Izšla Kokijev dobrodelni koledar 2017 in razglednice

KOKIJEV DOBRODELNI KOLEDAR 2017 IN RAZGLEDNICE 
Naročanje: info@zavod-koki.org ali fb sporočilo

Letošnji Kokijev dobrodelni koledar se nam zdi tako zelo lep, da ga težko opišemo. Iz njega veje ena sama ljubezen. Vsak mesec je tudi tokrat namenjen eni od rešenih živali, ki je s svojo zgodbo pustila pečat v naših srcih in širšem prostoru.
Kunec Maks, ovenček Mario, racman Jan in ostala druščina pa nas navihano in ljubeče pozdravljajo tudi skozi otroške oči. Krasi ga namreč 12 izbranih risbic iz oktobrskega natečaja “Slovenska dediščina in živali”, ki jih je s srcem uredila oblikovalka Martina Skender.

koledar-naslovnica

izbrana-risba-maks

Vsi si zelo želimo, da bi bil všeč tudi vam.
Naj krasi otroške sobice, pa domove, pisarne, veterinarske ambulante in številna javna mesta ter nam vsem pomaga postavljati živali, ki jih tako pogosto spregledamo, v drugo perspektivo. V luč, kjer imajo ta čudovita bitja enakovreden položaj in z nami sobivajo v spoštljivem odnosu. In prav takšno sporočilo nosi tudi 11 prazničnih razglednic z lepimi mislimi, ki jih je v življenju vredno upoštevati. 

voscilnica-z-ovcko

Hvala vsem, ki boste darovali prispevke za koledar in razglednice.
Vsa zbrana sredstva bodo namenjena prehrani in veterinarski oskrbi živali, za katere skrbimo v Zavodu Koki.

Naročanje: info@zavod-koki.org ali fb sporočilo

Cena koledar: 10 eur in strošek dostave (2 eur)

Cena razglednice: 5 eur in strošek dostave (1 eur)

 

Nakazilo na TRR Zavod Koki, Na produ 13, 2354 Bresternica, IBAN SI56 0231 0026 1055 140 (NLB d.d.), paypal: info@zavod-koki.org). Natečaj, koledar in voščilnice smo zaradi izjemne sporočilne vrednosti predstavili tudi v medijih. 

natecaj-otroske-risbe-tv

Oddaja Dobro jutro – 16. november (od 23 minute dalje)

NATEČAJ OTROŠKE RISBE – rok 30. oktober

Tudi letos smo v Zavodu za zaščito rejnih živali Koki v sodelovanju z antropološko stroko pripravili natečaj otroške risbe na temo – Slovenska dedičina in živali.

Vabljeni k sodelovanju – otroške risbe pošljite najpozneje do 30. oktobra na naslov Zavod Koki, Na produ 13, 2354 Bresternica. Izbrane bodo krasile Kokijev koledar 2017 skupaj s fotografijo rešene živali. 

VSEBINA NATEČAJA:

Slovenska dediščina in živali v otroški risbi

Spoštovane vzgojiteljice in vzgojitelji, dragi starši! 

V slovenski pravljici, ki jo je zapisal Fran Levstik, Kdo je napravil Vidku srajčico, otroci spoznavajo izročilo naše dediščine. Pravljica sporoča, da z živalmi sobivamo in da otroci z njimi lahko vzpostavijo stik. Z nami živijo še številne druge živali, čeprav otroci najbolj poznajo mačke in pse.

Zavod za zaščito rejnih živali Koki vsako leto izda koledar, s katerim obvešča in poučuje o živalih, ki so mnogokrat prezrte: ovce, kunci, koze, krave, purani, kokoši, prašiči, prepelice, purani in race. Njihove zgodbe so lahko vir navdiha in poguma tudi za otroke, kajti mnoge so v zatočišče prišle poškodovane, ranjene ali prestrašene in so zopet našle svoje mesto med nami.

Natečaj otroške risbe

Vas in otroke vabimo, da se nam z risbicami pridružite pri ustvarjanju koledarja rešenih živali zavoda Koki za leto 2017!

Vsebina natečaja

Zanima nas, kako si otroci predstavljajo bivanje srečne živali. Tehnika risanja je poljubna (barvice, voščenke, akvarel, prstna risba, odtisi …) Vsebina risbe je lahko realistična ali pravljična, oziroma povezana s slovensko dediščino – nastopanje živali v pregovorih, rekih, ljudskih pesmih ali pravljicah.

Izbrane risbe bomo natisnili skupaj s fotografijo rešene živali, ki biva v zatočišču.

Na primer: otroško risbo ovce bomo dodali fotografiji rešene ovce in ju oblikovalsko povezali. Vsaka risba bo podpisana z imenom otroka, vzgojiteljice ali vzgojitelja in vrtca.

Vse risbe bodo razstavljene na naši spletni strani in obiskanem družbenem omrežju Facebook, ki ga spremlja tisoče ljudi.

Predstavljamo nekaj prebivalcev zatočišča Koki, za katere bodo otroci risali

Pujsek Puma je tekel, dokler se ni izgubil. Z izjemno potrpežljivostjo in sladkim jabolkom smo ga rešili iz grmovja. Rad se objema in je pravi živalski otrok, najraje zaspi v naročju. Kako veselo pleše kot pisan balon!

pujsek-pumba

PUMBA

Krava Miša je bolna, zato so jo dobri ljudje odpeljali na veliko kmetijo, kjer ima veliko prijateljev. Ko je stopila na travnik, ni nehala tekati in duhati rož. Njen nasmeh je bel in njen kožuh kot oglje bleščeč. Če jo pobožaš, te še poliže, da ti pove, kako rada te ima.

krava-misa

Miša

Kunček Flip je prelep zajček, čeprav ne skače! Zadnji dve tački ima na vozičku in z njim prav tako najde sladko deteljo. Miga s smrčkom in pogleda z veselimi očmi. 

Racmanu Janu je po nesreči na nogo stopila soseda krava. Moral je na operacijo in potem še na okrevanje v bazenu. Zdaj je beli racman v družbi živali in skrbno pazi na svoje plavalne noge.

Kozo Belko in njena otroka Tejo in Pedra je iz majhne tesne hiše na sončen travnik odpeljal fant, ki je poskrbel, da se ima družina lepo. Toplo mu je pri srcu, ko vidi kaj kozliča počneta. Mama koza se smeji, mladiča pa skačeta po lesenih igralih.

koza belka

Belka

Muca Tigi je majhna bela muca, ki se je izgubila v gozdu, dokler ni bila najdena, okopana in nahranjena. Nič se ni upirala, ko smo jo česali. Gozdni dom je zamenjala s toplo posteljo ob varnem ognjišču.

Pujsa Stella je imela prometno nesrečno, pa ni ona vozila avta, seveda ne! Z zlomljeno nogo je pristala na cesti. Potem je morala počivati, da se je pozdravila. Kaj navihanka počne zdaj? Rije po zemlji, da se ji oči svetijo od sreče. Kaj še? Rada se valja po sveži slami in da poljubčka. Čisto malo blatnega.

Oven Mario je bil nekdaj komaj kaj večji od muce. Šibek kot je bil, je obležal v hlevu. Veterinarji, čisto pravi zdravniki za živali, so ga pozdravili. Zimo je preživel v plenici kot kakšen dojenček. Okrepljen in močan, kot pravi oven, je z glasnim meketanjem pozdravil pomlad.

Kunček Maks je pogumen prijatelj, ki se je priselil k nam. Maks najraje zoba sočno zeleno travo in miga z ušesi med dišečimi cvetlicami. Včasih se tudi skrije, a brž priteče, če mu kdo prinese sladko korenje.

maksek-o

Maks

 

Zakaj vas vabimo k sodelovanju? Radi bi otroke spodbudili k razmišljanju o vseh živalih in s tem prispevali k ozaveščanju, da je vsako bitje posebno, s svojimi lastnostmi, četudi ni vedno popolno. Denar od prodaje dobrodelnih koledarjev zavoda gre izključno za prehrano več kot 70 živali v zatočišču Koki in njihovo veterinarsko oskrbo.

Rok oddaje in naslov

Otroške risbice, prosim, pošljite na naslov: Zavod Koki, Na produ 13, 2354 Bresternica. Informacije 051 321 200. 

Rok oddaje je 30. oktober, 2016.

 

Za sodelovanje se vam in otrokom iskreno zahvaljujemo!

natecaj-otroske-risbe

Lep pozdrav,

Ksenija Vesenjak Kutlačić Bresternica, 10. oktober, 2016

 www.zavod-koki.org 

        FB STRAN 

 

Podprite izid Kokijevega dobrodelnega koledarja 2017

Tudi v letošnjem letu bomo izdali dobrodelni Kokijev koledar 2017.

Kot lani ga bodo sestavljale podobe in zgodbe rešenih rejnih živali, ki smo jih pisali skupaj z vami skozi vse leto.

V kombinaciji z mislimi, ki naj sežejo do našega srca, pa si želimo, da bi svoje mesto v čim večjem številu dobil v veterinarskih ambulantah, pa knjižnicah, kakšnem vrtcu, šoli, zdravstvenem domu, kjerkoli bo služil svojemu dobremu namenu.

Poleg osnovnega namena koledarja, ki je povsem praktične narave – z izkupičkom bomo skrbeli za rešene rejne živali, je njegova izjemna vrednost tudi ozaveščanje. Močno smo prepričani, da bodo živali, postavljene v povsem drugo perspektivo kot smo navajeni, pri marsikom odprle dilemo, da bo ponovno prevprašal njihov položaj in mesto, ki jim ga ljudje namenjano v tem svetu. In se morda odločil za drugo pot, ki v najmanjši možni meri škoduje tudi živalim okoli nas.

Izjemno bomo veseli vsakega zneska, s katerim podjetja, posamezniki, ustanove, podrpete njegov tisk. V zameno bomo tako kot lani svoj prostor odstopili na zadnji zahvalni strani. 

LOGOTIPI DO SREDE : info@zavod-koki.org 

Druge informacije 051 321 200

 

 

Kokijevo predvavanje v Zagrebu na festivalu ZeGe VeGe

Predstavniki Zavoda za zaščito rejnih živali smo se v petek udečežili festivala ZeGe VeGe. Gre za izjemno velik in dobro obiskan festival trajnostnega načina življenja, ki je namenjen promociji veganstva. V organizaciji Prijateljev životinja je letos potekal že deveto leto v Zagrebu in kot posebni gostje na večernem predavanju smo skozi svojo zgodbo prestavili pomen organizacij za zaščito rejnih živali tako pri ozaveščanju kot promociji načina življenja, ki v najmanjši možni meri škoduje živalim, ki so sicer množično zlorabljene v človekovi prehrani. 

kokijevo predavanje v zagrebu

 

 

 

 

 

 

 

 

Celotno predavanje objavljamo tudi tukaj, saj verjamemo, da je Kokijeva zgodba že bila in še bo inspiracija vse večim posameznikom, skupinam ali organizacijam tako pri nas kot tudi v širši regiji, saj pot ozaveščanja na ta način že kaže prve pozitivne učinke. Na predavanju sta spregovorili Ksenija V.Kutlači in Jasmina Hrastovec, ki je predstavila projekt Fridine domače kuhinje, ki poteka v sodelovanju z DZŽ Pomurja

PREDAVANJE

” Dober večer vsem skupaj. Veliko sem razmišljala, kako začeti eno tako kompleksno predavanje in v kratkem času povedati čim več. 

In odločila sem se, da ga začnem s tistim, v kar verjemamo pri Koki od vsega začetka – to je moč osebnih zgodb in izkušenj.
Tako da bom najprej v sliki in besedila z vami na kratko delila svojo pot, ki je sploh pripeljala do zasnovanja organizacije za pomoč in zaščito rejnih živali (pravkar mineva dve leti) in posledično do uvajanja koncepta zatočišča – sanctuary tudi v naš, slovenski prostor.

1. OSEBNA ZGODBA – KDO JE KOKI
Pred petimi leti smo se z družino preselili na vas. Želeli smo biti samooskrbni. Ko so paradižnik, krompir in solata uspevale na polno, nam je nekega dne moj oče poklonil kokoš.

Ata je rekel – da ne boste lačni. Jajca nese. Dobra nesnica je. 

Ime smo ji dali Koki.

koki

Sicer sem iz družine vinogradnikov, v sorodstvu tudi živinorejcev, pa vendar če sem iskrena, ko sem zagledala našo prvo kokoš, nisem vedela ne kaj je, kako se jo prime, kaj ima rada, česa se boji, kaj potrebuje.
Ko danes pogledam nazaj, je bil to ključen moment.

Od trenutka, ko smo jo dobili v roke, smo namreč v njej zagledali bitje, kar ni sovpadalo s splošno sprejetim odnosom do rejnih živali. Postavili smo ji hišico, takšno posebno.
Ko je znesla prvo jajce, smo bili vzhičeni, gledali nanj, kot da je zlato. Seveda smo ga takrat brez zadržkov pojedli. Hodila je za nami, nam sledila na vsakem koraku.

koki in teo

DSC09169 (1)
Da ne bi bila sama, smo se odločili da dobi družbo.

In ata je prinesel drugo kokoš.
In ker vsaka kokoš rabi petelina, smo se neke majske nedelje odzvali na oglas, da nekdo zato, ker so ga deložirali, podari nekaj živali, ostale pa proda, pisalo je, da ima 100 odpisanih kokoši nesnic.

Brez da bi vedeli, da bo ta zadnja majska nedelja zavedno spremenila našo pot, smo se odpeljali po petelina.

Da bosta kokoški srečni.

Ko smo prišli tja, pa smo doživeli šok.

Na dvorišču je bilo več kot 100 kokoši, suhih, brez perja, ampak z zelo močno energijo v sebi. Nihče več ni mislil na petelina.  
Farmer je povedal, da so to odpisane nesnice iz kletk. 
Nikoli še nisem videla kokoši iz kletk.

resena kokoska hera

resena kokoska princess kok

resena kokoska mici
Prvič sem slišala za dejstvo, da kokoši ne nesejo vse življenje jajc enako debelih in lepih, ampak v kletkah le leto in pol in potem gredo za kurjo juho kot stare odpisane kokoši. Kot te tukaj.
Težko opišem trenutek nemoči, ko sem zrla v tiste kokoši.
Vzela sem 3 najbolj uboge, krvave.

Kmet, ki pa se še nikoli ni srečal z nekom podobnim, ki bi se mu kokoši smilile, jih je poklonil.

Ko smo sedeli v avtu, so se mi vlile solze. Bila sem v šoku. Do tedaj sem živela v spoznanju, da kokoši nesejo jajca, živijo na travniku in hlevu in da z ničemer ni nič narobe. In to kljub poplavi informacij recimo na internetu. Ki so šle do tega trenutka očitno mimo mene.

Rekla sem možu, da se nič ne da narediti. On pa je rekel, da se da, če imaš zemljo, jih kupiš, pa živijo. Poskusit ni greh. Danes sicer nisem naklonjena odkupovanju živali, ampak to so dogodki izpred dveh let.
Preko fb sem našla dom vsem stotim kokošim, ki sem jih naslednji dan razvozila.

To je bil začetek, dan, ko sem odprla Pandorino skrinjico.
Do tega dne sem živela lepo. Vsi smo. In ko pogledam nazaj, se je od tedaj vse spremenilo. Pogled na svet. 

Potem pa sem začela raziskovati področje rejnih živali, naletela na skupine  in koncept organizacij, ki pomagajo farmskim živalim.
Od tega istega kmeta smo vzeli še kunce, race, purana.

kunec lump
Postavili smo jim hiške, zavetja, ogradili pašnike.

In ne da bi se zavedali, smo postavili temelje za mini zatočišče. Po raziskovanju informacij na internetu, sem se takrat prvič srečala tudi s pojmom veganstvo in tako se je začelo.

Živali so bile tiste, ki so nas začele učiti. In to je razlog, da danes močno verjamem v oseben stik in konkretno pomoč živalim, ki je ključnega pomena.

Kokoška Koki je kmalu umrla. Zbolela je zaradi okvare reproduktivih organov. Kokoši nesnice množično umirajo zaradi tega. Z vsako smrtjo, boleznijo,smo postajali bogatejši za spoznanje več o farmskih živalih.
Živali, ki smo jih rešili, pa so začele polniti slovenski medijski prostor.

kokoske po televiziji

In tako je na zelo majhnem kosu zemlje je začel nastajati nek povsem nov koncept male domačije – varen in trajen dom za majhno število rešenih živali. Zbirati pa smo začeli tudi informacije o kmetijah, vegetarijanskih/veganskih, ki lahko nudijo dom rešenim živalim, ki jih sami nimamo možnosti namestiti. 

2. ZATOČIŠČE – ZAVETIŠČE
Mogoče na tem mestu na kratko opišem, kaj je sanctuary – zatočiščšče – za razliko od zavetišča -shelter.
Zatočišča – sanctuary – so varen in TRAJEN dom rešenih živali,ki so namenjena ozaveščanju o živalih, o tem, kdo zares so, kadar niso vpete v sistem izkoriščanja za človekove potrebe. Primer zatočišča – Edgar*s Mission, Gut Aiderbichl. O sami razliki zatočišče – zavetišče – tukaj. 

Za zatočišče ni važno ali stoji na 1000m2 ali 10 hektarjih, bistvo je, da živali niso podrejene nikakršnemu človeškemu interesu, niso instrumentalizirane, niso v nobenem primeru predmet človekove koristi, ampak bitja z vrnjenim dostojanstvom, svobodno voljo in sebi lastnimi značilnostmi in potrebami.

In imajo svojo notranjo vrednost. To so v prvi vrsti kraji za živali. 

racke in racje jezero - odnosi med zivalmi

So pa tudi kraji za ljudi.
Kajti kadar živali ne spreminjamo in jih ne podrejajamo svojim interesom, ampak zgolj ustvarimo pogoje, v katerih živalim pustimo, da so, kar so, največ pridobimo mi sami – se naučimo od njih. Zato so to kraji, ki so balzam tudi za človekovo dušo. 

 

koki nudi dom mucam

 

3. ŽIVALSKE ZGODBE
Vsaka žival ima svojo osebnost, svojo zgodbo. Vsaka je individuum.
Mogoče začnem s prašiči, ker imajo v mojem srcu pa imajo prav posebno mesto. Prašiči so nedvomno eni najbolj nerazumljenih živali, kar nam iz dneva v dan potrjuje praksa. Prašiči v moji bližinI, za katere skrbimo pri Koki so Odi, Dora in Stella.  Odi je soroden primer kot je bil na Hrvaškem vaš Arči – pujsek, ki ne hodi. Prav on nam je odprl vpogled v dejstvo, kako zelo smo ljudje zmanipulirali telesa živali, recimo prašičev, ki le v nekaj mesecih dosežejo klavno maso več kot 100 kg, težo, ki je njihove noge, kosti ne zdrzijo in tako so apofiziolize, epifiziolize na dnevnem redu. Podobno kot piščanci broilerji.
Odi je sicer razlog za misel, ki danes krasi Kokijeve majčke.

majcke tri

Z Odijem smo pred veliko vprašanj postavili veterinarsko stroko. Treba je vedet, da nihče v živinoreji ne zdravi,operira farmskih živali, saj so obravnavane izključno v luči ekonomije. Tako je verjetno prvi prašič v Sloveniji, ki so mu delali rentgen. Rentgenov na rejnih živali, ki so namenjene, da gredo v nekaj mesecih v klavnice, praviloma na dela nihče. Ker jih nihče tudi ne zdravi ali operira. 

odi prva slika

Ko sem omenjala veterinarje, se mogoče dotaknem še ene zgodbe. Ko na živali, ki so sicer označene kot proizvodne/klavne/gospodarske živali začnemo gledati drugače, sprožimo premike pri čisto vsakem, ki je vpleten, tudi pri veterinarjih.

Veste, človek, ki reče, da bo – ko bo velik – veterinar – to je človek, ki ima praviloma v osnovi rad živali. In potem ga sistem nauči delitve živali – na te in one.
Najboljši primer je mogoče naš primer pure Isabelle.

Mimogrede Isabella je rešena purica, ki je k nam prišla skupaj z Aleksandrom še zelo majhna. Bila je v velikosti prepelice. Povedano po pravici, smo šli gledat v leksikone, če je res puran, tako majhna in nebogljena je bila. Nebogljenja, ampak vendar že od majhnega z eno zelo graciozno držo – drugačnih imen kot Aleksander in Isabella tema veličastnima pticama nismo mogli dati. Jaz si ne zmorem in ne smem prestavljali življenj, ki jih te ptice živijo v ujetništvih.

mali puran
Skupaj sta rastla, spala na veji drevesa. In vse tisto,kar lahko preberemo, da imajo 30 različnih načinov oglašanja, je res. Kadar nad našim malim krajem kroži ptica ujeda /kanja, skobec, se Aleksander oglaša s posebnim zvokom. Z njim opozori živali na nevarnost. In to ne le pernate živali, reagirajo vsi – kunci, prašiči, oven…se pravi, gre za eno specfično govorico.

No, nazaj k Isabelli. Ko sta odrasla, se je vnel spor med Aleksandrom in racmanom Gagijem. Vmešala se je Isabella, racman pa je odprl celotna puranja prsa. Razparal s kljunom. Sedaj pridemo o tistega dela o veterinarjih, ki ga jaz ponavadi naslovim – Od pure do Isabelle.

Ob poškodbi sem poklicala lokalnega veterinarja.
Pride in vpraša – ” Kje je tisti puran?”
Pravim , da sem puro Isabello namestila v pasjo utico in greva k njej.
Ko je videl rano, je priznal, da še nikoli ni operiral purana in se posvetoval s kolegi na veterinarski fakulteti. Ko so mu povedali, da je enostavno, je rekel, naj jo popoldan pripeljem v ambulanto.
Ko jo pripeljem, pravi, aha, pura Isabella. Ko je operacija končana, pokliče in reče vaša pura- Isabella je končana.
Pridem po njo.
Čez 14 dni se oglasi.
In od vrat ga slišim kako vpraša – Kje pa je- Isabella?
Se pravi, žival brez imena, s katero se ponavadi srečamo v hlevu, v kletkah – je postala žival z imenom, dostojanstvom.

S svojo osebnostjo.  
Velikokrat pravimo, da so otroci izgubili stik z živalmi.

Ne le otroci, tudi mi smo ga. Oziroma absurdno – ga nikoli nismo niti imeli – stika – če pomislimo, kolikokrat smo sploh v življenju božali purana v primerjavi s tem, kolikorat smo ga jedli?

Najbolj zanimivo pa je to dejstvo tudi pri prašičih. Vsak, ki spozna Doro ali Stello reče, da je ogromna. To samo govori o dejstvu,kako zelo malo poznamo prašiče.

Kajti velikost 7 mesečnega prašiča je zelo majhna v primerjavi z velikostjo 7 letnega prašiča. Prašili rastejo do 3, 4 leta. Če bi poznali prašiče, bi vedeli, da to ni nobena velikost. Ampak odraslih prašičev vi pravzaprav ne morete nikjer videti. Ker gredo v klavnice stari 6 mesecev – otroci pravzaprav.

dorica mala

13615152_10153875433656925_3969128578612773635_n 
Kraji, kjer vi lahko srečate odrasle farmske prašiče, so edino zatočišča.
Omenila sem Doro in Stello. Vsaka ima svojo zgodbo. Dora je bila darilo za abrahama gospodu iz Primorske. Na vrvici so to malo dete privlekli za darilo na veselico. Bila je presenečenje tako da ne slavljenec ne njegova žena nista vedela. Njegova žena vodi drustvo proti mucenju zivali iz primorske. Takoj so jo namestili na varno in me poklicali. Pa smo jo vzeli.

ksenija in dorica in zemlja
Prašič ni enak prašiču – in ona je bila takrat zelo posebna zato, ker je ves čas skakala po meni, non stop. Zaradi svoje zgodbe je postala mala tv zvezdica.
Prašiči komunicirajo s človekom kot prašič s prašičem. Najlepše mi je opazovati zvečer, ko se zakoplje v slamo in potem se sliši, kako globoko diha. Diha kot človek. In ima svoje mesto, kamor hodi lulat in kakat. Obožuje blatne kopeli.

dorica in blato

Moramo vedeti – če prašičem vzamemo zemljo, da rijejo, je kot bi človeku zvezali roke. Prašiči morajo riti. 

To so oni. Ko je Dora prišla k nam, so minili tedni, preden je dvignila rilec iz zemlje. Nismo je mogli sploh fotografirati, ker je imela non stop rilec v zemlji. Evo, zadnji Kokijev koledar – takšna je.

dora in tv

“Ste prepričani, da mi nihče več ne bo vzel zemlje, če neham riti? Da ne bo kar nekam šla?”

Če je Dora rila ves čas, pa je Stellina zgodba drugačna. Sega šele nekaj tednov nazaj.
Kunčka Flipa, ki je dobil parezo (negibnost zadnjih nog) sem peljala na veterino. Ko sem šla z avtom skozi vas, je iz nasprotne smeri pripeljal avto s prikolico. Pokrita je bila s cerado. Iz nje je skočila pujsa. Ustavila sem, bila je poškodovana. Kasneje sem jo odkupila, peljala k veterinarju, kjer so ugtoovili zlom stegnenice.

Zdaj se rehabilitira, hodi po treh (skače bolj).

stella in kse

Boljše zlomljena noga kot srce. Poškodovana a zavedno rešena ujetništva.

dorica vecerja 
Posebna je tudi zgodba ovna Maria. Sredi zime se je na spletnem oglasniku znajdel oglas, da nekdo podari jagnje, ki ne more hodit.

mali mario in teo
Zgodba je bila ta – da sta se mami ovci rodila dvojčka, on je bil slabše prehranjen od vsega začetka. Za nameček je nanj stopila po nesreči še mama. In tako 10 dni ni vstal, kmet ga je namestil ločeno od vseh. Veterinarski pregled je pokazal, da razen hude anemije in pohrajenosti je vse ok. Danes ima več kot 70 kg. Je pa zelo zelo navezan na nas, prašiče, kokoši, kunce, s katerimi je preživljal prve trenutke v naši dnevni sobici.

zelo mali mario 
Ovce so po naravi zelo plašne živali, kadar pa odraščajo v posebnih pogoji, se zelo navežejo na človeka. Tako se je Mario. Ker je svojo zimo preživel noter v sobi, skupaj z rešenim kuncem Harryjem, je potem nekaj časa zunaj preživljal kar pri njegovi ograji. 

DSC05027
Odnos človek žival je vsekakor nekaj posebnega.
Vendar je daleč najbolj zanimivo opazovati živali v njihovih medsebojnih odnosih. Ker gre za enakovreden položaj. Kar odnos človek žival nikoli ni, pa naj se še tako trudimo.

Primer iz spletnega oglasnika je tudi telička Miša.

telica za zakol oglas
Poklicali so nas ljudje, ki so opazili oglas, da nekdo prodaja teličko za zakol, ker ima pruh (kilo).

Ker je klicev res ogromno, imamo sistem, da nikoli ne rečemo ne, skušamo pa najti rešitve skupaj s tistimi, ki nas kontaktirajo. Predvsem spodbujamo ljudi, da se sami angažirajo.
Rešiti žival zakola je dejansko še najmanjši problem, veliko večji je potem doživljenjsko poskrbeti z te živali. Ljudje so zbrali denar, mi pa smo poiskali kmetijo, da jo namestimo.
Danes živi v Ljutomeru pri veganskemu proizvajalcu ekološko etičnih produktov Mir Grunt.

mišika zunaj

misa-velcome
Pri Miši so veterinarji ugotovili, da lahko povsem zdravo in srečno živi kljub pruhu, edino zanosit ne sme, saj bi to lahko bilo usodno. Njena zgodba govori o tem, kako je žival, kadar je z njo nekaj narobe (ni pa usodno za njeno zdravje) obravnavana zgolj in samo skozi prizmo koristnosti za človeka. Šla bi namreč v klavnico. Danes skače po pašniku.

Posebno poglavje so tudi kunčje zgodbe. Eden zadnjih, ki je priše, je Max.
Gospa, ki ga je pred leti rešila pred obalo, je hudo zbolela in se obrnila po pomoč. Prosila je, če ga lahko vzamemo k sebi. Maks je čudovit kunec, ki si dom deli z Vipavko (rešeno kunčico, ko so prenegali z rejo), pa Grace, pa Erikom in Fritzom, pa kuncem Flipom, ki ima negibne zadnje nogice, zdaj v tem trenutku se trudimo, da mu naredimo voziček.

sobota enajst

zeko-maks-devet

fritzek

kuncki tri

kuncek flipek noter

kunec flip
Dom si deli še z racmanom Janom. 
Racman Jan je k nam prišel potem , ko mu je na neki kmetiji na nogo stopila krava. Imel je popoln zlom. Šel je na operacijo. Sedaj je še vedno na antibiotikih, ker se kost ni zarastla kot bi se mogla.
Potem imamo tukaj še Belkino družinico. Belka je bila 5 let koza molznica za mleko. Vsako leto je rojevala kozlicke, ki so ji jih vzeli, ko so bili stari nekaj mesecev. Bila je zaprta v majhnem prizidku neke hiše. Zavedno jo je ujetništva rešil vnuk Jan. Ko je dedek obnemogel in ni zmogel več sam molzt in skrbet za kozo Belko, jo je želel vrnit kozjerejcu. Jan je to preprečil, skupaj smo jim poiskali pašnik, ki je postal njihov dom.  

 koza belka

Mogoče pri tej zgodbi izpostavim še eno zadevo.
Pripeljal jo je kozjerejec s prikolico. In imela sem priložnost, da prvič vprašam kozjerejca, kaj naredi z mladiči. Ima hlevsko rejo koz. In ima kakšnih 100 koz. In je brez zadržkov rekel – 8. dan jih zadušim. Nimam kaj z njimi. Moram rečt, da sem prvič slišala tako direktno razlago, kako so v mlečni industriji kozlički – potomci moškega spola nekoristni. 

Dokler tega ne slišiš na lastna ušesa, je morda vseeno nekoliko drugače. Ko pa slišiš, pa te vedno šokira.

Kaj živalim vzamemo, ko jih zapiramo v ujetništva, med hladne zidove hlevov in kletk, pride najbolj izrazito do izraza, ko jim vrnemo, kar jim pripada.

Kot da bi pred seboj imeli nekoga drugega. To so trenutki, ko je tako zelo jasno, da pridejo na svet z enako mero igrivosti, radovednosti, veselja kot vsako drugo živo bitje med nami. Če se nam zdi, da se kunci v majhnih in tesnih zajčnikih počutijo dobro, smo postavljeni na laž takoj, ko jih damo na pašnik. Začnejo skakat, kopat rove, se družit.

Dora recimo vsako sončno jutro na svoji zemlji najde tisti del, ki je obsijan s soncem. Človek ne bi verjel, če ne bi videl. Zares. Nastavi se, da jo greje. Tole je slikano iz balkona.

dorica se sonci
Kar se mleka tiče je mene presenetilo še eno dejstvo. Ko je prišla koza k meni, sem imela velik problem, ker nisem znala molzt. Tako mi je pomagal kmet. In kar je bilo pa zanimivo za vse – Belka je spila vso svoje mleko. Tokrat bo prvič videla odraščati svoje otroke. Ko sem Jana vprašala, ali je doslej res jokala za njimi, je rekel, več dni jih je iskala in klicala. Razbijanje družin je res nekaj najhujšega.

misel-mleko-stella

Vesela sem, da imamo ta trenutek kar nekaj družin pri Kokiju, ki bodo zavedno ostale skupaj.
To je le nekaj zgodb, mogoče malo vidnejših. Jih je pa še veliko več.

Treba pa je vedeti eno.
Reševanje in pomoč živalim v stiski ima seveda konkreten in takojšen učinek.

In je bistvenega pomena za rešeno žival, ki se ji zavedno spremeni svet. Vendar je zelo dobro in na dolgi rok edino učinkovito, da gresta pomoč in reševanje z roko v roki z ozaveščanjem.

O živalih, za katere ni prav, da delamo razlike med njimi in jim ne prizavamo pravic. 

In ozaveščanje je najlažje kadar imajo posamezniki možnost, da pridejo na obisk. Ta trenutek iščemo večjo kmetijo za najem, saj je trenuten kraj premajhen. Ljudje so začeli prihajati na obisk. Kadar vzamejo otroci kokoško v roke – gre celo za otroke kmetov – pravijo,a kako je mehka. Pa pravim – pa saj imate doma kokoši. Pravi – seveda – ampak v rokavich jih ata iz kletk daje, pa smrdijo. Te pa so mehke…Iste so, dragi otrok.

4. BISTVO IN POVEZAVA Z VEGANSTVOM

V čem je bistvo?
Takole bom rekla.
Pri Koki opozarjamo na problem.
Se pravi – da dojamemo, da je žival na krožniku velik etičen problem. To pa je najhitreje ozavestiti v neposrednem stiku z živaljo, da vsi skupaj dojamemo, da ni razlike med živalmi ki jih spuščamo v naše domove in živali, ki jih jemo.
Prepričana sem namreč, da večina ljudi ne prepozna problema.
To bom ponazorila s primerom iz mojega osebnega bloga. V oglasu se je pojavila tale fotografija in pripis – prodam 4
izločene svinje za zakol.

oglas na bolhi

Naredila sem print screen in objavila na facebooku. In kaj se je zgodilo – avtor je fotografijo umaknil, v opravičilo pa napisal, da so bile svinje nameščene tako stisnjeno samo za čas fotografiranja – da se umirijo. Avtor je fotografijo umaknil, ker se je zbal morebitne prijave na inšpekcijo. 
In to je ključno.
To je moment, kjer pride do izraza vse, o čemer govorim. Z živalmi – ne da ravnamo kot s predmeti. Z njimi ravnamo slabše kot s predmeti. Novega avta ne bi postavili na ta način na ogled, slikali bi ga skoraj ob morju. Ampak svinjo – kjer so važni le kilogrami mesa – pa. Tako avtorja ni zmotil njen trpeč izraz na obrazu.
Zakaj? Ker ga ni videl niti.
Ni opazil trpljenja. Na psu bi ga, na mački bi ga. Sploh ni važno, da jih je tako namestil za potrebe fotografiranja. Ampak point je, da jih sploh je namestil. Brez da bi opazil trpljenje.
Se pravi, mi ne vidimo etičnega problema.

Da je kos mesa IMEL SRCE.
Ki bije kot naše.
Ušesa.
Ki sišijo kot naša.
Oči.
Ki gledajo kot naše.
In življenje, ki je kot naše…

Ko bomo to dojeli, da imamo problem torej, potem se bodo rešitve ponujale same od sebe. In to je Kokijeva naloga. V ljudeh s pomočjo zgodb rešenih živali potrkat na vest, da imamo grozen problem. Šele takrat bomo začeli sami iskati rešitve. Zaman ponujamo rešitve prej, če ne vidimo problema. Če žival na krožniku ni problem.

In rešitev je veganstvo torej.
Poznavanje živali in izjemna vloga zatočišč pa se mi zdi bistvena še iz enega drugega razloga.

Ljudje, ki se borimo za pravice živali, nehote zaidemo v lepšanje živali.
Z dobrim namenom, da bi drugim prikupili rejne živali, jih predstavljamo iz njihove najboljše perspektive, poudarjamo, kako so luštne, včasih počlovečimo.
In to je spet daleč od resnice. In je korak v napačno smer.
Govorim iz svojih izkušenj.
Ker smo bili prvi, ki smo v prašičih videli nekoga posebnega, so prašiči, ki jih rešimo, vedno deležni medijske pozornosti. In dve leti nazaj sem se trudila, da bi ljudem pokazala lepe prašiče, kako so prikupni, čisti, kokoši v najlepših pozah. In poudarjala, da so to inteligentne živali…
Danes je povsem drugače.
Tisto, kar je po mojem mnenju treba vzbudit v ljudeh je, da ni važno ali so ljubki, sladki..ali odvratni in gnusni – kakšni so skozi naše oči.
Bistvo je, da nimamo nobene pravice, da jih obravnavamo kot našo lastnino ne glede na to, kako jih dojemamo.

V prašičih lahko vidimo nagsne živali. Če hočete.

V kokoših neumne ptice. Če hočete.

Pravzprav živali ni treba sploh imeti rad. Če hočete.

Ampak naša dolžnost je, da jim ne jemljemo, kar je njihovo. Življenja torej.

In ne. Ne ubijemo jih z dnem, ko jim dokončno vzamemo življenje. Ampak že mnogo prej. 

Tudi prašiči znajo bit precej grobi, ovni zaletavi…kunci ugriznejo..skratka živali ne smemo slikat kot nekaj idealnega. Ker to niso. 
Da vse to lahko suvereno zagovarjate, pa je zelo pomembno, da imate stik z zivalmi, da jih poznate. 

Mogoče se še za trenutek ustavim pri vprašanju zakonodaje in izboljšanju pogojev – da ali ne? Lahko si zamislimo svet z optimalnimi življenjskimi pogoji za rejne živali.

Pa bodo živalske oči še zmeraj zrle v nas vprašujoče – zakaj?
Živali je preprosto treba vzeti ven iz sistema.

Mogoče dodam še eno pomembmo funkcijo krajev kot je Koki.

Poleg tega, da dajejo nam izrazito voljo in pogum za naprej, pa so edina prava pot, kako spoznati ta trenutek živali.
Treba je vedeti, da mi ne moremo samo pozivati ljudi in prepovedovati – ne obiskujte zivalskih vrtov, ne obiskujte krajev, kjer so živali izkoriščane, ker povpraševanje dela ponudbo.
Mi moramo ponuditi alternativo. In alternativa so domačije, kjer živali živijo do svoje naravne smrti in niso predmet človekovega izkoriščanja.
In – mi ne moremo samo vzbujat sočutja, morale v ljudeh, prepovedovat na nek način, ne da bi ponudili alternativo tudi področju, ki najbolj izkorišča živali – prehrana.

In vsaka organizacija funkcionira veliko bolje, če sodeluje s somišljeniki, organizacijami, ki čutijo podobno. Tako smo v sodelovanju s prostovoljci Društva za zaščito živali Pomurja oblikovali projekt Fridina domača kuhinja, danes je z nami tudi Jasmina, vrhunska veganska kuharica, ki je sicer avtorica veganskega bloga Minci kuha prinesla na pokušino tudi trenutni HIT – Fridino vegansko zaseko.
Fridina domača kuhinja sledi naslednjemu vodilu. Spoštuje tradicijo in hkrati vnaša tradiciji nov duh – dolžnost spoštovanja življenja.
Tako smo že pred dvema letoma v tem duhu pri Koki pripravili martinovanje po nase – racka na nas nacin – v vodi, na travi, v objemu. Se pravi – ohranimo kar je dobrega v tradiciji in izločimo, kar ni.

slika-you-tube-račka - martinovo DSC06476 copy

Na pravi poti smo. Jaz upam, da so te zgodbe dale zagon. Da je res prav, da se borimo. Da bo nekega dne morda drugače. Morda.

Zelo pomembno je, da smo aktivni, da nismo samo potrošniki veganskih produktvov, ampak da dejansko tudi rešujemo življenja. Konkretna življenja. 

Hvala za pozornost. 

 

Počitnice tudi za kokoško Frido!

Dvomesečne šolske počitnice se niso začele le za učence, ampak tudi za kokoško Frido, ki je vse leto pridno sodelovala v projektu ozaveščanja po osnovnih, srednjih šolah in vrtcih. Namen tovrstnih poučnih srečanj z učenci je predstaviti življenja tistih živali med nami, s katerimi imamo sicer zelo malo stika. Vendar ne v luči splošne koristnosti njihovih teles za človeka, temveč z druge perspektive – kot živa bitja, ki med seboj spletajo kompleksne odnose, imajo izrazit materinski čut ter v naravnem in varnem okolju razvijejo vse značilnosti svoje vrste, ki v rejah nikoli ne pridejo do izraza.

Zadnjega srečanja smo se udeležili na Gimnaziji Murska Sobota, kamor so nas povabili člani Društva za zaščito živali Pomurja. Srečanje je posnela televizija in bo na sporedu v oddaji O živalih in ljudeh. Na njem smo predstavili življenja posameznih rešenih živali. Najbolj pa nam je v srce segla dijakinja, ki je ob koncu na vprašanje – kaj ji je ostalo v spominu od predavanja oziroma kaj je slišala novega na predavanju, rekla, da je prvič dobila informacijo, da prašiči niso le za meso…ampak da so živa bitja, ki so lahko ljubljenčki.

No, vsekakor je najbolj pravilen pogled, da niso ne ljubljenčki in ne za meso, da živijo od nas neodvisna življenja. Vendar nam izjava dijakinje izjemno veliko pomeni. To pomeni, da je seme druge perspektive vzklilo. 

jasminine delavnice

 

jasminine delavnice pet

jasminine delavnice dve

predavanje dve

fridine pocitnice ena

Več v reportaži v oddaji O živalih in ljudeh. Od 9: 31 dalje…

TUKAJ

Naročite dobrodelno kuharico in pomagajte živalim!

Pred nekaj meseci je luč sveta ugledala dobrodelna veganska kuharska knjižica Fridina domača kuhinja. Projekt poteka v sodelovanju posameznikov iz Zavoda Koki in Društva za zaščito živali Pomurja. Knjižica združuje recepte za preproste in nasitne jedi našega otroštva, ki pa ne vsebujejo sestavin živalskega izvora. Celoten izkupiček je namenjen rejnim živalim iz sistema Posvoji me.  Več o Fridini domači kuhinji – tukaj

dobrodelna kuharska knjizica

Fridina kulinarična turneja – znova jeseni 2016

PROJEKT Fridina domača kuhinja je skupen projekt ozaveščanja in pomoči rejnim živalim, ki ga pripravljamo prostovoljci Društva za zaščito živali Pomurja in Zavoda Koki.

Srečanja, ki potekajo v družbi zvedave in nežne kokoši Fride po različnih slovenskih krajih, smo poimenovali FRIDINA dobrodelna KULINARIČNA TURNEJA.

S predavanji o življenju prezrtih živali, osebnimi izpovedni ter promocijo serije veganskih knjižic Fridina domača kuhinja (z idejami za zajtrke in kosila naših babic), zbiramo sredstva za doživljenjsko oskrbo rešenih živali. Na srečanje pa je možno prinesti tudi hrano in opremo za živali (žita, brikete, lizalne kamne, konzerve, kletke, hišice..). Vjudno vabljeni – termine sprotI dopolnjujemo. So v celoti dobrodelne narave. Vsako srečanje pa gosti posebnega sogovornika, ki nam na svoj način z osebno izpovedju približa svet živali med nami. Srečanja, katerih utrinke si lahko ogledate spodaj, se nadaljujejo znova v septembru. 

 

predavanjepolna dvorana pred pricetkom

 

frida na rami tri

jasmina hrastovec

 

jasmina in frida

Untitled-1

za arhivo katerina dve

 

predavanje

jasmina degustira

knjižice od fride

foto zofijini ljubimci

FRIDA V NAROČJU

fridina domaca kuhinja srecaje murska sobota

Foto: Bine Šedivy

fridino srecanje

 

VEČ O PROJEKTU – TUKAJ. 

 

Iz oddaje “Za naše kmetovalce”

V oddaji Za naše kmetovalce, ki poteka vsako nedeljo na prvem programu Radia Slovenija, smo s svojim pogledom na rejne živali v kmetijstvu sodelovali tudi sami in sicer v nedeljo 22.maja. 

Oddaja sicer ni namenjena le kmetom, ampak vsem, ki so s kmetijstvom in podeželjem kakorkoli povezani, ki jih zanima pridelava, predelava in trženje hrane.

Prav tako pa je bilo v oddaji predstavljeno tudi kmetijstvo brez živinoreje – miroljubno kmetijstvo (Stanko Valpatič) ter primer nekdanjega prašičerejca, ekološkega kmetovalca Mir Grunt iz Prlekije.

Nekaj zvočnih utrinkov tukaj, celoten posnetek je na voljo na tej povezavi ( od 19:18 minute dalje)

radio-slovenija

 

 

 

 

Dolgoročni cilj Zavoda je, da živali v prihodnje ne bi več redili za prehrano.
” Pravzaprav je treba tukaj poudariti, da it se reševanja farmskih živali (medtem ko jih ti rešiš 5, jih gre milijarda v klavnice), je nesmiselno in jalovo početje, razen v primeru, kadar gre tukaj za simbolno sporočilo in za ozaveščanje. In to je pravzaprav tisto, kar pri Zavodu za zaščito rejnih živali počnemo. Nekaj živali, ki so del te živinorejske panoge, ki jih brutalno izkorišča, zato ker pač potrošniki tako želimo, vzamemo iz sistema reje, bodisi zato, ker so poškodovane, odpisane ali kako drugače nepotrebne v živinorejski panogi, in jim omogočimo življenje pod svobodnim soncem. To pomeni življenje, kot jim pravzaprav pripada od nekdaj, mi pa smo jim ga odvzeli. Te živali potem živijo do svoje naravne smrti v sebi primernem okolju, in ozaveščajo o tem, kdo pravzaprav te živali so, se pravi, da se v ničemer ne razlikujejo od mačk ali psov recimo. Treba je vedeti, da živali naše prehrane so skrite našim očem, če vprašate v osnovni šoli, kakšne barve je krava, mislim, da vam bo marsikdo rekel, da vijolične. Se pravi nimamo več stika, pristnega stika z živalmi, zlasti z živalmi naše prehrane. Kar je pravzaprav smešno, vsak dan so na krožniku, puranji zrezek recimo, mi pa niti ne vemo, kako puran zgleda in kako se oglaša. Mi želimo približat živali in računamo predvsem na to, da ko bodo živali prišle to tiste svoje besede, ko bodo živele na sebi primeren način. Prašič ni tisto, kar vi vidite na farmi, kjer se komaj obrne, kjer vse smrdi, ampak eno radoživo bitje, ki rado živi, rije, rije po zemlji je zelo učljivo bitje, zelo čist, takrat boste na njega pogledali drugače. In seveda kadar na takšno žival pogledamo drugače in jo vidimo kot avtonomno bitje, nam na kraj pameti ne pade, da bi ji storili kaj žalega. “

(Ksenija V.Kutlačić, Zavod Koki)

” Miroljubmo kmetijstvo se razlikuje od ekološkega in bodinamičnega predvsem v odnosu do živali. Torej živali vidimo kot enakovredna bitja ljudem in nikakor jih nimamo za nobeno korist. Na teh kmetijah živali lahko živijo, ampak le kot člani ene družine, kot naši prijatelji in jim omogočimo primerno življenje do naravne smrti. V miroljub kme smo prepričani, da če bi kmetovali po tej ideji, bi lahko nahranili vse ljudi na zemlji. Ne bi bilo lakote kot danes. Ne smemo se sprenevedati, da imamo mi kljub vsej kemiji in škropivom in vsem, kar uporaljam, imimamo več kot milijardo ljudi lačnih, dnevno umre več kot 40 otrok zaradi lakote. Miroljubno kmetijstvo pa stoprocentno zagotavlja prehrambeno varnost in samooskrbo Slovenije. Gre pa za to, da tiste površine, katere sedaj uporabljamo za krmo živali, uporabimo za direktno hrano za ljudi. Skrbimo, da zemlja ima dovolj humosa, da je zdrava, da rastline lahko rastejo iz moči zemlje. ” (Stanko Valpatič, kmetija Za naravo)

” Smo pa mi ponosni na svoje pridelke zaradi tega, ker vemo, v naših pridelkih ni nobenih strupov, nobenih antibiotikov, nobene kemije in brez slabe vesti lahko to potrošnikom ponudimo. “Milan Rus, Mir Grunt, miroljubni kmet iz Prlekije. 

 

Frida v oddaji Dobro jutro

V aprilu smo bili izjemno veseli povabila v mariborski studio nacionalne televizije v oddajo Dobro jutro. V družbi naše zvedave kokoši Fride, smo skupaj s članicami prekmurskega Društva za zaščito živali Pomurje, predstavili skupen projekt Fridina domača kuhinja in prvo dobrodelno vegansko kuharsko knjižico z naslovom Pomladna Frida z recepti naših babic. Več o projektu na spletni strani Fridina domača kuhinja. 

Kokoške na obisku v šoli

Še slaba dva meseca bomo v okviru projekta S KOKOŠKO FRIDO SPOZNAVAMO DOMAČE ŽIVALI razveseljevali otroke po vrtcih in šolah. Rezervacije za vrtce (poletni termini) odprte. 

V Zavodu za zaščito rejnih živali Koki se zavedamo, da živimo v obdobju, ko večina prebivalcev, zlasti urbanih središč, nima stika s kokošmi, purani, kunci, prašiči, kozami, ovcami. In da ameriška legenda, da otroci mislijo, da so krave vijolične barve, ni daleč od resničnosti.

Da bi vsaj delno pripomogli k izboljšanju le tega, vodimo številne projekte. 

Med projekti so tudi predavanja in srečanja s kokoško Frido. 

Kdo je Frida? 

Kokoška Frida je ena od starejših kokoši nesnic, ki jajc ne nese več. To pa ne pomeni, da ne zna o njih veliko povedati. Pa ne le o njih, temveč tudi o tem, kdo kokoši pravzaprav so, kakšne medsebojne odnose spletajo, s čim se prehranjujejo, kako slišijo na svoje ime in še vrsto drugih stvari.

Tako je kokoška Frida namesto v loncu za juho, kot je to pač navada in usoda starih kokoši, pristala pri Zavodu Koki z namenom ozaveščanja o rejnih živalih. Gre za izjemno bistro, včasih trmasto, vsekakor pa priljudno kokoš, ki z veseljem zleze tudi v naročje otrok in sune kakšen kos kruha.

Kako poteka srečanje?  

Srečanja s kokoško Frido potekajo po predhodnem dogovoru v razredu/hodniku/na igrišču.

Frida je ves čas z nami, medtem ko si mi ogledamo kratko predstavitev iz življenja kokoši in drugih rejnih živali nasploh.

Srečanje je zasnovano interaktivno, otroci, ki želijo, lahko kokoško primejo v naročje, se z njo slikajo, ji ponudijo hrano in jo preprosto opazujejo, kakšna je.

Ob zaključku prejmejo pobarvanko ali drugo gradivo /prilagojeno starostni skupini. Nekaj utrinkov iz predavanja po Sloveniji spodaj…

Drugo 

Cena za srečanja s kokoško Frido je simbolična – 1 eur za otroka ter ob prijavi manjšega števila otrok dodatno prispevek za pokritje stroškov bencina. 

Ker Zavod Koki pomaga številnim poškodovanim, odpisanim, izgubljenim rejnim živalim bomo seveda veseli, če boste skupaj z otroci nekaj dni prej zbrali kaj starega kruha, odpadne zelenjave in drugih stvari, ki jih lahko potem namenimo za oskrbo živali, ki živijo do naravne smrti na slovenskih kmetijah.  

Seveda smo veseli vsake dodatne donacije, saj lahko zaradi nje potem pomagamo večjemu številu živali. 

predavanje na soli dve