AKTUALNO: Nočemo piščančje farme, ker smrdi! Zrezke pa jemo.

Te dni se je na sodišču znašla tožba zoper občino Slovenske Konjice. V osnovi gre po poročanju medijev preprosto za to, da domačini ne želijo, da se na kmetiji v bližini priljubljene izletniške točke postavi piščančja farma. 

Foto: Vecer.com

Imamo opravka s skupnostjo, ki se zaveda, čez kakšno agonijo gredo uboga drobna telesca teh ptic v borih 40ih dneh svojega življenja?

Smo končno dojeli, kako narobe je zapreti čuteče bitje v ujetništvo, v prostor brez letnih časov, jo povsem podrediti našim potrebam, izkoristiti do zadnjega, ob prikrajšati za stike znotraj in zunaj svoje vrste, razvoj naravnega obnašanja in ji nasploh onemogočiti, da kadarkoli stopi na zemljo in brska po njej, razpre krila in občuti toploto sonca? 

Življenje piščancev na farmi

Seveda ne. 

Nič od zgoraj naštetih dejstvev, dobesedno že v nebo vpijočih krivic, ob katerih bi se nam morala že davno prižgati rdeča luč, se nam ne zdi spornih.

Piščančji farmi smo se uprli, ker smrdi. In se bojimo, da bo v regiji odgnala še te redke pohodnike, turiste, obiskovalce.  

Če karikiram, s polnimi usti piščančjih beder kričimo, da je nočemo! 

Investitorji so sicer zagotovili, da ne bo nobenega smradu. Da bo 37.000! živih bitij brez smradu je mogoče samo zato, ker smo razvili tehnologijo, ki to omogoča. Do perfekcije. Nastilj, pa seveda ne gre mimo tega, da so sodobne farme dobesedno hermetično zaprt beton, iz katerega ne le, da ne uide niti smrad. Iz njega nihče niti ne pride živ, če pride do nesreče, kot se je zgodilo v primeru požara na farmi v sosednji Hrvaški, kjer je živih zgorelo 10.000 prašičev.  

Zagotovili so, da nam ne bo treba ne vonjati smrada, posledično tudi ne videti njihovih teles. Če ne vozite šleparja z živalmi, vam jih tudi nikoli ne bo treba videti ali slišati pokanja njihovih kosti, ko jih natovarjajo v zaboje za v klavnico. 

” Pet na eno roko imamo normo, deset na obe! V pol ure jih je treba naložiti vse. Nočete nikoli slišati, kako samo pokajo kosti pod prsti, ko jih dajemo v zaboje. Oni se upirajo, ti pa nimaš cajta v rokavicah jih zlagat noter. Ker se mudi. Vse je industrija”, je pred kratkim v pogovoru mimogrede omenil prevoznik iz Štajerske, ki vozi živali v klavnico. 

Na poti v klavnico

Lahko bomo še naprej živeli v zgodbah iz reklam, kjer se na ovitkih smejijo rumene kepe in še samo vprašanje časa je, kdaj jim bo v nekdo narisal oblaček s tekstom: Želim, da me poješ!

Kjer so živali zreducirane na predmet naše domišljije, ki nima veze s tem, kdo zares so, brez smradu, njihovi deli teles pa zapakirani v ovoj. Da mestni otrok zelo težko sploh poveže kos mesa z nekoč tako zelo živo živaljo.

Lahko bomo še naprej živeli povsem odtujeno od živali, narave. Nenazadnje samega sebe. 

Spoštovani krajani, borite se zoper piščančje farme. Zoper farme. A iz pravih razlogov! 

Uspešni živinorejci in lastniki velikih farm.  Za vse vas imam pa le eno vprašanje.

Z vso svojo energijo, prizadevnostjo in predanostjo ter veseljem do dela z živalmi bi lahko postali karkoli na tem svetu.

In brez dvoma bi uspeli! 

Vi…pa ste izbrali to?

Hvala pa vsem, ki ste se ali se še boste odrekli hrani iz ubogih živali.

Potem farme ne bodo več potrebne. 

Domačija Koki

Pripravila: Ksenija Vesenjak Kutlačić

 

0 odzivov

Povej mnenje

Bi se pridružili pogovoru?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

2 × two =