Ko so življenjske zgodbe živali navdih

Neredko se življenjske zgodbe rešenih živali dotaknejo najglobjega kotička naše duše.  In potem se želja, da bi bil svet za milijatde živali vendarle drugačen, odaraža v sporočilih tudi preko ustvarjalnih del in umetnosti. 

V DELU PRIPEVEK 

Stellini keksi

Anita Fran Petrovič nas je presenetila s prav posebnim poklonom. 

Ozimnica se polni

Nase kleti se tako polnijo, da tudi za misko ni vec prostora v njih 😀
Od srca vam hvala !
Gremo po vrsti. 
Gospa Polona in njena mama iz Cerknice sta nam poklonili 500 kg krompirja za pujske (devet lacnih ust ni kar tako:). Ob tem sta pokrili tudi strosek prevoza. Za oboje smo jim zelo hvalezni. 
Gospa Andreja iz Motnika pri Kamniku (ekološka kmetija Pr Ekološka kmetija Pri Jernejk) nam vsak teden pripravi vrece ostankov zelja, repe, ohrovta in se cesa.
Hvalezni  
Gospod Milan iz miroljubne kmetije MIR Grünt – Eko etična pridelava hranenas je zalozil z gajbami korenja, pa semeni za prostozivece ptice, pa ziti. In se cem. 
Hvalezni 

Podjetje Doget nam je znova doniralo precej peska in posipa tako za muce kot kunce.

Gospa Simona iz društva Animal angels je prispevala mačje konzerve. 

Učiteljica Mirjana pa skupaj z učenci zbrala nekaj odej in tudi nekaj mačjih konzerv. 


Trebuscki so in bodo polni, kot pa rece Super Ljilja – SRCA PA SE BOLJ! 
Hvala vam dobri ljudje !
Prehraniti moramo vec kot 70 resenih zivali, najvecje stevilo doslej.
In z vaso pomocjo jih bomo! 

Tudi krava je mama

Po spletu je te dni zaokrožil posnetek, kjer krava neutrudno sledi vozilu s prikolico, na kateri sta njena telička. 
Ni vazno, ali se bosta vrnila ali sta bila pa pravkar prodana in ju ne bo nikoli vec videla. 
Ampak dejstvo, kako močna je vez med živalmi, kadar gre za njihove družine in skupnosti.

Tudi mi bi tekli za vozom z otroki.


In kadar življenja živali prilagajmo svojim in ne njihovim potrebam, vedno in neizbežno razdiramo tudi njihove druzine. 
Pa se tega niti zavedamo ne…

Predavanje: Živali – ujetniki kletk, neredko pa tudi naših želja in ljubezni

Minuli teden smo gostovali na veganski večerjici, ki jo vsak mesec pripravlja društva Za živali!  . 

Tokrat smo se osredotočili na različna ujetništva, v katera zapiramo živali med nami – zaradi potreb,  neredko pa tudi naših želja in ljubezni. Prav nobeno ujetništvo pa za živali ne predstavlja optimalnega življenja. 

Ksenija V. Kutlačić je na podlagi primerov iz življenja z živalmi, ki jih določamo za “rejne živali”, opozorila na žalostno, a resnično dejstvo o telesih živali. Živali res lahko osvobodimo ujetništva, a ostanejo mnoge zavedno ujete v svoja, od nas pohabljena telesa, ki smo jih ljudje zaradi naših potreb, prilagodili sebi in potrošnji in sicer tako, da v najkrajšem možnem času proizvedejo čimveč mleka, mesa in jajc. 

Slednje pa seveda ni v korist zdravemu in dolgemu življenju živali, temveč nasprotno. Živali zaradi prehitro pridobljene teže ne zmorejo več hoditi (primeri piščancev broilerjev, ki v 40ih dneh! dosežejo ogromno maso), zaradi sforsirane nenaravne nesnosti (300 in več jajc letno) pa imajo številne okvare reproduktivnih organov in tako dalje. 

Znova je poudarila, kaj pomeni zatočišče (sanctuary) za živali – za razliko od zavetišča (shelter) in kako zelo pomembno je, da potrebe živali v nobenem pogledu niso spregledane – četudi z dobrimi nameni. To med drugim pomeni, da jih ne počlovečimo, v njih pa je vedno treba spodbujat lastnosti, ki so njim naravne (prašičjost – prašičjo naravo v prašiču – namesto iskat vzporednic s psi z namenom, da bi se ljudem priljubili). 

Po predavanju smo se okrepčali z odlično vegansko hrano.

Ob tem naj se od srca zahvalimo vsem, ki ste obiskali naš mali bazar in finančno podprli naše delovanje ter donirali hrano za živali. 

 

 

Kiki in Koko

Petelin Lučko je bil kar nekaj mesecev brez svoje jate. Srecko Petelin svojih kokosi ni odstopil (in one niso marale Lucka). Rekli smo, da bo ze prisel cas in njegove kokoske. In potem je prislo pismo z eno tako mocno ganljivo zgodbo o dveh kokoskah. Kiki in Koko. Ki isceta najboljsi dom pod soncem. Danes sta prispeli. Luckota razganja od srece 😍 Razkazal jima ke vso posestvo, ves cas ju spremlja in se obnasa kot da je nanje cakal vse zivljenje. Zveni znano, kajne…vse svoje zivljenje…

 

Druga stran kolin

” Da bi razumeli pravi pomen kolin, si moramo pogledati tole fotografijo.

Na njej je družina z mrtvim prašičem.  

In ljudje, ki so se zbrali okrog njega.

In so z njim komunicirali tako kot z mrtvim družinskim članom, ki je ležal. ” 

(Janez Bogataj, 16.11. 2017, 24 ur

Iz knjige “Ni ga tiča čez prašiča”

Z eno najbolj zgovornih fotografij, ki pa je sodobnemu človeku manj znana in predvsem nenavadna, je etnolog dr. Janez Bogataj nedavno javnosti predstavil obsežno monografijo o kolinah, plod lastnega 50-letnega raziskovanja, pod naslovom Ni ga tiča čez prašiča.

“Prašič od nekdaj zaseda posebno mesto v slovenski družbi. Nikoli mu niso rekli, jutri te bomo zaklali, ampak jutri boš moral umreti.  (Janez Bogataj, 16.11. 2017, rtvslo). 

Kot je med drugim povedal, je bila družbena funckija praznika kolin  nekoč in ostaja tudi danes v povezovanju ljudi. Se pa je praznik, tako Bogataj, do danes pomembno spremenil. 

” Smrt ni več del praznovanja.  Danes ljudje kupijo usmrčeno živali in potem sami izdelajo vse izdelke. “ 

(Janez Bogataj, 16.11. 2017, 24 ur)

Kadar se s smrtjo ne rabimo srečati sami, je drugače, kajne? 

Knjiga je bila namreč javnosti predstavljena ob začetku sezone kolin in novinarji so jo večinoma pospremili v duhu ohranjanja in spodbujanja kolin na Slovenskem.

Se pod to idejo ohranjanja kolin podpišejo tudi mnoge gospodinje, ki znajo povedati, da so na dan kolin odšle za nekaj trenutkov od hiše, ker niso zmogle poslušati krika živali, ki jim je zaupala in segla v srce?  Se pod to idejo podpišejo otroci, danes odrasle gospe in gospodje, ki so si nekoč tiščali ušesa in stekli v gozd ali park, samo da ni bilo treba gledati, kako pred njihovimi očmi umira nekdo, ki so ga imeli na skrivaj radi?

Se lahko pod to idejo podpišemo sami?

Tudi potem, ko za trenutek na svet pogledamo skozi njihove oči, oči živali?  

Ki vse svoje življenje preživi ujeta med štirimi betonskimi zidovi v prostoru, kjer se komaj obrne.

Kmetijski oglasi so jih te dni polni. 

 

 

 

Živali, ki nikoli ne rije, kar je ključnega pomena za psihološki razvoj tako močno inteligentnega čutečega bitja. Več TUKAJ. 

Živali, ki jo zaradi okusa mesa, NA ŽIVO kastriramo (kako ironičen je torej pregovor – Ni ga tiča čez prašiča, kajne), v starosti do 8 dni, marsikje pa še pozneje. 

Ali kot zna povedat kmet iz Gorenjske. 

” Malemu dam kuhalnico v usta, da se ne sliši dretje, eden ga drži, drugi pa reže. Ne, ne bi bil rad na njegovem mestu, Bog pomagaj!.” 

Živali, ki ji na živo odrežemo repe,  (da se med seboj ne grizejo, saj tako visoko razvita žival ujeta v tako majhnem prostoru razvija patološka vedenja), ločujemo od mame, ki nikoli ne morejo narediti gnezda iz vej, slame, zemlje kot je to v njihovi naravi. 

Živali, ki prvič vidi sonce in občuti veter na poti v klavnico.

Se lahko podpišemo pod to idejo torej?

Žival, ki kadar živi ob človeku kot SOPOTNIK,  premore eno samo prostodušno in veselo naravo z neizmerno ljubeznijo do življenja in vsega okoli nas. Živali, ki tako neizmerno rada živi. In zaupa človeku. 

Ksenija in Dora Foto: Tadej Gudan

Pumba – mali Re Foto: Tadej Gudan

Dora

Ksenija in Pumba

Če pogledamo na koline skozi oči živali, vidimo svet, ki smo ga nekomu vzeli že davno preden smo mu zarinili nož v srce. Vzeli smo mu najbolj dragocene stvari. Vzeli smo mu izkušnjo življenja.  

Prosim, premislimo skupaj, mar ne znamo boljše in drugače?

Spremembe se ne morejo zgoditi čez noč, predolgo smo družbo gradili na hrbtih nemočnih nemočnih bitij, ki nam nikoli niso storila nič žalega. In še jo gradimo. Pravzaprav vedno več. Razlike med izkoriščanjem živali in ljudi so marsikje že enake.

Pa vendar, a se ne bi začeli vsaj ozirati v pravo smer in ne zavijali v še en mrtvev rokav slepe ulice? 

Naj sleherno opevanje pobijanja nedolžnih živali, ne bo naša potuha in opravičilo za to, kako živimo.

Ljudje smo…

LJUDJE

Hvala, da ste prebrali .  S srcem v prsih! 

 

Ksenija V. Kutlačić, Zavod Koki 

 

 

 

Izšel Koki koledar 2018

Pred nami je tretji Kokijev dobrodelni koledar (14 listni stenski koledar)

Kot vsako leto ga tudi tokrat polnijo prelepe podobe živali, zlasti tistih, ki jih sicer odrivamo stran od naših src in živijo življenja daleč proč od naših oči.
Le redke med njimi dobijo priložnost živeti življenja po svojih in ne naših merilih. In te so sedaj pred nami. Naj bosta prav njihov srečen pogled in neizmerno zaupanje, ki jim sije iz oči, spodbuda nam, da se potrudimo in pokažemo, da kot ljudje znamo bolje.

Naj nam dajo moč, da postavimo nove temelje naše družbe, ki ne bodo zgrajeni na hrbtih nemočnih bitij,
vse svoje življenje zaprtih v ujetništva in prikrajšanih za vse, za kar je vredno živeti. 

Foto trenutke je tokrat ujel Tadej Gudan, ki se že več kot 25 let ukvarja s fotografijo
(www.fototrenutki.com), posebno vrednost pa prepoznava v kamnih, mineralih in kristalih
(https://kristalcek.myshopify.com/pages/).

Tadej pa je posebno poglavje v svojem življenju obrnil, ko je
rešil življenje drobnemu pujsku Pumbi, ki danes živi na naši Domačiji Koki.

Foto zgodbo je tudi tokrat mojstrsko povezala in uredila Martina Skender (Skener design)
Od srca se zahvaljujemo vsem, ki nam stojite ob strani in po svojih močeh pomagate, da so rešene živali
site v varnem, toplem in ljubečem okolju. In se trudite za boljši dan zatiranih čutečih bitij med nami, ljudi
ali živali.

Naročila info@zavod-koki.org ali 051 321 200 

 

 

Ksenija V. Kutlačić