Bukica – zgodba upanja

Je ze tako, da nam je ocitno namenjeno, da leto zakljucimo z eno prelepo zgodbo. V nedeljo 24. decembra smo se odpeljali po Bukico. Ampak zaceli bomo z zgodbo deset mesecev nazaj. 
Pred desetimi meseci je gospa Natasa na svoj najet kos zemlje vzela pujso. Kar od sosedov, ki so jih redili za koline. Poimenovala jo je Bukica. Pujsa je rastla, a najvec prostora ni zavzela v sadovnjaku in travniku, ki si ga je delila s kokosmi in ovckami, ampak v srcu gospe Natase. Ki ji je bila kot mama. 
Vendar je zivljenje nepredvidljivo. Zemlja, ki jo je imela druzina v najemu, z novim letom ne bo vec njihova, obcina jo jemlje nazaj. Gospa Natasa pa je v blok ne more vzeti. Iskala ji je dom. Tak, en varen, trajen, ljubec. Kot ga je imela pri njej do sedaj. Njuna navezanost nam je mocno segla v srce. In odlocil smo se, da gospe in mali Pupiki kot jo klice, pomagamo. In postala je del Kokijeve zgodbe. 
Veste, to smo. 
To delamo. 
Zaradi milijarde zivali, ki nikoli in nikdar ne bo obcutilo niti kanca ljubezni kot ga je Bukica. 
In to bomo delali vedno. Preden sedemo k praznicni mizi naj se od srca zahvalimo vsem “Natasam” med nami. Ki so nekoc, sedaj ali bodo tako kot ona v zivalih od prvega trenutka prepoznali nekoga. Nekoga, zaradi katerega clovek joce ob slovesu. 
Taksni ljudje so redki, a so luc 
Bukica je ze v novem domu in caka krompir od Natase 

 

0 odzivov

Povej mnenje

Bi se pridružili pogovoru?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

3 × four =