Osli in mi

O oslih ljudje vemo zelo malo. 
Naš odnos do njih zaznamuje eden glavnih predsodkov  - njihova domnevna trma. 
Ki pa je, kot pove Stane Sušnik iz Zavoda Oslarija, v resnici le oslova skrb za lastno varnost. 
Da bi vsaj malo življenja teh živali približali ljudem, smo pripravili krajši intervju z g. Sušnikom,
ki je brez dvoma eden izjemen poznavalec te čudovite živali.  

1. Lahko prosim za začetek poveste, kako so v vaše življenje vstopili osli? 

Zgodba je pravzaprav precej preprosta. Z ženo sva se odločila za nakup stare hiše na Krasu, ki sva jo v nekaj letih obnovila, prodala svoj dom v Ljubljani in se preselila na najino kmetijo, saj sva ob hiši dobila tudi 4 ha zemljišč, od katerih so bila nekatera primerna za pašo. Pred tem sva večkrat obiskala prijatelja blizu Velenja, ki sta tam redila poleg ovac tudi manjšo čredo oslov. Tam sem prvič prišel v stik z njimi in očarali so me z mirnostjo, ljubeznivimi rjavimi očmi, toplino…nisem se jih bal, česar ne morem reči, kadar sem med bil večjo skupino konjev.Pred tem nisem imel popolnoma nobenih izkušenj z rejo domačih (rejnih) živali. Najinih muc in psičk seveda ne štejem poleg.

Kake pol leta pred selitvijo na Kras sva izvedela za belega oslička, ki se je izvalil (kot pravijo Kraševci) v Senožečah. Takoj sva ga želela videti in lastnik je potrdil, da ga je pripravljen prodati, a šele, ko bo dopolnil 9 mesecev. Tako je tudi bilo in ta rok se je nekako ujel z najino selitvijo v novi dom na Krasu.

Takoj sva Donu, najinemu albino osličku, uredila pašnik.

Čokolada in Don, ta črna in ta bel... (640 x 480)

Čokolada in Don Foto: Zavod Oslarija

 

S časom sem se poučil o načinu paše, o ustreznih ograjah, prehrani, oskrbi in vsem, kar mora rejec vedeti. Nakupila sva še nekaj samic, ne da bi gledala na pasmo (ki v Sloveniji itak niso priznane). Iskala sva živali večjega okvira (višje od 1.00 metra v vihru) in tako s časom nabrala kak ducat oslic. Najinega belega Dona sva (potem ko je zaplodil mladiča, navadnega sivčka), dala kastrirati, saj sva se z ženo odločila, da bo plemenski samec najine črede Sam – večji, popolnoma črn potomec sicilijanskega osla, ki ga je znanec res pripeljal pred leti s Sicilije.

naš samec na pašniku (640 x 480)

Naš samec na pašniku Foto: Zavod Oslarija

Marjetice so radovedne (640 x 480)

Marjetice so radovedne, Foto: Zavod Oslarija

mladički so prve tedne prilepljeni k mami (640 x 480)

Mladički so prve tedne prilepljeni k mami, Foto: Zavod Oslarija

Te živali so me začele tako zanimati, da sem se obrnil na Inštitut za rejo in zdravstveno varstvo kopitarjev Veterinarske fakultete Univerze v Ljubljani. Ker dotlej oslom niso posvečali nikakršne pozornosti, smo se dogovorili, da skupaj z najinim novoustanovljenim Zavodom za raziskovanje in rejo oslov Oslarija začnemo s pregledi oslov, ki jih redijo v naši deželi. Zavod sva ustanovila zato, ker je tako ustrezneje za sodelovanje z drugimi ustanovami.

Tako z Inštitutom RZVK VF že 4. leto pregledujemo odrasle osle po Sloveniji – pri rejcih, ki nas povabijo. Na spisku pregledanih živali s podrobnim opisom je tako že preko 200 oslov oz. oslic.

Da bi izvedel čim več o teh prijaznih živalih, sem se dvakrat udeležil tečaja za rejce oslov v angleškem zavetišču Donkey Sanctuary, ki velja za vodilno ustanovo v svetu, ne le glede nudenja pomoči živalim, temveč tudi kot središče znanja in razvoja vede o oslih in mulah. Občasno obiskujem rejce v tujini, se udeležujem mednarodnih srečanj itd.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Zavetišče Donkey Sanctuary

Doslej se je na najini Oslariji izvalilo 22 mladičev, med njimi le en mrtev, prezgodaj skoten mladič. Samice obdrživa, samci morajo prej ali slej v širni svet, k novim lastnikom…Najin Sam zadošča za oplajanje približno ducata samic. Seveda pa skrbno paziva, da nikoli ne pride v stik s katero od svojih potomk, saj je oslovski libido eden najmočnejših med sesalci. To z drugimi besedami pomeni, da en plemenski samec zlahka poskrbi za 20 – 30 oslic.

pregled najinih oslov na Oslariji 2013 (640 x 480)

Pregled najinih oslov na Oslariji 2013, Foto: Zavod Oslarija

Dokupila sva še dodatna zemljišča, precej sva jih vzela v zakup od Sklada kmetijskih zemljišč RS, še več pa sva jih najela od sovaščanov. Tako zdaj upravljava z več kot 60 ha zemljišč, ki so pretežno namenjena paši, manjši del pa redno kosimo, da imava zalogo sena za zimske mesece.

Osli so vseh 12 mesecev na prostem, pasejo se na kraških gmajnah, na vsakem pašniku jim postavimo eno ali dve lopi (montažni, ki sva se jih sama domislila), kamor se zatečejo poleti pred muhami, pozimi pa pred padavinami ali burjo.

zima 2012-13 (640 x 480)

Zima, Foto: Zavod Oslarija

Samec Sam je vselej na svojem pašniku, v družbi nekaj izbranih samic, hkrati pa tudi vedno ločen od tistih samic (ali svojih potomk ter albina Dona), za katere ne želiva, da bi jih oplodil. Čim oslica izvali mladička, jo takoj ločimo od samca in običajno ji ponudimo ločen pašnik, da se lahko posveti vzreji mladička. Tako so skoraj vselej dejavni 3 pašniki (eden z glavno čredo, »harem« – samec z izbranimi samicami za oplajanje in »vrtec« – pašnik z oslicami in mladički). To seveda pomeni toliko več opreme, selitev, oskrbe – a to sva pač vzela kot samoumevno, saj nama je dobrobit živali vselej na prvem mestu.

Dejstvo, da je na Krasu tako rekoč neomejeno veliko zemljišč, primernih za pašo, ker je živinoreja tu zelo slabo razvita, z izjemo nekaj rejcev drobnice, je za naju tako dragocena, da pač izkoriščava te obsežne pašnike v največji meri.

2. Kako bi opisali osle – kot živali? Kakšni so v medsebojnih odnosih znotraj svoje vrste, kakšni so v odnosih s človekom? Kako se je položaj oslov tekom desetletij spreminjal, če se je? Znamo ljudje prepoznat v njih pravo dragocenost?

Osel je eden od treh kopitarjev v rodu Equus: poleg konja in zebre. Vsakdo ve, da so med temi vrstami velike razlike. Tisto, česar večina ne ve, je pa bistveno za razumevanje oslov, je njihov izvor. Osli so se pred milijoni let razvili v Afriki, na predelu, ki ga imenujemo afriški rog, torej na območju današnjih dežel Vzhodne Afrike: Etiopija, Eritreja in Somalija. To je skrajno neprijazen svet, kamnit, puščavski, zelo vroče podnebje, kjer temperature dosegajo rekordne vrednosti, kjer je hrana za živali v zelo omejenem obsegu, voda pa še bolj. Razvoj v takem okolju je vplival na osle tako, da so se privadili preživetja v skrajno skromnih okoliščinah.

Osel velja za prvo udomačeno žival na afriški celini in šele pred cca 6.000 leti so ga pripeljali v Evropo.

Pomembno spoznanje se mi zdi, da ga je človek v Evropi vse do pojava traktorjev uporabljal kot ceneno, trpežno in nezahtevno delovno žival. Od začetka mehanizacije kmetijskih del je osel v Evropi izgubil svojo vlogo in odtlej ga gojimo (razen izjemoma) kot domačega ljubljenčka. Privaditi se je moral povsem drugačnemu podnebju, obilni in kalorični paši, omejenemu gibanju in družbi ljudi.

med hrano ne spada le travinje, temveč tudi grmi, listje in skorja debel (480 x 640)

Med hrano ne spada le travinje, temveč tudi grmi, listje in skorja debel, foto: Zavod Oslarij

Le v t.i. nerazvitem delu sveta so osli še danes delovne živali, zato jih od cca 44 milijonov oslov (FAO) manj kot pol milijona živi v Evropi, na desetine milijonov pa na Kitajskem, v Egiptu, Indiji, Afriki idr.

Tam, kjer so osli v vlogi delovne živali, pogosto z njimi ravnajo neprijazno, nimajo dovolj hrane in vode, največkrat so brez zaščite pred vročim soncem, ne omogočajo jim počitka med nošnjo, vleko, vožnjo; nimajo veterinarske oskrbe. Lastniki in rejci izkoriščajo prislovično oslovo potrpežljivost, vdanost, nezahtevnost. Donkey Sanctuary se s svojo mrežo podružnic po vsem svetu trudi pomagati takim živalim, v zadnjem obdobju predvsem z izobraževanjem lastnikov in rejcev.

Poleg tega, da pomagajo pri vleki in nošnji, je predvsem v Sredozemlju, največ v Italiji, uveljavljena reja oslic za pridobivanje osličjega mleka, pa tudi za uživanje oslovskega mesa. Ta tradicija je prisotna tudi na Kitajskem in še kje.

Naš glavni predsodek glede oslov je njihova domnevna trma, ki zaznamuje naš odnos do njih. V resnici gre za oslovo skrb za lastno varnost. Kot trmo označimo njegovo upiranje nečemu, v kar ga silimo, ne da bi osel zmogel razumeti, kaj zahtevamo ali pričakujemo od njega. Osel, ki zaupa svojemu lastniku in mu ta zna posredovati svoje želje, ne bo veljal za trmastega.

najina največja oslica Ara (425 x 640)

Najina največja oslica Ara, foto: Zavod Oslarija

Pogosto pravim pomočnikom pri naših številnih selitvah s pašnika na pašnik, med katerimi se včasih zgodi kak zabaven prizor, ko katera od živali nikakor noče prek asfaltirane ceste: »Nam se mudi, njej (njemu) pa ne. Oslica ne prepozna te sive površine in se je boji; dati ji moramo čas. A kaj, ko smo ljudje tako obremenjeni s časom…«

ena od mnogih selitev s pašnika na pašnik (640 x 480)

Ena od mnogih selitev s pašnika na pašnik, Foto: Zavod Oslarija

Znanci in takšni, ki nas obiščejo prvič, so vsi presenečeni nad prijaznostjo in pripravljenostjo za ljubkovanje pri najinih oslih. Vsem povem, da so vajeni ljubeznivega odnosa, iskrene skrbi in najinega miru, ki sva se ga nalezla od njih…

Pripovedi o oslih, ki grizejo, brcajo itd. so zame le znamenje, da lastnik z njimi neprimerno ravna.

prve tedne mladički pijejo vsakih nekaj minut (480 x 640)

Prve tedne mladički pijejo vsakih nekaj minut, Foto: Zavod Oslarija

Skoraj bogokletna je trditev, ki sem jo doslej že enkrat slišal od izkušenega rejca, ki ima tako konje kot osle: »Osli so pametnejši od konjev.« Če zanemarimo neprimerno primerjavo »pameti« med dvema vrstami živali (saj pamet presojamo po človeških merilih), lahko to trditev pojasnimo s tem, da pri konjih cenimo njihovo učljivost, pripravljenost podrediti se človeku, navezanost na ljudi itd. Pozabljamo pa na dejstvo, da se je človek tisočletja posvečal žlahtnjenju konjev, medtem ko se z osli ni ukvarjal skoraj nikoli in nikjer. Resda je v sredozemskih deželah priznanih več deset pasem, a v resnici gre za kak ducat po videzu in velikosti različnih pasem, živali pa v bistvu še vedno ostajajo precej prvinske.

Če sklenem: le malo ljudem se zdi vredno svoj čas in radovednost posvetiti oslom, ker večina pač v njih ne vidi posebne koristi ali vrednosti. Osli so od nekdaj veljali (in tako je še dandanes) za poceni domače živali. Kako gledajo na osla v nerazvitem svetu, pove etiopski pregovor: Ženska, ki nima osla, je sama oslica. (Sama mora opraviti vsa dela, pri katerih bi ji sicer lahko pomagal osel.)

Cena osla ali oslice na trgu v Sloveniji se giblje med 200 in 500 evri, v povprečju pa dejansko ne presega 300 evrov.

3. Kakšno je stanje na področju Slovenije? Bi po vzoru iz tujine že potrebovali kakšen Donkey Sanctury – zatočišče za zapuščene itd…osle? Kje so recimo največji problemi na splošno?

Kljub dejstvu, da je predpisano obvezno označevanje domačih živali, torej tudi oslov, in vpis v centralni register, mnogi rejci tega ne upoštevajo, zato je težko določiti točno število oslov v Sloveniji. Leta 2013, preden smo začeli z zgoraj omenjenimi pregledi, je bilo v uradni evidenci približno 880 oslov in mul (teh je sicer manj kot prstov na roki…). Z leti je to število naraslo in sedaj presega številko 1.200. Menim, da v resnici ne gre za to, da bi bilo oslov več kot prej, temveč so ljudje nekoliko bolj osveščeni o njih, tudi zaradi pisanja o najini reji. Ocenjujem, da je še vedno več sto živali, ki niso evidentirane, in jih redijo bodisi za zabavo ali, še pogosteje, za zakol.

Po obisku več kot 60 kmetij, kjer redijo osle (resda so bili to lastniki, ki so nas sami povabili k pregledu njihovih živali), lahko rečem, da stanje v reji oslov pri nas ni slabo. Seveda so posamični primeri zanemarjanja in neustrezne nege (težave so predvsem v neredni oskrbi kopit, debelosti zaradi obilice hrane in pomanjkanja gibanja idr.), a tako je pri vseh domačih živalih.

Pred leti je na moje povabilo Slovenijo obiskal predstavnik Donkey Sanctuaryja g. Andrew Judge, ki vodi njihovo delovanje v evropskih deželah. Med večdnevnim obiskom je pogovor nanesel tudi na to, kakšno je stanje reje oslov pri nas. Povedal sem mu svoje mnenje, da potrebe po posebnem zavetišču za osle ne vidim, saj moje izkušnje in spremljanje stanja kažejo, da ni veliko drastičnih primerov zanemarjanje ali zlorabe. Seveda pri tem upoštevam tudi dejstvo, da že delujoča zavetišča za domače in vzrejne živali v naši deželi s težavo pridobivajo sredstva za svoje hvalevredno delo.

Samo kot zanimivost: The Donkey Sanctuary v Devonu deluje že skoraj pol stoletja, v tem času so poskrbeli za več kot 14.000 živali (oslov in mul) po vsem svetu, sredstva za svoje delovanje pa zbirajo izključno z donacijami in zapuščinami, nekaj malega pa s prodajo spominkov, knjig idr. Ogled zavetišča je mogoč vse dni v letu in je brezplačen. To, da posamezniki zapustijo svoje premoženje zavetišču,je pri nas (domnevam) nekaj nepredstavljivega. Letni prihodki tega zavetišča so v letu 2015 znašali neverjetnih 35 milijonov funtov (približno 39 milijonov evrov)!

Tako kot povsod bi naši rejci potrebovali izobraževanje o posebnostih reje oslov in o specifiki teh kopitarjev. Doslej mi je uspelo privabiti dva veterinarja iz omenjenega angleškega zavetišča, da sta jeseni 2015 predavala študentom veterinarske fakultete in pa poklicnim veterinarjem, sekcija za kopitarje, na njihovem vsakoletnem izobraževalnem seminarju. Edina literatura v slovenskem jeziku, ki je primerna za zasebne rejce, je knjiga SVET OSLOV nemške avtorice Gabriele Boiselle, ki je pred leti izšla pri založbi Stella. Najosnovnejše informacije pa so objavljene na moji spletni strani www.oslarija.si

4. Na vašem posestvu jih živi kar nekaj, dvema iščemo dom sedaj. Kaj mora vedeti tisti, ki se odloči, da bo svoje življenje delil z oslom?

Poleg vsega zgoraj navedenega bi priporočal, da si rejec pred nakupom odgovori na nekaj vprašanj, kot so:

zakaj pravzaprav želim rediti osla? Odsvetujem kupovati oslička zato, da ugodimo otroku, saj, kot vemo, žival ni igrača. Prav tako bi morali prepovedati neumen običaj, da osla podarijo ljudem za okroglo obletnico. Kot potrditev, do kakšnih absurdov lahko pride pri tem, naj povem, da smo med pregledi oslov nekje na Štajerskem naleteli na oslico, ki je bila pri rejcu samo zato, ker je njena prava lastnica ni hotela več imeti doma v garaži, kamor jo je »spravila«, potem ko jo je dobila kot darilo…

bom imel eno samo žival ali več? Kako si predstavljam njeno prihodnost? Ko me sprašujejo, katera je najbolj značilna lastnost oslov, vselej odgovorim, da je to družabnost. Najbolj nesrečen osel je tisti, ki mora biti sam. Zato najinih oslov (samčkov) nikoli ne prodajava ali odstopiva rejcem, pri katerih bi bila to njihova edina žival. Za prvo silo zadostuje družba drobnice, konjev, tudi krav, seveda pa ni nič boljšega kot družba drugih oslov oz. oslic. Vedeti moramo tudi to, da osel v optimalnih razmerah živi tudi do 30 ali celo 40 let. V Donkey Sanctuary sem videl osličko, ki je imela 47 let.

– bi imel raje osla ali oslico, velikega ali majhnega, starega ali mladega? Osel (moškega spola) je spolno zrel nekje od poldrugega leta naprej; oslica pa šele od tretjega leta. Seveda lahko pride do oploditve tudi že prej, a jo odsvetujejo. Če bo torej osel vse življenje sam na kmetiji, pa čeprav v družbi drugih živali, ne bo najbolj srečen, nekateri postanejo tudi sitni, rahlo zlobni. Pri tem je veliko odvisno od njegovega značaja, ta pa se razlikuje od živali do živali, kot pri ljudeh. Nekoliko lahko omečimo njegovo težnjo po dominaciji, če ga kastriramo, a to je korak, pred katerim moramo dobro razmisliti. Oslice so glede vedenja bolj predvidljive, mirnejše in če z njimi prijazno ravnamo, bo tak tudi njihov odnos do nas. Majhni oslički, sivi dalmatinčki, ki so pri nas v večini, so praviloma prijazni, vidljivi, radovedni in crkljivi. Enako je praviloma tudi z večjimi osli, če so vse svoje življenje doživljali prijazen, sočuten odnos.

Odločitev za par oslov je praviloma boljša kot le za eno žival; pri tem se lahko odločimo za par, ki pa nas bo seveda najprej v letu dni razveselil s podmladkom. Če bo ta ženskega spola, bo najpozneje čez dve leti, raje še prej, treba mladičko ločiti od njenega očeta. V razmislek: imam dovolj prostora in opreme za dva pašnika? Bom zmogel tako rejo? Prej ali slej se bo dogodek ponovil…Kakšno prihodnost bom namenil mladičkom? Jih bom oddal, predelal v hrano?

poznam veterinarja, ki ima vsaj malce znanja o posebnostih oslovske nege in jim je naklonjen? Imam v bližini kovača, ki bo na 3 do 4 mesece prišel obrezat kopita mojemu oslu ali pa se bom tega priučil sam? To ni popolnoma preprosta zadeva, saj zahteva nega oslovskega kopita drugačno znanje kot pri konju.

Vabljeni k prebiranju še nekaterih drugih intervjujev z gospodom Stanetom Sušnikom, ki jih najdete v naslednjih člankih tukaj: Oslarija za boljši odnos do oslov – Delo, O oslih le najboljše – Delo, Istrski osli tudi na Krasu in v Brkinih – Primorske ,  Osli po novem – večni uporniki elitam – Delo in Dom  , Oslarija na Krasu – Petra Mezinec

V primeru vprašanj povezanh s skrbjo za zdravo in dolgo življenje oslov pa smo prepričani, da vam bodo v Zavodu Oslarija zmeraj znali poiskati prave odgovore.  

 

Tek za svobodo in življenje

V torek so bili prebivalci New Yorka znova priča eni od mnogih zgodb, v kateri je iz klavnice pobegnil mlad bik in začel svoj tek za življenje. Po poročanju medijev je bil tako prestrašen in v stiski, da je bežal pred avtomobili in ljudmi ter ni prenehal teči kljub ogromnim dozam pomirjeval, ki jih je dobil. Osebje iz zatočišča Skylands Animal Sanctuary je ponudilo dom, a je njegovo telo podleglo številnim sredstvom za umirjanje, ki jih je ustrelila policija.  

tek za svobodo

bikec

pobegli bik iz klavnice new your

pobegli bik jamajka - Copy

Živali nam ne dajo svojih življenj, kot radi rečemo. Zanje se borijo do zadnjega. Kot bi se mi, če bi bili na njihovem mestu.

 “Animals do not ‘give’ their life to us, as the sugar-coated lie would have it. No, we *take* their lives. They struggle and fight to the last breath, just as we would do if we were in their place.” ~ John Robbins.

 

Oslička iščeta dom

V Zavodu Oslarija  iščejo dober dom dvema prijaznima in crkljivima osloma – Maku in Benu.
Oba imata ID dokument, prihajata s kmetije, ki ima certifikat ekološke reje, zaenkrat nista kastrirana, iščeta dom, kjer bosta živela lepo, dolgo in zdravo življenje.
Prosimo, da se javite samo resni in dobri poznavalci oslov z najboljšimi nameni in ustreznimi življenjskimi pogoji, ki jih bo gospod tudi preveril.
Na kmetiji, kjer sta živela do sedaj, jih niso jahali ali posebej učili kakših spretnosti. Živali so nabolj zadovoljne, kadar preposto so, kar so.
Prikupen opis njunih lastnosti posredujemo kar od gospoda Staneta, ki je njun najboljši poznavalec.

mako in beno

mako in beno tri

“MAKO je samček, ki se je izvalil (tako pravimo na Krasu) mami Carmen dne 14.maja 2015, torej je že skoraj odrasel, spolno zrel. Visok je nekje okoli 1.10 m v vihru, bo še nekoliko zrasel, temno rjave barve, (ker pri nas nimamo uradno nobene pasme, ga opredelimo kot v tipu istrskega osla).
Po značaju je prijazen, umirjen. Tako kot vsi osli na Oslariji na pol leta prejme sredstvo proti parazitom, na 3-4 mesece mu obrežemo kopita. Vse leto preživi na pašnikih, ne glede na vreme, pri tem imajo vsi osli možnost umika v lope na pašnikih v primeru burje, snega ali pred muhami (poleti).
Ker z vsemi osli ravnamo lepo, je prijazen in se po umiritvi približa ljudem. Oslov ne jahamo in jih ne učimo nobenih spretnosti. Skrbimo, da jim je lepo in da so zdravi.

BENO – samček, ki ga je 1.4.2016 izvalila mama Tončka (oba samčka imata istega očeta Sama), v tipu dalmatinskega osla, crkljiv (ko se navadi lastnika), ostal bo manjši, kot ustreza “dalmatincem”, nekje med 1.00 in 1.10 m.

Kontakt: susnikstane@gmail.com ali http://www.oslarija.si/index.php/ze-ves.
Foto: Zavod Oslarija

Pet “mini” pujskov išče dom

Morda se sliši in bere kot pravljica, pa to ni.
Danes smo obiskali družino, ki nas je že lani prosila, če lahko najdemo dom njihovim pujskom, saj jih zaradi spremenjenih življenjskih okoliščin ne morejo več obdržati, pujsov ne bodo več imeli.

Vendar jih nikakor ne želijo dati nekomu, ki jih bo imel za meso.
So 4 fanti, ki so stari dve leti in ena mala punca, stara le nekaj mesecev (zelo mičkena). Med seboj se razumejo, išče pa se dom – posestvo, kjer bodo lahko živeli kot družabniki živali in ljudi, skupaj ali ločeno. Vsi se razumejo med seboj. Združili smo moči in skupaj z Anja Hauptman iz fb skupine namenjene pujskom bomo poskrbeli za prevoz , za kastracije, razgliščenje, označenje.
Dober dom je težko najti komurkoli.
Ampak pujsom pa po naših izkušnjah daleč najtežje.
Zelo malo je krajev, kjer ljudi ne moti, da rijejo.
Zelo malo je ljudi, ki v njih prepoznajo ena čudovita bitja in ne kos mesa.
Resni in odgovorni prosim pokličite na 051 321 200 ali 040 714 342 pošljite fb sporočilo.

iscemo dom ena

pujsek izrezan

pujs resize

Prijateljstvo med dečkom in racmanom

The Dodo  je objavil malce nenavadno, vsekakor pa čudovito zgodbo o prijateljstvu med račko, natančneje racmanom Bee in majhnim dečkom po imenu Tyler.

Skupaj odraščata iz plenic (nosita jih oba!), Bee je pa tudi izjemno zaščitniški v odnosu do dečka. 

Bee je prav tako lojalen, zvest kot katerikoli pes ali maček. In verjetno ni težko uganiti, katero besedo je ena in pol letni deček najprej izgovoril. 

the dodo in otrok sedem

the dodo in otrok osem

the dodo in otrok dve

the dodo in otrok pet

the dodo in otrok stiri

the dodo in otrok tri

 

Zgodba je le še ena v nizu dokazov, da smo ljudje tisti, ki živali delimo. Na tiste, s katerimi smo pripravljeni stkati vezi in sobivati z njimi kot sopotniki in tiste, ki jih odrivamo daleč stran od naših oči in src. Živali se v svojem konceptu življenja med seboj ne razlikujejo.  Na tisoče racmanov na drugem koncu mesta živi v popolnoma drugačnih okoliščinah brez da bi iz kletk kdaj videle sonce. 

 

Prijatelji životinja na obisku pri Koki ambasadorjih

Člani mednarodne organizacije za zaščito in pravice živali Prijatelji životinja , so minule dni znova obiskali nekaj lokacij, kjer bivajo Koki ambasadorji. Koki ambasadorji so živali, ki so na ta ali oni način ušle življenju v sistemu izkoriščanja za človekove potrebe, danes pa s svojim življenjem v varnem, čim bolj naravnem okolju, ozaveščajo o tem, kdo živali, sicer pogosto skrite našim očem, pravzprav so. Druženje z Belkino družino , pujso Stello (Reziko), Grace in njeno malo kunčjo druščino in ostalimi, je bilo v veliko obojestransko veselje. 

pz na obisku sest

pz na obisku deset

pz na obisku tri

pz na obisku enjst

pz na obisku dve

pz na obisku stiri

Veseli za dobrote, hvaležni za materiale, s pomočjo katerih bomo lahko izvedli nekaj multimedijskih projektov v naslednjih mesecih ter vsesplošno podporo, se veselimo ponovnega srečanja.

Prijatelji životinja letos obeležujejo že 15 let intenzivnega delovanja na področju zaščite in pravic živali. V minulem obdobju so dosegli izjemne uspehe, zadnji je prepoved vzreje živali za krzno. Več si lahko preberete tukaj. 

Foto: Prijatelji životinja

 

Pomagajmo! Luci išče dom

Zgodba dve leti starega, noro prikupnega črnega rilčka, se je začela, ko je gospa dobila v dar za rojstni dan mini ameriškega pujska. Majhen, nežen, cvileč in ljubezniv rilček.
Ki pa je zrastel v veliko ljubeznivo bitje.
Z velikim rilčkom, ki veliko rije, ki izmakne solato sosedu, ujezi vaščane in potrebuje družbo.
Ljudje, ki ga imajo, ga imajo sicer srčno radi, vendar mu sedaj v razmerah, kjer živijo, ne morejo več nuditi, kar potrebuje.

NUJNO potrebuje nov dom.

Luci je kastriran. In je družinski član. 

Družina je pripravljena tudi mesečno prispevati del zneska za hrano.

Vsi, ki menite, da imate pogoje, se prosim javite na fb sporočilo ali tel 051 321 200.

Pri tem pa vam polagamo na srce – PROSIMO tale članek preberite in stokrat delite, če je treba – KDO SO “MINI PUJSKI” : https://www.zavod-koki.org/odraslih-mini-prasicev-v-velikos…/. Prav zgodb kot je Luci je namreč ogromno, lani smo iskali na zelo soroden način dom pujsku Speedyju – beri tukaj. Glavni problem je, da te izjemno empatične, radožive in pametne živali marsikoga navdušijo,  vendar zahtevajo veliko.

Potrebujejo zemljo, da rijejo,
kvalitetno hrano, da se ne zredijo,
poleti blatne luže, da se v njih hladijo,
seno in slamo, male bunkerje, v katerih mirno spijo.

PROSIMO DELITE! IN POVPRAŠAJTE PRIJATELJE! HVALA.

 pujsek luci sest

Tesno prijateljstvo med deklico in teličko Molly

Lacey Gray in njen mož, ki z 2 letno hčerko živita v Memphisu, si v življenju nista predstavljala, da bosta v svoj dom in srce sprejela majhno teličko, ki ji je umrla mama. Izkazalo se je, da je Molly povsem spremenila njihov svet, še zlasti pa svet hčerke Kinley, ki se s svojo živalsko prijateljico stkala tesno prijateljstvo. 

prijateljstvo med kravo in deklico

Zgodba se je začela, ko je k Lacey, ki dela kot fotografinja, prišla stranka, ki je naročila fotografije, ki vključujejo kravo. Lacey je poklicala moževega strica, ki ima krave in ga prosila, ali si lahko eno od krav izposodi. Ko ji je kmet povedal, da to ne gre kar tako in da bo kravja mama precej razburjena, če bo odpeljala eno od teličk, se je odločila, da potem pač ne bo posnela fotografije.

Že naslednji dan pa se je zgodila tragedija, z njo pa se je začela zgodba nenavadnega prijateljstva. Poklical je stric in povedal, da se je ena njegovih krav smrtno poškodovala in ne bo preživela. Prav tako je v življenjski nevarnosti telička, ki ji brez posebne nege ne bo uspelo. Vprašal jo je, če bi lahko skrbeli zanjo. Privolili so. 

 

tesno prijateljstvo dve

 

Ko je Molly prispela, je bila kot vse telice drobna in majhna, zato so jo čez njeno prvo noč vzeli k sebi v hišo, da ne bi bila prestrašena. Kinley je v njej prepoznala sestro.

tesno prijateljstvo stiri

Navdušenje pa je postalo obojestransko. Ko so Molly namestili v varen prostor zunaj, je deklica ves čas s stekleničko skrbela za poln želodček male teličke.  Molly pa ji je ves čas dajala “poljubčke” in jo lizala po ušesih, nosku

telicka in deklica prijateljstvo

Ko bo Molly odrasla bodo presodili, ali bo odšla nazaj k stricu k čredi ali bo srečnejša z njimi. Vsekakor pa ji bodo stali ob strani, dokler jih bo potrebovala. In nazadnje je bila Molly tudi del fotografiranja. Vendar tokrat kot njihov družinski član. 

prijateljstvo deklica in krava

Vir: https://www.thedodo.com/girl-befriends-orphaned-cow-2212493019.html

Krave so izjemne živali. Sklepajo medsebojna doživljenjska prijateljstva. V čredi imajo tako tiste, s katerimi se rade družijo, kot tiste, s katerimi se ne marajo. Njihova življenjska doba je 20 in tudi več let. Žal pa ljudje v tej mogočni živali v večini primerov ne prepoznavamo bitja s svojim značajem, osebnostjo, temveč so krave v večjem delu sveta množično zlorabljene za meso in mleko. Več: https://www.zavod-koki.org/krave-dejstva-in-zlorabe/

Kozja družina išče dom

Na Koki se je obrnila gospa Nuša iz Zasavja in prosila za pomoč pri iskanju rešitve za dva kozlička, ki sta sedaj stara en mesec. Njena mama je za rojstni dan dobila kozo.
Niso vedeli, da je breja in tako sta na svet primeketala dva kozja brata. Nuša je z njima od majhnega, vendar živi s starši na živinorejski kmetiji, kjer kozličkov – fantov ne čaka lepa prihodnost. To, da so “živa kosilnica” ne bo dovolj.
S starši se je dogovorila, da jim lahko poišče dom. V nov dom bodo lahko odšli čez nekaj tednov.
Če imate prostor za njiju oba se prosim javite v zasebno sporočilo. Pogoj je primerno okolje, življenje do konca svojih dni. Kozlički bodo kastrirani.

kozja druzinica isce dom

 

Odiju v slovo

Sinoči nas je zapustil Odi. Nekaj minut pred osmo zvečer mu je odpovedalo srce. Zgodilo se je v trenutku. Na tem mestu objavljamo zapis Ksenije, ki je z družino delila njegov nežen, zvedav in iskriv pogled na svet. Morda vam bo njegova zgodba pomagala, da boste lažje razumeli, zakaj se borimo za nevidne živali med nami. 

” Odi je bil naše čisto prvo malo prašičje detece. Ko smo ga tri leta nazaj tistega lepega avgustovskega dne pripeljali na sprednjem sedežu starega razdrapanega vozila, bolj za šalo kot zares (z otrokoma smo rekli – kaj pa če bi imeli pujska), se nam niti sanjalo ni, kako zelo močno bo spremenil in zavedno zaznamoval naš družinski, še zlasti pa moj svet.
Ime sem mu dala Odi – izpeljano je iz besede odojek. Tako so mu rekli gospodarji.

Jaz pa sem mu rekla “mali grdobec” in se od srca smejala, kakšna mala vesoljska kreatura z velikim rilcem in ogromnimi uhlji, da se zdi, da bo z njimi vsak čas poletel, je prišla med nas.

PUJSEK-ODI

pujsek odi in otrok

pujsek

On pa je mljaskal jabolčka, me prosil za palačinke in se s tistim rilcem prerinil v moje naročje ter v manj kot 24ih urah zasedel vse moje srce, ki nikoli dotlej ni utripalo za živali njegove vrste.
Za prašiče.

No, zasedel je tudi kavč v dnevni sobi. Se naučil prinesti palico in jo zamenjati za palačinkico.
Ker človek, ti sploh veš, kaj so palačinke!?!
To je nekaj najboljšega na celem svetu. Saj veste.

pujs-odi-spi

pujsek odi

pujsek odi na sprehodu

Nikoli ne bom pozabila trenutka, ko se je nekega dne zazrl v okno s takim hrepenečim pogledom.

pujsek in okno - odi resize
Čeprav tik pred zimo, smo mu postavili pašnik.
Rekli smo zato, ker v življenju štejejo trenutki. Naj bo srečen. Mi pa z njim.

odi dirka po travi

odi-frida-pisek
Na pašniku je ril, ko je sijalo sonce. Na pašniku je ril, ko je lil dež.

odi in ksenija resize
In pil življenje.

odijev prvi dež

Včasih pa živce, če je prelomil ograjo. S kokoškami je sklenil neverjetno zavezništvo. Preril zemljo in jim na plan zbezljal njihov najljubši plen – deževnike.

In potem smo skupaj stopili v naš prvi december.odi-pujsek-trava-koki

Vzljubili smo ga tako zelo močno, da bolj skorajda ni mogoče imeti nekoga rad.
Čakal nas je pred vrati, zaspal pokrit z odejico, kradel pouštre otrokoma, ko sta gledala nedeljski živ žav.
In v trenutku, ko se je zdelo, da smo ena najsrečnejša velika pisana družina na celem svetu, se je zgodilo.
Odi je obolel za deformacijo, zaradi katere je praktično čez noč /natančneje dan postal hrom na zadnje noge.

odi in ksenija ko bere 2

Takrat se nam je podrl svet.

Tak tisti čisto nov svet, dotlej neznan svet, ki je v nekaj mesecih zrastel iz ene same ljubezni.
Podrl se je vsem, vendar še najbolj meni.
Vsak, ki je nesebično kadarkoli ljubil nekoga, bo to razumel.

Minili so tedni, kaj tedni, pretekli so meseci, preden sem razumela, da so v življenju stvari, ki se jih preprosto ne da spremeniti in jih bo treba sprejeti. Da Odi preprosto ne bo več hodil. Da ne bo nič pomagalo, če se bom krivila, da je morda pojedel preveč palačinkic namesto vitaminov.
Da ne bo nič pomagalo, če sem bom še stokrat vprašala, zakaj tisti usodni dan nisem šla najprej k njemu, šele nato pa na računalnik. Da ne bo nič pomagalo ukvarjati se s stvarmi, ki se jih več ne da spremeniti. In da bo treba pogledati naprej.
In potem smo se navadili in sprejeli njegovo novo življenje. Življenje, ki bo pač preprosto drugačno kot smo ga zanj načrtovali.

On pa je svoje življenje začel deliti z nami še bolj tesno kot kadarkoli.

odi-ksenija

 

Svoj prostor si je izbral na hodniku, zelo glasno zagodrnjal in nakazal, kdaj mora lulat in kakat, da smo prinesli pleničko. Ob njem smo preživeli ure in ure, on pa je sedel in rad poslušal instrumentalno glasbo, se jezil na mačke, ki so ga preskakovale ter nežno vsak večer zaspale ob njem.
Neredko smo bili vsi z blazinami ob njem in brali.

pujsek odi spancka in mi mu beremo

Jaz sem svojo malo pisarno preselila k njemu na hodnik na stopnice. In tam so potem nastajale zgodbe in objave, ki so preko Kokija počasi začele spreminjat svet večim živalim.

odi, kosmiči 2 resize
Ko je zapadel sneg, smo zimo ustvarili na hodniku s kepami snega, on pa je vse razigrano goltal.
Kaj ti bodo noge, če imaš domišljijo, da letiš.
Ko je prišla pomlad, smo izkopali koreninice, zemljo, regrat in deteljo, pa prinesli pomlad k njemu. Če že on ni mogel ven.

odi-krofe bi!

Ko je sijalo poletno sonce, smo ga zapeljali pod okno, da so ga božali večerni žarki. Svoj ritem smo prilagodili njemu.
On pa se je z neizmernim empatičnim značajem, radovednim pogledom, trmoglavostjo in igrivostjo naselil v sleherno kapilaro naših teles in polnil več kot dve leti našega življenja. Spremljal živali, ki so prihajali v naše zavetje, jih videl odhajati, bil moja opora,ko sem jokala, ko mnogim ni uspelo.

pujsek odi

Zadnje mesece se je stanje poslabšalo. S težavo je sedel, sprednje nogice niso vzdržale telesne mase. Kljub temu, da je jedel skromno kalorično hrano. Telesa pujskov so gensko zdeformirana tako, da v kratkem času pridobijo čim več mase. Ne glede na to, kaj jedo. Bil je pasme, ki ima celo eno dodatno rebro. S težavo se je obrnil in bil pri tem precej zasopel. Vedeli smo, da njegovo srce ni močno.

Pravijo, da nihče ne odide prej, preden ne izpolni svoje naloge, s katero je prišel na ta svet.
V treh letih bivanja z njim, sem zaradi njega spoznala prašičjo naravo v dno duše. Tako intenzivnega sobivanja verjetno nikoli več ne bom deležna z nobenim bitjem pod soncem – ne človekom ne živaljo.
Odprl nam je pogled v svet tako močno nerazumljenih, nevidnih bitij. In tako sem v obdobju treh let v vsakem prašiču začela prepoznavat njega. Osebnost, ki je lastna njim. Osebnost, v katero smo se tako močno zaljubili. Ne da bi se zavedala, sem začela pomagati prašičem. In kot bi oni čutili, so pomoč in zavetje našli pri meni.

Prišla je Dorica, ki v svojem imenu nosi Odija…prišel je Pumba. Prišla je Stella. Prišel je Teo, ki sem mu našla dom. Iz dneva v dan so začeli prihajai klici za nasvete o prašičih, za pomoč…postali so moj svet. In oni so me sprejeli v svojega.

In sinoči se je zgodilo. Bil je sila čuden in žalosten dan.
Dopoldan sem se odpeljala na kmetijo, od koder smo rešili pujso Čoki. Razlog je bil, da si nisem mogla izbrisat iz glave naslednje podobe. Ko smo Čoki, ki ni želela iz grozljivo majhnega betonskega hleva, ki spominja smao še na taborišče, vlekli ven – so se trije mali pujski (ne njeni, njenih že davno več ni) vlekli za hlačnico gospodarja, naj jo pusti. Branili so jo. Ne vedoč, da ne bodo sami nikoli stopili iz stavbe, ki spominja na taborišče. In da je ona v tistem trenutku rešena. Ta prizor mi je sedaj, ko je tudi Čoki na varnem in noben človek nad njo ne bo dvignil roke, hodil pred oči.

Zato sem se odločila, da grem in se pogovorim z gospodarji.
Ne vem, kaj sem pričakovala, vsekakor pa veliko preveč.
Ko smo se pripeljali tja s presenečenjem zanje, smo naleteli na mlako krvi pred hlevom. Če bi bili le nekaj trenutkov prej…
Srečanje ni prineslo nič dobrega.Bilo je polomija.
In tisti mali rilčki ne bodo nikoli videli sonca in bodo zavedno zaman čakali dan, da se vrata odpro.

Ko sem prišla domov, sem malo pred osmo zvečer odšla peš do Čoki. Odi je spal, otroci in Luka so gledali poročila. Vse je bilo mirno, vse narejeno. Šla sem do Čoki, da jo pobožam, da skomunicirava na njen način. Da ji povem, da sem jih obiskala. Ampak da so ljudje, ki se jih ne da spremeniti.
Še s tako veliko mero ljubezni in potrpljenja.
Nimam tistega, kar bi želeli. Nočejo od mene. Nisem prava. Nimam moči, da rešim pujske ki jih ne dajo.

Ko sedim ob Čoki (ona pa se jezi, da naj drugič prinesem jabolka in ne cmerastega obraza), priteče moj mali junior Teo. In pravi – mami, takoj leti gor. Oči pravi, da bo Odi umrl.
Ko sem pritekla, je umrl. Vsega skupaj je trajalo 30 sekund. V trenutku. Odpovedalo mu je srce.

Naše pa bo zavedno utripalo zanje.
Vsak pujsek je Odi. Vsaka žival je Odi.

V sebi nosijo dragocen dar, ki je onkraj tega, kar smo sploh zmožni dojeti.
In danes je Odi predal zadnje in najpomembnejšo lekcijo meni in moji družini – kako je, ko odide družinski član.
Praznina je.
Luknja je.
In sčasoma bo bolje.
Žalost je pač žalost. Tukaj ne gre kaj dosti narediti. Treba jo bo izjokati. Pa naj traja kolikor traja. Tudi solz enkrat zmanjka.

Nikoli pa se ne bomo nehali boriti za te male rilčke, stlačene za temnimi zidovi hlevov in rešetk, kjer jih nihče ne vidi in sliši. Oni pa s takšnim veseljem, upanjem in zaupanjem zrejo v človeka in čakajo sonce…

Odi, naj ti bo zemljica lahka. Počivaj v miru. Tvoja Ksenija

 

odi-ksenija