Zgroženi obsojamo halal klanje, a sami meljemo žive piščance – med drugim

” Veste, ne zna vsak poklat zajca. Če ga ne primete dobro, se bo zvijal, vi pa boste tolkli po zatilju, pa po hrbtenici, pa še ne bo konec. Kolikokrat sem dobil meso, ki je bilo čisto črno po hrbtu. Od udarcev seveda. Zato jih jaz humano pobijem. Kar z zračno puško. Vzamem ga iz kletke, malo ga pobožam po glavi, da se umiri. Potem pa puf in niti zave se ne, ko je konec. Eni pa spijejo liter in potem tolčejo in tolčejo, da ni nikol konc. “

Tako gospod meni pred mesecem dni. 

Je govora o kakšnem halal klanju? 

Kje pa!

O klanju kuncev na vsaki drugi kmetiji na naši rodni grudi. 

Tisti rodni grudi, kjer včasih kure še pol ure letajo po dvoriščih brez glave.

Tisti rodni grudi, kjer male pujske, ki ne priraščajo na farmah dovolj hitro, primemo za nogice in močno treščimo kar z glavo ob zid. Tiste rodne grude kjer piščančke moškega spola, ki so v jajčni industriji pač odveč, kar žive zmeljemo ali uplinimo in to kar prvi dan njihovega življenja.

Kjer pujskom režemo repe na živo.

In kastriramo – na živo! 

Ampak ko gre za halal klanje, obredno klanje živali, ki ga izvajajo muslimani kot obliko prakticiranja svoje vere, smo združeno ogorčeni.  Ustavno sodišče je zavrnilo muslimansko skupnost, ki je želela doseči razveljavitev dela zakona o zaščiti živali, ki prepoveduje obredno klanje živali. Ustavni sodniki so soglasno odločili, da je prepoved obrednega zakola neomamljenih živali prepoved zadajanja trpljenja, ki ga je moč preprečiti, s čemer zakon varuje pomembno moralno zapoved v našem kulturnem prostoru in s tem ne posega prekomerno v pravico do verske svobode.

Začnimo pri tujcih, ker nas naše lastno zakonsko dovoljeno mletje piščančkov ne gane pretirano?” se v enem od komentarjev na družbenem omrežju sprašuje antropologinja dr. Katerina Vidner Ferkov (Zdravo Slovenija)  “

” Samo naj me nihče ne prepričuje, da je to zato, ker je komu seglo do srca trpljenje živali.

Ne!

Politična vulgarnost na račun živali, ki jih masovno pobijajo.

Vseh tistih, ki jim je p povsem sprejemljivo, d se pujske meče ob steno in melje male piščančke. Halal, kosher, metnje ob steno, dušenje, posiljevanje, tlačenje v kletke, prisilno hranjenje, rezanje glav, strel v čelo….” 

Ne bi torej preden se zgražamo nad praksami drugih narodov začeli pometati pred svojim pragom? 

Humanega klanja ni.
Vedno je izdaja živali. Čutečega bitja, ki je imelo eno in edino življenje in je želelo živeti. 
In nič drugače.

Gospod, ki ga omenjam na začetku, mi je ob koncu najinega pogovora o klanju kuncev ( s kunčjerejo se ukvarja več desetletij, prvega “zajčka”- kunca torej je pobil pri sedmih letih) dejal, da ga večkrat boli srce.

Ampak da je odrastel v vojnih časih, ko niso imeli kaj za jest. In takrat sklenil, da nikoli ne bo več lačen.

Danes pravi, da ve, da bi lahko preživel brez mesa. Da je vse drugače.

In hudomušno dodaja, če bi mu kakšna le znala kaj veganskega skuhat.

Zaveda se, da ni več v letih, ko je pred njim vse življenje, ampak za njim. Ko trka na vrata čas inventure.   

Ni nam treba čakat na te zadnje dni, ko smo soočeni sami s seboj in krivicami, ki jih počnemo ali smo jih počeli drugim.

Popravimo jih lahko mnogo prej. 

Nenazadnje, jutri je nov dan! 

Pripravila Ksenija Vesenjak Kutlačić 

Domačija Koki

Mika dobrodošla!

Dobrega pol leta je v nabiralniku Kokija cakala prosnja gospoda Vladota, ce lahko k sebi vzamemo kravo Miko, da ne bi koncala v klavnici. Tja bi morala lani, pa jo je gospod od kmeta odkupil in ji zacel iskati dom. 
Obljubili smo, da ce bomo kdaj imeli zemljo in velike pasnike, lahko pride k nam. 
Zelja se nam je izpolnila in zivalim smo kupili zemljo. Danes pa smo obljubo izpolnili tudi njej. 
In tako je postala del naše velike družine 

Ker nasa zivljenja niso le stvar biologije, ampak so prave male biografije. 
Dobrodosli v njeni 🤗

Pa jo imamo – traktorsko prikolico!

Od srca se zahvaljujemo vsem, ki ste nam pomagali kupiti traktorsko prikolico, ki nam bo na Domačiji Koki prišla še kako prav! Prav tako se zahvaljujemo Kristjanu z družino iz društva, ki nam  Zmorem domače . 

Ki nam jo je pripeljal. 

Naj služi! 

Izjemne fotografije živali – Tadej Gudan

Na obisku na Domačijo Koki  se je znova mudil Tadej Gudan, ki se že več kot dve desetletji ljubiteljsko ukvarja s fotografijo. Njegove izjemne fotografije krasijo letošnji Kokijev koledar. 

Tadej je sicer tisti človek, ki je rešil življenje majhnemu pujski Pumbi.

Od srca smo mu hvaležni za njegov čas in trud, saj so ob ponovnem srečanju nastale nove prelepe fotografije živali.

Naj vam ogrejejo srce. 

Ksenija in Bukica

Filip in Ana

Gagi

Pišek

Srečko Petelin

Piki

Ksenija, Pumba, Mario, Dora

Pumba, Mario in Ksenija

Belka

” Če bi te ljubezen lahko rešila, bi živela večno”

Prvo nedeljo v mesecu maju se je po pomoč na nas obrnila sočutna družina, ki je pomagala le nekaj tednov stari pujsiki, podhranjeni in dehidrirani. In z gnojno rano. Našli so jo dobesedno sredi travnika na vasi v okolici Ptuja in nihče od kmetov je ni pogrešal. Zato so jo vzeli k sebi, k dvema kužkoma in konjem.  Kljub takojšnjemu ukrepanju drobceno telesce ni napredovalo in  v ponedeljek smo jo šli iskat in odpeljali na infuzijo. Njena borba za preživetje se je začela.

Naredili smo vse, kar smo zmogli in znali. Da preZIVI. 
Da je ta svet vreden tega, je v teh nekaj dneh, ko so jo božale ljubeče roke, brez dvoma začutila.

Žal je bitko izgubila. 

Hvala izjemni veterinarski ekipi, ki nam je priskočila na pomoč z vsem znanjem. Hvala vsem vam, ki ste pošiljali pozitivne misli. Hvala vsem, ker vam je bilo tako močno hudo. In ste čutili z njo in vsemi nami. 

Če bi jo ljubezen vseh nas lahko rešila, bi živela večno. 

Z družino, ki jo je našla in tako močno in neskončno vzljubila v teh nekaj kratkih dneh, smo se srečali včeraj. Razmišljajo, da bodo morda rešili življenje drugemu pujsku. 

Mi pa bomo najbolj veseli, ko njihovih življenj ne bo treba več reševati pred ljudmi. 

Velenje – 16. maj: Sočutje do živali je sočutje do ljudi

V sredo 16. maja bomo v knjižnici Velenje gostovali s predavanjem

              SOČUTJE DO ŽIVALI JE SOČUTJE DO LJUDI 
– pomen rešenih rejnih živali – etični, ekološki in ekonomski vidiki

 

V predavanju, ki se bo začelo ob 19.19 in bo potekalo v prostorih preddverja Mestne knjižnice Velenje, se bomo osredotočili na človekov odnos do živali, ki se je v zadnjih petdesetih letih radikalno spremenil. Zaradi industrijske revolucije je (zlo)raba živali in njihovega naravnega prostora dobila katastrofalne razsežnosti, ki spreminjajo naše bivanjske okoliščine, zdravje in razumevanje družbe.

Predavanje pa je kot vedno namenjeno predstavitvam zgodb rešenih živali, ki odkrivajo, da naš odnos do živali določa tudi, kako živimo ljudje.

»Resnična človekova dobrota se lahko v vsej nedolžni goloti in neprisiljeni svobodi razodene le v odnosu do bitja, ki ne premore nobene moči. Edino pravo nravstveno preizkušnjo, zares temeljno (ki se godi tako globoko v nas, da se izmika našemu pogledu), prestaja človeštvo v odnosu do bitij, ki so mu izročena na milost in nemilost; v odnosu do živali. Tu pa je človek doživel temeljit polom, tako temeljit, da iz njega izvirajo vsi ostali.« (Milan Kundera, Neznosna lahkotnost bivanja)

Predavali bosta antropologinja, dr. Katerina Vidner Ferkov  (Zdravo Slovenija) in Ksenija Vesenjak Kutlačić (Domačija Koki, Zavod za zaščito rejnih živali Koki) . 

Kamioni, polni življenja…

Veste, pujsek v starosti šestih mesecev, recimo dobrega pol leta torej, je skoraj nekaj najlepšega, kar vam lahko pride na misel. Dovolj je že star, da vam ni treba več skrbeti, če ga morda ne zebe, če je dovolj jedel, če lepo pridobiva na teži, da se kje ne izgubi in tako dalje.

Veliko bolje je, kot recimo takrat, ko je imel le nekaj tednov ali še manj. 

Foto: Sanja Petrovich Mala Galadri

Mala Galadros – Lady Galadriel Foto: Sanja Petrovich

Saj ne, da pri nekaj tednih torej, čisto majčken, ne bi bil neskončno luškan, samo poglejto to punco, ampak toliko skrbi se takrat vrti okoli te riti!

Super Ljilja, foto: Udruga Pobjede Hrvaška

On pa komaj ve, kaj se dogaja in kje je.

Ko raste, je z vsakim mesecem boljši.

Pujsek Pumba, Domačija Koki

In pri šestih mesecih je že treba začet gledati, da ne je preveč, povečat pašnik in tako naprej. Njegovo telo bo v dvanajstih, morda petnajstih letih življnja doseglo več sto kilogramov. Vsako srce rabi zdravo telo. Zato sta hrana in gibanje zelo pomembna.

Pujsek Pumba

Pujsek pri šestih mesecih ima torej že precej razvite zametke svojega značaja.

Ponavadi do takrat že dobi “nadimek”. Tako je Pumba po značaju mali Re. Ljubkovalna imena so pač del naših življenj, kaj naj. Mačka Mau jih ima, stavim, da vaš pes tudi ni samo Ralf, ampak še kdo zraven 🙂  

Ker vas večina nima možnosti deliti življenja s prašiči, naj povem, da je pujsja starost zelo sorodna pasji. 

Samo kilogrami so večji.

Pri pol leta jih lahko ima že lahko sto in več.

Bo pa rastel in se razvijal še par let! Da bodo sklepi in kosti takšni kot morajo biti. 

Pri šestih mesecih pa je še vedno nekdo, ki je grozno igriv in nagajiv, mimogrede vam scufa copat. Ampak že samostojen. Vsaj hoče bit. In zvečer bo z največjim veseljem zrinil svoj rilec v slamo in se stisnil k drugim. 

Pujsek pri šestih meseih je pujsek, pred katerim je še vse življenje…

Mala Galadros /6 mesecec Foto: Tadej Gudan

In pujsek pri šestih mesecih….

Je točno tisti pujsek, ko gredo v klavnice v večini. Mnogi so kot odojki odšli že tedne prej. 

Foto: Free from harm

Njih vidite na tovornjakih. Ker jih redko vidite v živo, ne morete vedeti, da ta velika telesa ne pomenijo odrasle živali. Da pomenijo živalske otroke. 

Njih slišite ob obrobju klavnic. Kriki prašičev so tako grozljivi, da so zvočno podlago za film Izganjalec hudiča posneli v klavnici prašičev. 

Njih imate na krožniku. 

Pujske, ki jih pri šestih mesecih razganja od življenja in pokajo od energije.  

In seveda ne vozijo kamioni le pujskov. 

TELETINA velikokrat pomeni meso telička v starosti od 6 – 9 tednov, ne sme pa bit starejši od 8 mesecev. 

8 MESECEV! 

V trebuhu krave je to malo živalsko dete živelo in dihalo dlje!  

Življenjska doba pa je lahko 20 in več let.

Ker vsi nimamo možnosti živeti s kravami, naj povem, da je tole starost 3, 4 tednov. Odprite kmetijske oglase, tam so naprodaj in lahko vidite velikosti posameznih starostnih obdobij. 

Foto: Kmetijski oglasi Kmetovalec.si

Race, katerih življenjska doba je lahko tudi 8 let, svoja kratka življenja končajo pred osmimi tedni…in tako dalje. V pomoč tabela: 

 

 

” Paška jagnjetina, rekel je mesar Giro, samo zato da prekine našo tišino.

Nič holesterola.

Poglejte, kako čisto je to meso.  

Kako bledo je črevesje.

Nič trave ni v njih.

Sploh še niso pasli! Samo na mleku so bili…(Ko jagenjčki obmolknejo) 

Twyla Francois Art

Misli sem zapisala potem, ko sem se zjutraj po naključju ustavila na bencinski črpalki in se jezila, kako je možno, da mi vedno zmanjka bencina, ko sem v največji gužvi. Mala Galadriel, ki bo letos že eno leto, bi že zdavnaj morala biti na pašniku.

Mario pa je tudi že lačen, ker mu je mali Re izpraznil vse jasli. In razmišljala o tem, kako nujno moram razširiti ograje. 

Tok misli je kot betonski zid zaustavil parkiran zadružni tovornjak z živalmi.

Foto: svetovni splet

Spodaj so bili bikci, dva sta obračunavala med seboj, verjetno o tem, kdo je glavni.

V najvišjem nivoju kamiona je pa skozi režo pogledal majhen rilček. Prav takšen in takšna ušeska, kot jih božam vsak dan. 

Kot bi me nekdo pravkar brcnil v trebušno prepono, mi je vzelo sapo. 

Ne pa besed. 

Ko boste naslednjič prehiteli kamion z živalmi, prosim poglejte vanj, ne stran. 

In imejte prosim v mislih, da je poln nedolžnih oči tistih živali, ki zares še niti živeti niso začele. 

Nič žalega nam niso storile. Ničesar nočejo od nas. 

Samo živeti bi si želele. 

Zmoremo toliko boljše …

Pripravila: Ksenija Vesenjak Kutlačić, Domačija Koki/Koki sanctuary  

Pernati trio – dobrodosli ! 

Da se snaha in tasca strinjata, je vcasih zelo redko, kaj  
Ampak! Ko je gospa Nada lani prejela v dar dve puri, sta si bili enotni – ne bosta pecenka! 
In da bo njuno zivljenje tudi v veliko veselje, se jima je pridruzil se puran 🦃
Odrascali so. 
Sredi gostega naselja. 
Se razvijali. 
Sredi gostega naselja. 
Preglasili vse in vsakogar. 
Sredi gostega naselja…
Vceraj pa prisli k nam. 
” Na lepse ne bi mogli prit. Od srca vam hvala”, je dejala gospa Nada. In dodala, da tasca ni prisla zraven, ker bi bilo slovo prehudo. Ampak v njihovo dobro, pernata druscina potrebuje mir, da je lahko glasna. Drevesa, da razpre krila. Da zivi zivljenje po svojih merilih, ki nikogar ne bo motilo. 
Ja…ko imamo nekoga res radi in mu zelimo le najboljse, vcasih to pomeni, da mu pustimo oditi. 
Zdaj imajo vse. In tako smo maj okronali z eno lepo zgodbo 🤗

1. maj pri Kokiju

Živel 1. maj 

Takole smo rekli. Na praznik dela si bomo na Domačija Koki podali roke, postavili sotore, prijeli za motike, kose in žage in delali in se druzili. 
Pa se je rodil dan, ki bo med vsemi nami odmeval se dolgo. Poln iskrenih objemov, veselja, smeha in celo solz. Brez meja in delitev. Mnogi ste prileteli na hitro. Spet drugi od dalec in za dolgo. Tretji smo skupaj od nekdaj. 
Veste, kadar ljudje z dobrimi nameni stopimo skupaj, zmoremo cisto vse  
Hvala vsem za prelepe trenutke !

Foto: Veganthugz, Katarina Lenarčič, Amy Matsumoto, Ksenija V. Kutlacic