Donacija sena

Podjetje Doget nam je poklonilo 400 vrečk sena za kunce.
En del že dostavili vedno lačnim dolgouhcem v malem kunčjem naselju. Maksek je že vse prevohljal in požegnal!
Za to lepo gesto se najlepše zahvaljujemo!

 

V proizvodnjo mesa iz pšeničnih in krompirjevih beljakovin vloženi milijoni

Patrick Brown, ustanovitelj Impossible Foods, verjame, da se 230 milijonov vsejedih Američanov da prepričati da zamenjajo zrezke in hamburgerje za rastlinske nadomestke.


Uresničitev njegove vizije ni kratkoročen cilj, kar priznava tudi sam. Vizija bo kmalu postavljena na preizkušnjo – v Oaklandu se odpira prva obsežna ustanova za proizvodnjo njegovih izdelkov.
Na trgu so tudi druga, podobna podjetja, a večina jih še ni dokazala da so lahko konkurenčni na svetovnem trgu.

Z novo lokacijo si bo Impossible Foods pomnožil proizvodne kapacitete s faktorjem 250, kar pomeni, da bodo do konca leta lahko oskrbovali že 1000 restavracij. 
“Misija našega podjetja je z inovativnostjo izpodriniti mesno industrijo, kar pomeni, da moramo biti konkurenčni na vseh področjih. In kmalu bomo.” – Patrick Brown

Zaradih takih samozavestnih izjav je Impossible Foods že od same ustanovitve na radarju investitorjev (ki so v podjetje vložili že kar 182 milijonov ameriških dolarjev). Med vlagatelji so tudi Bill Gates in Google.
Brown je bivši profesor biokemije na Stanfordu.

Za karierno spremembo se je odločil, ko je bil soočen z dejstvom Združenih Narodov, da je živinoreja odgovorna za skoraj 15% vseh toplogrednih plinov. Odločil se je, da ta problem reši z zamenjavo “pravega” mesa z rastlinskimi nadomestki. 

Prvo je na meni prišel Impossible Burger; hamburger narejena večinoma iz pšeničnih in krompirjevih beljakovin, ki po zaslugi molekule železa (“heme”) izgleda, se obnaša kot in ima okus po mleti govedini.

Številni popularni kuharji kot so David Chang in Traci Des Jardins so že posegli po inovaciji in ga uvrstili med svojo ponudbo.
Izdelek prejema vsesplošno hvalo; a svojo osnovno trditev mora Brown še vedno dokazati – da lahko svoje proizvode proizvaja v velikem obsegu.

Potrebno bo optimizirati proizvodnjo in distribucijo, obstaja pa faktor, ki bo Brownu v veliko pomoč. In sicer dejstvo, da je njegova metoda v osnovi veliko bolj učinkovita, kot uporaba živali. 
Brown vztraja, da njegovi izdelki niso namenjeni vegetarijancem, ampak ljudem, ki se nočejo odpovedati mesu.  Ljudem, ki so motivirani skoraj izključno s priročnostjo, ceno in okusom. John Coupland, profesor znanosti hrane pri Penn State-u trdi, da bo v igri veliko faktorjev, velik del pa bo predstavljala psihologija potrošnika.

“Bo človek, ki se odloči za rastlinsko opcijo, viden kot človek, ki si naroči lahko pivo? Hrana povprečnemu človeku predstavlja identiteto; meso pa jim pomeni moškost.”
Kmalu bomo videli, kako se bo zgodba odvijala.

Članek: https://www.washingtonpost.com/news/wonk/wp/2017/03/17/is-this-the-beginning-of-the-end-of-meat/?utm_term=.09ee3f34735a

Prevod: Veganactive

Sejtan v gorčično- smetanovi omaki z brinovimi jagodami in mlado čebulo

Sejtan popečemo na obeh straneh v ponvi (teflon ali stone) in zalijemo z mešanico vode in sojine omake (0,5dcl).

Vzamemo sejtan iz ponve in na malo ogrete kokosove masti dodamo začimbe: poper, kardamom in brinove jagode.
K temi pridodamo še na drobno narezano mlado čebulo, por in korenje, vse skupaj prepražimo in zalijemo s tremi jedilnimi žlicami vode.
Ko se zelenjava duši, pripravimo v skodelici omako iz sojine (ovsene, riževe) smetane (125ml), žlice veganske gorčice, žlice veganskega parmezana in žličke sojine omake.
Ko voda skoraj izpari dodamo nazaj v ponev k zelenjavi sejtanove zrezke. Pred koncem kuhanja dodamo še česen, ko česen zadiši zalijemo z omako iz smetane in ostalih sestavin.
Pustimo vreti minuto in jed je priravljena.
Povrhu lahko posujemo zelenje čebulice, peteršilj ali drobnjak.
Idealna priloga k sejtanu je ajda ali riž, glede na to, da sejtan vsebuje gluten.

KRAJANI: Nočemo farme! Zrezke pa jemo, seveda.

Začnimo z naslednjim primerom. V Mariboru stoji klavnica pravzaprav skoraj sredi mesta. Odkar pomnim, je večina prebivalcev mnenja, da bi jo morali že davno tega preseliti na obrobje. Seveda ljudje, ki bi objekt spravili daleč proč od oči, nimajo nič proti lično zapakiranim produktom iz teh istih živali. Le z živalmi nočejo imeti nič – dokler so žive. 

klavnica kosako ena

Foto: Maja P.

Leta 2012 so prebivalci Podgrada odločno stopili skupaj z namenom, da preprečijo ponovni zagon prašičje farme v njihovem kraju. Proti oživitvi prašičereje so podpisali celo peticijo. Smrad in onesnaženje sta bila glavna razloga za odločen NE, ki so ga bili priprvljeni braniti z vsemi možnimi sredstvi.

PRASICEREJA PODGRAD

Foto: Tina Z.

Leta 2013 so se zbunili Primorci zaradi puranje farme.

Z možem sva se preselila iz mesta na podeželje, da bi imela bolj zdravo okolje. Absurdno je, da sedaj, preden dava perilo sušit, najprej preveriva zrak, če je tisti dan primeren za to opravilo,” Branka Humar (Primorske novice)

Kar oprostite, smrad iz prašičjih, kurjih,puranjih, račjih farm je neznosen, da se ne dotaknemo ogabnih, ostudnih svinj, ki krulijo, prascev, ki se derejo, kupov gnoja, en kup mrtvih živali. 

Naj bodo kjerkoli že, samo ne pred našimi očmi.

Naj bodo daleč proč od teh naših lepih, skrbno negovanih krajev in hiš. 

S pelargonijami na oknih. Ali pa o sedaj bolj v modi morda milijon zvončki?

Supermarketi s pršutom in piščančjimi in puranjimi zrezki pa so seveda dovoljeni. Kaj dovoljeni, nujni!  

Kje naj sicer živijo ogabne svinje, predvsem pa kako naj živijo živali, ni nikomur mar.
Ni bilo takrat in ne bo in ni v nobenem drugem primeru.

Ampak nekje pač morajo preživeti tistih prvih mizernih šest mesecev prašiči, preden gredo v klavnice, kajne? In piščanci tistih svojih 40 dni? 

Podobnih primerov je malo morje.

Leta 2007 je moral lastnik petelina v neki italijanski vasi plačati kazen zaradi kikirikanja svojega petelina. 

petelin zival

Sodišče je namreč prisluhnilo pritožbam jeznih sosedov, ki zaradi preglasnega kikirikanja ne morejo spati.

Koliko slovenskih sosedov se grdo gleda po vaseh, ker kokoši “proste reje” uidejo čez plot, si drzneo posrati travo ali razbrskati zemjo? 
Seveda si življenja brez jajc nočemo predstavljati. Samo nočemo pa tudi kure na našem pragu. 

Zemlja pripada nam. Kot njihova jajca. Njim ne pripada pravzaprav nič! 

Ob vseh teh pritožbah, ki jih ni malo, nihče od protestnikov pa ni vegan, se je res smiselno vprašati, ali se zavedamo, da živalski produkti niso plod dreves, ampak živali?

Živih bitij s svojimi potrebami, medsebojnimi odnosi, glasov, veseljem, radostjo, bolečino in trpljenjem. 

 
Bolj nazornega primera sprevrženega odnosa človek – žival se ta hip težko spomnim.
In to je nekaj, kar gre brez dlake na jeziku oporekati sodobnemu človeku.

Nima odnosa.
Noče odnosa!

Nekateri naši predniki so bili lovci.

To ni pomenilo, da so se jim živali gabile ali da z živalmi niso imeli nič, temveč nasprotno – mnogi so z njimi sobivali, kot je že velikokrat poudarila antropologinja dr. Katerina Vidner Ferkov (Zdravo Slovenija), plemena so se nazivala po živalih, točno so vedeli, katero žival bodo ubili in zakaj, se ji celo upravičili, ko so jo pobili.

In si seveda sami umazali roke z njihovo krvjo. Preden so žival pojedli. 

Kako zelo drugače od sodobnega človeka, ki se mu gabijo že žive živali, kaj šele, da bi moral sam razkosati njihova telesa in tako naprej.
Ampak vsi se radi primerjamo, da smo lovci od nekdaj.
Kakšen človek je torej lovec, ki se mu žival gabi, smrdi, noče je videt in slišat, mu ni mar za njeno življenje? Človek, ki je pozabil, da tako kot se godi živalim v družbi se godi človeku (povzeto po članku dr. Katerina Vidner Ferkov).

Če je človek lovec – zakaj ima potem živali v kletki?

farma svinja foto Luki

Redki so poznavalci, ki bodo povedali, da je bil pravzaprav čas kolin v obdobju naših starih mam precej žalosten dan, gospodinje so šle od doma, ker so bile one tiste, ki so hranile prašiča, ga videle odraščati, zato jim je bilo ob smrti zanje hudo. Ampak to je bil edini način, ki so ga poznale mnoge naše stare mame, kako preživeti. Ki so poznale in odraščale v hudi lakoti.

Prav je, da se zamislimo, če ne nad drugim, nad tem, kako pošteni smo do sebe in do živali, če njihovih teles ne želimo ne videti, ne slišati njihovih krikov, meso pa jesti trikrat na dan?

Če nam je bolj mar za rože na oknih, če imajo dovolj sonca, kot živali v zaprtih betonskih boksih, ki nikoli ne vidijo sonca.

Ker nas motijo. Žive.
Smo pošteno do živali?
In nenazadnje – smo res pošteni do sebe?

Na veliko zadovoljstvo mnogih krajanov, meščanov povsod po svetu, večina tako zelo čutečih živali vse svoje dni preživlja zaprta za rešetke, brez da bi kdaj videle sonce, začutile zemljo pod nogami, rile ali se grešno oglasile, da bi bili njihovi kriki slišani.

kokoi v reji v kletkah

farma piscancev

 

foie gras sest

farma puranov

farma pujsov

 

farma svinja foto Luki

reja kuncev v kletkah
Če ne živite v njihovi neposredni bližini, sploh ne veste, da obstajajo.
Če ne živite v neposredni bližini, kmetij ne poznate krikov, ko majhne pujse kastrirajo tako, da primejo sprednje noge, zadnje noge, v gobec kuhalnico, da se dretje ne sliši, pa na živo odrežejo jajca. Zato, da meso ne smrdi.

Če ne živite v bližini farm, ne poznate stokanja krav, ko gredo teleta v svoj boks daleč proč od njih.

Če ne živite v bližni farm ničesar ne vidite. 

S prstom kažemo na kmete, ki si drznejo v našem kraju omisliti farmo piščancev, bikov, prašičev.

Na svojo odgovornost pri tem – ponudba je vezana na povpraševanje – pa niti pomislimo ne.

Je to pošten odnos? Do živali?  In če nam zanje ni mar, je to pošten odnos do ljudi? Živinorejcev? Opravljaj krvavi posel zlorab živali, vendar tako, da tega ne vidimo?

avtor: Ksenija V. Kutlačić, dipl.kult.

Drugačne reklame

Lansko poletje je gigant mobilne telefonije Vodafone New Zealand začel reklamirat svoje storitve z izjemno ganljivo zgodbo male pujsike Piggy Sue. 90 sekundni oglas pripoveduje zgodbo, v kateri moški najde majhnega pujska na cesti. Preko Vodafone komunicira z lastnikom in se dogovori, da mu ga vrne. VENDAR: 

Reklama se je pravzaprav tako zelo priljubila, da so posneli tudi praznično različico – nadaljevanje seveda.a. 

Celotno kampanjo ”ostanite povezani” pa zasnovali s Piggy Sue tudi na vseh svojih družbenih omrežjih.

Tisto, kar pri reklami še posebej pozdravljamo, pa je naslednje dejstvo, ki ga morda marsikdo spregleda, mi pa ga ponavljamo že lep čas.

Možakar v zgodbi naj bi naj pujsiko vrnil na  veliko farmo, na tabli piše ”FREE RANGE PORK” – se pravi na farmo, kjer prašiči živijo na prostem (ne na betonskih rešetkah v hlevih).

Pa tega vseeno ni storil….ker Sue ni ‘pork’…pa naj bo taka ali drugačna reja…nikoli ne bi smela biti.

piggy sue

To pa ni edina reklama, ki je dobro prodala svoje storitve s pomočjo spodbujanja sočutja do živali med nami. Tudi britanski energetski gigant BP je v istem času na trg sprostil reklamo, v kateri motorist reš izgubljenega kunčka in ga ponovno združi z njegovo skrbnico – deklico. 

reklama-reseni kuncek 3png

reklama-reseni kuncek

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Na marketinškem trgu so zadeve šle tako daleč, da so se razvile precej polemične debate, kdo je bolj prepričal svoje stranke in več njih. 

Pig-vs-Rabbit

Izid seveda ni važen. Pomembno je, da za razliko od miljarde reklame, ki so živali popredmetile in jih zreducirale na kos mesa, te reklame živalim vračajo tisto, kar smo jim vzeli. DA SO ŽIVA BITJA. 

Za konec pa Terry – The Turkey.

Ker se bližajo prazniki. 

terry puran 2

Dvojna merila za živali

Pred nekaj dnevi je v številnih medijih zaokrožil posnetek iz Strmca pri Laskem, na katerem so bila obešena oguljena živalska trupla. Posnetek je izzval veliko ogorčenj, na prvi pogled je bilo namreč moč sklepati, da gre za kadavre psov. Zadevo so kasneje predali policiji, po poročanju medijev, so na policiji kot pri lovski družini potrdili, gre za lisičje in ne pasje kadavre.  Kot so zapisali na FB strani Svet

kadavri

” Gre za kadavra lisic in ne psov.
Kot pravi policija, ne gre za kaznivo dejanje, na lovski zvezi pa pravijo, da je to običaj iz preteklosti, ko so lisico odrli za kožuh, kadaver pa obesili in tako krmili ptice.
Primer je preiskal tudi lovski inšpektor, ki ni ugotovil nepravilnosti. K sreči tokrat ne gre za mučenje in kaznivo dejanje sporočajo lovci in policija. ”  (VIR)

V razmislek.

Kakša je razlika, če visi pes, lisica in nenazadnje pujs ali jagnje? Koliko slednjih se vrti na veselicah, pa nikogar ne zmotijo? Vsem bije srce enako, vsi si želijo živeti – svoje eno in edino življenje, vsi imajo telesa, ki so njihova (in ne naša).

Ampak za ene živali smo postavili zakone tako, da ščitijo njihova življenja.

Za druge živali smo postavili zakone, ki te živali izdajo in njihovih življenj ne ščitijo.

Mar to ne spominja na zelo močno dvojna merila? In nehote tudi na čas, ko smo ljudje tudi med seboj delali razlike. In nikogar niso zmotile podobe vklenjenih temnopoltih ljudi?

Vsak, ki se zgraža nad fotografijo, je prav, da pri sebi premisli in se smiselno vpraša, ali res ne sodeluje pri čisto isti zadevi pri vsakem svojem obroku.

kdo visi z drevesa

FOTO: Pes iz Laosa : avtor TEODOR ŠTIMEC

Pripravila: Ksenija V. Kutlačić 

 

Česa o jajcih nočemo vedeti?

Ona je Gabrijela. Roko na srce, ne vem, kakšna so jajca, ki jih znese, če jih sploh še. 

Vam pa o njej lahko povem kaj drugega. Da je ena tistih najbolj zvedavih kokoši, ima skoraj mačji karakter. Človeka mimogrede pričaka v garaži. Da ukrade mačji briket. Ali na parkirišču pred hišo solato. 

Je nekoliko svojeglava in zato deležna večkratnega kreganja petelina Srečka Petelina, ki jo hoče ob sebi na dosegu kljuna. Je nežna, v zameno za priboljšek, bo sedla v naročje. Za makaron vam bo sledila pa na konec sveta. Takšna pač je.  Kokoš. Ki verjetno nese jajca, kakšna in kje pa sploh ne vem.

 

Kokoš, katere podoba pa je v resnici tako zelo daleč od podob kokoši, katerih jajca pa obliko, barvo in velikost jajc poznamo zelo dobro in natančno. Od podob kokoši, kjer o jajcu vemo celo več kot o telesu, ki ga znese.

Moram priznati, da sama več kot 30 let nisem imela pojma, kako zgledajo in kako živijo kokoši, katerih jajca začnejo polniti vse reklame, še posebej v času pred velikonočnimi prazniki. Njihova podoba me je do konca potrla, ko sem se štiri leta nazaj prvič srečala z njimi in jih spustila na prosto.

 

In začela vstopate v prostore, kjer preživljajo svoje kratko življenje. Če se temu lahko reče življenje.

Ljudje vidimo jajce. Lepo, debelo.

Listamo reklame in ga nehote povežemo s podobo prav takšne kokoši – lepe, zadovoljne, srečne bi lahko rekli.

Kar reklame zamolčijo in tisto, česar ne vemo, so življenja teh ptic, ki smo jih prav zaradi jajc namnožili v milijarde.

Njihova naravna življenjska doba bi bila lahko tudi deset in več let.

V jajčni industrii pa vse kokoši nesnice končajo v klavnici pri starosti dobrega leta dni. Podatek poudarim, ker ljudje živimo v prepričanju, da je uporaba jajc /za razliko od mesa/ etično povsem nesporna, da kokoši v vsakem primeru nesejo jajca. Spregledamo pa bistven del – zaradi jajc jih pobijemo, ko jih prenehajo nest v zadostnih količinah.

“Izčrpane kokoši nesnice ob koncu življenja trpijo tudi zato, ker nimajo tržne vrednosti. Stopnja poškodb je grozljivo visoka. Raziskava v Angliji je pokazala, da ima 29 odstotkov baterijskih kokoši sveže zlomljene kosti, ki nastanejo tik pred zakolom. Velik del teh poškodb povzročijo delavci, ko vlečejo kokoši iz kletk in se zaradi ozke odprtine kokošim noge in krila zatikajo v mrežo…(Temle Grandin, Živali nas človečijo)

Spregledamo tudi del, da dejstvo, da kokoši nesejo 300 in več jajc letno, ni nekaj naravnega, temveč posledica človeškega vmešavanja v razvoj njihovih teles. Dejstvo, da jih ob koncu nesnosti v industriji pobijemo, pa ni edino sporno. Za življenje jih prikrajšamo pravzaprav od prvega trenutka dalje, saj jim pravzaprav preprečimo vsakršen normalen razvoj, socialne stike in medsebojne vezi, ki bi jih sicer v naravnem okolju razvijale.

Onemogočimo jim, da bi kadarkoli vzredile svoj zarod, tako kokoš nikoli ne vidi svojih piščancev, piščanci, ki bi jih prav ona naučila vsega, pa ne nje, saj odraščajo v umetnih okoljih. Brez kokošjih mam.

Preprečimo jim parjenje in ves protokol, ki se sicer odvija. Kaj vse živalim vzamemo, ko jih zapremo v ujetništva in omeimo njihove naravne potrebe, postane najbolj očitno, kadar jih vse to vrnemo.

Prosimo, razmislite, je jajce res več vredno kot življenje čutečega bitja? Ne bi bilo pravilno, da bi razmišljali v smeri razvoja prehranskih alternativ in zamenjav, ki ne vključujejo stiske in nosijo v sebi zgodbe strtih življenj spregledanih živali? 

Pripravila: Ksenija V. Kutlačić, dipl. kult. Foto: arhiv Zavod Koki 

 

V razmislek: Koga ščitijo zakoni za rejne živali?

 

Zadnje tedne, ko je slovenske medije preplavil posnetek kravje noge, ki jo je krava med prevozom potisnila skozi rešetke tovornjaka, so se odprle številne razprave o kršitvah, ki se pojavljajo med prevozom živih živali. In s tem o zakonodaji na področju za rejne živali. Prevoz živali namreč velikokrat poteka v grozljivih vremenskih okoliščinah, zaradi ekonomskih razlogov traja več ur, živali so pogosto žejne, lačne in pridejo na cilj (do klavnic) povsem izčrpane. 

stop the trucks ena
V Evropi poteka kampanja “Stop the trucks” – Ustavimo prevoze živih živali zdaj. Na strani, ki je tudi v slovenščini (najdete jo TUKAJ)  tudi mi pozivamo k podpisu. 

stop-the-trucks-logo

Ob tem pa se je zelo smiselno vprašati naslednje.

Koga v resnici ščitijo zakoni, ki so namenjeni “rejnim” živalim? Ali res ščitijo interes živali, ki je v prvi vrsti ohraniti svoje življenje.

Poglejmo primer piščancev. 
Po pravilniku je zakonsko namreč dovoljeno le te zmleti žive ali upliniti. Piščanci moškega spola so v jajčni industriji odvečni.

Torej zakon v tem primeru zagotovo ne ščiti živali, katerih interes je v prvi vrsti ohraniti svoje življenje. 

Pujske v starosti do 8 dni je dovoljeno na živo – brez anestezije kastrirati. Namen tega posega, ki poteka pri nas na živo! je, da meso čez nekaj mesec nima neprijetnega vonja. Ali zakon v tem primeru ščiti žival?


Ko se študentje ali dijaki učijo praks na živalih, so priča številnim spornim ravnanjem, kot je med drugim zapisala nekdanja dijakinja tukaj. Neka druga oseba je povedala, kako je kmet pritekel k veterinarju s pujskom, ki mu je gledalo ven črevesje. Priznal je, da je malo narobe zarezal, ko ga je kastriral (to je dovoljeno početi doma). 

Kunce je dovoljeno zapreti v kletke, ki so podobne tistim za kokoši nesnice, kjer se sploh ne morejo izvajati gibov, ki bi jih sicer v naravi, blazinice na njihovih tačkah pa so zaradi žic zelo pogosto vnete in tako močno poškodovane, da jim tudi po prihodu iz ujetništva na svobodo ni več pomoči.

Ali zakon v tem primeru ščiti žival?

mama kuncica

reja kuncev kletke
Medtem ko morajo pasji ali mačji mladiči biti ob svojih starših vsaj nekaj tednov, pa velja povsem druga praksa za teleta. Te je dovoljeno odvzeti kravam takoj potem, ko so dobili kolostrum. Bolje prej, kot kasneje, ko ga krava že nekajkrat poliže, on pa posesa mleko in vzpostavita vez, zaradi katere so potem tisti neznosni kravji kriki še toliko bolj boleči. To je le eden od številnik oglasov iz spletnega oglasnika Bolha, kjer so na prodaj že nekaj dni stari telički. Je to res prav? 

prodam telicko

Veterinar David Zorko, dr. vet. med. je v Zdravo Slovenija med drugim povedal zapisal:

” Humanega zakola ne poznamo. Upam, da bodo na vodilne položaje kmalu prišle osebe, ki imajo vsaj malo več empatije tudi do rejnih živali, ne samo do hišnih ljubljenčkov. Za takšno ravnanje z živalmi ne morem obsojati kmetov niti veterinarjev. Potrošniki smo tisti, ki narekujemo, kaj se bo na kmetijah pridelovalo.In nenazadnje, ko je govora o transportu, opremi vozil in ostalih predpisih.”. 

In nenazadnje, poglejmo zanimiv primer.

Pujsa Stella (na video posnetku) je na neki vaški cesti skočila iz prikolice za prevoz živih živali.

pujsika cesta copy

Da je lahko skočila, je “kriv” kmet, ki je zelo slabo povezal cerado, zakonsko pa bi lahko ugotovili številne kršitve zakonskih predpisov za prevoz “klavnih” živali. VENDAR. Ker je kmet kršil predpise, je pujsa Stella sploh dobila priložnost, da reši svoje edino življenje. In bo na eni od kmetij živela do konca svojih dni. 

Mar zakoni, nameneni rejnim živalim, res ščitijo njihov življenja, dostojanstva in osnovne pravice? Imamo nenavadno situacijo. Zgražamo se, ko delavci v klavnicah ugašajo cigarete na prašičih, kar je mimogrede ostudno dejanje, vredno vsakršne obsodbe. Vendar dopuščamo, da žival ubijejo. Vzeti življenje bi moral nenazadnje biti hujši prekršek, mar ne?

Ljudje živali delimo.

Tako enim namenjamo prostor na našem toplem kavču, v njih prepoznavamo značaj, pripišemo jim lastnosti, v njih najdemo svojega najboljšega prijatelja. 

Friends - hand and paw

 

Druge živali pa odrivamo daleč stran od naših oči in naših src.

casovnica

Naselimo jih za zidove hlevov, v kletke, na betonske rešetke.

prasici v reji

Namesto imen nataknemo številke, jih obsodimo na življenja v prostorih brez letnih časov. 

kokos v kletki

 

In niti pomislimo ne, da na svet pridejo s prav tako igrivostjo, veseljem, zaupanje in radovednostjo kot tiste druge živali.

Zgražamo se nad nekaterimi narodi, ki v klavnice vozije pse. In nočemo razumeti njihovih očitkov, da smo isti, saj v klavnice vozimo prašiče. Dejstvo, kako vidimo živali, je stvar kulture in družbe.

In nima nobene veze s biološko naravo teh živali. V vseh telesih bije srce v enakem ritmu. 

Če želimo zakone, ki bodo lahko v službi živali, potem jim moramo priznati njihove pravice. Kot je pravica svobodno raztegniti krila.

In pravica do lastnega življenja.

Polagamo vam na srce. Podprimo lokalnega kmeta, na polja, kjer raste danes krma za živali, posadimo hrano za ljudi, usmerimo se v čim večjo v samooskrbo in polnovredno rastlinsko prehrano, spodbujajmo kmetijstvo brez živinoreje. Prepričani smo, da ne bo nihče lačen. 

Zaradi oči, mimo katerih se tolikokrat zapeljemo, pa pogledamo stran. 

Je res prav, če vedarle znamo drugače? 

Pripravila: Ksenija V. Kutlačić, dipl.kulturolog

 

Oblikovalka Daša izdelala gugalnico rešenim kokoškam

Kokoši so izjemno radovedne in zvedave ptice, ki svoj vsakdan v naravi zapolnijo z brskanjem za hrano, čiščenjem in negovanjem, rade posedajo po vejah in gredeh in se družijo.

Velika ljubiteljica živali, oblikovalka Daša Keber iz Daša Dizjan (sicer soavtorica projekta Woop playgroundpa je Kokijeve pernate lepotice letos še posebej presenetila. Prav zanje je izdelala posebno gugalnico.

Gugalnice za kokoši v tujini niso redkost in so celo na prodaj, veliko kokoši pa jih naravnost obožuje. 

https://www.fowlplayproducts.com/

Daša ob obisku ni prinesla le gugalnice, temveč močno razveselila še druge Kokijeve ambasadorje. Vrečke s priboljški so navdušeno razgrebli v malem kunčjem naselju, njenih nežnih rok in božanja pujsa Čoki, vsi skupaj pa kuvertice, v kateri je prinesla cekinčke za nakup hrane.

Daša je namreč letos že drugo leto zapored prosila prijatelje, da ji za rojstni dan namesto daril darujejo prispevke za živali, ki nam jih je danes predala. Takšna pomoč je izjemno dragocena za živali, zato smo Daši iz srca hvaležni. 

 

Zadnji prašič

” Kot prašičjerejec živim neetično življenje, ki je opravičeno, ker je družbeno odobravano. 
. Gre celo za več kot samo odobravanje.

Način, kako vzrejam prašiče (prosta reja), se celo praznuje. Ker prašičem dam življenje, ki je najbolj blizu njihovemu naravnemu v tem nenaravnem sistemu, sem časten, pravičen in sem human – medtem ko sem v ozadju ves čas sužnjelastnik in morilec.”

Te močne besede prihajajo iz zbirke blogov Boba Comisa, prašičjerejca iz podeželja New Yorka.

Bloge je začel pisati, da bi kronološko zapisal svoje življenje “humanega” živinorejca in svoje naraščajoče dvome o tem, če “humano” sploh obstaja.

Njegove besede so bile objavljene v The Huffington Post in so pritegnile zanimanje mnogih bralcev, saj je iskreno prikazal njegovo notranjo razklanost s katero se je spopadal, ko se je želel sprijazniti z življenjem kakršnega je živel in s svojimi spreminjajočimi moralnimi vrednotami.

Photo credit: “A Happy Pig on Stony Brook Farm” @fudehouse via Instragram

Comisovo razmišljanje o vzreji prašičev ni bilo razmišljanje povprečnega živinorejca, vsaj ne nekoga, ki je vzrejal prašiče za meso; njegov cilj je vedno bila karseda humana vzreja prašičev.

Ko je spoznal resnico o industrijski vzreji je bil zelo zgrožen in je želel postati boljša oseba ter ponuditi prijaznejšo rešitev, zato se je začel ukvarjati z živinorejo – prosto rejo. In v vseh pogledih je bilo življenje, ki so ga imeli njegovi prašiči, idealno, kot si lahko le zamislimo. Imeli so dovolj prostora za gibanje, za jesti so imeli koruzna stebla, topla zavetišča za spati in imeli so priložnost, da so izkusili kompleksna družbena razmerja, ki jih ustvarijo vsi prašiči, če jim je ta priložnost dana.

“Videl sem prašiče kako so izkazovali empatijo, veselje, žalost in paleto drugih čustev,” je povedal. “Včasih so si nagajali. Izkušnja prašičev se je vedno bolj zdela kot moja lastna.” 

Spreminjanje pogledov na prašiče

Comis je videl, kar tisti, ki je čas preživel s prašiči, že ve.

Spoznal je, da so prašiči zelo inteligentni, igrivi, individualne živali in čutiti je začel, da so tudi njihova življenja vredna, kar ga je pripeljalo do tega, da je začel dvomiti v svojo pravico, da jim vzame njihovo življenje. Nekaj časa se je trudil, da je nadaljeval z živinorejo, saj je njegov posel cvetel. Prav tako je še naprej jedel meso, medtem ko so bralci lahko brali kako sprašuje sebe in svet, če je prav, da to počnemo. Na srečo so obstajali ljudje, ki ga niso samo podpirali, ampak ga tudi niso obsojali. V enem intervjuju pojasnjuje: “Najbolj vplivni komentarji, ki sem jih dobil, in ti so bili tisti, ki so mi pomagali, da sem nehal, so bili tipa ‘če stopiš korak nazaj in pogledaš kaj govoriš in kaj misliš, si se že odločil prenehati, tako da naredi samo še naslednji korak in nehaj.’ Tako je ideja v meni odmevala, stopil sem nazaj in pomislil ‘ti ljudje imajo prav,’ in tako sem se odločil, da v celoti neham z vzrejo prašičev, postal sem vegetarijanec in nato vegan.”

Last pig (Zadnji prašič)

Comisovo razkritje iskanja samega sebe je vzbudilo pozornost Allison Argo, režiserke in dobotnice nagrade Emmy.

Ko je prebrala njegov zapis “Happy Pigs Make Happy Meat” (Srečni pujsi dajo srečno meso), je želela povedati njegovo zgodbo.

Argo je posnela veliko filmov o živalih, kot so Parrot Confidential  (Papiga zaupno) in The Urban Elephant (Mestni slon), svoje življenje je posvetila osveščanju ljudi o trpljenju živali v ujetništvu in pred nevarnostjo človeških rok.

Ampak ta zgodba je bila drugačna. To ni bila še ena zgodba o izkoriščanju ali zanemarjanju, to je bilo mesto, kjer se je za živali skrbelo do njihovega zadnjega dne.

Ta zgodba, kot tudi sam Bob Comis, sta predstavljala vprašanje, če so življenja vredna toliko, da se za njih skrbi in neguje, zakaj je potem v redu, da se jih konča za človeško uporabo. In kaj je z etiko tistih zadnjih trenutkov?

Kupec, ki kupi mit o humanosti, zatiska oči do zadnjega dne, do zadnjih trenutkov.

Kot je Comis povedal za Modern Farmer o svojih izkušnjah v klavnici: “Ne vznemirja me pogled na kri, ampak nasilje smrtnih muk. Znanost o živinoreji bi nam zatrdila, da so ti krči znak neobčutljivosti prašičov, ampak kot priča, je skoraj nemogoče verjeti, da se prašiči ne premetavajo zaradi bolečin. In nato nenadna brezživljenjskost telesa, ko ga stroj dviguje v zrak, obešen za eno od zadnjih nog. Mislim, da mi ne bi nič pomagalo, da bi me smrti teh prašičev manj težile.” 

Upanje za spremembe

Spremembe niso vedno lahke, še posebej ko ne gre samo za tvoje prehranjevalne navade, ampak tudi za prihodek denarja.  “The Last Pig” (Zadnji prašič) sledi Comisu v zadnjem letu, ko je peljal prašiče v klavnico (imel jih je 200, ki jih ni mogel namestiti) in se poslovil od osem, ki jih je lahko namestil v zatočiščih. Danes ima In Line Farming (Usklajeno kmetovanje), vegansko kmetijo, ki jo je poimenoval po svojem novem načinu življenja, kjer je svoja dejanja uskladil (put in line) s prepričanji. In kot dokaz, da pozitivna dejanja ene osebe lahko vplivajo na druga, govori odločitev režiserke Argo, ki je med snemanjem po letih vegetarijanstva, postala veganka. Medtem ko je Bob Comis samo ena oseba, lahko njegova zgodba navdihne tisoče drugih.

Vse kar je potrebno je en korak nazaj, trenutek, da se ponovno vprašamo o stvareh, da naredimo spremembo v svojih osebnih odločitvah in pozitivno vplivamo na veliko drugih življenj. Od tega dobrega človeka bi se lahko vsi naučili nekaj sočutja. “The Last Pig” je bil zaključen februarja 2017. Film so financirali donatorji in še vedno potrebuje podporo. Za donacije, več o filmu in informacije kako lahko pomagate, obiščite njihovo spletno stran The Last Pig website in sledite njihovemu napredku na Facebook-u.

Prevedla: Klara Čuden, Vir: http://www.onegreenplanet.org/animalsandnature/ig-farmer-who-decided-to-stop-killing-animals/