Ko fotografija pove več kot tisoč besed

Minule dni nas je obiskal Tadej Gudan, ki se že več kot dve desetletji ukvarja z ljubiteljsko fotografijo. Nastale so izjemne fotografije. Naj vam napolnijo dušo. 

” Večkrat so pohajkovali, šli so tja do travnika. 
Ko so ga občudovali, pa sinku vedno rekla sta.

Glej ta naš svet! 
Tako je lep, kot lepe sanje.
Življenje imej za prekrasno potovanje.
Grde stvari naj ti te radosti ne vzamejo. 
Ker srečni so le, ki srečo res dojamejo (Adi Smolar)

“Ni važno ali si človek ali pes. Šteje samo, kako si rangiran!”

Z velikim veseljem smo se odzvali povabilu Ljudske univerze Velenje in v njihovem Večgeneracijskem centru Planet generacij  minuli četrtek pripravili predavanje na temo o povezanosti sočutja do živali s sočutjem do ljudi.  

Strokovna sodelavka Zavoda Koki antropologinja dr. Katerina Vidner Ferkov iz Zdravo Slovenija je uvodoma z ganljivim primerom posnetka, v katerem se srna žrtvuje plenilcu, da zaščiti svojega mladiča, pod velik vprašaj postavila naša naučena prepričanja, da v naravi velja zakon preživetja najmočnejšega. 

Poudarila je, da zaradi naučenih praks, da je narava ves čas podvržena borbenosti, tekmovalnosti med vrstami, nesolidarnosti, pogosto spregledamo drug princip, ki je v veljavi – živali si med seboj pomagajo, sodelujejo, neredko ogrozijo svoje življenje, da pomagajo drugemu. Med njimi velja predanost, sodelovanje in sočutje.   

Medsebojna solidarnost

Znova je spomnila, da je v nase dobro, da bi se od živali marsičesa naučili, saj živimo v obdobju odtujenosti od narave, drugega in nenazadnje samega sebe. Na kratko je predstavila tudi izjemno Susan Perrow , ki ljudem pomaga preko zgodb ter se dotaknila številnih ljudskih pravljic, ki so se rodile na naših tleh, in nam sporočajo natanko isto. Da smo se ljudje od živali od nekdaj učili. 

Dediščina in živali

V nadaljevanju je Ksenija Vesenjak Kutlačić (Domačija Koki) predstavila in izpostavila 3 posamezne zgodbe iz življenja rešenih živali. ” Življenja niso le stvar biologije. Ampak so naše male biografije. ” 

Belka

 

Skozi njih pa smo skupaj razmišljali o tem, da v odnosu pomoči človeka živali pogosto ostaja vprašanje – Kdo je rešil koga? Oči živali izražajo enega najbolj iskrenih, hvaležnih in predanih pogledov, skozi katerega ima tudi naše življenje, naša skrb za njih, smisel. 

Spregledane oči

Kljub temu da nam je to povsem razumljivo, pa v milijardah izdamo njihovo zaupanje in jih izigramo. 

Predavanje se je razvilo v izjemno čustveno in angažirano razpravo, ki nas je pripeljala do skupne, že večkrat slišane ugotovitve, da tako kot se v družbi godi živalim, se godi ljudem. Kot je povedal arhitekt Gregor Gojević in tudi s primeri iz svoje stroke, se vse, kar smo delali drugim, vrne k nam. Vse to čaka nas. Saj se na živalih učimo. Človeška delovna okolja postajajo namreč že vse bolj podobna betonskim boksom brez oken, naravne svetlobe.

Kot je ob nedavnem primeru kraljičinega psa, ki je umrl te dni in bil deležen ogromne medijske pozornosti medtem ko številnih ububožanih nihče niti ne vidi, spretno povezala ena od udeleženk razprave, pa v sodobni družbi očitno “Ni važno ali si človek ali pes. Važno je, kako si rangiran!”

Mehanizem izkoriščanja, zatiranja je namreč isti v vseh primerih. 

Zahvaljujemo se organizatorjem dogodka. 

Nemčija: Več kot 600 pujskov umrlo ukleščenih v prevrnjen tovornjak

Nesreča na avtocesti v Nemčiji – 
več kot 600 malih pujskov umrlo ukleščenih v prevrnjen tovornjak

Konec marca se je na avtocesti v Nemčiji prevrnil 40 tonski tovornjak s 700 majhnimi pujski, ki so bili na poti v klavnico. Vec kot 600 jih je umrlo in se v smrtnem strahu zadušilo v paniki, stisnjeni med pločevino. Po poročanju casnika so se gasilci več kot dve uri trudili odpreti vrata na tovornjaku in preko mrtvih trupelskušali rešiti preživele. Teh je bilo na koncu 92. Zaradi soka, ki so ga prestali, male pujske niso odpeljali do klavnice, ampak vrnili na farmo za nekaj casa. 
Veste, tako zelo, zelo majhni so. 
Zaradi nas so na tovornjakih. 
Namesto da bi ziveli svoje eno in edino zivljenje. Ne bi smelo biti tako. 
Vsak trenutek je nova priložnost za nas, da to prepoznamo. Hvala vsem, ki prepoznate.

Jaka in Smrketa

Ne, ne da se spremeniti sveta cez noc. 
Ampak. 
Lahko pa svet takoj tukaj in zdaj spremenimo nekomu.
In danes je bil en tak dan. 
Verjetno se boste spomnili objave, ce lahko pomagamo pri iskanju doma za dva pujsa – Jaka in Smrketo, z ranca, kjer pa gospa zanju zaradi osebne stiske in tezav ne zmore vec skrbeti. Dnevi so jima bili steti, cloveska stiska je vcasih zares nepredstavljivo globoka, da pomisli na najhuje. Zase in seveda nastradajo tudi zivali. 
Preprosto ne bi bilo prav, da se bi njuna zgodba zaradi cloveskih napak, ki so Jakca in Smrketo spremljale vec let, prava saga, koncala najslabse. 
Tako smo z zdruzenimi mocmi danes odsli k njima. Po njiju. Najprej po Jaketa. 
Ga odpeljali k veterinarki Cvetki, ki je opravila nekaj nujnih posegov in pregledov. 
Jutri gremo po Smrketo. 
Obema smo nasli en majhen kos zemlje. 
Da zazivita v miru, da ona shujsa, da se Jaketu hormoncki malo polezejo. In potem vidimo, kako in kaj dalje. 
Ne, ni enostavno. Ker to med drugim pomeni dvoje ust, rilcev, vec. Ampak drugace ni slo. Nihce ju ni zelel iz srca. 
Hvala Simoni, Anji, Gorazdu. Pa veterinarski ambulanti Pika https://m.facebook.com/PIKAVET/ iz Maribora, ki je na svoje storitve dala velik popust zato, ker gre za dober namen. Gorazd in Anja bosta jutri zbila leseno kisto, da jo bomo imeli trajno za prevoz. Hvala Simoni, ki je pomagala naloziti Jakca danes in objela cloveka v stiski. 
Veste, nismo pomagali le njima. Imela sem obcutek, da smo pomagali tudi so-cloveku. Ki se je znasel v stiski kot se lahko vsakdo izmed nas. 
Od srca bomo hvalezni tudi vam, ce nam boste pomagali pokriti strosek veterine v visini dobrih sto evrov. Izjemno. Ne bomo zmogli delat licitacij ali hodit na posto z izdelki, ker enostavno ne gre. Ne zmoremo. Pred nami je aprilska akcija ograjevanja pasnika, les se vozi na kup, dan ima premalo ur. Zdaj moramo vso energijo usmerit v to, da jima bo preprosto lepo. Da zazivita med svojimi. 

 

Fantje izdelali transporter iz lesa

Tokrat se moramo posebej zahvaliti za pomoc pridnim moškim rokam z Gorazdom na čelu. 
Fantje so si segli v roke in se odlocili, da iz desk naredijo velik transporter z dviznimi vratci, ki nam bo sluzil za prevoz pujsov. Pujsi niso enostavni, kadar jih je treba prepeljati iz ene razdalje na drugo. 
Tri ure dela in velika kišta je bila narejena! 

Z njo smo na varno prepeljali prav Smrketo in kasneje Babiko. Funkcionira! 

 

Misel…

Za kaj vse ljudje prikrajšamo živali, ko jih zapiramo v ujetništva, pride najpozneje do izraza takrat, ko jim vsaj del tega vrnemo. 
Da bi zares razumeli, kaj pomeni za pujske doživljenjsko bivanje v betonskem boksu, je treba videti, s kakšno neizmerno radostjo norijo po travniku, kadar ga imajo. Koliko veselja je v njih in neskoncne razigranosti. In jih slisati zvecer, ko utrujeni, zakopani globoko v seno, zaspijo. 
Včasih smrčijo kot ljudje. In dihajo kot majhni otroci. 
Da bi razumeli, kaj pomeni za ptice kot so kokoši, ujetost v prostor brez letnih časov, brez zemlje in pod umetno svetlobo, jih morate videti na prostem. Vsak trenutek živijo kot bi bil zadnji. 
Da bi zares razumeli, da je toleriranje krivice na enem mestu, grožnja pravičnosti povsod, se morda moramo sami znajti na mestu živali. Izkoriščani in ujeti na ta ali oni način. 
Toliko časa se trudim vračati zemljo živalim. Ker vem, kako zelo rade jo imajo. 
In ob tem, ko jih opazujem, nikoli ne neham razmišljati o tem, da bi zemljo morali vrniti ne le živalim, ampak tudi ljudem…
Morda bi takrat, ko bomo tudi sami osvobojeni, bolje razumeli, kaj je tako zelo narobe v nasem odnosu do zivali. 
Nikoli ni prepozno. 
Nenazadnje, jutri je nov dan 
Foto: Pumba (mali Re) in Ksenija

Želite kokošim dobro? Samo pri miru jih pustite.

” Kot otrok sem včasih, ko je mama iz trgovine prinesla jajca, vzela eno ali dve. In potem sva ga s sestro dali pod deko, na radiator, in čakali, kdaj se bodo izvalili piščanci. 
Kot vidite, nisem imela pojma o kokoših. 
Ne takrat. 
In ne še cela tri desetletja potem. 
Naj se sliši še tako smešno, ni. 
O njih nimamo pojma. 
Da iz jajca iz police ne bo piščanca, saj kura nesnica v industriji svoj živ dan ne vidi petelina, sem spoznala povsem po naključju. Ko sem prvič v živo srečala kokoš iz industrijske reje v kletkah. Ta na fotografiji (foto Eden farmed animal sanctuary) je ena lepših. 
Drobna in krhka telesa, izčrpana do kosti. In tista mala rit, da človeku sploh ni jasno, kako lahko iztisne tako veliko jajce iz nje. 
Pohabljeni (odrezani) kljuni. Da se med seboj ne skljuvajo do krvi. V kletki pac ta vsejeda ptica nima dosti izbire, kajne. 
Največji šok je sledil, ko sem izvedela, da so v rejah piščanci moškega spola – torej petelini – prvi dan uničeni. Po pravilniku živi zmleti ali uplinjeni. Zdi se neekonomično, a malo ljudi se sploh zaveda, da kokoši nesnice niso te iste kokoši, katere pa jemo kot piščance. Ne priraščajo dovolj hitro, da bi se jih splačalo rediti. In potem imamo še dvoje. Po letu in pol (ali še prej), nesnost pade. Tako močno, da so vse kokoši v industriji poslane v klavnico. Zivele bi lahko 8 let! Od vseh zgoraj naštetih dejstev, pa me je najbolj osupnilo naslednje. Da kokosi nesnice znesejo 300 in vec jajc letno, so placale same najvecjo ceno in krvav davek. Skozi selekcijsko vzrejo smo nesnicam odpravili nagon kločenja – valjenja (čepenja na jajcih) in s tem moznost vzgoje potomcev. Kokosi, selekcionirane na nesnost, sploh ne vejo, kaj bi pocele z jajci. 
Skljuvajo jih in pojejo. 
Uspelo nam je izkoreniniti bistveno lastnost teh sicer tako izjemnih zivalskih mam. Da so še v rimskih casih rek “si kot da te je vzgojila kokoš, smatrali za izjemen kompliment. Ker ni ekonomicno, da kokos obsedi na jajcih. Ne sme! In ne. Uspelo nam je. 
Te dni poteka peticija zoper baterijsko rejo kokosi. Najdete jo tukaj. https://imasjajca.si
Podpisite jo. Seveda. 
Zato, da boste morda lazje zaspali. Vi. 
Ampak ce zares zelite dobro kokosim, potem jih je treba pustiti pri miru. 
Tako preprosto je to. 
In morda bodo nekega dne te danes od cloveka unicene ptice ponovno imele priloznost doziveti izkusnjo zivljenja kot cuteca bitja, katerih zivljenja so zanje najbolj dragoceno in edino kar imajo. Hvala, ker ste prebrali s srcem. “
(Ksenija Vesenjak Kutlacic)

Gorjanski Medvedje: ” Zapustimo svet za spoznanje boljši kot smo ga prejeli”

Prvi vikend v mesecu aprilu smo na Domačiji Koki pripravili veliko pomladno delovno akcijo. Na pomoč nam je priskočilo blizu sto parov pridnih rok skavtov Gorjanski Medvedje Steg Novo mesto 1   in drugih prostovoljcev iz vse Slovenije. 

Ljudi iz različnih koncev, različnih prepričanj, različnih starosti je združilo sočutje in skupaj smo postavili nas najvecji pasnik za zivali, gnezdilnico za prostoživeče ptice, pocistili hiske zivalim, obrezovali brajde, pripravili drva za kurjavo in še in še. 

Od srca hvala vsem vam, ki ste darovali finančna sredstva za ograjo, da smo imeli material, hvala vsem, ki ste kuhali in pekli vegansko hrano več dni, da smo pridne roke lahko nahranili in imeli moč za delo. 

Hvala vsem za vsak dragocen podarjen trenutek. 

V imenu živali. 

In v imenu vsega tistega, kar je vredno čuvati na tem svetu. 

Dogajanje je posnela tudi ekipa oddaje O živalih in ljudeh, tako da si bo reportažo moč kmalu ogledati.

V živo pa je potekalo tudi snemanje oddaje Radijska delavnica znancev ekipe Radia Maribor. 

In medtem ko smo mi pridno delali, so živali živele življenje kot pripada vsakemu izmed nas. Skavti pa so na svojem Fb profilu zapisali:

” V tem vikendu smo se držali besed našega ustanovitelja Badna Powella, ki je dejal, naj skušamo zapustiti svet za spoznanje boljši, kot smo ga prejeli!” 

Obljuba zagotovo izpolnjena. 

Foto: Robi Šiško, Gorjanski Medvedje, Ksenija