Galadriel – prelepa zgodba, ki naj odpre zavedena srca ljudi

Včeraj smo bili povabljeni na prav poseben obisk, ki nam je močno vrnil upanje v ta svet.
Spoznali smo Galadriel, devet tednov staro pujsiko iz Savinjske doline, ki jo je Sanja kot le nekaj dni staro prašičje dete rešila pred takojšnjo smrtjo, saj je imela pruh in bila za odpis na neki kmetiji.
Sanja in njena hči sta malo Galadriel odpeljali veterinarki, ki je pruh operiral, jo negovali noč in dan ter jo sprejeli v svoj dom.

Galadriel je po pričakovanju zasedla ne le dom, ampak vso njuno srce.
Mala pujsja ambasadorka je ena sama sreča, ob večerih zaspi v objemu psov, ki jo čuvata kot punčico svojega očesa. Sanja je Galadriel ustvarila tudi svojo fb stran Lady Galadriel, kjer bo delila del njenega življenja in poskušala vsem nam približati življenja milijarde čutečih bitij, ki niso imele te sreče v življenju kot Galadriel. Mi pa bomo tej prelepi zgodbo stali ob strani in nudili vso podporo in pomoč, ki bo potrebna.
Tako lepa zgodba je, da človeku mora da seže v srce!

Foto: Sanja Petrovich

Foto: Sanja Petrovich

Foto: Sanja Petrovich

Foto: Sanja Petrovich

Foto: Sanja Petrovich

Foto: Sanja Petrovich

Foto: Sanja Petrovich

Foto: Sanja Petrovich

Foto: Sanja Petrovich

Foto: Sanja Petrovich

Foto: Sanja Petrovich

Foto: Sanja Petrovich

Foto: Sanja Petrovich

Koki na prireditvi Nori na kosmatince

Minuli vikend smo gostovali na prireditvi Nori na kosmatince, ki je potekala v ljubljanskem Mostecu, eni od najbolj priljubjenih rekreacijskih točk v Ljubljani. Naj se ob tem najlepše zahvalimo organizatorjem Društvu Animal Angels za prijazno povabilo na nadvse prijeten dogodek, pa Petri, Klari in Janu, ki so svojo energijo in nedeljski prosti čas namenili pomoči na stojnici. Zelo pa smo hvaležni vsem vam, ki ste nas obiskali na stojnici in prispevali sredstva za živali, ki jih ta trenutek močno potrebujemo.

Nekaj foto utrinkov: 

 

 

Kokijev moto za živali: Bodi kar si !

Naše glavno poslanstvo je ozaveščanje o življenjih milijard čutečih bitij, ki so brez dvoma ene najbolj zlorabljenih in zatiranih med nami – to so živali, ki jih določamo za “rejne živali” in jih v največji meri uporabljamo v prehrani.

Redke živali, ki so po spletu naključij rešene pred klavnico, potem namestimo v varne in trajne domove, kjer nad nje človek nikoli več ne dvigne roke. Rešeno življenje je za žival najbolj dragoceno, saj svoje življenje vrednoti tako kot mi naše. Vendar se naše poslanstvo tukaj ne konča. V sleherni rešeni živali, za katero smo prevzeli doživljenjsko odgovornost, skušamo spodbujati in razvijati njim lastno naravo, tisto, kar one v svojem bistvu so.

Povedano preprosto – v prašičih “prašičjost”, v kravah “kravjo naravo” in tako dalje. Živali so na simbolen način s tem rešene tudi sistema, ki ne priznava njihovih potreb, temveč vrednosti njihova življenja zgolj v luči človekovih potreb. 

Treba je namreč vedeti, da celotna industrija temelji na zatiranju in zanikanju narave in bistvenih lastnosti vseh teh živali.

Ki pridejo na svet z isto mero igrivosti, veselja, radovednosti kot čisto vsako drugo čuteče bitje. Le da teh po naravi danih lastnosti ne morejo nikoli izživeti. V njih jih dobesedno načrtno zlomimo.

Eden nazornih primerov je, kako ubijemo materinski čut živalskih mam. 

Krave nosijo svoj zarod približno devet mesecev, vez, ki se vzpostavi med njo in potomstvom pa je v svojem bistvu ista kot pri ljudeh. Požrtvovalna skrb. Žal je teh devet mesecev najtesnejša vez pri teh sicer tako ljubečih sesalcih. Ljudje skušamo zatreti njen materinski nagon v kali. Tako ji teličke odvzamemo kmalu potem ko pridejo na svet, da se nanje ne navežejo premočno.

 

Twyla Francois – Broken

 

Krava ne sme in ne more biti mama. Svinja ne sme biti mama, ki bi s svojimi potomci včasih bivala celo doživljenjsko. Koza ne bo mama. Kokoš ne bo mama. 

Ne le to, s selekcijsko vzrejo smo celo uspelo doseči, da živali v sebi ne čutijo več materinskega nagona. Neredki so primeri, ko krava sploh nima nobenega odnosa do pravkar skotenega telička in ga komaj zazna, ko pride na svet. Kar štejemo za uspeh, je zlom narave, ki pride na plan tudi pri kokoših nesnicah. 

Že v rimskih časih je veljalo, da so kokoši ene najboljših mam. Kdor je kdaj imel priložnost opazovati kokoš in piščeta, bo to potrdil. Ne glede na to, kako požrešne so kokoši med seboj in kako hitro se med njimi vname prepir za hrano, pa je povsem drugače, kadar gre za odnos kokoš – pišče, Takrat bo kokošja mati, ko bo našla hrano, skrbno poklicala piščeta in mu jo pokazala, brez da bi jo sama načela. Jedla bo zadnja, ko bodo vsi siti. S posebnim zvokom jih bo vodila in opozarjala na sleherne nevarnosti okoli nas.

Berta in Poldi

 

S selekcijsko vzrejo pa smo dosegli, da kokoši nesnice do jajc nimajo več nikakršnega odnosa, odpravljen je nagon “kločenja”, valjenja jajc. Z razlogom – če obsedijo, kar jim je bilo tisočletja v naravi, niso koristne za jajca. Živalim smo dobesedno vzeli bistvo – kar jih dela kot živalske mame. Materinski nagon. Seveda je to le ena od številnih primerov zatiranja njihove narave. 

Ena ključnih značilnostih za prašiče je, da rijejo. Kadar prašičem vzamemo zemljo in jim preprečimo ritje, je kot bi človeku zvezali roke.

Jo-Anne McArthur

Njihova glavna lastnost je ritje, iskanje hrane, kopanje v zemljo, hlajenje v blatu (prašiči se ne morejo znojiti). Mi v kali zatremo vse to, ko jih zapremo v betonske rešetke, kjer namesto, da bi spodbujali njim lastno naravo kot je ritje, se razvijajo lastnosti, ki še zdaleč niso naravne (grizejo si repke med seboj, ušeska, zato jim repke režemo).

V naravi kuncev je, da kopljejo rove. V njih preživijo večino vročih dni, vanje se skrijejo in se tam počutijo varne in nedvomno ima funckija ogromen pomen za psihološki razvoj živali. V industriji jim je onemogočeno sleherno razvijanje svoje narave. 

Šiva

Kokijeve živali niso tako rešene pred brutalnim pobitjem, temveč se trudimo, da jim vračamo in spodbujamo razvoj njim lastne narave. Grozljivo je videti, kaj smo naredili s telesi živali, ki sicer živijo za zaprtimi zidovi. Tako pujse, ki prvič stopijo na zemljo, pred močnim soncem zaščitimo s kremo za sončenje, saj obstaja zaradi nežne kože, ki je zelo podobna človeški, velika nevarnost opeklin in tveganje za kožni rak.

Vendar smo opazili, da če jih je treba na začetku mazati pogosto, pa je najlepše opazovati spremembo v naravi obnašanja same živali, ki se bo sčasoma začela obnašati tako, da bo zaščitila sebe. Če le ima prave pogoje. Po nekaj časa, ko se žival navadi življenja, ki ji pripada od nekdaj (v naravnem okolju!), začne razvijati tisto kar ona je. Tako si bodo pujsi sami skopali blatne kotanje, se v njih povalili in nič več ne bo treba krem za sončenje, saj je blato najboljša zaščita. Samodejno se bodo umaknili v senco.

Dora

Dora

Vedno nekaj časa traja (zlasti pri starejših rešenih živalih, v katerih posledice zloma njihove narave in volje nikoli ne bomo mogli povsem odpraviti), da živali dojamejo nam vsem tako samoumevne stvari.

Da so noge zato, da z njimi hodijo.

Da je rilec zato, da z njim rijejo.

Da so peruti zato, da z njimi objamemo svoj naraščaj in so njim zavetje.

Veste, to je funkcija njihovih teles!

In ne, da jih mi pobijemo – torej z dnem ko so prišle na svet, saj jim vzamemo njihovo bistvo.

Bodimo kar smo in ne tisto, kar želijo drugi videti v nas.

Velja za živali. In kot vedno. Velja za ljudi, kajne? 

Pripravila: Ksenija V. Kutlačić

Prispevek je nastal tudi zaradi malo večjega povpraševanja po tem, ali sugeriramo, da naj bodo krave, prašiči, koze…sedaj ljubljenčki – torej družne živali kot pes ali maček. Naš odgovor je seveda ne! Saj kot zelo zgrešen in prav tako nobenega zavidanja vreden ocenjujemo tudi položaj živali, ki jih določamo za “družne” živali. Res je, da jim ne strežemo po življenju, vendar je marsikje to tudi edina razlika.

Prizadevamo si za odnos, kjer živali kot čuteča bitja niso lastnina človeka. Njihova življenja pa ne naša. Kjer živali živijo po svojih merilih. Zato spodbujamo in se trudimo vsaj nekaterim vračati njihovo naravo. Da bodo nekoč živele tam in tako, od koder smo jih nasilno vzeli zaradi naših potreb (takih ali drugačnih).

 

Zaščita živali je zaščita človeka – Koki na festivalu Pozdrav soncu

S sloganom “Zaščita živali je zaščita človeka ” smo v soboto 10. junija gostovali na festivalu Pozdrav soncu, ki je tudi letos potekal v Mozirskem gaju.

Hvaležni smo organizatorjem – društvu Joga v vsakdanjem življenju, da so nas povabili v goste. Posebna zahvala gre otroški trgovini Kakadu, ki je posodila nekaj lesenih igrač iz svoje ponudbe, da smo jih lahko spremenili v kotiček za najmlajše –  Koki kuha in Kokijeva barka ter Janu in njegovi Petri, ki sta posebej za to priložnost izdelala naravna mila.  

Seveda pa smo še posebej hvaležni vsem vam, ki ste nas prišli pozdravit in prispevali v našo skrinjico prispevke za oskrbo rešenih živali.

Družbo nam je delal Lučko, ki se je v svojem slogu ponosno držal svoje človeške jate in užival v senčki dreves ter družbi zbranih. 

Rejene živali – ujetniki rešetk in lastnih teles

Človek danes živali obravava kot lastnino, kar vodi do tega, da so čuteča bitja in njihova telesa prepuščene nam v uporabo in s tem zlorabo. Tako psom kupiramo repe, pristrižemo ušesa.

Včasih samo zato, ker so nam takšni bolj všeč.

Funkcija repa, ušes in njihov pomen za psa je na drugem mestu. Mi vidimo sebe in svoje želje. In pomen za nas. Pa naj bo zaradi naših čustvenih potreb ali kakšnih drugih, praktičnih (mačkam pulimo kreplje…). Bistvo je, da živali, v primeru psa živali, ki smo jih mi določili za “družne” živali, prilagajamo namenu, ki smo ga mi določili zanje. V njih razvijamo lastnosti, ki so v luči tega, za kar jih mi določimo, koristne in funkcionalne za nas, ne zanje, neredko so jim celo v škodo. 

Nič manj grozljivi pa niso posegi v telesa živali, ki jih določimo za “rejne”, “klavne”, uporablja se celo izraz “proizvodne” živali.

Določimo jim namen, da so na svetu zato, da jih jemo, da “proizvajajo” hrano za nas,.

Od njih zahtevamo telesa, ki bodo v kratkem času pridobila največjo telesno maso, znesla največ jajc, telesa, iz katerih bomo zmolzli največ mleka in tako naprej. To dosežemo s selekcijsko rejo – na meso, jajca, mleko….

Vzemimo na primer kokoši.

Kokoši nesnice niso te iste kokoši, katerih potomci gredo za pridelavo piščančjega mesa. Imamo kokoši, ki nam “služijo za jajca”. In piščance druge linije, ki nam “služijo za meso”. Za meso imamo poseben tip piščanca. Reče se mu “pitanec” (broiler), katerega telo je prisiljeno v 40ih dneh! pridobiti ogromno maso. Seveda pa takšna hitra rast ni brez posledic za njegovo zdravje. Večina njih ima deformirane noge, ki ne zmorejo več nositi ogromne mase, saj ogrodje ni zmožno slediti masi. 

 

 

Nekatere pasme kokoši nesnic znesejo 300! in več jajc letno.

Kar je uspeh za nas, je poraz zanje in njihova telesa, ki imajo zaradi sforsirane nesnosti nenormalne in izjemno pogoste okvare reproduktivnih in drugih organov.

http://erinjanus.com/

Male pujse kastriramo  – celo na živo!

Zakonsko je dovoljeno do 8 dni starosti, v praksi mnogi doma počno to tudi kasneje. Seveda kastracija kot pohabljenje telesa, ki ni naše, ni tukaj zato, ker bi bila manjše zlo od večjega s stališča pozitivnih zadev za živali, ampak zaradi nas. Da meso te uboge živali nima neprijetnega vonja, ko jo pobijemo čez nekaj mesecev.

Pujskom kupiramo/režemo repke. Repe jim odrežemo zato, da si jih med seboj ne pogrizejo. Kar zgleda na zunaj poteza v zaščito živali. Pa je res? Nihče se ne vpraša, zakaj si živali, ki so sicer po svoji naravi izjemno dobrodušne, ki sklepajo kompleksne medsebojne odnose znotraj in zunaj svoje vrste, tako obsesivno grizejo repe? Nihče se ne ukvarja z bistvom, ki je v tem, da živali strpamo na tako majhno kvadraturo, kjer se komaj obrnejo. 

Kjer bi se človek, če bi bil na njihovem mestu, živ požrl!  

Kjer jim odvzamemo sleherno svobodo gibanja, izvajanja naravnih gibov in zadovoljevanje potreb (kot je pri prašičih ritje, pri kokoših brskanje). Kjer življenje v njih pobijamo še preden njihove krike zares zadušimo v klavnicah. 

Prašičje mame zapiramo v prasitvene kletke.

Znova ukrep, ki naj bi bil v dobro živali (da malih pujskov ne poleži). Kar je v praksi pravzaprav res. Vendar se nihče ne vpraša, zakaj sploh pride do tega, da poleži pujse? Čuteče bitje, ki bi v naravi iz vej zgradilo gnezdo, skrbno čuvalo in učilo svoj zarod? 

 

 

Foto: We animals

Kokošim debikiramo kljune, da kasneje mnoge njih hodijo okoli kot spake.

Foto: Free from harm

Zato da se med seboj ne skljuvajo do smrti. In znova je ukrep nekaj, kar je tukaj samo zato, ker ta uboga čuteča bitja, katerih življenje se sicer vrti okoli brskanja, nenehnega iskanja hrane, sonca, kopanja v pesku, v prostorih, natlačenih s pripadniki svoje vrste ne moremo početi ničesar drugega. Kot vse dni stati, gledati predse?

Človek bi se živ požrl če bi bil na njihovem mestu.

Kokoši ene najbolj skrbnih mam.

Od prvega dne vzgajajo svoj zarod, piščance učijo, kaj je užitno in kaj ne.

 

Berta in Poldi

Kokoši sledijo petelinu, ki je vodja jate.

In jato zmeraj pokliče s posebnim zvokom, ki naznanja, da je našel hrano. Počaka, da se najprej najedo kokoši, šele nato je sam. Petelin je ključnega pomena vsake kokošje jate.

Ampak.

Ker za nas petelini v jajčni industriji niso koristni, jih žive zmeljemo ali uplinimo.

Njihova telesa dobesedno izmaličimo in pohabimo. 

Na živali gledamo iz naše perspektive, ne njihove. 

Foto: http://animalsaustralia.org/

Kravam, ki več let preživljajo svoja življenja v prizidkih na verigah in vse dni bolščijo v stene pred seboj, se na koncu dobesedno razpeljejo noge. Ker sploh ne znajo več hoditi! Nekaj, kar je samoumevno vsem nam. Ker nikoli niso hodile v vsem svojem življenju!

” Ustvarjamo živali, ki so stroji za proizvodnjo mesa, mleka in jajc. Piščanci rastejo tako hitro, da njihov skeletni sistem ne sledi razvoju, enako se dogaja pri prašičih. Pri nekaterih pasmah goveda je naraven porod že izjema, saj je velikost telet tako velika, da je potreben carski rez.” ( David Zorko, dr. vet. med. Zdravo Slovenija )

Si sploh znamo predstavljati vsaj za trenutek, kakšna življenja živi milijarda čutečih bitij? 

Pogosto, ko sami rešimo žival, naletimo na hecno situacijo.

Res, da smo živali rešili iz kletk, vendar je nič ne more rešiti pohabljenega telesa, zaradi katerega še zdaleč in po vsej verjetnosti, ne bo dočakala naravne življenjske dobe.

http://thenailthatsticksup.com/2012/12/13/your-meat-died-young/

Živali določene za rejne živali bodo tako zavedno ujetniki svojih teles, v katerih se zrcali človeški pohlep in človeška zloraba čutečega bitja in njegovega telesa.

In ključno. 

Namesto da bi v čutečih bitjih spodbujali njim lastno naravo, pomagali pri razvoju tistih lastnosti, ki so dane njim – če povem malo drugače – v prašičih prašičjost, v mačkah mačjost, mi živali prilagajamo sebi, svojim navadam, svojim projekcijam.

Živali so pri tem absolutno na zgubi. Kot bi bili mi, če bi bili na njihovem mestu.

Vendar bi se morali vprašati – so res na zgubi le one?

Kadar nekoga ne prilagajamo sebi, ampak opazujemo, največ pridobimo pravzaprav mi sami. Ali se morda ne naučimo največ v enakovrednem odnosu z drugim, ne glede na to ali imamo pred seboj človeka ali žival?

Ksenija in Dora

Pripravila: Ksenija V. Kutlačić

Zakaj morajo biti živali žrtve poniževanj ljudi?

Pred nekaj dnevi (konec maja) so se v Nemčiji na zemljišču mošeje pojavile prašičje glave. Kot poročajo mediji so neznani storilci v tla zapičili devet kolov, dolgih okoli 1,5 metra in nanje nataknili ostanke prašičjega trupla.

https://twitter.com/sulemannmalik

Sporočilo ljudem naj bi bilo jasno. Nestrinjanje in poniževanje muslimanov. Ker muslimani ne jedo prašičev in jih smatrajo za nečiste živali. Sulejman Malik, predstavnik muslimanske skupnosti Ahmadija v nemškem Erfurtu. ki je vse poslikal in objavil na Twitterju, je obvestil policijo, ki je sprožila preiskavo, dejanje pa je bilo označeno za ksenofobno.

Seveda ne gre za osamljen primer.

Prašičje glave so se na gradbišču ljubljanske džamije znašle tudi pri nas – lani. 

Foto: islamska skupnost/rtvslo

Tudi takrat so dejanje preiskali policisti in ga označili kot kaznivo dejanje javnega spodbujanja sovraštva, nasilja in nestrpnosti, mediji pa povzeli, da je “Spoštovanje posameznika je ključno vezivo družbe”

Ob vseh kritikah na takšno ravnanje, ki nas upravičeno morajo voditi do ključnega vprašanja – kaj s tem sploh sporočamo o evopski kulturi, pa nihče ni niti opazil živali. 

Nič krivih čutečih posameznikov, ki so tudi v tem primeru znova zlorabljene in prepoznane  kot orodje v rokah človeške manipulacije in mesebojnih obračunavanj. Namesto, da bi živali ščitili, jih zlorabljamo kjerkoli in kadarkoli.  

” Prašiči niso ne kristjani, ne muslimani, računajo pa na človeka, da jih bo ščitil. Živali nimajo nobere vere, razen verovanja v našo dobroto. ” (dr. Katerina Vidner Ferkov, Zdravo Slovenija)

Pripravila: Ksenija V. Kutlačič

 

 

Koki torta drugič

Koki je tokrat pekel torto po receptu Adriane Hudolin, ki je že pripravila veganske dobrote za naše predstavitve. Dobite ga v njeni knjigici Vsakdanja peka brez mleka in jajc.

 
Testo: 195 g pirine moke, 100 g rjavega sladkorja, 25 g eko kakava v prahu, 1 žlička pecilnega, 1 žlička sode, 75 g stopljenega kokosovega masla,
sok ene limone sveže stisnjen, 240 ml mlačne vode, vanili. Zmešate suhe in dodate mokre sestavine. Pečete na 180 C, 30 minut v namaščenem pekaču.
Za večjo torto smo podvojili sestavine!
 
Nadev in premaz je Koki nakokodakal po svoje 😉
 
Nadev: pol skodelice stepene kokosove smetane, pol skodelice veganskega vanilijevega pudinga, skodelica magnove kašice razdredčenena z vodo in polita po prerezanem biskvitu, skodelica sveže narezanih malin.
 
Mavrični namaz na torti je narejen iz različnih marlemalad in stepene kokosove smetane. Zraven lahko torto polijete še s stopljeno čokolado na vodni pari, ki ste ji dodali vegansko maščobo.
 
 
Torta ni presladka in se čudovito ujema s sadjem!