ARČIJEVA ZGODBA

Farmske živali. Na svet pridejo z enako radostjo, radovednostjo, igrivostjo in neznansko željo po življenju kot čisto vsako drugo bitje. Ne vedoč, da pa smo jim ljudje za razliko od ostalih namenili čisto drugačno usodo.

Že davno tega. Kajti z genskim inžiniringom smo skozi desetletja do skrajnosti zmanipulirali njihova telesa. Tako, da bodo le ta v zgolj nekaj mesecih od sebe dala največ tega, kar želimo mi. Pomeni – znesla največ jajc, dala največ mleka in dosegla maksimalno telesno težo /maso. 

Pri tem pa seveda nihče ni upošteval, da gre ta izjemno visoka produktivnost na njihov račun, račun zdravja rejnih živali. In njihovega življenja, za katerega smo določili, da se konča, še preden se je sploh začelo. Tako so deformacije, obolenja farmskih živali na dnevnem redu.

Pitovni piščanci po nekaj tednih ne morejo nositi več svojih pretežkih teles, kokoši nesnice obolevajo za rakom, prašiči, starejši od 10ih mesecev, pa se na noge nekega dne preprosto ne postavijo več. Ker ne zdržijo njihovih pretežkih teles. Redko katero žival je namenska reja tako zelo prizadela kot kokoši in prašiče. 

To je resnica, ki je ne vidimo. Zanjo vemo pa vsi, ki se v praksi trudimo farmskim živalim omogočati življenje do naravne smrti. Smrti, ki pa pride vsej prej kot naravno, ampak je posledica človeške igre z genetiko. 

In prav takšna je Arčijeva zgodba, farmskega prašiča, ki je osvojil srca širom Hrvaške, pred dnevi pa so se njegovi skrbniki dokončno poslovili od njega, bolezen ga je namreč premagala. Njegova zgodba je izjemno ganljiva. V Azil Pobjede je pred letoma prišel kot donirana hrana za pse.  

” Če smo natančni – dobili smo klic neke družine, kjer redijo svinje, da imajo 50 kg mesa za azil oziroma bolj natančno – prašiča, ki ne more vstat že 10 dni, druge svinje pa gazijo čez njega.
Ponudili so nam, da ga pridemo iskat, zakoljemo in z njim nahranimo pse. Ne glede na to, da izkušenj s prašiči nismo imeli, ga seveda nismo pustili tam, še zlasti ne, ker je bil nepokreten. Odločili smo se, da mu poskušamo pomagati, ga postaviti na noge. Arči na našo veliko srečo ni imel zlomljene hrbtenice, česar smo se najbolj bali, ampak težko vnetje sklepov, zaradi česar ni mogel vstati. Zelo hitro smo ga pozdravili oziroma rečeno bolje zazdravili, kar se je izkazalo šele pozneje, in tako se je začela naša skupna avantura. ” 
 
IMG_9990

IMG_5194

IMG_2749

Seveda je Arči verjetno edini prašič, na katerem so kadarkoli v državi opravili rentgen. Treba je namreč vedeti, da se veterina na področju rejnih živali ne razvija v smeri medicine – zdravljenja torej, temveč zgolj preventive. Razlog je seveda gospodarske narave. Tako se teh živali ne zdravi na način kot smo tega navajeni pri živalih, ki smo jim določili vlogo hišnih ljubljenčkov. Veterina na področju farmskih živali je preventiva . Da do poškodb in bolezni ne pride. Ali kot nadaljujejo v Pobjedi: 

Kar se tiče veterine in farmskih živali nam je izkušnja z Arčijem potrdila, kar smo že prej vedeli. Znanje, veščine in izkušnje, ki vam ga veterinarji lahko ponudijo v primeru svinje, je neprimerljivo manjše s tistim, ki vam ga lahko ponudijo za neko žival, ki jo tretiramo kot hišnega ljubljenčka.  Glede na to, da živimo v družbi, ki farmske živali gleda skozi ekonomsko prizmo, nas to seveda ne sme čuditi.  So samo del industrije, v kateri je, kot v vsakih industriji, pa na prvem mestu profit. In živali so pri tem samo surovina, sredstvo, ki jim ne priznavamo edinstvenosti življenja in lastnosti občutljivega, emocionalnega bitja.  

In ne le to, vse znanje se ne koristi v smeri, kako bi pomagali živalim, temveč kako bi povečali profit. Farmsko svinjo smo gensko spremenili tako močno, da so na dnevnem redu deformacije, ko svinje ne vstanejo več – v obdobju po 10ih mesecih, če jih sploh doživijo, ne morejo več stati na nogah. Njihova telesa postanejo pretežka glede na kosti in slabe noge. 
 
IMG_2051
 
Arčijevo življenje nam je bila inspiracija. Upamo, da smo mu omogočili srečno in izpolnjeno življenje za čas, ki smo ga preživeli skupaj. Bilo je to jadranje, kakor vsako življenje, včasih po razburkanem, včasih po mirnem morju. Arči je bil divji, razigran duh, ujet v krhkem telesu, ki mu ga je človeška vrsta namenila in podarila. Bili so dobri in slabi dnevi.  
 
Dnevi, ko je vse zgledalo odlično in dnevi, ko ni mogel vstati brez naše pomoči. Bilo je radostnih in težkih trenutkov, za nas in za njega. Ker imamo 200 živali vemo, da ni dobil vse pozornosti, ki si jo zasluži, pa vendar je bil ljubljen in verjamemo, da je to vedel. To smo videli v njegovih očeh. In kako se je spremenil iz preplašenega in nesigurnega, ko je prišel k nam v radstnega. Želimo verjet, da je rad živel in zato ni prej odnehal. 
 
IMG_0496
 
Arči nas je ogromno naučil. Niti se nismo zavedali, koliko življenj je Arči spremenil, kolikih src se je dejansko dotaknil. Šele sedaj vidimo, kako daleč je segel njegov glas. V imenu tistih, ki ne morejo govoriti – nevidnih živali. Sedaj nas kličejo ljudje, ki jim je Arčijeva zgodba pomagala odpreti oči in srce in nikoli več ne bodo gledali isto na obrok na svojem krožniku. Ljudje so nam rekli, da so zaradi njega postali boljše osebe. Tako se njegovo poslanstvo ni zaključilo. Naša dolžnost je, da se njegova misija nadaljuje.  Na svetovni dan živali je naš prijatelj Vedran Romac predaval z naslovo Zgodba o Arčijevem narodu.  
 
IMG_0058

Arči je bil s pomočjo dobrih ljudi pred dvema letoma in nekaj mesecev rešen klavnice in gotove smrti. Ne pa pred lastnim telesom in genskim inžiniringom. Zgodba je zelo sorodna Odijevi zgodbi, za katero smo, ko se nam je zgodila, mislili, da je edina. Vse dokler nismo prišli do spoznanja, da so genetske deformacije farmski živali pravilo in ne izjema. Ali kot pravi eden znanih veterinarjev – ne imejte radi napačne živali. Zlasti ne farmske. Ker boste trpeli. Arčijevi skrbniki zaključujejo nasprotno. 

” V Arčijevo čast nam je Vedran Romac poklonil tudi video. In citat iz tega videa popolnoma opisuje tisto najpomembnejše, kar nas je Arči naučil. Dal nam je nabolj pomembni odgovor: ” Ko se bolečina zaradi ljubezni do njih zdi neznosna, odgovor ni prenehati imeti rad. Ampak ljubiti globje, širše, višje. Ljubiti kot da življenje zavisi od tega. Ker zares – zavisi. To je napisala Joanna Lucas o svojem izkušnjo z nepokretno svinjo Celeste. ” 

IMG_2053

 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Intervju pripravila: Brigita Voda
UDRUGA POBJEDE – WEB
UDRUGA POBJEDE – FB
 
0 odzivov

Povej mnenje

Bi se pridružili pogovoru?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

fourteen + 16 =