Little Miss Sunshine – kokoš, ki je pustila velik pečat v človeških srcih

Iz enega najlepših svetovnih zatočišč za rejne živali – Edgar*s mission, so te dni sporočili, da je umrla Little Miss Sunshine , kokoš, ki je s svojo zvedavo naravo dolga leta spreminjala pogled na te tako zelo zlorabljene živali.

Leta 2011 je bila rešena iz baterijske reje, ker je farmer prenehal s proizvodnjo. Svoj dom je našla v  Edgar*s mission

Naprej oguljena, izčrpana in odpisana, si je kasneje kot večina drugih v nekaj mesecih povsem opomogla, njen značaj pa je vodil še dlje – zaživela je prav posebno kokošjo zgodbo.

 

Da bi življenja teh zvedavih in zelo posebnih ptic, ki so sicer ene najbolj zlorabljenih živali, približali ljudem, je imela svojo lastno oddajo na blogu zatočišča.

   

Bila je izjemno priljubljena med otroci, učitelji in sodelovala v neštetih prireditvah, namenjenih ozaveščanju o prezrtih živalih med nami. 

Postala pa je tudi nosilka oglasne kampanje, ki je s sloganom “Tako se ne ravna z žensko” in opozarjala na grozljiv odnos do prezrtih živali med nami (kampanjo je pripravila organizacija Animals Avstralia).

 

 

Imela je celo posebno rojstnodnevno slavje. 

Ter na sebi lasten način ozaveščala o kokoših. 

Mnogi se ne zavedajo, da imajo tudi kokoši značaj in med seboj razvijajo kompleksne vezi, živijo v hierarhiji, njihova življenja pa so prav tako dragocena zanje kot nam naša. Žal večina njih v jajčni industriji prav nikoli ne stopi na zemljo in živi svoja kratka življenja (v jajčni industriji jih pobijemo v starosti dobro leto dni, čeprav bi lahko živele tudi do 10 let), ki so zelo daleč od njihovih naravnih potreb. 

V zatočišču so njen odhod pospremili z besedami, da sicer ni spremenila sveta, zagotovo pa je spremenila pogled, s katerim ljudje gledajo na kokoši…zavedno.

Priredila in povzela Ana Š. (Onegreenplanet

Pomladne licitacije za Društvo za zaščito konj in Zavod Koki

Prijazno vabljeni k sodelovanju na pomladnih licitacijah, katerih izkupiček je tokrat namenjen živalim pod okriljem Društva za zaščito konj in Zavoda za zaščito rejnih živali Koki. Album z izdelki se nahaja na FB STRANI TUKAJ. Pri Kokiju bomo zbrana sredstva namenili za pokritje izrednih veterinarskih stroškov nastalih pri kastraciji štirih vietamskih pujsov, dveh kozličkov in štirih kuncev. Hvala za sodelovanje! Licitacije se zaključijo 3. aprila. 

Veganska prehrana – odlična tržna priložnost

V začetku marca je Business insider Australia objavil novico, da generalni direktor podjetja Tyson Foods Tom Hayes, ki je sicer eno izmed največjih svetovnih podjetij, ki se ukvarja s prodajo mesa, prepoznava velik tržni potencial v rastlinskih beljakovinah in jih označuje za izjemno priložnost v njihovem industrijskem sektorju.

V intervjuju s Fox Business je dejal: »Če pogledamo FAO (Food and Agriculture Organisation) statistiko, lahko opazimo, da je uživanje beljakovin na porastu. Ljudje imajo apetit za beljakovine, pa naj bodo rastlinske ali živalske. V tem trenutku so rastlinske beljakovine celo malo bolj priljubljene kot živalske, predvidevam, da bo tako tudi ostalo.«

Že oktobra 2016 je podjetje Tyson Foods tako kupilo 5% delež podjetja Beyond Meat.

Beyond Meat je podjetje, ki sicer spreminja prehransko industrijo. Tako razvijajo alternative za meso in njihov najbolj izpopolnjen izdelek se imenuje beyond burger (onkraj burgerja), ki ga v trgovski verigi Whole Foods prodajajo na oddelkih z mesnimi izdelki, saj je po videzu, vonju in okusu povsem enak mesnim burgerjem in iz njega se tudi cedi kri, ki pa je v resnici pesin sok.

Podjetje s 125 zaposlenimi ima sedež v mestu El Segundo v ameriški zvezni državi Kalifornija, katere prebivalce odlikuje nadpovprečna skrb za zdravo življenje. Tako je tudi družba Onkraj mesa doslej brez večjih težav zbirala kapital za uvajanje novosti.

Zanimiv pa je tudi podatek, da so pri Tyson Foods  z začetkom leta 2017 v nove podjetnike, ki se ukvarjajo z alternativami mesu, vložili še 150 milijonov ameriških dolarjev.  

Zgovorna in zanimiva pa je tudi naslednja zgodba, ki prihaja Unileverja, sicer matičnega podjetja podjetja Hellmann’s. Potem, ko so najprej tožili Hampton Creek (proizvajalce rastlinske majoneze) zaradi uporabe besede “majoneza” na svojem izdelku, so kmalu po opustitvi tožbe tudi sami začeli proizvajati svojo različico rastlinske majoneze. 

Poleg tega si lastijo tudi podjetje Ben & Jerry’s, ki ima na voljo že kar nekaj veganskega sladoleda.

Dobre novice pa se ne ustavijo tu, saj Unilever vlaga tudi v Plant Meat Matters, katerega vodijo raziskovalci Wageningenske univerzitete iz Nizozemske. Poleg Unileverja je v Plant Meat Matters investiralo še 7 drugih velikih investitorjev.

Cilj Nizozemcev je izpopolniti recept in proces proizvodnje, ter s tem doseči identično kopijo mesa (okus in tekstura), brez vpletanja živali, ter do leta 2019 biti na voljo za gospodinjstva.

Profesor Atze Jan Van der Goot je zatrdil, da bodo dognanja svojih raziskav objavljali javno, ter s tem omogočili ostalim rastlinsko-orientiranim podjetjim lažji prodor na trg, s tem pa bolj trajnostno prehrano za cel svet.

Vir: https://www.businessinsider.com.au, http://www.onegreenplanet.org/

Prevod: Veganactive 

 

Prihodnost je v sodelovanju in znanju

Sodelavci Zavoda Koki smo se včeraj z veseljem odzvali povabilu profesorjev ljubljanske Biotehniške fakultete (Oddelka za zootehniko), da se pridružimo študentom izbirnega predmeta na strokovni ekskurziji v avstrijsko zavetišče za rejne živali Gut Aiderbichl.

Gut Aiderbichl je v svojem principu delovanja zelo soroden konceptu naše organizacije, saj poleg pomoči konkretnim živalim, njegovo delovanje temelji zlasti na ozaveščanju o tem, kdo rejne živali so, kadar živijo življenja po svojih merilih onkraj gospodarske vrednosti za človeka.

Kljub različnim pogledom na rejne živali, pa smo ugotovili, da so skupna druženja brez dvoma dobra podlaga za morebitna plodna sodelovanja v prihodnje.
Študentje so bili v zavetišču za rejne živali najbolj preseneči nad starejšimi živalmi, saj pravzaprav v sistemu živinoreje ni informacij o tem, kako se te živali starajo, kako dolgo živijo, kadar niso v funkciji za potrebe človeka.

Na obisk avstrijskega ranča. Gut Aiderbichl pa vabljeni tudi sami. Pred časom ga je obiskala tudi ekipa oddaje O živalih in ljudeh (prispevek najdete TUKAJ).

Ranč je javnost pobližje spoznala, ko so rešili laboratorijske šimpanze. Ganljiv posnetek, ko se le ti prvič srečajo z zemljo in soncem, je do solz spravil mnoge ljudi. 

 

 

Popečena buča maslenka

Bučo očistimo, olupimo z lupilcem in narežemo na pol centimetra široke rezine.
V ponvi razpustimo malo kokosove masti ali rastlinsko maščobo po izbiri.
Buče popečemo na eni strani, nato obrnemo in popečemo še na drugi. Ko so pečene, jih zalijemo z mešanico iz polovice sojine omake (Lima) in vode, količina polivke je 0,5dcl.
Ko zazvrči maščoba, ugasnemo ogenj in obrnemo buče še na drugo stran.
Primerno kot dodatek k sendvičem, polenti, rižu, krompirju, solatam ali kot prigrizek.

Namesto prejetih daril, deklica Pika za svoj rojstni dan obdarovala živali!

V svetu, kakršnem živimo, se ne zgodi pogosto, da bi se kdo odrekel svojemu darilu za rojstni dan v korist nekomu drugemu. 

Zato nas je izjemno presenetilo sporočilo mamice iz Gorenjske, gospe Tine, da se je hči odločila, da bi rojstni dan preživela v družbi živali, ki jih ima zelo rada.  Izbrali sta naš Koki in pa Dolgouha, skupino predanih prostovoljcev za zaščito in pomoč kuncem. 

Na sončni ponedeljek smo družino tako povabili v majhno vas, kjer živi nekaj Kokijevih ambasadorjev. Vsi otroci so prinesli risbice s podobami srečnih živali ter ponosno izročili kuverto z zbranim denarjem za nakup hrane za živali. 

Potem smo se odpravili na potep po njihovih pašnikih.

Živali so se otrokom predstavile v svoji luči – v življenjih po njihovih merilih. V svetu, kjer jim je dovoljeno biti, kar so – riti, razpeti peruti, noreti in se zaletavati z rogovi, kopati rove ali zgolj počivati. Kjer vrednost njihovih življenj ni merjena s človeškim merilom, ampak so njihova življenja dragocena njim. Da jih preživijo v miru in v varnem zavetju narave. Kot mi naša.

Bil je prelep dan in eno najlepših daril, kar so jih rešene živali letos dobile. Nas pa se je dotaknila zlasti podoba ene take zares srečne družine, mirnih otrok, ki skrbno čuvajo, da ne pohodijo cvetlice v gozdu, pravično delijo hrano kuncem, spoštujejo osebni prostor živali in se zavedajo, da svet pripada vsem. Takšni otroci so zelo redki, so zgled vsem nam odraslim. In pot do sveta, kakršen bi lahko bil. 

  

Foto: Tina Jakše

 

 

Foto: Tina Jakše

 

Zavod Koki se financira izključno iz donacij. Zato je vsaka takšna poteza močno dobrodošla. Z zbranim denarjem bomo kupili krompir, korenje, jabolka, seno, slamo, brikete za živali. 

Anita Kranjc: “Če bom obtožena, bom šla v zapor in plačala globo.”

V prihodnjih mesecih bo sodni epilog dobil postopek zoper kandsko aktivistko za pravice živali Anito Kranjc, ki se je leta 2015 znašla na sodni klopi, ker je v vročem poletnem dnevu dehidriranim prašičem na poti v klavnico dala za pit vodo iz plastenke. Zgodbo smo spremljali TUKAJ.

Obtožena je poškodovanja tuje stvari (vandalizma), zaradi tega dejanja pa ji grozi večletna zaporna kazen in globa v višini 3.500 eur.  Obramba je v zaključnih besedah na sodišču rekla, da je Anita Krajnc, ki je prašičem dala vodo, delovala ‘v javno dobro’.

Anita pa se je izrekla za nedolžno ter ob tem priznala, da jim je dala vodo. 

anita kranjc dve

Anita Krajnc, na fotografiji iz leta 2012. (CARLOS OSORIO / ORONTO STAR FILE PHOTO)

Na obravnavi v zaključnem govoru, je obrambni odvetnik Gary Grill dejal, da je zagrešila dejanje prijaznosti.

Njeno dejanje je primerjal z dejanji ljudi, ki so za čas holokavsta Judom, ki so jih transportirali, dajali vodo ter z izkušnjami zgodovinskih borcev za pravice, kot so Gandhi, Nelson Mandela in Susan B. Anthony.

Grill je med drugim tudi rekel, da čeprav prašiči po zakonu niso obravnavani kot ljudje, so vseeno sposobni trpeti tako kot mi. 

Po zaslišanju je Krajnc povedala, da je počaščena, ker jo je primerjal s tako velikimi osebnostmi in da je to bitka njenega življenja ter da bo vse svoje življenje posvetila borbi za pravice živali, vse dokler ne bodo z nami enakovredne. 

Tožilec je še vedno trdil, da gre za poškodovanje tuje stvari.

Sodnik David Harris pa je rekel, da ni dokazov, da je bila tekočina karkoli drugega kot voda in je večkrat vprašal, če se šteje kot motenje, če ni škodovala prašičem, ki so bili vseeno transportirani v klavnico. Kot je še rekel, domneven prestopek ne vznemirja niti voznika niti lastnika in ju ne spravlja v negotovost.

Obravnava in zaključni govori so privabili veliko njenih podpornikov, nekateri so bili tudi pred sodiščem in pred klavnico. Sodna dvorana pa je bila tako polna, da so ljudje sedeli tudi na tleh.

Grill je še dejal, da prašičem ni povzročila nobene poškodbe in zato tudi ni zagrešila nobenega zločina.

Končna obravnava naj bi bila 4. maja 2017. Anita Krajnc je po obravnavi povedala, da ji je v primeru, da bo obtožena vseeno, če bo morala v zapor ali plačati globo.

Kot so zapisali v Torontu Pig Save, katerega ustanoviteljica je Anita Kranjc, se je celoten sodni proces razvil v zgodbo, ki postavlja krutost živinorejske panoge v vidno polje. Skozi proces sta zagovornika (oba vegana) Gary Grill in James Silver ves čas o prašičih govorila kot o osebah – bitjih z občutji, strahovi in jih nikoli nista imenovala “stvari” ali živina kot so to sicer uveljavljeni termini, ki nas oddaljujejo od živali. 

Živinorejci na sojenju so se terminologiji smejali. Zagovornika pa sta posmeh pospremila z besedami, da zgodovina podobne posmehe že pozna, saj pred manj kot stoletjem tudi ženske pravno niso bile obravnavane enakovredno in imele pravic.  

anita kranjc - ena

 

anita kranjc in pujsa

Povzeto po The star, Toronto Pig save

Intervju z Anito Kranjc – TUKAJ in TUKAJ

Prevod: Klara Čuden

Prašiče so znanstveniki uvrstili med prvih pet najinteligentnejših živih bitij na zemlji (takoj za človekom, človeku podobnim opicam, sloni, delfini). So izjemno empatične živali, ki so sposobne doživljati ne le svojo stisko, temveč tudi stisko drugega. Spadajo med ene najbolj zlorabljenih živali na vseh področjih, tudi onkraj prehrane. Več TUKAJ. 

 

 

 

 

Moja pot od živinorejke do proizvajalke veganskega sira

Susana Romatz v svoji zgodbi My Journey from ‘Humane’ Dairy Farmer to Vegan Cheese Maker  pripoveduje kako je bilo njeno življenje polno kontrastov in včasih tudi nasprotij.

pot do proizvajalca veganskega sira

Ribarjenje z mojo sestro. Žal mi je, mala ribica. RIP.

 

»Že kot otroku mi je bila všeč ideja samozadostnosti in samooskrbe.

Spomijam se, kako sva z najboljšo prijateljico Kristo naredili palačinke iz želoda. Z opeko sva zdrobili želode in dodali vodo; bile so slastne!  Hecam se, bile so grozne, kot da bi jedel grenak pesek.

Kot otrok sem bila ljubosumna na svojega bratranca, ki je lovil ribe in druge živali. In tako sem, veliko let kasneje, ko sem videla oglas, da na kmetiji, ki slovi po “humani” reji koz za mleko v Oregonu, iščejo pomoč, zagrabila za priložnost, da sem se lahko preizkusila v vlogi podeželskega dekleta.

Ob tem naj omenim, da sem deset let pred tem poskušala postati veganka. Delala sem v PetSmart in se tam zaljubila v Pinkie, drobčkanega črno-belega mladička z modrimi očmi ter jo posvojila. Ampak na žalost je živela samo dve leti, saj njena ledvica niso bila pravilno razvita in ko je postajala večja in dopolnila 36 kilogramov, so ji le-ta začela odpovedovati. V teh dveh letih sem spoznala kaj pomeni imeti rad psa. Ko je umrla sem bila zlomljena.

pot do proizvajalca veganskega sira dve

Zakaj enega imeti rad, drugega pa jesti?

Po tem nisem mogla več jesti živali.

Nisem več videla razlike med mojo drago psičko in živalmi na svojem krožniku. Začela sem gledati posnetke o dobrobiti živali in svoj denar donirala aktivističnim skupinam. Skušala sem postati veganka, ampak mi zaradi nešteto razlogov ni uspelo, predvsem zaradi moje volje in pomankanja poučenosti. Vrsto let sem bila vegetarijanka. 

Ko pa sem se preselila v Oregon, sem v povezavi z mesnimi in mlečnimi proizvodi večkrat slišala izraz humana reja in to je vzbudilo mojo pozornost. V Michiganu, nihče ni govoril o humano vzrejenih živalih, ker niso veliko razmišljali o mesu kot o živalih – bilo je samo meso, ki je mišljeno za jesti. Kako je prišlo do mesa so le redki vedeli in še bolj redkim je bilo mar. V Oregonu se je zdelo, da se je več ljudi zavedalo kaj se zgodi v komercialni mesni industriji in vedeli so, da je to narobe. 

Zavedena zaradi vabljivega izraza humano zaklano meso, sedaj v tej oznaki vidim tisto veliko ironijo te zarote. Ponudniki se morajo bolje potruditi, da ljudi, ki se zavedajo resnice, naredijo manj čutne. Potrošniki, ki razumejo krivico zakola, ampak izberejo, da plačujejo zanj, se morajo bolj potruditi, da se oddaljijo od resničnosti njihovih izbir. Ironija je, da so ljudje, ki plačujejo več za `sočutno pridelane´ živalske proizvode, v bistvu bolj vpleteni v nasilje in prezgodnjo smrt živih bitij, kot pa tisti, ki jim nikoli ni prišlo na misel, da so bili nekoč njihovi burgerji čutni posamezniki, ki so želeli živeti.

pot do proizvajalca veganskega sira tri

Susana z rešeno kravo v zatočišču (sanctuary).

In tako sem tudi sama v Oregonu začela kupovati laž, in sicer, da nekdo lahko humano ubije žival, da si poteši svoje preference. V meni se je kresalo nasprotje – po eni strani nisem želela škodovati nobenemu živemu bitju (še majhnim utopljenim žuželkam v lužah), in na drugi strani lakota po hrani iz mojega otroštva in želja po podeželskem življenju.

Seveda, tih glas sočutja je pogosto težje slišati. Vzela sem službo na kmetiji s kozami. Tam sem prvič jedla svoj `humano ubit´ burger. Začela sem kupovati organska piščančja prsa in zrezke. Plačevati sem začela več za `certificirano humano´slanino. 

Neverjetno je kaj vse lahko blokiramo, če si res želimo. Jaz, ki sem pred desetimi leti jokala, ko sem gledala posnetke pod krinko, kako ravnajo z živalmi za zakol – kako jih tepejo do krvi, brcajo, zabadajo, udarjajo, ubijejo z elektošokom, prerežejo vratove – sem sedaj delala na kmetiji, ki je proizvajala mleko, kjer so bile drobceni novorojeni kozlički odvzeti materam takoj po rojstvu, njihovi joki stiske pa prezrti. Kozlički so bili v ločenem prostoru, oropane mame koze pa bi jih žalostno klicale, oni pa bi se jim javljali nazaj.

48901219 - baby goat with mother

Mama koza in kozliček

O tem nisem veliko razmišljala. Nisem mogla aktivno blokirati šibkega glasu in hkrati razmišljati o situaciji. Ampak občasno je skozi moj zid prodrlo zavedanje, kaj v bistvu delamo.  Vedela sem, da so kozam na kmetiji, kjer sem delala, odstranili rogove zaradi naše varnosti. Samo enkrat sem videla kako se to dela. Kozličke so ujeli in jih držali. Njihove rogove so zažgali z rdečo, vročo palico oni pa so kričali in brcali in poskušali pobegniti. Ko so bili izpuščeni, so zbegani in v bolečini se opotekali in močno otresali z glavo. Nekateri niso nikoli več dovolili, da bi se jim oseba približala, vsaj ne brez da bi bili pod močnim stresom.

pot do proizvajalca veganskega sira pet

Kozliček, ki mu z vročo palico žgejo rogove.

Spet drugič, sem prišla delat in ugotovila, da so eno od mojih najljubših koz ustrelili, ker je imela ognojek in mastitis. Možnost je bila, da je bil ognojek nalezljiv in ni proizvajala dobro. Trudila sem se, da nisem razmišljala kako zabavna, igriva koza je bila, ki me je vsakič nasmejala in da nikakor ni dosegla svoje življenjske dobe, ko je umrla. Govorila sem si, da je imela vsaj za čas svojega življenja lepo življenje. To je “samo del tega kar se zgodi,” ko imaš veliko čredo, tudi na srečni kmetiji koz. Enkrat je breja koza, ki je bila krepko čez rok, ležala na boku z zaprtimi očmi. Sprva sem mislila, da spi, ampak sem kmalu ugotovila, da je nekaj narobe. Stekla sem v hišo po ljudi, ki so vedeli kaj delajo. Koza je bila mrtva. Z britvico so jo razparali in ven so se razlili trije bledi kozlički. Dali so jim injekcijo epinephrina (adrenalin). Do gležnjev sem imela črevesje, za parklje sem držala drobcenega kozlička z glavo navzdol in ga nihala naprej in nazaj, da bi odstranila sluz iz nosu. Bil je kot dolga sluzasta nogavica, in v roki sem čutila njegovo spodbujeno srce, ki je hitro bilo. Vsi so umrli. Ženska se je jokala in zmajevala z glavo ter tarnala “Oh, moja najbojša mlekarica. Moja nagrajena samica.”

Želim si, da bi lahko rekla, da je bil to ta trenutek, ki me je spodbudil, da sem ponovno probala z veganstvom, ampak ni bil. Spet je bil pes. Tokrat je bil Dingo, rešena čivava.

On je eden od tistih živali, ki ti s svojo prikupnostjo zlomijo srce. Laja na pismonošo, lula po tleh in grize nogavice. Ampak moja partnerica se je zaljubila vanj in nato sem sledila še jaz, bolj počasi, ampak zagotovo. Nekega dne mi je pisala iz službe in rekla `Morala bom postati veganka. Ne morem več jesti živali ali živalskih proizvodov.´Zid, ki sem ga zgradila je bil očitno zelo krhek, saj je bilo to vse, kar je bilo potrebno. Ta dan sva obe postali veganki in zakorakali na novo pot. 

 

pot do proizajalca veganskega sira sest

Dingo.

Težko sem se odrekla siru. Z njim sem bila zasvojena, vsak teden sem zmazala okrog 2 kilograma chedarja. preizkusila sem kar nekaj veganskih sirov in so bili dobri, ampak sem se odločila, da želim poskusiti različne recepte s preprostimi sestavinami in postopki.

Vsekakor je bila velika prednost, da sem živela v Oregonu, zaradi čudovitih lešnikov, ki rastejo v vsakem dvorišču in ulici. Siri, ki so nastali, so bili tako okusni, da smo se odločili, da povečamo proizvodnjo in jih začnemo prodajati. Všeč nam je bil latinski izraz za lešnik, Avellana, in tako se je rodila Avellana Creamery.

pot do proizvajalca veganskega sira sedem

Susana Romatz za  Avellana Creamery dela veganski sir iz lešnikov.

vegaski sir iz lešnikov

Avellana Creamery

veganske jedi

Avellana Creamery

Nova ironija je, da ne molzem več koz, ampak molzem lešnike. Imamo stroj, ki melje lešnike in vodo v mleko in drug stroj, ki ločuje zmes od tekočine. Sama pa naredim zadnjo filtracijo skozi vrečko za precejanje in včasih me prešine misel o fizični podobnosti med stiskanjem mleka z vimen koze in stiskanje lešnikovega mleka skozi cunjo vrečke za precejanje. Včasih se zalotim, kako moje roke pogosto uporabljajo celo enake gibe, da skozi izvabim mleko.

Ko sem bila stara 10 ali 11 let, so teta in njena družina investirali v stroje za molzenje krav. Nek večer smo šli pogledat. Spomnim se kako se je svetil krom tistega stroja. Privlekli so eno kravo in jo nataknili na tiste cevi in prižgali stroj. Bila je dokaj mirna, ampak spomnim se, da sem bila zaradi njene situacije žalostna. Zdelo se mi je narobe, da mora iti tam gor in dati svoje mleko. Čeprav v tistem trenutku ni bila videti poškodovana, me je globoko razžalostilo. Povezave z mlekom v mojih kosmičih še dolgo nisem naredila.

Kuhinja in stroji Avellana Creamery so čisti in njihov krom se prav tako sveti, ampak občutek je tako zelo drugačen. Lešniki uspevajo zaradi človeške skrbi. Njihove sorte se množijo in postajajo močnejši, bolj odporni, saj znanost in izkušnje odkrivajo nove in boljše načine za množenje dreves. Uporabljamo samo organske in lokalno vzgojene lešnike, kar tudi zagotavlja skrb za delavce in okolje.

pot do proizvajalca veganskega sira osem

Nasad, lešnikov v Oregonu. Photo by Darcy Kirk.

V naši kulturi smo razvili navado, da se obrnemo stran od stvari, ki nas bolijo oziroma nas prizadenejo. Ugotavljam, da če se obrnemo stran, to ne izboljša ničesar. Če se soočimo s stvarjo, ki nam ni všeč in nam je stresna, dobimo priložnost, da spremenimo to kar boli v nekaj lepega. Ni mi več težko brez mlečnih proizvodov in mesa. Težko pa mi je gledati ljudi, ki so obtičali v svojih prepričanjih, kjer so njihove vsakdanje odločitve bistveno in silno v nasprotju z njihovimi temeljnimi vrednotami. Lahko in morali bi delati bolje.«

Prevod in priredba: Klara Č. , Ksenija V. K. 

 

 

Revija Ona in njenih 50 žensk

Revija Onaplus je sinoči že sedmo leto zapored na predvečer mednarodnega dneva žena proslavila izjemne dosežke in prizadevanja posameznic, ki so s svojo profesionalno, strokovno in osebnostno odličnostjo zaznamovale minulo leto.

Med 50imi nominirankami, ki vztrajno sledijo svojim ciljem, premikajo meje možnega in ki dramijo otopelost v vseh ozirih, je bila letos tudi  Ksenija V. Kutlačič, srce Zavoda Koki, ki se je z velikim veseljem v družbi podpornice naše organizacije, sicer direktorice trgovine Kakadu, Ksenje Klepec Šimenc, udeležila prireditve.

revija ona tri

Na vprašanje, kaj lahko posameznik stori za boljšo družbo, je Ksenija poudarila:

” Mogoče se na prvi pogled zdi, da borba za pravice živali in prepoznavanje sopotnika v odrinjenih živalih, zaradi česar sem danes tukaj, nima veze z izboljšanjem družbe in odnosom do sočloveka.

Pa je ravno nasprotno.

Prepričana sem, da ključ tiči prav v odnosu do živalih in vrnitvi stika z njimi ter s tem povezano vrnitvijo tistega, česar se ljudje odrekamo in zatirmo tudi v medsebojnih odnosih. Spoštovanja in priznavanja dostojanstva, pravic vsem okoli nas.”

Priznati moramo, da je bilo prav lepo pogledati paleto petdeseterice in fotografijo, na kateri so se znašli tudi puran Aleksander, kokoška Frida in prvi ambasadorji, ki smo jih pred tremi leti uspeli potegniti iz sistema reje, danes pa na različnih kmetijah in lokacijah ozaveščajo o tem, kdo tako močno prezrte živali med nami so. 

revija ona dve

revija ona slika

 

revija ona pet

 

Na območju Bruslja prepovedali proizvodnjo ” foie gras”

Čeprav se Belgija uvršča na zemljevid tistih petih držav, ki še proizvajajo “foie gras”  (poleg Francije, Španije, Bolgarije in Madžarske), pa so v Bruslju na svojem območju prepovedali proizvodnjo le teh in proces označili za oblika mučenja.

“Foie gras” so gosja ali račja jetra, ki so zaradi prisilnega hranjenja gosi oz. rac tudi desetkrat večja od velikosti naravnih jeter.

Takšno velikost jeter industrija doseže tako, da gosi oz. raci v požiralnik vtaknejo cev, skozi katero jo prisilno hranijo s koruzo; organ je napihnjen skoraj do razpočenja.

S prepovedju želi na simboličen način bruseljska vlada vplivati na ostala belgijska mesta, da bi le ta sledila.  

foie gras sest

 

Postopek je brez dvoma vreden vsakršnega obsojanja in prepričani smo, da ga ni okusa, ki bi bil vreden takšnega trpljenja živali. Treba pa se je zavedati, da je edini pravi način, da živalim vrnemo, kar jim skozi številne procese zlorab na ta ali oni način odvzemamo, da prenehamo uporabljati in zlorabljati njihova telesa za naše potrebe. Postaviti zakone, ki bodo ščitila njihova življenja in položaj, ne zgolj posamične oblike krutosti. 

mama racka

Vir: VEGNEWS 

Prevod in priredba: Klara Č. in Ksenija V. Kutlačić