Jesenska opravila

Da so naši pujski siti, nabiramo želode vsi 🙂 

Miško in dež

Miško ne zamudi niti enega deževnega dneva. Mi pa tudi ne:) 

Obhodi po pašnikih te dni

Pujsek Pumba je z nami že 4 leta!!! 

Matejina jata

Hiška za Lano

Mala Lana je zrastla, pa je morala tudi hiška zrast 🙂 Tako smo v mesecu septembru bili zelo pridni in se lotili Lanine hiške. 

Hvala vsem, ki ste prispevali sredstva za nakup lesa. Nismo mogli drugače, kot da smo hiške povečali in posodobili še na drugih pašnikih. 

 

Prašne kopeli za Suly

Prasne kopeli si ptice kot so kokosi v naravi brez tezav naredijo same. V zemlji, ki je fina in suha. Kalisanje, prhutanje in obracanje v tako rahlji zemlji ima stevilne pozitivne ucinke – od odpravljanja zajedavcev, druzenja – socialna funkcija, funkcija sprostitve itd…
No, ce ste pa po dusi malo umetnika, in imate radi zgodbe, jim jih lahko sami pripravite. Leseni hlodi za ograjico, mivka/pesek/pepel/travinje mlete, pa so tukaj 
Tako imata Suly in njena prijateljica čisto svoje terme. 

 

Mala Lana – dobrodošla

Dober večer 💞
Ne, nisem skočila iz tovornjaka. 
Zbežala se, veš. 
Ker bi morala biti jutri, na lepo soboto, ki je pred nami, nekomu za darilo. 
In potem…me ne bi bilo več. 
Pa so me vseeno ujeli. 
Pujski pač ne smejo zbežati svoji usodi.

A glej ti čudež 💫
Vse dogajanje je v gozdu, kamor sem se zatekla, videla izjemno sočutna mamica Marina, nežna ženska, ki je bila na sprehodu s psom. Ni mogla dovoliti, da bi bila moj pogum in tek za svobodo zaman. Prosila je tega fanta, če me lahko vzame. 
Mislim, da bi ji bila moja pujsa mama hvaležna, če bi me videla sedaj, saj tako mehke odejice, ljubečih rok in prijetnih ljudi še nisem spoznala. To bi si verjetno želela zame. 
No, njene želje so se uresničile. 

Vedela sem, da mora biti ta svet lep! 
Da mora biti v njem nekaj več…
In je, veste 💖

Nočko vsem *

 
Tako se je na svobodo in v naša srca prikradla mala Lana. 
 
 
 
 
 
 
 

 

Zima pri Kokiju

Prelep poklon za 50 let – botrstvo kravi Miki

Pred dnevi se je na nas obrnila gospa Jerneja s prav posebno prošnjo. Vprašala je, ali je možno pri nas posvojiti kravo. Ne tako zares, ampak da je pred časom zasledila, da imamo projekt botrstva – posvojitve na daljavo – rešenim živalim.

Seveda smo se tega zelo razveselili, saj je to eden od načinov, s pomočjo katerega skrbimo za živali.

No, nismo pa slutili prelepe zgodbe, ki se je skrivala v ozadju. Dokler je ni Jerneja začela pripovedovati.

Ko sta se s sedanjim soprogom spoznala, govorimo o več desetletjih nazaj, ji je Uroš, bodoči mož, rekel, da za 50 let mu pa lahko kupi kravo. Krave so že od nekdaj njegove najljubše živali. Leta so tekla in po vseh teh letih je prišel Abraham. In zvesta žena Jerneja se je spomnila na moževo željo in začela iskat način, kako mu jo izpolniti. Ker živijo v mestu, se seveda s pravo kravo ne bi izšlo. Prišla pa je na idejo, da jo soprog dobi na simbolen način. 

Na današnji dan, njegov rojstni dan, je vsa družina obiskala svojo varovanko.

Živali povezujejo. 

Od srca smo hvaležni gospe Jerneji, ki nam bo s svojimi prispevki pomagala skrbeti za Miko, ki bo, kar bo ostalo, seveda nesebično delila s svojim Miškotom. 

Na posvojitev na daljavo, s pomočjo katerih financiramo oskrbo živali, pa čaka še kar nekaj naših varovancev. Če kdo dobi sorodno idejo za darilo:) 

 

 

Gretina zgodba

Naj nas v tale vikend pospremi Gretina zgodba.
Z mislijo – nikoli, ampak zares nikoli ne obupati! 

Gretica je prisla minulo soboto iz Primorske. V stanju, kjer smo vsi mislili, da bo umrla ze med voznjo.
Bila je polna licink od muh, ki so lezle iz vseh odprtin v spodnjem delu telesa, se najvec pa iz poskodovane noge. Stotine crvov so pridni veterinarji v minulo soboto dopoldan dve uri spravljali iz nje. Enega po enega, kamor curek vode ni prisel. Bila je v stanju, kjer bi vecina ljudi dejala, da ji ni vec pomoci. 
Ampak. 
Ona ni vecina. 
Mi nismo vecina. 
In zlati, skrbno izbrani veterinarji, s katerimi delamo, niso vecina 
Ure nege, ljubezni so se obrestovale. Borili so se zanjo. 
In pocasi je dobila svojo podobo. 
In ime – veterinarka Patricija jo je poimenovala Greti 
Danes je bila odpuscena iz hospitala v domace roke. In v zivljenje, kjer bo dozivela sonce, zemljo, veter in dez in vse tisto, kar je milijardam kuncev, ki so vse zivljenje zaprti v lesene zajcnike v temnih kleteh, prikrajsanih. V zivljenje, kjer ne bo lacna, ker je nekdo sel v bolnico in pozabil morda sporocit, da ima tam nekje ” zadaj pa zajce”…naj jih kdo hrani. Ali kak tretji razlog. Kunci so tihi, ne delajo galame. In ljudje tolikokrat ravno zato pozabijo nanje. Vcasih je prepozno. 
Veselimo se njenega zivljenja, kjer bo nekdo. In ne nekaj. 
Hvala vsem, ki ste pomagali v njeni zgodbi. 
V njenem imenu.