Zahvala za buče

Da lahko jemo kot mali bogovi, se imamo zahvaliti družini gospe Mateje, ki nam je poklonila buče po luščenju semen. Še naprej se toplo priporočamo tako zanje kot če komu hodi odveč pesa, korenje, repa…

Hotel, kjer so gostje v peklu

Kaj gledamo na fotografiji? 
HOTEL. 


Le da njegovi gostje niso na počitnicah, ampak v peklu!

Da bi prihranili energijo in naravne vire ter zadostili zahtevam potrošnikov, so na Kitajskem začeli z gradnjo večnadstropnih “hotelov za svinje”. 
13 nadstropni kompleks – 11 hektarjev zemlje – 30.000 svinj – 840.000 pujskov letno. S tem naj bi svet dobil najbolj intenzivno farmo.

V RAZMISLEK

Živali, ta iskrena in nedolžna bitja, ki nam ne storijo nič žalega, ampak si kot mi, želijo samo živeti in doživeti svoje življenje, smo žrtvovali do te mere, da jih sploh več ne vidimo.

Komu mar ZLAT HOTEL!, če je vse, kar si želi – riti po zemlji, kopat se v lužah, vzgajat svoj naraščaj in živet v miru?!?

Uboge živali.

In ljudje, ki nismo zmožni prepoznat ničesar! izven našega lastnega egoizma, sebičnosti in ambicij.

Ksenija V. Kutlacic

Čufti

Skupinsko fotografiranje za koledar 2019

Malo utrinkov iz našega življenja 

Minulo avgustovsko nedeljo smo se lepo oblekli (pa ne le zato, ker je nedelja), ampak za skupinsko fotografiranje na Domačija Koki – za Kokijev koledar 2019. 
V prvi plan so stopili Mika in Miško, Kruli, Srecko Petelin, Fani in Rita 💫
Potrpljenje z nami pa je imel Tadej Gudan fototrenutki
Je že tako, da nekdo mora biti priča tudi tem prelepim zgodbam, polnih upanja za vse. 

 

Miško in Mika

Zgodba o Mišku in Miki ali ko spregovori ljubezen 

Minuli petek smo izpolnili obljubo, ki smo jo lani septembra dali biku Mišku, da bo pri nas na Domačija Koki našel svoj mir in imel svoj dom. Njegova zgodba se je zacela precej zalostno – vec tukaj
Potem ko je bil resen gotove smrti, pa je skoraj leto dni prezivel pri cudoviti druzini, ki se ga je trudila socializirati.
Uspelo jim je. 
Medtem pa smo mi smo pripravljali pasnike, gradili hlevcke in se pripravljali na njegov prihod. 
Vmes se nam je zgodila krava Mika in prisla k nam.
Njena zgodba tukaj. 
Mika je na nasi kmetiji prav potrpezljivo dneve prezivljala z ljudmi, kozami, pujsi, kokosmi, mucami. In se hrepenece ozirala na sosedov pasnik s telicami. 
Ampak svet ni nastal v enem dnevu. In tudi nas, Kokijev svet gradimo in nastaja pocasi. 
Mika je imela vso potrebno potrpljenje. 

Potem smo pripeljali Miška. 

Že ko smo zagrajevali pašnik, je Mika legla in strmela – tokrat ne v telice na sosedovem pašniku, ampak v gozd. Kot da bi ga pričakovala. 

Ko sta se srečala, se je zazdelo, da ga je cakala vse zivljenje
Zakaj smo vsi imeli solzne oci, pa v fotografijah.

Veste, med nami so povezave, ki jih vcasih nismo zmozni razumeti. A to ne pomeni, da ne obstajajo. 
” In every way that matters, we are all the same”

Hvala vsem, ki ste pomagali v njuni zgodbi. Se posebej gospe Barbari z druzino. In Bostjanu, ki je Miska resil. Njuno zgodbo je zabelezila tudi oddaja O Živalih in ljudeh. Prispevek najdete tukaj. 

Ko je bil Miško še na poti, se je Mika ulegla na pašnik in strmela v gozd. Potem je šla pit na zgornji del travnika.

Medtem je prispel Miško.

Tukaj sta se prvič zagledala. Ona se je zgoraj odžejala in se vrnila na pašnik.

 

Odkar sta se povohala, sta nerazdruzljiva.

 

Tukaj ga je odpeljala pokazat svoj Dom. Kje spi, je, caka seno.

Miko smo prenehali mazat proti muham in obadom, saj se med seboj ves cas lizeta in negujeta.

Mikino drevo je sedaj njuno drevo.

AKTUALNO: Nočemo piščančje farme, ker smrdi! Zrezke pa jemo.

Te dni se je na sodišču znašla tožba zoper občino Slovenske Konjice. V osnovi gre po poročanju medijev preprosto za to, da domačini ne želijo, da se na kmetiji v bližini priljubljene izletniške točke postavi piščančja farma. 

Foto: Vecer.com

Imamo opravka s skupnostjo, ki se zaveda, čez kakšno agonijo gredo uboga drobna telesca teh ptic v borih 40ih dneh svojega življenja?

Smo končno dojeli, kako narobe je zapreti čuteče bitje v ujetništvo, v prostor brez letnih časov, jo povsem podrediti našim potrebam, izkoristiti do zadnjega, ob prikrajšati za stike znotraj in zunaj svoje vrste, razvoj naravnega obnašanja in ji nasploh onemogočiti, da kadarkoli stopi na zemljo in brska po njej, razpre krila in občuti toploto sonca? 

Življenje piščancev na farmi

Seveda ne. 

Nič od zgoraj naštetih dejstvev, dobesedno že v nebo vpijočih krivic, ob katerih bi se nam morala že davno prižgati rdeča luč, se nam ne zdi spornih.

Piščančji farmi smo se uprli, ker smrdi. In se bojimo, da bo v regiji odgnala še te redke pohodnike, turiste, obiskovalce.  

Če karikiram, s polnimi usti piščančjih beder kričimo, da je nočemo! 

Investitorji so sicer zagotovili, da ne bo nobenega smradu. Da bo 37.000! živih bitij brez smradu je mogoče samo zato, ker smo razvili tehnologijo, ki to omogoča. Do perfekcije. Nastilj, pa seveda ne gre mimo tega, da so sodobne farme dobesedno hermetično zaprt beton, iz katerega ne le, da ne uide niti smrad. Iz njega nihče niti ne pride živ, če pride do nesreče, kot se je zgodilo v primeru požara na farmi v sosednji Hrvaški, kjer je živih zgorelo 10.000 prašičev.  

Zagotovili so, da nam ne bo treba ne vonjati smrada, posledično tudi ne videti njihovih teles. Če ne vozite šleparja z živalmi, vam jih tudi nikoli ne bo treba videti ali slišati pokanja njihovih kosti, ko jih natovarjajo v zaboje za v klavnico. 

” Pet na eno roko imamo normo, deset na obe! V pol ure jih je treba naložiti vse. Nočete nikoli slišati, kako samo pokajo kosti pod prsti, ko jih dajemo v zaboje. Oni se upirajo, ti pa nimaš cajta v rokavicah jih zlagat noter. Ker se mudi. Vse je industrija”, je pred kratkim v pogovoru mimogrede omenil prevoznik iz Štajerske, ki vozi živali v klavnico. 

Na poti v klavnico

Lahko bomo še naprej živeli v zgodbah iz reklam, kjer se na ovitkih smejijo rumene kepe in še samo vprašanje časa je, kdaj jim bo v nekdo narisal oblaček s tekstom: Želim, da me poješ!

Kjer so živali zreducirane na predmet naše domišljije, ki nima veze s tem, kdo zares so, brez smradu, njihovi deli teles pa zapakirani v ovoj. Da mestni otrok zelo težko sploh poveže kos mesa z nekoč tako zelo živo živaljo.

Lahko bomo še naprej živeli povsem odtujeno od živali, narave. Nenazadnje samega sebe. 

Spoštovani krajani, borite se zoper piščančje farme. Zoper farme. A iz pravih razlogov! 

Uspešni živinorejci in lastniki velikih farm.  Za vse vas imam pa le eno vprašanje.

Z vso svojo energijo, prizadevnostjo in predanostjo ter veseljem do dela z živalmi bi lahko postali karkoli na tem svetu.

In brez dvoma bi uspeli! 

Vi…pa ste izbrali to?

Hvala pa vsem, ki ste se ali se še boste odrekli hrani iz ubogih živali.

Potem farme ne bodo več potrebne. 

Domačija Koki

Pripravila: Ksenija Vesenjak Kutlačić

 

Sofijina zgodba – Kokoš za darilo ob rojstvu hčerke

” K nam je prišla tako, kot nobena žival ne bi smela priti – kot darilo, ” je klic na Kokijev telefon začela gospa Helena minulo soboto, ko smo z lopatami in krampi kopali jarek za ureditev kanalizacije na naši domačiji Koki. 

In nadaljevala takole: ” Bratu je namreč nekaj prijateljev na zabavo ob rojstvu hčerke prineslo njo – Sofijo. V majhnem zabojčku za sadje, v katerem se je zaradi strahu naredila še manjšo in je še ta mali zabojček zgledal skoraj prevelik zanjo. Včasih je bila na vasi baje to redna praksa, da so porodnici prinesli kokoš iz katere so ji skuhali juho, da se okrepča. In kot nek hec, ki to sploh ni bil, so tudi bratu prinesli njo. Ampak, ker na srečo nekateri vedo, kaj je prav in kaj ne, je bilo seveda takoj jasno, da Sofija ne bo nikoli juhica. Brat me je poklical, če lahko jaz poskrbim zanjo in moja prva misel je bila Ksenija in Kokijevo posestvo miru in harmonije. In tu so Sofijo sprejeli brez obotavljanja. Ko sem jo pripeljala in odprla transporter, se je okrog nje takoj zbral sprejemni odbor, s petelinom Srečkom na čelu. Ta je seveda želel napraviti dober vtis in je začel Sofiji takoj dvoriti. Ta, kot prava dama, njegovim čarom ni takoj podlegla, se je pustila zapeljevati kar kakšnih 10 minut. Ko je končno prišla iz boksa, jo je Srečko takoj naskočil, dvakrat zakikirikal in tako vsem povedal, da je ona sedaj del njegove jate. In tako je odkorakala novemu, svobodnemu življenju naproti.” 

Za Sofijo bomo seveda poskrbeli. Vam pa polagamo na srce.

NOBENO ŽIVO BITJE NE BI SMELO BITI DARILO! 

Ksenija Vesenjak Kutlacic 

 

Harijeva zgodba

Hari je v letošnjem zgodnjem poletju taval.

Najprej po gozdu.

Potem vaški cesti.

Potem pa je zalutal že do izvoza na avtocesto.

Kako se je znašel na teh človeških poteh, ne bomo vedeli, lahko pa ugibamo, da je nekomu zbežal iz hleva. Ali da ga je kdo namerno spustil v gozd, na travnik.

Kakorkoli, bil je že na muhi lovcev, da ne bi ogrožal prometa. In v zadnjem hipu ga je rešila gospa Valerija, ki se napela vse moči, da mu lovci niso zadali smrtnega strela, ampak zgolj omamili in uspavali. Potem smo ga vzeli k sebi. Hari se je izkazal za mladega pujska, starega manj kot pol leta, prestrašenega in do ljudi vseeno nekoliko zadržanega, v odnosu do drugih vrstnikov pa kar dominantnega. Rad dobro je, dneve preživlja v družbi kokošk. 

Imamo ga radi takšnega kot je. 

Veseli bomo, če boste v projektu sponzorstva živalim sodelovali in nam pomagali skrbeti zanj. 

 

Krulijeva zgodba

Kruli je bil kupljen za ljubljenca v neki družini pred dvema letoma. 

Zgodba pa se je začela zapletati, ko je Kruli začel rasti. Saj poznate tiste pravljice o mini pujskih, ki ostanejo majhni, jim ne rastejo čekanov, so nezahtevni, neslišni, komot živijo v bloku….skratka – pravljice! Mini pujsov NI – več v članku. 

Ko je družina po dveh letih ugotovila, da je zrastel in postale zahteven družinski član, zanj niso našli več prostora. Še več, začeli so se ga bati (zaradi čekanov). In mu iskali dom. Kljub trudu in delitvam na družbenih omrežjih, Kruli več mesecev, ki jih je medtem že preživljal odrinjen in osamljen v nekem hlevu nekega kmeta, ki ga je družina zasilno našla, ni našel nikogar, ki bi ga vzel k sebi. Nikogar, ki bi v njem prepoznal to, kar on je. 

Ker je grozilo že najslabše, smo ga na koncu vzeli na Domačijo Koki. 

Ni trajalo dolgo, da je Kruli pokazal svojo izjemno naravo in osebnost, kakršne že lep čas nismo srečali. Nežen in navezan na ljudi, je neprestano iskal človeško družbo, se želel crkljati, pokazal, kaj rad je, nam nosil rože in si iz njih postiljal postelje. Moram priznat, da tako nežnega grdobca že dolgo nismo sprejeli medse. Njegove dogodivščinje delimo na Fb Domačije Koki. 

Nekaj utrinkov pa tudi tukaj: 

 

Žal mi je, da ljudje nismo sposobni prepoznat v živalih bistva, jih ne spreminjat in jih sprejet takšne kot so. In jih zato odrinemo iz naših življenj. In vesela sem, da imam ta dar. Da vidim tisto, kar je večini skrito. 

Kruli je naša in vaša zgodba. Živali so od vseh nas, ki nam je mar. Hvala vsem, ki ga boste simbolično posvojili “na daljavo” in nam z mesečnimi prispevki pomagali pri njegovi oskrbi. 

 

 

Vabilo k sodelovanju

Na kmetiji (domačiji Koki v občini Lenart na Štajerskem) potrebujemo pomoč pri poljedelskih opravilih, delu z živalmi in v gospodinjstvu.
V zameno lahko ponudimo simbolično plačilo, nastanitev v samostojni hiški, možnost prevoza ( oz. po dogovoru) .
Na idiličnem posestvu, ki se razprostira na 3 hektarjih, obkroženih z gozdom, se sicer trudimo ohranjati življenjske biotope prostoživečih živalskih vrst, na dveh večjih njivah pa vpeljati kmetovanje v sožitju in spoštovanju narave ter širiti zavest o pomembni vlogi ohranjanja narave za vse nas.
Kraj je tudi trajen in varen dom več kot 60im domačim živalim (prašiči, krave, kokoši, race, purani, kunci, mačke…), ki so bile rešene zlorab, ujetništva ali življenja v neprimernih pogojih.
Oglas objavljam v želji, da bi se v našem poslanstvu prepoznali ljudje (študentje, dijaki ali upokojenci), ki lahko s svojim znanjem, delovno vnemo ter odprto, pošteno in vedro naravo pripomorejo, da bo kraj še lepši.
Prijave sprejemamo na domacijakoki@gmail.com ali 051 321 200 (Ksenija) ali facebook zs facebook/domacijakoki.
Hvala, da boste novico delili s prijatelji!
Ksenija