” Jem meso. A ne bi imela srca, da bi po mestu vlekla mrtvega prašička! “

 
 Tik pred koncem leta, je meščane močno razburil prizor, ko je umetnica in aktivistka za pravice živali, po ljubljanskih ulicah vlekla mrtvega pujska. 
Številni zgroženi emaili so prišli tudi na našo organizacijo.
Zgražali so se malodane vsi. 
Ali kot je komentiral nekdo na spletnem portalu 24ur.com :
” Kot oseba, ki jem meso, ne bi imela srca da bi po mestu vlekla mrtvega prašička…”
 

Foto: 24ur.com

 

Foto: 24 ur.com

 

Foto: 24ur.com

 
 
Po poročanju portala 24ur.com  so posredovali tudi policisti, ki bodo zoper žensko, ki je vlekla kadaver prašiča z namenom, da ljudi opozori na položaj živali, ustrezno ukrepali. 
 
V RAZMISLEK.
 
Če bi lahko samo za trenutek zamrznili sliko in prosili vse meščane, naj tisti hip odprejo svoje nakupovalne vrečke in zložijo iz njih vse, kar imajo, koliko kadavrov pujskov bi sestavili?
Koliko kadavrov piščancev, koz, ovc, kokoši, telickov? 
 
Če bi nakupovalne vrečke bile prozorne, koliko glav majhnih odojkov bi strlelo iz njih? Koliko oči nas bo gledalo iz prazničnih miz? 
 
“Jem meso, a ne bi imela srca, da bi po mestu vlekla mrtvega prašička” je bil eden od komentarjev na spletne portalu 23ur.com. 
Morda res ne.
Ampak kako ne dojamemo, da ga je zaradi nas čez goro trpljenja vlekel nekdo drug!
Mar smo res tako močno zavedeni in pod vplivom propagande podob veselih piščancev, bikov, prašičev v reklamah, da ne zmoremo dojeti, da tovornjaki, ki te dni dnevno zvozijo v klavnice nenormalne količine živih čutečih bitij, ki nikoli niso doživela življenja, umrejo srečne in z veseljem?
In da mi nimamo nič s tem? 
 
Zakaj smo tako ogorčeni, ko nekdo družbi, v kateri živimo in katere del smo, postavi ogledalo resnice?
Tako zgroženi, da vse kaže, da je najbolje, da še njega strpamo za temne zidove in utišamo.
Da nam ja nihče ne bo pokvaril naše podobe o nas, ki si jo slikamo vsak dan.  
 
Veste, to, kar je simbolno prikazala ta umetnica in aktivistka za pravice živali, je kruta, a še vseeno zelo olepšana resnica. 
 
Kajti v resnici so zadnji trenutki čutečih živali, ki nam niso storile nič hudega, grozljivi in brutalni in tisočkrat hujši.
Le da jih ne vidimo, delamo se, da nimamo nič z njimi.  Mar res ne? 
 
Zmoremo toliko boljše! 
 

 

 

Foto: http://weanimals.org/gallery.php?id=92#ph14

Foto: http://weanimals.org/gallery.php?id=92#ph14

 

Foto: http://weanimals.org/gallery.php?id=92#ph14

Foto: http://weanimals.org/gallery.php?id=92#ph14


 
 
 
 

Pujsek si na koncu svojega trpljenja polnega življenja vsekakor ni zaslužil, da se ga spet vleče po tleh.

Ponovno je bil razvrednoten. Njegovo življenje je bilo zgolj profit za nekoga. Ko bi ga performerka le vzela v naročje … začutil bi ga prvič. Vlečenje trupel po tleh ni način, kako etično ravnamo z živalmi, četudi vsi drugi ravnajo enako.

Bomo v letu 2018 poskrbeli za manj trpljenja?

Pripravila: Ksenija V. Kutlacic 

 
 

Snemanje prispevka za oddajo O živalih in ljudeh

Z velikim veseljem smo znova gostili ustvarjalce oddaje O živalih in ljudeh. V prijetni reportaži, ki je nastala (ogledate si jo lahko TUKAJ: http://4d.rtvslo.si/arhiv/o-zivalih-in-ljudeh/174508853), smo predstavili aktualen dobrodelni Kokijev koledar, katerega polnijo fotografije Tadeja Gudana, pa Dorino življenje dve leti pozneje ter predali sporočilo o živalih kot čutečih bitjih. 

Bukica – zgodba upanja

Je ze tako, da nam je ocitno namenjeno, da leto zakljucimo z eno prelepo zgodbo. V nedeljo 24. decembra smo se odpeljali po Bukico. Ampak zaceli bomo z zgodbo deset mesecev nazaj. 
Pred desetimi meseci je gospa Natasa na svoj najet kos zemlje vzela pujso. Kar od sosedov, ki so jih redili za koline. Poimenovala jo je Bukica. Pujsa je rastla, a najvec prostora ni zavzela v sadovnjaku in travniku, ki si ga je delila s kokosmi in ovckami, ampak v srcu gospe Natase. Ki ji je bila kot mama. 
Vendar je zivljenje nepredvidljivo. Zemlja, ki jo je imela druzina v najemu, z novim letom ne bo vec njihova, obcina jo jemlje nazaj. Gospa Natasa pa je v blok ne more vzeti. Iskala ji je dom. Tak, en varen, trajen, ljubec. Kot ga je imela pri njej do sedaj. Njuna navezanost nam je mocno segla v srce. In odlocil smo se, da gospe in mali Pupiki kot jo klice, pomagamo. In postala je del Kokijeve zgodbe. 
Veste, to smo. 
To delamo. 
Zaradi milijarde zivali, ki nikoli in nikdar ne bo obcutilo niti kanca ljubezni kot ga je Bukica. 
In to bomo delali vedno. Preden sedemo k praznicni mizi naj se od srca zahvalimo vsem “Natasam” med nami. Ki so nekoc, sedaj ali bodo tako kot ona v zivalih od prvega trenutka prepoznali nekoga. Nekoga, zaradi katerega clovek joce ob slovesu. 
Taksni ljudje so redki, a so luc 
Bukica je ze v novem domu in caka krompir od Natase 

 

Zagreb: Živalim v podporo več sto ljudi

Na Hrvaškem so skupaj stopile različne organizacije, skupine, posameziki, ki delujejo na področju zaščite in pravic živali in ob mednarodnem dnevu pravic živali, 9. decembru, pripravile t.i. Marš za životinje. 

Udeležilo se ga je več sto ljudi, ki so z zgovornimi transparenti ozaveščali o položaju živali med nami in nas opominjale na krivice, ki jih počnemo živalim med nami. 

Veseli smo, da je shod uspel in se morda dotaknil kakšnega srca. 

Foto: Prijatelji životinja, Udruga Pobjede, Veganthugz – Dragan Surlan, Vir: Prijatelji životinja 

 

Ko so življenjske zgodbe živali navdih

Neredko se življenjske zgodbe rešenih živali dotaknejo najglobjega kotička naše duše.  In potem se želja, da bi bil svet za milijatde živali vendarle drugačen, odaraža v sporočilih tudi preko ustvarjalnih del in umetnosti. 

V DELU PRIPEVEK 

Stellini keksi

Anita Fran Petrovič nas je presenetila s prav posebnim poklonom. 

Ozimnica se polni

Nase kleti se tako polnijo, da tudi za misko ni vec prostora v njih 😀
Od srca vam hvala !
Gremo po vrsti. 
Gospa Polona in njena mama iz Cerknice sta nam poklonili 500 kg krompirja za pujske (devet lacnih ust ni kar tako:). Ob tem sta pokrili tudi strosek prevoza. Za oboje smo jim zelo hvalezni. 
Gospa Andreja iz Motnika pri Kamniku (ekološka kmetija Pr Ekološka kmetija Pri Jernejk) nam vsak teden pripravi vrece ostankov zelja, repe, ohrovta in se cesa.
Hvalezni  
Gospod Milan iz miroljubne kmetije MIR Grünt – Eko etična pridelava hranenas je zalozil z gajbami korenja, pa semeni za prostozivece ptice, pa ziti. In se cem. 
Hvalezni 

Podjetje Doget nam je znova doniralo precej peska in posipa tako za muce kot kunce.

Gospa Simona iz društva Animal angels je prispevala mačje konzerve. 

Učiteljica Mirjana pa skupaj z učenci zbrala nekaj odej in tudi nekaj mačjih konzerv. 


Trebuscki so in bodo polni, kot pa rece Super Ljilja – SRCA PA SE BOLJ! 
Hvala vam dobri ljudje !
Prehraniti moramo vec kot 70 resenih zivali, najvecje stevilo doslej.
In z vaso pomocjo jih bomo! 

Tudi krava je mama

Po spletu je te dni zaokrožil posnetek, kjer krava neutrudno sledi vozilu s prikolico, na kateri sta njena telička. 
Ni vazno, ali se bosta vrnila ali sta bila pa pravkar prodana in ju ne bo nikoli vec videla. 
Ampak dejstvo, kako močna je vez med živalmi, kadar gre za njihove družine in skupnosti.

Tudi mi bi tekli za vozom z otroki.


In kadar življenja živali prilagajmo svojim in ne njihovim potrebam, vedno in neizbežno razdiramo tudi njihove druzine. 
Pa se tega niti zavedamo ne…

Predavanje: Živali – ujetniki kletk, neredko pa tudi naših želja in ljubezni

Minuli teden smo gostovali na veganski večerjici, ki jo vsak mesec pripravlja društva Za živali!  . 

Tokrat smo se osredotočili na različna ujetništva, v katera zapiramo živali med nami – zaradi potreb,  neredko pa tudi naših želja in ljubezni. Prav nobeno ujetništvo pa za živali ne predstavlja optimalnega življenja. 

Ksenija V. Kutlačić je na podlagi primerov iz življenja z živalmi, ki jih določamo za “rejne živali”, opozorila na žalostno, a resnično dejstvo o telesih živali. Živali res lahko osvobodimo ujetništva, a ostanejo mnoge zavedno ujete v svoja, od nas pohabljena telesa, ki smo jih ljudje zaradi naših potreb, prilagodili sebi in potrošnji in sicer tako, da v najkrajšem možnem času proizvedejo čimveč mleka, mesa in jajc. 

Slednje pa seveda ni v korist zdravemu in dolgemu življenju živali, temveč nasprotno. Živali zaradi prehitro pridobljene teže ne zmorejo več hoditi (primeri piščancev broilerjev, ki v 40ih dneh! dosežejo ogromno maso), zaradi sforsirane nenaravne nesnosti (300 in več jajc letno) pa imajo številne okvare reproduktivnih organov in tako dalje. 

Znova je poudarila, kaj pomeni zatočišče (sanctuary) za živali – za razliko od zavetišča (shelter) in kako zelo pomembno je, da potrebe živali v nobenem pogledu niso spregledane – četudi z dobrimi nameni. To med drugim pomeni, da jih ne počlovečimo, v njih pa je vedno treba spodbujat lastnosti, ki so njim naravne (prašičjost – prašičjo naravo v prašiču – namesto iskat vzporednic s psi z namenom, da bi se ljudem priljubili). 

Po predavanju smo se okrepčali z odlično vegansko hrano.

Ob tem naj se od srca zahvalimo vsem, ki ste obiskali naš mali bazar in finančno podprli naše delovanje ter donirali hrano za živali. 

 

 

Kiki in Koko

Petelin Lučko je bil kar nekaj mesecev brez svoje jate. Srecko Petelin svojih kokosi ni odstopil (in one niso marale Lucka). Rekli smo, da bo ze prisel cas in njegove kokoske. In potem je prislo pismo z eno tako mocno ganljivo zgodbo o dveh kokoskah. Kiki in Koko. Ki isceta najboljsi dom pod soncem. Danes sta prispeli. Luckota razganja od srece 😍 Razkazal jima ke vso posestvo, ves cas ju spremlja in se obnasa kot da je nanje cakal vse zivljenje. Zveni znano, kajne…vse svoje zivljenje…