Miki

Mikija nam je prinesla družina, ki mu je želela omogočiti boljše življenje kot mu ga lahko nudi sama. Na pomoč so nam priskočili v skupini Dolgouh ter nam pomagali pri plačilu potrebnih veterinarskih zadev ter iskanju doma za Mikija. Miki je našel varen kraj v družbi druge kunčice pod skrbnimi rokami človeških družinskih članov. Srečno Miki!

Kozliček Filip

V soboto nas je poklicala gospa, ki je bila na obisku pri neki družini na Gorenjskem. Po spletu naključij je bila tam v času, ko naj bi čez eno uro prišel mesar po kozlička. Prosila nas je, če se da kaj narediti, da tako malo bitje ne bi šlo pod nož. Šlo je za vprašanje ene ure.

POMEMBNO 1: 
Vsakih 30 sekund na svetu prerežemo vratove najmanj 450 kozam. Samo v sekundah, ko ste sami prebrali zgornje vrstice, smo uplinili, prerezali vratove, potolkli najmanj 1500 prašičev, 63.000 piščancev, 1200 kuncev in tako dalje (http://thevegancalculator.com/animal-slaughter/). Živali pobijemo brez ali z malo slabe vesti,ki jo vedno upravičimo tako, da se nam zdi prav in nadaljujemo s svojim početjem. 

POMEMBNO 2: 
Kdo je torej kriv, če bi kozliček Filip bil ob pol osmih zvečer zaklan? Koki, ki fizično in finančno ne zmore reševati stotine podobnih primerov, katerih sporočila dobivamo vsak dan? Ali odgovornost preprosto nosi tisti, ki prereže vrat kozličku in vsi tisti, zaradi katerih to stori – ker kozlička potem pojejo? 

Kdo bi moral čuvati življenje živali? 

POMEMBNO 3: 
Polagamo vam na srce. 
Vsak od nas nosi v sebi rešitev za milijarde živali, ki ta trenutek živijo življenja daleč proč od naših oči in naših src, življenja, v katerih jim odvzamemo vse, kar imajo rade, zatremo njihove nagone in potrebe ter jih na koncu pobijemo. To počnemo, ker ne želimo ravnati drugače, ker smo navajeni tako in ker sploh našega krutega ravnanja ne postavimo pod vprašaj. In se nikoli vprašamo, ali je res prav. 
In dokler bomo to počeli, bo takih prošenj na tone. 

Kljub izredni finančni in časovni stiski zaradi urejanja Domačija Koki, smo kozlička rešili in namestili na eno od kmetij, ki ga je bila pripravljena vzeti začasno. Tam bo počakal na kastracijo in vse ostale potrebne zadeve. Potem bo iskal dom. 

PROŠNJA: 
Prosimo vas, če lahko pomagate z donacijami za kastracijo in ostale zadeve. 
Prosimo vas, da če poznate koga, ki bi ga vzel v svojo čredo pod našimi pogoji, nam to sporočite. 
Naša največja prošnja pa je, da se vedno ob takih primerih vprašamo, kaj lahko storimo, da bo kdaj drugače? Da torej prenehamo uživati hrano živalskega izvora. 
Tako bomo v organizacijah kot je Koki lahko lahko pomagali tistim živalim, ki pomoč potrebujejo zaradi zdravstvenih težav in so šibke. In ne počeli to, kar moramo sedaj – zdrave in energije polne živali reševali pred človekom! Filip je sicer čudovit. 
Hvala, ker ste prebrali in si morda vzeli k srcu. 
Hvala vsem, ki nam boste pomagali. 

Bohinjci rešili kravo iz grape – kdo jo bo pred klavnico?

Minuli teden sta pohodnika na bohinjski planini Krstenica opazila kravo, ki je med pašo na približno 1.600 metrih zdrsnila v grapo. Na pomoč ujeti živali sta poklicala gorske reševalce, ki so pozneje 500-kilogramsko kravo po imenu Murka uspeli rešiti s pomočjo mreže in helikopterja. Prestrašena žival po poročanju medijev ni imela večjih poškodb in je bila vrnjena kmetu.  

Foto: PU Kranj

Foto: 24ur.com

Foto: 24ur.com

Primer reševanja živali, ki se je znašla v stiski zaradi nesreče seveda ni osamljen. Pred nekaj leti so polne roke dela imeli tolminski reševalci in pa hrvaška gorska reševalna služba, ki je kravo vlekla iz jame. 

Pred časom smo pisali tudi o primeru na Novi Zelandiji, ko so ujete krave dočakale rešitelje potem ko so bile zaradi potresa odrezane od sveta.

Iz gorečega požara so ruski gasilci rešili majne pujske in ganljiv posnetek je še dolgo krožil po spletu. 

Pa smo res tako veliki heroji in zaščitniki živali kot bi morda kdo sklepal ob teh novicah ali zgolj opravljamo svojo dolžnost v skladu z veljavno zakonodajo? 

Na dan reševalne akcije krave Murke smo namreč v slovenskih klavnicah zaklali blizu 300 krav, telic, bikov.

Na letni ravni pobijemo na svetu 150 milijard živali. V dobrih 3 minutah 700 krav! (vir: http://thevegancalculator.com/animal-slaughter/).

Ključno vprašanje je, kdo jo bo rešil čez nekaj tednov, mesecev ali morda let pred kruto roko človeka in klavnico? Prosim, razmislimo o tem. 

Pripravila: Ksenija V. Kutlačić 

 

Avtor: Sara Čufer

Vsaka žival je Okja

Na Netflixu je odslej na voljo prelepa pripoved Okja. 

Zgodba režiserja Joon – ho Bong govori o korejski deklici Miji, ki v neokrnjeni naravi vzgaja ogromnega pujska Okjo, ki naj bi bil nekakšen orjaški superpujs, ki naj bi jih kot eno od mutacij narave odkrili na neki kmetiji v Čilu. V ozadju pa se razkrije, da gre za dobro načrtovan projekt velike multinacionalne korporacije, ki namensko vzreja te živali za svoje namene.

Okja je šest tonski nežen velikan, s svojim karakterjem, poln radosti, veselja, zaupanja. Deklica ga na vsak način želi ubranit pred tem, kar ga čaka. Pred tem, zaradi česar je bil vzrejen. Pred klavnico.  


Kljub temu, da gre v osnovi za fantazijsko pripoved, pa je pravzaprav posnetek resničnih dejstev iz življenja živali, ki jih določamo za “rejne živali”.

Sleherna od njih pride na svet z isto mero radosti, razigranosti, veselja kot Okja.

Nevedoč, da smo jim ljudje določili neko drugo vlogo. In da vseh teh, po naravi danih lastnosti ne bodo mogli nikoli izživeti. Kadar v njih prepoznamo živalske osebe, katerih življenje je dragoceno zanje same, se med nami in njimi dejansko spletejo prav takšne vezi. Vezi prijateljstva. Ki jih čuvamo z vsem, kar imamo. 

 

Ksenija in Odi

Pripoved je še kako resnična. Iz njihovih teles, iz teles rejnih živali, s selekcijsko vzrejo dejansko ustvarjamo bitja, ki v kratkem času pridobijo ogromno telesne mase, znesejo nenaravno količino jajc in proizvedejo enormne količine mleka. 

Belgian blue – genetsko spremenjen bik z ogromnimi mišicami, in mesom

S selekcijsko vzrejo ustvarjamo ujetnike lastnih teles, saj njihova telesa, zreducirana na kos mesa, še zdaleč niso v korist zdravju in dolgemu življenju živali, ki proč od naših oči živijo življenja, ki jih ne bi privoščili nikomur. 

 

Tako ima fantazijka pripoved Okja vse paralele že v realnem svetu in pred nas postavi ključna vprašanja. Med drugim pa neizpodbitno dejstvo. Četudi smo mi tisti, ki ustvarimo živali kot je Okja, to ne spremeni dejstva, da imamo vedno, kadar posegamo v telesa čutečih bitij, pred seboj nekoga, ki se zaveda svojega obstoja, je občutljiv na bolečino, strah, veselje, gradi medsebojne odnose zunaj in znotraj svoje vrste in ima zanj njegovo življenje smisel. Kot nam naše. 

Film je na festivalu v Cannesu požel stoječe ovacije, pozitivne kritike pa se vrstijo povsod drugod.

Vsaka žival je “Okja”.

Prosim imejte to v mislih, ko vas bo nasmejal, jezil in ganil do solz. Med nami živijo, pa jih ne opazimo. In ne naredimo ničesar, da bi jih zaščitili. 

Pripravila: Ksenija V. Kutlačić

Minka, dobrodošla!

Zgodba o Minki ali nekoga moraš imeti rad Pavle 

Pavle je kunec, ki je bil rešen iz nekega zajčnika, kjer je čakal na svoj klavrn konec, ko bi imel dovolj mesa. Vajen samote se ni razumel z ostalimi kunci, zato smo ga dali na lokacijo, kjer biva racman Jan. No, pred nekaj dnevi pa je prišla Minka. O njej lahko rečemo, da je izjemno dojemljiva kunka. Pod budnim očesom Jana sta se kunčji duši začeli vest kot bi se poznali vse življenje 
Zelo smo veseli. 
Nekoga moraš imeti rad Pavle… 
Ob tem naj se zahvalimo gospe Meliti, ki je s kunčico pripeljala njeno malo graščino, v kateri je bivala. 

Domačija Koki

Zgodba domačije Koki je zgodba o živalih. 
Tistih živalih, ki živijo življenja daleč proč od naših src in jih umaknjene od naših oči komaj opazimo. 
Zgodba domačije Koki pa je tudi zgodba o ljudeh.

In je zgodba o tistih redkih in dragocenih trenutkih, ko življenja enih in drugih na vso moč obsije sonce.

Po štirih letih iskanja  prostora za živali pod svobodnim soncem nam je s skupnimi in združenimi močmi končno uspelo. 
Nikoli pa si ne bi mislili, da se bomo vrnili v kraje, od koder smo pred tremi leti s seboj odpeljali pujska Odija, ki je zavedno spremenil naš svet. In srce, ki nikoli ne bo prenehalo biti za živali njegove vrste. 
Odi se v drobni steklenički vrača v svoj rojstni kraj.

HVALA VSEM, KI STE IN BOSTE OMOGOČILI DELOVANJE PRELEPE DOMAČIJE KOKI.

Ksenija Vesenjak Kutlačić 

 
 
 
 
 
 
 
 

Gen za klavnost? Ga ni!

Kadar skušamo opravičiti naše prehranjevanje z živalmi, je daleč najbolj pogosto slišati: 

“Pa saj zato so, da jih jemo!”

Stavek, ki se sliši kot da je prehranjevanje z živalmi ne le nekaj povsem naravnega in že malodane vgrajenega v človeško družbo, temveč tudi vgrajenega v telesa živali samih.

Kot da bi živali v sebi imele vgrajeno lastnost “klavnosti”, nekakšen gen, ki predpisuje, da je njihov edini smisel na svetu, da njihova telesa poje človek.

Te misli kljub vsej razsežnosti človeškega duha, danes skoraj nikoli ne postavimo pod vprašaj in se z njo ne ukvarjamo. 

Pa dlje od resnice ne bi mogli biti.

Pustimo tokrat ob strani človeško družbo in pomisleke v zvezi s prehranjevanjem z živalmi od nekdaj, ampak vzemimo pod drobnogled živali in njihova življenja.

Kdor je kdaj v svoj svet sprejel kakšno žival, psa recimo, bo znal povedati veliko o njegovi naravi, odnosih, ki jih razvija v razmerju do človeka in v razmerju do pripadnikov drugih vrst, vedel bo, kakšen značaj ima, kaj ima rad in čemu se raje izogne.

Jasno bo znal povedati, da ima njegovo življenje zanj smisel onkraj tega, kar v njem prepoznavamo ljudje – večina ljudi pri nas v psu najboljšega prijatelja, na Kitajskem pa recimo kos mesa.

Vendar ima pes svojo vrednost ne glede na to, ali ga bomo mi prisilili, da se v ringih za našo zabavo in perverzijo bori z drugimi psi, ali bomo iz njega naredili malo tovarno pasjih mladičev, ki nam bo prinašala dobiček ali kaj tretjega, njegovo življenje je vredno zanj onkraj tega, za kar ga mi določimo, kajne. S tem se bo večina strinjala. 

In absolutno nič drugače ni, kadar gre za katerokoli drugo žival.

Sleherna žival ima svojo notranjo vrednost, ki je daleč stran od tega, za kar jo določimo ljudje.

Že sam izraz “rejne” živali, s čimer mislimo na živali, ki jih redimo za našo prehrano, bi bil bolj smiselen, če bi namesto njega uporabljali “rejene” živali.  

Zakaj?

Izraz “rejne živali” nosi v sebi nek skriti pomen – kot da je lastnost “rejnost” notranja lastnost teh živali. In ne odraža resničnega pomena – da te živali mi določimo za rejne, mi redimo. 

Ampak te živali so tukaj zaradi nas – mi jih spravljamo na svet. 

Drži!

Žal. 

Mi smo tisti, ki nasilno posegamo v njihova telesa, prevzamemo vlogo njihovih živalskih partnerjev, tako da večina krav, svinj, ovc, koz, puric nikoli ne vidi bika, pujsa in tako dalje, le našo roko, ki spermo tišči v njihovo telo.

Drži – zaradi našega nasilnega dejanja prihajajo na svet njihovi mladiči.

V svet, ki smo ga mi ustvarili zanje.

Večina tega sveta so nekakšne hale, umetne tvorbe brez letnih časov, kjer živalim onemogočamo raziskovanje in dojemanje narave in njenega okolja, jih prikrajšamo za vse socialne stike znotraj in zunaj svoje vrste, jim omejimo svobodo gibanja.

Mi smo tisti, ki s serijo postopkov grozljivo pohabljamo njihova telesa (male pujske na živo kastriramo, režemo jim repe, luknjamo ušesa, meljemo en dan stare piščance in tako dalje…).

Mi smo tisti, ki zaradi uporabe brutalno zlorabljamo te živali.

One pa pridejo na svet z isto mero veselja, radosti, razigranosti in tiste dobro znane, skoraj otroške naivnosti in zaupanja v ljudi , kot vsako čuteče bitje med nami.  Ki bi želelo živeti svoje edino življenje.

In včasih se zdi, da kljub vsemu zatiranju, ki ga izvajamo nad njihovo naravo, upanje v njih do konca ne umre. 

Gena za “klavnost” ni!

Ustvarimo ga mi. Morda tudi zato, da lažje moralo upravičimo izjemno etično sporna dejanja pobijanja in zlorabljanja čutečih bitij.

Pripravila: Ksenija V.Kutlačić, dipl.kult.