Hotel, kjer so gostje v peklu

Kaj gledamo na fotografiji? 
HOTEL. 


Le da njegovi gostje niso na počitnicah, ampak v peklu!

Da bi prihranili energijo in naravne vire ter zadostili zahtevam potrošnikov, so na Kitajskem začeli z gradnjo večnadstropnih “hotelov za svinje”. 
13 nadstropni kompleks – 11 hektarjev zemlje – 30.000 svinj – 840.000 pujskov letno. S tem naj bi svet dobil najbolj intenzivno farmo.

V RAZMISLEK

Živali, ta iskrena in nedolžna bitja, ki nam ne storijo nič žalega, ampak si kot mi, želijo samo živeti in doživeti svoje življenje, smo žrtvovali do te mere, da jih sploh več ne vidimo.

Komu mar ZLAT HOTEL!, če je vse, kar si želi – riti po zemlji, kopat se v lužah, vzgajat svoj naraščaj in živet v miru?!?

Uboge živali.

In ljudje, ki nismo zmožni prepoznat ničesar! izven našega lastnega egoizma, sebičnosti in ambicij.

Ksenija V. Kutlacic

Čufti – veganski seveda!

Skupinsko fotografiranje za koledar 2019

Malo utrinkov iz našega življenja 

Minulo avgustovsko nedeljo smo se lepo oblekli (pa ne le zato, ker je nedelja), ampak za skupinsko fotografiranje na Domačija Koki – za Kokijev koledar 2019. 
V prvi plan so stopili Mika in Miško, Kruli, Srecko Petelin, Fani in Rita 💫
Potrpljenje z nami pa je imel Tadej Gudan fototrenutki
Je že tako, da nekdo mora biti priča tudi tem prelepim zgodbam, polnih upanja za vse. 

 

Miško in Mika

Zgodba o Mišku in Miki ali ko spregovori ljubezen 

Minuli petek smo izpolnili obljubo, ki smo jo lani septembra dali biku Mišku, da bo pri nas na Domačija Koki našel svoj mir in imel svoj dom. Njegova zgodba se je zacela precej zalostno – vec tukaj
Potem ko je bil resen gotove smrti, pa je skoraj leto dni prezivel pri cudoviti druzini, ki se ga je trudila socializirati.
Uspelo jim je. 
Medtem pa smo mi smo pripravljali pasnike, gradili hlevcke in se pripravljali na njegov prihod. 
Vmes se nam je zgodila krava Mika in prisla k nam.
Njena zgodba tukaj. 
Mika je na nasi kmetiji prav potrpezljivo dneve prezivljala z ljudmi, kozami, pujsi, kokosmi, mucami. In se hrepenece ozirala na sosedov pasnik s telicami. 
Ampak svet ni nastal v enem dnevu. In tudi nas, Kokijev svet gradimo in nastaja pocasi. 
Mika je imela vso potrebno potrpljenje. 

Potem smo pripeljali Miška. 

Že ko smo zagrajevali pašnik, je Mika legla in strmela – tokrat ne v telice na sosedovem pašniku, ampak v gozd. Kot da bi ga pričakovala. 

Ko sta se srečala, se je zazdelo, da ga je cakala vse zivljenje
Zakaj smo vsi imeli solzne oci, pa v fotografijah.

Veste, med nami so povezave, ki jih vcasih nismo zmozni razumeti. A to ne pomeni, da ne obstajajo. 
” In every way that matters, we are all the same”

Hvala vsem, ki ste pomagali v njuni zgodbi. Se posebej gospe Barbari z druzino. In Bostjanu, ki je Miska resil. Njuno zgodbo je zabelezila tudi oddaja O Živalih in ljudeh. Prispevek najdete tukaj. 

Ko je bil Miško še na poti, se je Mika ulegla na pašnik in strmela v gozd. Potem je šla pit na zgornji del travnika.

Medtem je prispel Miško.

Tukaj sta se prvič zagledala. Ona se je zgoraj odžejala in se vrnila na pašnik.

 

Odkar sta se povohala, sta nerazdruzljiva.

 

Tukaj ga je odpeljala pokazat svoj Dom. Kje spi, je, caka seno.

Miko smo prenehali mazat proti muham in obadom, saj se med seboj ves cas lizeta in negujeta.

Mikino drevo je sedaj njuno drevo.