z druzino. In Bostjanu, ki je Miska resil. 

Ko je bil Miško še na poti, se je Mika ulegla na pašnik in strmela v gozd. Potem je šla pit na zgornji del travnika.

Medtem je prispel Miško.

Tukaj sta se prvič zagledala. Ona se je zgoraj odžejala in se vrnila na pašnik.

 

Odkar sta se povohala, sta nerazdruzljiva.

 

Tukaj ga je odpeljala pokazat svoj Dom. Kje spi, je, caka seno.

Miko smo prenehali mazat proti muham in obadom, saj se med seboj ves cas lizeta in negujeta.

Mikino drevo je sedaj njuno drevo.

Sofijina zgodba – Kokoš za darilo ob rojstvu hčerke

” K nam je prišla tako, kot nobena žival ne bi smela priti – kot darilo, ” je klic na Kokijev telefon začela gospa Helena minulo soboto, ko smo z lopatami in krampi kopali jarek za ureditev kanalizacije na naši domačiji Koki. 

In nadaljevala takole: ” Bratu je namreč nekaj prijateljev na zabavo ob rojstvu hčerke prineslo njo – Sofijo. V majhnem zabojčku za sadje, v katerem se je zaradi strahu naredila še manjšo in je še ta mali zabojček zgledal skoraj prevelik zanjo. Včasih je bila na vasi baje to redna praksa, da so porodnici prinesli kokoš iz katere so ji skuhali juho, da se okrepča. In kot nek hec, ki to sploh ni bil, so tudi bratu prinesli njo. Ampak, ker na srečo nekateri vedo, kaj je prav in kaj ne, je bilo seveda takoj jasno, da Sofija ne bo nikoli juhica. Brat me je poklical, če lahko jaz poskrbim zanjo in moja prva misel je bila Ksenija in Kokijevo posestvo miru in harmonije. In tu so Sofijo sprejeli brez obotavljanja. Ko sem jo pripeljala in odprla transporter, se je okrog nje takoj zbral sprejemni odbor, s petelinom Srečkom na čelu. Ta je seveda želel napraviti dober vtis in je začel Sofiji takoj dvoriti. Ta, kot prava dama, njegovim čarom ni takoj podlegla, se je pustila zapeljevati kar kakšnih 10 minut. Ko je končno prišla iz boksa, jo je Srečko takoj naskočil, dvakrat zakikirikal in tako vsem povedal, da je ona sedaj del njegove jate. In tako je odkorakala novemu, svobodnemu življenju naproti.” 

Za Sofijo bomo seveda poskrbeli. Vam pa polagamo na srce.

NOBENO ŽIVO BITJE NE BI SMELO BITI DARILO! 

Ksenija Vesenjak Kutlacic 

 

Mika dobrodošla!

Dobrega pol leta je v nabiralniku Kokija cakala prosnja gospoda Vladota, ce lahko k sebi vzamemo kravo Miko, da ne bi koncala v klavnici. Tja bi morala lani, pa jo je gospod od kmeta odkupil in ji zacel iskati dom. 
Obljubili smo, da ce bomo kdaj imeli zemljo in velike pasnike, lahko pride k nam. 
Zelja se nam je izpolnila in zivalim smo kupili zemljo. Danes pa smo obljubo izpolnili tudi njej. 
In tako je postala del naše velike družine 

Ker nasa zivljenja niso le stvar biologije, ampak so prave male biografije. 
Dobrodosli v njeni 🤗

” Če bi te ljubezen lahko rešila, bi živela večno”

Prvo nedeljo v mesecu maju se je po pomoč na nas obrnila sočutna družina, ki je pomagala le nekaj tednov stari pujsiki, podhranjeni in dehidrirani. In z gnojno rano. Našli so jo dobesedno sredi travnika na vasi v okolici Ptuja in nihče od kmetov je ni pogrešal. Zato so jo vzeli k sebi, k dvema kužkoma in konjem.  Kljub takojšnjemu ukrepanju drobceno telesce ni napredovalo in  v ponedeljek smo jo šli iskat in odpeljali na infuzijo. Njena borba za preživetje se je začela.

Naredili smo vse, kar smo zmogli in znali. Da preZIVI. 
Da je ta svet vreden tega, je v teh nekaj dneh, ko so jo božale ljubeče roke, brez dvoma začutila.

Žal je bitko izgubila. 

Hvala izjemni veterinarski ekipi, ki nam je priskočila na pomoč z vsem znanjem. Hvala vsem vam, ki ste pošiljali pozitivne misli. Hvala vsem, ker vam je bilo tako močno hudo. In ste čutili z njo in vsemi nami. 

Če bi jo ljubezen vseh nas lahko rešila, bi živela večno. 

Z družino, ki jo je našla in tako močno in neskončno vzljubila v teh nekaj kratkih dneh, smo se srečali včeraj. Razmišljajo, da bodo morda rešili življenje drugemu pujsku. 

Mi pa bomo najbolj veseli, ko njihovih življenj ne bo treba več reševati pred ljudmi. 

Pernati trio – dobrodosli ! 

Da se snaha in tasca strinjata, je vcasih zelo redko, kaj  
Ampak! Ko je gospa Nada lani prejela v dar dve puri, sta si bili enotni – ne bosta pecenka! 
In da bo njuno zivljenje tudi v veliko veselje, se jima je pridruzil se puran 🦃
Odrascali so. 
Sredi gostega naselja. 
Se razvijali. 
Sredi gostega naselja. 
Preglasili vse in vsakogar. 
Sredi gostega naselja…
Vceraj pa prisli k nam. 
” Na lepse ne bi mogli prit. Od srca vam hvala”, je dejala gospa Nada. In dodala, da tasca ni prisla zraven, ker bi bilo slovo prehudo. Ampak v njihovo dobro, pernata druscina potrebuje mir, da je lahko glasna. Drevesa, da razpre krila. Da zivi zivljenje po svojih merilih, ki nikogar ne bo motilo. 
Ja…ko imamo nekoga res radi in mu zelimo le najboljse, vcasih to pomeni, da mu pustimo oditi. 
Zdaj imajo vse. In tako smo maj okronali z eno lepo zgodbo 🤗

Jaka in Smrketa

Ne, ne da se spremeniti sveta cez noc. 
Ampak. 
Lahko pa svet takoj tukaj in zdaj spremenimo nekomu.
In danes je bil en tak dan. 
Verjetno se boste spomnili objave, ce lahko pomagamo pri iskanju doma za dva pujsa – Jaka in Smrketo, z ranca, kjer pa gospa zanju zaradi osebne stiske in tezav ne zmore vec skrbeti. Dnevi so jima bili steti, cloveska stiska je vcasih zares nepredstavljivo globoka, da pomisli na najhuje. Zase in seveda nastradajo tudi zivali. 
Preprosto ne bi bilo prav, da se bi njuna zgodba zaradi cloveskih napak, ki so Jakca in Smrketo spremljale vec let, prava saga, koncala najslabse. 
Tako smo z zdruzenimi mocmi danes odsli k njima. Po njiju. Najprej po Jaketa. 
Ga odpeljali k veterinarki Cvetki, ki je opravila nekaj nujnih posegov in pregledov. 
Jutri gremo po Smrketo. 
Obema smo nasli en majhen kos zemlje. 
Da zazivita v miru, da ona shujsa, da se Jaketu hormoncki malo polezejo. In potem vidimo, kako in kaj dalje. 
Ne, ni enostavno. Ker to med drugim pomeni dvoje ust, rilcev, vec. Ampak drugace ni slo. Nihce ju ni zelel iz srca. 
Hvala Simoni, Anji, Gorazdu. Pa veterinarski ambulanti Pika https://m.facebook.com/PIKAVET/ iz Maribora, ki je na svoje storitve dala velik popust zato, ker gre za dober namen. Gorazd in Anja bosta jutri zbila leseno kisto, da jo bomo imeli trajno za prevoz. Hvala Simoni, ki je pomagala naloziti Jakca danes in objela cloveka v stiski. 
Veste, nismo pomagali le njima. Imela sem obcutek, da smo pomagali tudi so-cloveku. Ki se je znasel v stiski kot se lahko vsakdo izmed nas. 
Od srca bomo hvalezni tudi vam, ce nam boste pomagali pokriti strosek veterine v visini dobrih sto evrov. Izjemno. Ne bomo zmogli delat licitacij ali hodit na posto z izdelki, ker enostavno ne gre. Ne zmoremo. Pred nami je aprilska akcija ograjevanja pasnika, les se vozi na kup, dan ima premalo ur. Zdaj moramo vso energijo usmerit v to, da jima bo preprosto lepo. Da zazivita med svojimi. 

 

Mario in Pumba – ena najlepših zgodb čezvrstnega prijateljstva

Ovnčka Maria smo januarja pred dvema letoma rešili kot nebogljeno jagnje, ki ni moglo hoditi ter ga spravili gor dobesedno v plenicah in varnem zavetju tople hišne sobe. Drugače pač ni šlo. Pumba – mali Re kot mu pravimo, ki ga v življenju ni čakalo nič dobrega, si je pot na svobodo nekaj mesecev pozneje ob nek reki izboril sam . 
Sobivala sta vsak na svojem pašniku. 
Včasih je Mario preskočil k njemu, včasih pa mali Re ležal ob ograji Maria. Potem smo ju združili. 
Mario ga greje, ko je hladno. 
Pumbi seveda to ni dovoj, pa si znosi vso seno iz njegovih jasli – k sebi, ker postelja iz sena in slame mora biti trimetrska, če še ne veste !  
Ampak ga v zameno čuva in vodi kot bi to znal le malokdo. 
Ko smo se selili, je bil edini način samo ta, da gresta v prikolico oba skupaj. Najprej Re. In Mario mu je zaupal in sledil. Med vožnjo je Mario miril Pumbo, ker pujsi so pač drama queen. Glasni drama qeeen:) 
Drug v drugem prepoznavata nekoga, brez katerega bi bila njuna življenja danes čisto nekaj drugega. 
Prelep občutek je biti del takšne zgodbe. 
O tem ne pišejo učbeniki, tega se ne da prebrati v reklamah, pravzaprav vam tega ne bo povedal nihče. 
O kompleksnih odnosih, ki jih živali tkejo med seboj in tudi z nami. 
Milijarde živali. 
In edina razlik med Mariovo in Pumbovo zgodbo in ostalimi, je ta, da jo imata nekomu za povedati. 
Ker jo za razliko od milijarde drugih, lahko….

Bukica – zgodba upanja

Je ze tako, da nam je ocitno namenjeno, da leto zakljucimo z eno prelepo zgodbo. V nedeljo 24. decembra smo se odpeljali po Bukico. Ampak zaceli bomo z zgodbo deset mesecev nazaj. 
Pred desetimi meseci je gospa Natasa na svoj najet kos zemlje vzela pujso. Kar od sosedov, ki so jih redili za koline. Poimenovala jo je Bukica. Pujsa je rastla, a najvec prostora ni zavzela v sadovnjaku in travniku, ki si ga je delila s kokosmi in ovckami, ampak v srcu gospe Natase. Ki ji je bila kot mama. 
Vendar je zivljenje nepredvidljivo. Zemlja, ki jo je imela druzina v najemu, z novim letom ne bo vec njihova, obcina jo jemlje nazaj. Gospa Natasa pa je v blok ne more vzeti. Iskala ji je dom. Tak, en varen, trajen, ljubec. Kot ga je imela pri njej do sedaj. Njuna navezanost nam je mocno segla v srce. In odlocil smo se, da gospe in mali Pupiki kot jo klice, pomagamo. In postala je del Kokijeve zgodbe. 
Veste, to smo. 
To delamo. 
Zaradi milijarde zivali, ki nikoli in nikdar ne bo obcutilo niti kanca ljubezni kot ga je Bukica. 
In to bomo delali vedno. Preden sedemo k praznicni mizi naj se od srca zahvalimo vsem “Natasam” med nami. Ki so nekoc, sedaj ali bodo tako kot ona v zivalih od prvega trenutka prepoznali nekoga. Nekoga, zaradi katerega clovek joce ob slovesu. 
Taksni ljudje so redki, a so luc 
Bukica je ze v novem domu in caka krompir od Natase 

 

Ko so življenjske zgodbe živali navdih

Neredko se življenjske zgodbe rešenih živali dotaknejo najglobjega kotička naše duše.  In potem se želja, da bi bil svet za milijatde živali vendarle drugačen, odaraža v sporočilih tudi preko ustvarjalnih del in umetnosti. 

V DELU PRIPEVEK 

Kiki in Koko

Petelin Lučko je bil kar nekaj mesecev brez svoje jate. Srecko Petelin svojih kokosi ni odstopil (in one niso marale Lucka). Rekli smo, da bo ze prisel cas in njegove kokoske. In potem je prislo pismo z eno tako mocno ganljivo zgodbo o dveh kokoskah. Kiki in Koko. Ki isceta najboljsi dom pod soncem. Danes sta prispeli. Luckota razganja od srece 😍 Razkazal jima ke vso posestvo, ves cas ju spremlja in se obnasa kot da je nanje cakal vse zivljenje. Zveni znano, kajne…vse svoje zivljenje…