NATEČAJ OTROŠKE RISBE – rok 30. oktober

Tudi letos smo v Zavodu za zaščito rejnih živali Koki v sodelovanju z antropološko stroko pripravili natečaj otroške risbe na temo – Slovenska dedičina in živali.

Vabljeni k sodelovanju – otroške risbe pošljite najpozneje do 30. oktobra na naslov Zavod Koki, Na produ 13, 2354 Bresternica. Izbrane bodo krasile Kokijev koledar 2017 skupaj s fotografijo rešene živali. 

VSEBINA NATEČAJA:

Slovenska dediščina in živali v otroški risbi

Spoštovane vzgojiteljice in vzgojitelji, dragi starši! 

V slovenski pravljici, ki jo je zapisal Fran Levstik, Kdo je napravil Vidku srajčico, otroci spoznavajo izročilo naše dediščine. Pravljica sporoča, da z živalmi sobivamo in da otroci z njimi lahko vzpostavijo stik. Z nami živijo še številne druge živali, čeprav otroci najbolj poznajo mačke in pse.

Zavod za zaščito rejnih živali Koki vsako leto izda koledar, s katerim obvešča in poučuje o živalih, ki so mnogokrat prezrte: ovce, kunci, koze, krave, purani, kokoši, prašiči, prepelice, purani in race. Njihove zgodbe so lahko vir navdiha in poguma tudi za otroke, kajti mnoge so v zatočišče prišle poškodovane, ranjene ali prestrašene in so zopet našle svoje mesto med nami.

Natečaj otroške risbe

Vas in otroke vabimo, da se nam z risbicami pridružite pri ustvarjanju koledarja rešenih živali zavoda Koki za leto 2017!

Vsebina natečaja

Zanima nas, kako si otroci predstavljajo bivanje srečne živali. Tehnika risanja je poljubna (barvice, voščenke, akvarel, prstna risba, odtisi …) Vsebina risbe je lahko realistična ali pravljična, oziroma povezana s slovensko dediščino – nastopanje živali v pregovorih, rekih, ljudskih pesmih ali pravljicah.

Izbrane risbe bomo natisnili skupaj s fotografijo rešene živali, ki biva v zatočišču.

Na primer: otroško risbo ovce bomo dodali fotografiji rešene ovce in ju oblikovalsko povezali. Vsaka risba bo podpisana z imenom otroka, vzgojiteljice ali vzgojitelja in vrtca.

Vse risbe bodo razstavljene na naši spletni strani in obiskanem družbenem omrežju Facebook, ki ga spremlja tisoče ljudi.

Predstavljamo nekaj prebivalcev zatočišča Koki, za katere bodo otroci risali

Pujsek Puma je tekel, dokler se ni izgubil. Z izjemno potrpežljivostjo in sladkim jabolkom smo ga rešili iz grmovja. Rad se objema in je pravi živalski otrok, najraje zaspi v naročju. Kako veselo pleše kot pisan balon!

pujsek-pumba

PUMBA

Krava Miša je bolna, zato so jo dobri ljudje odpeljali na veliko kmetijo, kjer ima veliko prijateljev. Ko je stopila na travnik, ni nehala tekati in duhati rož. Njen nasmeh je bel in njen kožuh kot oglje bleščeč. Če jo pobožaš, te še poliže, da ti pove, kako rada te ima.

krava-misa

Miša

Kunček Flip je prelep zajček, čeprav ne skače! Zadnji dve tački ima na vozičku in z njim prav tako najde sladko deteljo. Miga s smrčkom in pogleda z veselimi očmi. 

Racmanu Janu je po nesreči na nogo stopila soseda krava. Moral je na operacijo in potem še na okrevanje v bazenu. Zdaj je beli racman v družbi živali in skrbno pazi na svoje plavalne noge.

Kozo Belko in njena otroka Tejo in Pedra je iz majhne tesne hiše na sončen travnik odpeljal fant, ki je poskrbel, da se ima družina lepo. Toplo mu je pri srcu, ko vidi kaj kozliča počneta. Mama koza se smeji, mladiča pa skačeta po lesenih igralih.

koza belka

Belka

Muca Tigi je majhna bela muca, ki se je izgubila v gozdu, dokler ni bila najdena, okopana in nahranjena. Nič se ni upirala, ko smo jo česali. Gozdni dom je zamenjala s toplo posteljo ob varnem ognjišču.

Pujsa Stella je imela prometno nesrečno, pa ni ona vozila avta, seveda ne! Z zlomljeno nogo je pristala na cesti. Potem je morala počivati, da se je pozdravila. Kaj navihanka počne zdaj? Rije po zemlji, da se ji oči svetijo od sreče. Kaj še? Rada se valja po sveži slami in da poljubčka. Čisto malo blatnega.

Oven Mario je bil nekdaj komaj kaj večji od muce. Šibek kot je bil, je obležal v hlevu. Veterinarji, čisto pravi zdravniki za živali, so ga pozdravili. Zimo je preživel v plenici kot kakšen dojenček. Okrepljen in močan, kot pravi oven, je z glasnim meketanjem pozdravil pomlad.

Kunček Maks je pogumen prijatelj, ki se je priselil k nam. Maks najraje zoba sočno zeleno travo in miga z ušesi med dišečimi cvetlicami. Včasih se tudi skrije, a brž priteče, če mu kdo prinese sladko korenje.

maksek-o

Maks

 

Zakaj vas vabimo k sodelovanju? Radi bi otroke spodbudili k razmišljanju o vseh živalih in s tem prispevali k ozaveščanju, da je vsako bitje posebno, s svojimi lastnostmi, četudi ni vedno popolno. Denar od prodaje dobrodelnih koledarjev zavoda gre izključno za prehrano več kot 70 živali v zatočišču Koki in njihovo veterinarsko oskrbo.

Rok oddaje in naslov

Otroške risbice, prosim, pošljite na naslov: Zavod Koki, Na produ 13, 2354 Bresternica. Informacije 051 321 200. 

Rok oddaje je 30. oktober, 2016.

 

Za sodelovanje se vam in otrokom iskreno zahvaljujemo!

natecaj-otroske-risbe

Lep pozdrav,

Ksenija Vesenjak Kutlačić Bresternica, 10. oktober, 2016

 www.zavod-koki.org 

        FB STRAN 

 

14. oktober – praznik jajc. Pa vemo, kdo jih znese?

Drugi petek v oktobru se po svetu obeležuje tudi kot svetovni dan jajc. Njegov namen je opozoriti na koristnost in vsestranskost jajca kot živila, ki naj bi bilo nepogrešljivo v človekovi prehrani.

Ob razmišljanju o nas in kako zelo pomembna naj bi bila jajca za nas v naši prehrani torej, pa seveda kot zmeraj pogosto povsem pozabimo, da jajca ne rastejo na drevesih kot kakšni plodovi, ampak da pridejo iz teles.

kokosi-za-jajca

In to ne srečnih, zadovljnih teles, ampak iz teles danes močno gensko deformiranih ptic, ki imajo zaradi sforsirane nesnosti ogromno okvar reproduktivnih organov, njihova kratka življenja ( po letu in pol so poslane v klavnice) pa so v 90% ujeta med žičnate kletke brez da bi kdaj uzrle sonce, pobrskale po zemlji za deževnikom, videle odraščati svoje potomce.

reja-kokosi-nesnic

kletke-za-rejo-kokosi

kletka-za-kokosi-nesnice

kokos-in-jajce

 

To, kako živijo (v Sloveniji je manj kot 1% kokoši nesnic pašne – zunanje reje), pa je le del celotnega problema, ki je preprosto povezan s tem, da nanje gledamo kot na tovarne jajc in ne kot na živa bitja.

In to od samega začetka. Maloko ve (v zadnjih letih pa je teh podatkov vedno več), da so piščanci moškega spola živi zmleti ali uplinjeni v prvih dneh svojega življenja. Ali kot je povedal za enega od slovenskih časopisov študent veterine Blaž Primc:

” V rejah konzumnih nesnic izvaljene piščance najprej ločijo po spolu; samice po posebnem tekočem traku pošljejo v rejo, samčke, ker so za rejo neuporabni, pa usmrtijo. »Njihov tekoči trak zavije v napravo, ki se ji reče mlin in ki v principu ni dosti drugačen od tistega za žito, le da se v njem meljejo piščanci. To pomeni, da piščanca dve površini močno stisneta, kar naj bi ga ubilo. Postopek sem imel priložnost videti v eni od rej. Sledi precej žalosten prizor, saj piščanci z lupinami vred padejo v mlin, pod katerim je velik zabojnik, v njem se torej nabirajo izmaličeni piščanci. »Vendar mlinu ne uspe vseh takoj ubiti. Videl sem, da se je kar nekaj piščancev premikalo še dolgo potem, ko so padli v zabojnik, kar pomeni, da je njihova smrt dolgotrajna in mukotrpna. “ (VIR).

Pasme nesnic namreč niso primerne za meso (ne priraščajo dovolj hitro, da bi se reja za meso izplačala), zato ni ekonomično in smiselno, da bi majhne peteline – piščance hranili. Po zakonu jih tako usmrtimo. Pravilnik o uničenju enodnevnih piščancev.

Skrajno absurdna situacija, če pomislimo,da bi večina izmed nas, z vso možno predanostjo in skrbnostjo, pobrala majhnega ptiča, ki je padel iz gnezda, ga poskušala vrniti na drevo in upala, da bo našel pot k mami nazaj. Ko kupujemo jajca, nehote podpriamo brutalno dejanje mletja živih piščancev. Bi lahko sami pritisnili na gumb za mletje? Pred časom so v enem od obratov na tujem, vanj vdrli aktivisti – borci za pravice živali. In ustavili aparat za mletje piščancev. Prišli so policisti. Ko so jih aktivistov pozvali, da ponovno sprožijo napravo za mletje – tega niso zmogli. Bi zmogli mi? Večina nas zagotov ne.

Povsem rutinski in običajen postopek je tudi krajšanje kljunov – debikiranje.

 

debikiranje-piscancev

 

Kako zgleda življenje v ujetništvu, pa smo že omenjali. Na to, kakšne so videti kokoši, ki so po človekovih merilih ” odslužile svoje”, pa smo pred časom opozarjajo  tudi v medijih. Na njihovih telesih se poznajo sledi izčrpanosti in nenormalna skubitev. 

resena-kokos-ena

Seveda vse skupaj ne bi bilo sporno, če bi šlo zgolj in samo za prehranske artikle – predmete.

Tako pa se malokdo med nami zaveda, da to počnemo živalim, ki čutijo, se zavedajo, sklepajo tesne medsebojne vezi in pogoji, kakršne smo jim določili, pa so daleč od tistih, ki jim jih je namenila narava.

Kokoši so po naravi izjemno radovedne živali, ki ves dan brskajo in iščejo hrano. Posebna oblika sprostitve je posipavanje s peskom, kopanje v mehki zemlji/pesku. Včasih so veljale za ene najboljših živalskih mam. Danes pa piščanec svoje mame sploh ne vidi. Kokoš ne vidi v svojem življenju petelina. V vse postopke reprodukcije posega, nadzoruje in vrši človek.

 

Zato hrana živalskega izvora, pa če si to priznamo ali ne, vsebuje sestavino, ki je nikoli ne bo na deklaraciji – odvzem slehernega dostojanstva živemu bitju, katerega namen je daleč od tega, da služi človeku. Ampak ima svojo lastno notranjo vrednost. Kot srna. Kit. Orel. Kdorkoli izmed živalskega kraljestva, kamor nenazadnje uvrščamo tudi človeka. 

Kadar v povezavi z jajci v ospredje postavimo tistega, komur jajca pripadajo, in ne nas same, kadar pogledamo na svet jajc skozi njihove oči, je podoba daleč od nekaj, kar bi pravzaprav slavili. Da bi spodbudili, da začnemo razmišljati o izključitvi jajc iz naše prehrane, smo pripravili številne recepte za jedi brez jajc. Tudi palačinke!

Preverite na Fridina domača kuhinja! 

Pripravila: Ksenija V. Kutlačić, univ.dipl.kult. 

 

 

Ironija – ko preživele v prometni nesreči kljub vsemu čaka neizbežna smrt

Decembra leta 2014 se je voznik osebnega avtomobila na štajerski avtocesti pri Šentrupertu nepravilno vključil v promet in povzročil nesrečo.

Trčil je v tovorno vozilo, na katerem je bilo 585 ovc, 300 jih je umrlo takoj.

nesreca-tovornjaka-z-ovcami

Foto PGE Celje

Leta 2013 na Ptuju s 3.500 piščanci.

About 3200 chickens and a truck driver were involved in a tractor-trailer incident this morning eastbound on 22/322 at the Clarks Ferry Bridge in Duncannon. One lane is closed in each direction as a crews clear the accident.   Christine Baker, The Patriot-News

slika je simbolna

 

Leta 2012 pri Medvodah z biki, 2015 pri Grosupljem s kravami.

nesreca-z-kravami

slika je simbolična

 

Na Mažarskem je 2007 trčil tovornjak, ki je v klavnico peljal 5000 kuncev.

nesreca-tovornjaka-s-kunci

 

Nesreče tovornjakov z živalmi se dogajajo povsod. In njihova podobo vedno para srce. Da so se živali znašle v njih, je namreč odgovoren samo človek. One nimajo nič s tem. 

 

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

nesreca-tovornjaka-s-piscancki

nesrece-tovornjakov-purani

nesreca-tovornjaka-s-purani

nesreca-tovornjaka-s-pujski

nesreca-s-kravami-irska

nesreca-tovornjaka-s-kravami-ena

nesreca-s-tovornjakom-s-piscanci

Zadnja odmevna (odmevna po zaslugi predanih aktivistov iz skupine Toronto Pig save, ki so takoj zbrali foto in video dokumentacijo) pa prihaja iz Ontaria v Kanadi. Njihove podobe vam bodo segle v srce zelo močno. 

5. oktobra se je zgodila prometna nesreča, v kateri se je tovornjak, na katerem je bilo okoli 150 prašičev, pri zavijanju na območje klavnice, kamor so bili le ti namenjeni namenjeni, prevrnil. 

nesreca-tovornjaka-s-prasici-pet

nesreca-prasici

slika-nesrece-s-prasili-kanada

Prašiči so bili grozljivo ukleščeni v vozilu, mnogi hudi poškodovani, nekaj jih je umrlo. Na srečo, Kajti za preživele, nepoškodovane in poškodovane, se je pravi pekel šele začel.

Posnetki aktivistov iz skupine Toronto pig save (njegova ustanoviteljica je Anita Kranjc, o kateri smo že pisali, trenutno pa teče zoper njo postopek na sodišču, ker je dajala vodo žejnim prašičem med prevozom  klavnico) pričajo, kako so jih delavci klavnice s palicami terali na prevoz do klavnih linij in v plinske komore. 

nesreca-tovornjaka-s-prasici-dve

 

Delavci klavnice zatočišču Happily Ever Esther Farm Sanctuary (njegova ustanovitelja sicer že nekaj let bivata s svetovno znano pujso Esther)  niso omogočili, da vzame poškovane prašiče, katerih meso je v celoti “neuporabno” za človeško prehrano, temveč so jih raje na licu mesta ustrelili.

Tako je bil ubit na licu mesta tudi eden od njiju.

slika-pujs-nesreca

Drugi pa s kartoni in ogradami steran do klavne linije nekaj sto metrov stran.

prasici-v-prometni-nesreci

Da bi lažje razumeli stisko, si predstavljajmo, da je na njihovem mestu naš pes. Kako bi se počutili? Znanstveniki so dognali, da so prašiči v svojem dojemanju sveta na stopnji triletnega človeškega otroka in daleč pred psom, za katerega bi storili vse, če bi se znajdel v nesreči kajne?

Kolikokrat peljemo mimo takih prikolic, pa se vanje ne upamo zazreti…

 

Novica je odmevala po vsem svetu, objavile so jo vse vidnejše živalovarstvene organizacije – PETA TUKAJ

Morda niso umrli zaman. In bodo podobe, ki so zaokrožile, sprožile, da bo vseeno kaj drugače, je med drugim na družbenem omrežju Facebook zapisal ustanovitelj zatočišča za prašiče The Pig Preserve.

Ne moremo vplivati na ravnanja drugih.

Lahko pa pred sebe postavimo ogledalo in se vprašamo, kakšna je naša vloga pri tem.

Mar res nimamo ničesar z jemanjem pravic tem živalim? Je naša vest čista?

Ni prepozno, za nikogar od nas, da se postavi na pravo stran. Polnovredna rastlinska prehrana je za večino prebivalcev povsem enakovredna hrani, ki na deklaraciji nosi sestavino trpljenja. Nekaj idej zvesto pripravljamo skupaj s prostovoljci Društva za zaščito živali Pomurja  v projektu Fridina domača kuhinja. Ker pa prehrana ni edino področje, kjer zlorabljamo milijarde krav, prašičev, kokoši in drugih rejnih živali, toplo priporočamo, se odločimo za način življenja, ki v najmanjši možni meri škoduje tudi živali – veganstvo torej. 

Pripravila in zbrala: Ksenija V. Kutlačić, dipl.kult.

” Hvala vsakemu in vsaki, ki odmakne košček mojega telesa od svojih ust”

Ob svetovnem dnevu živali, 4. oktobru, vas vabimo k branju izvrstnega intervjuja z antropologinjo dr. Katerina Vidner Ferkov (Zdravo Slovenija). Intervju je bil objaljen v oddaji Televizije Slovenija O živalih in ljudeh. 

Živali so že stoletja del človeštva, kako se je tak odnos do živali, sobivanja z ljudmi, spreminjal skozi stoletja, skozi zgodovino, tudi slovensko?

Lahko rečemo, da gre pravzaprav za dramatičen premik našega sobivanja z živalmi. Najbolj izrazito po 2. svetovni vojni. Če pogledamo samo slovensko arhitekturno dediščino – zelo značilen je primer na Veliki planini, kjer je pastirska tradicija, ter tudi druge tipe hiš v Sloveniji, lahko vidimo, da so živali in ljudje sobivali skupaj v istem prostoru.

sobivanje-ljudi-in-zivali-nekoc

Zdravje živali je bilo zelo pomembno za človeka, ker je bila dobrobit posamezne družine tudi odvisna tudi od zdravja živali. Kje lahko to vse opazimo?

Živali imajo pomembno vlogo v ljudskih rekih, pregovorih in pravljicah.

martin-krpan

 

Živalske motive lahko vidimo na značilnih elementih naše dediščine, kot so panjske končnice.

podobe-zivali-na-panjskih-koncnicah

Še danes, ko se pogovarjamo, pogosto omenjamo živali, čeprav one živijo na povsem drugačen način kot takrat, ko so takrat, ko so ti pregovori nastali. Živali, razen hišnih živali kot so mačke, psi, ptic, kunce, ki so postali družinski člani, so del industrijske živinoreje.

Kjer lahko govorimo o popolnem odvzemu svobode, dostojanstva in bivanjskega smisla teh živali.

reja-kokosi

prasici-v-reji

reja-krav

 


 

Ne le to, veterinarji govorijo o tehnoopatiji.

Te živali so močno prizadete, psihološko kot fizično, ker bivajo v razmerah, ki so povsem neprimerne za njih.

Kaj je najhujša kazen? Kaj je celotna človeška skupnost sprejela kot najvišjo kazen in kako dejansko kaznujemo ljudi? Tako da jih osamimo in tako, da jih damo v majhen temen prostor – tako namreč biva večina tako imenovanih rejnih živali. Osebno se ne strinjam s to oznako, ker to pomeni, da one sploh nimajo pravice do svojega bivanja, do svojih lastnosti, ampak so vredne le toliko, kolikor tehta njihovo meso. Medtem ko že iz pravljic, pregovorov, rekov, izvemo, da ima vsaka žival svoj značaj in lastnosti. Ko pa enkrat pridejo v industrijo, postanejo predmeti, ne več živa bitja. Gre za zelo veliko težavo.

Ljudje pa vendar ves čas iščemo stik z naravo. Tudi otroke učimo o naukih preko živalskega sveta.

Glede na to, da so živali tako odmaknjene od našega vsakdanjega življenja, je stilizirana žival, prvo kar damo svojemu otroku, ki ga imamo najraje na svetu. Se pravi, damo mu majhnega medvedka ali kaj drugo žival v obliki igrače.

otrok-in-medvedek

Tudi oblačila, ki mu jih kupujemo, so polna podob živali, peljemo jih na lutkovne predstave, kjer imajo živali človeške lastnosti, s tem se otroci učijo morale in socializacije.

zivali-v-gledaliskih-predstavah

Hkrati teh živali otroci nikoli ne vidijo. Če ne bi bilo zatočišča za rejne živali, pravzaprav otrok v Sloveniji ne more več videti odraslega prašiča ali krave, ki dočaka naravno starost.

ksenija-in-dorica-pet

 

Gre za druga plat zgodbe. Zanimivo je, da še vedno vztrajamo pri tem, da otroci spoznavajo živali, da se nam zdi to pomembno. Ampak kot rečeno, realnost je drugačna. Naša odgovornost je tudi, da otrokom predstavimo drugo plat resnice, seveda takrat ko so primerne starosti.

Kokijev dodatek: Kakšno je vaše sporočilo ob dnevu živali ?

Hvala vsakemu in vsaki, za vaš košček hrane, topel pogled in nežno dlan.

Hvala vsakemu in vsaki, ki odmakne košček mojega telesa od svojih ust.

Razmišljanjem antropologinje dr. Katerine Vidner Ferkov smo lahko sledili tudi v kolumni O fantu, ki je slišal živali govoriti. In prispevku Človek je lovec..zakaj ima torej živali v kletki. Sledimo pa ji lahko tudi v neodvisnem mediju Zdravo Slovenija

 

Podprite izid Kokijevega dobrodelnega koledarja 2017

Tudi v letošnjem letu bomo izdali dobrodelni Kokijev koledar 2017.

Kot lani ga bodo sestavljale podobe in zgodbe rešenih rejnih živali, ki smo jih pisali skupaj z vami skozi vse leto.

V kombinaciji z mislimi, ki naj sežejo do našega srca, pa si želimo, da bi svoje mesto v čim večjem številu dobil v veterinarskih ambulantah, pa knjižnicah, kakšnem vrtcu, šoli, zdravstvenem domu, kjerkoli bo služil svojemu dobremu namenu.

Poleg osnovnega namena koledarja, ki je povsem praktične narave – z izkupičkom bomo skrbeli za rešene rejne živali, je njegova izjemna vrednost tudi ozaveščanje. Močno smo prepričani, da bodo živali, postavljene v povsem drugo perspektivo kot smo navajeni, pri marsikom odprle dilemo, da bo ponovno prevprašal njihov položaj in mesto, ki jim ga ljudje namenjano v tem svetu. In se morda odločil za drugo pot, ki v najmanjši možni meri škoduje tudi živalim okoli nas.

Izjemno bomo veseli vsakega zneska, s katerim podjetja, posamezniki, ustanove, podrpete njegov tisk. V zameno bomo tako kot lani svoj prostor odstopili na zadnji zahvalni strani. 

LOGOTIPI DO SREDE : info@zavod-koki.org 

Druge informacije 051 321 200

 

 

Voziček za Flipa

Svet ne pripada le zdravim, srečnim in uspešnim ljudem.
Ali živalim. Pripada nam vsem.
Kunček Flip ima parezo zadnjih nogic, s katero sicer zelo dobro funkcionira, res pa je, da ne more šibati kot bi lahko sicer.
No, ni mogel.

Gospa Tamara Zupe, ki sicer z vsem srcem pomaga prostoživečim mucam in Društvu za zaščito živali Pomurja, mu je na našo prošnjo namreč z ljubeznijo in spretnimi rokami, napravila voziček.

S Flipom sta se tudi spoznala, gospa Tamara pa je povedala, da se je v Flipa zaljubila že po fotografiji.

kunec-flip-in-maksek

Flip levo, desno od njega Maks

V svojem srcu pa nosi posebno zgodbo, zaradi katere je v svoji glavi oblikovala vozičke za invalidne živali že nekaj let. S solzami v očeh je povedala takole: 

” V glavi sem oblikovala voziček za invalidne živali že nekaj let. Vse od dne, ko je veterinar vztrajal, da bo evtanaziral našo Mišo. Miša je bila muca brez nogice, ker jo je nek okrutnež privezal za njo in streljal v njo z zračno puško. Revica si je odgriznila nogico, na kateri je bila privezana in pri tem si je izpulila tudi vse zobke. Takšno sem najdla, jo ujela z živolovko, saj ne da je bila samo nesocializirana in prestrašena, bila je čisto prava divjakica. Po treh letih njene in naše močne potrpežljivosti, je postala prava cartika a še vedno malo boječa. Eno jutro sem jo najdla hromo na zadnje tačke in vso prestrašeno. Nekdo jo je brcnil. Od tod dalje poznate zgodbo, ker sem z njo začela. Nikoli, res nikoli si ne bom odpustila, da sem privolila v to dejanje in od takrat naprej v glavi delam vozičke. Za vse Miše in Flipe. Zdaj se poskušam oddolžiti. “

vozicek-za-kunce-ena

vozicek-za-kunce-tri

vozicek-za-kunce-stiri


In tako Flipek ponovno šiba po pašniku. Njegova zgodba pa osvaja srca ljudi, Flip pa z njo postaja mala medijska zvezdica. Tukaj. 

In tukaj.

prispevek-o-kuncu-flipu

In prav je tako.

Ker življenje ni dragoceno zato, ker je popolno.

Ampak ker je naše.

V vsej svoji nepopolnosti, s katerimi moramo živeti.

flip-in-tigi

kunec-flip-in-muca-tigi-ena


Zelo smo hvaležni. Gospa Tamara pa pravi, da ji bo v največje veselje, če bodo ljudje spoznali, da tudi hrome živali lahko dostojno živijo. In da bo morda več ljudi svoje živali pustilo živeti in jim omogočiti bolj kvalitetno življenje. 


No, mi le dodamo, da si želimo, da vsi spoznamo, da naj tudi povsem zdrave živali živijo – ne pa da jih zdrave, polne življenja koljemo in dajemo v kunčje obare.


Ko je na voljo toliko prehranskih alternativ!
Go, Flip,Go!

invalidski-voz-za-kunce-flip

vozicek-za-flipa

 

Tigi in njena zgodba

BELA MAČJA GOZDNA VILA 

“Bilo je prejšnji teden, ko sem jo opazila. 
Čepela je ob robu gozda in strmela na cesto, po kateri sem peljala. 
Prešinilo me je, da je vendarle nekoliko neobičajno, da je na tem mestu maček (gozd in koruzno polje). 
Ampak. 
Mačke so povsod. Bo že vedela, kaj počne. 
In sem peljala dalje. 
Čez nekaj dni se je prizor kot “dejavu” ponovil. 
Na istem mestu je znova stala in strmela v avto. 
Tokrat nisem peljala mimo. Ampak ustavila. 
In ona je svoj pogled ravno dovolj dolgo zadržala na meni, preden je zbežala v gozd, da me je spreletel občutek, da nekaj zelo potrebuje. 
Najprej očitno – hrano. 
Vrnila sem se po konzerve naše Makice in ji v kartonsko škatlo nastavila hrano. 
Zgoltala jo je v nekaj minutah. 
S starejšim juniorjem pa sva se odločila, da jo pričneva hraniti. Tudi zato,ker potrebuje veterinarja. Ni zgledala dobro. 
V nekaj dneh smo razvili pravi mali ritual, ki smo se ga že po malem vsi veselili. Ona pa je začela z nama komunicirati, mijavkati brez glasu. 
Ni zgledala dobro. 
Kartonsko škatlo sva zamenjala z boksom in odejo in sklenila, da jo v petek poskušava nekako ujeti, da jo odpeljeva na pregled k veterinarju. 
In je prišel petek. 

Ko sva se danes zjutraj pripeljala, naju je čakala – v boksu. 
Seveda se je umaknila in znova nekaj po svoje razlagala, potem pa se razveselila hrane. Midva pa sva zaprla vratca. 

Sedaj se počuti malo izdano in se nič noče pogovarjat, medtem ko vsa mehka, skopana in dišeča počiva na topli odejici v boksu v naši sobici:) 
Ampak bo kmalu bolje. 
Spretne veterinarkine roke so ji namreč odstranile na stotine bolh, zajedevcev, ki so prekrivale njeno telo. Ki je tako oslabelo, da vprašanje, če bi preživela zimo. 
Mislim, da zdaj jo bo. 
Zgodbo sem zapisala še iz enega drugega razloga. 
Velikokrat se nam vsem zgodi, da naletimo na nekoga, za katerega v določenem trenutku, lahko je to stotinka trenutka, začutimo, da potrebuje pomoč. 
Pa si rečemo, bo že nekdo. In odmislimo. In gremo dalje. 
Ne da bi se zavedali, da smo po vsej verjetnosti prav mi ta nekdo. 
In da tistega naslednjega verjetno ne bo. 

Objavo namenjam Sabini. Če sem jaz spretno prepoznala potrebo po pomoči v mali beli muciki, pa jo je ona v človeku. ” 

 
Tigi je z nami že dve leti in je zrastla v pravo mačko! Hvaležni bomo, če nam boste v projektu botrstva pomagali skrbeti zanjo. 
 
 
 

 

Kokijevo predvavanje v Zagrebu na festivalu ZeGe VeGe

Predstavniki Zavoda za zaščito rejnih živali smo se v petek udečežili festivala ZeGe VeGe. Gre za izjemno velik in dobro obiskan festival trajnostnega načina življenja, ki je namenjen promociji veganstva. V organizaciji Prijateljev životinja je letos potekal že deveto leto v Zagrebu in kot posebni gostje na večernem predavanju smo skozi svojo zgodbo prestavili pomen organizacij za zaščito rejnih živali tako pri ozaveščanju kot promociji načina življenja, ki v najmanjši možni meri škoduje živalim, ki so sicer množično zlorabljene v človekovi prehrani. 

kokijevo predavanje v zagrebu

 

 

 

 

 

 

 

 

Celotno predavanje objavljamo tudi tukaj, saj verjamemo, da je Kokijeva zgodba že bila in še bo inspiracija vse večim posameznikom, skupinam ali organizacijam tako pri nas kot tudi v širši regiji, saj pot ozaveščanja na ta način že kaže prve pozitivne učinke. Na predavanju sta spregovorili Ksenija V.Kutlači in Jasmina Hrastovec, ki je predstavila projekt Fridine domače kuhinje, ki poteka v sodelovanju z DZŽ Pomurja

PREDAVANJE

” Dober večer vsem skupaj. Veliko sem razmišljala, kako začeti eno tako kompleksno predavanje in v kratkem času povedati čim več. 

In odločila sem se, da ga začnem s tistim, v kar verjemamo pri Koki od vsega začetka – to je moč osebnih zgodb in izkušenj.
Tako da bom najprej v sliki in besedila z vami na kratko delila svojo pot, ki je sploh pripeljala do zasnovanja organizacije za pomoč in zaščito rejnih živali (pravkar mineva dve leti) in posledično do uvajanja koncepta zatočišča – sanctuary tudi v naš, slovenski prostor.

1. OSEBNA ZGODBA – KDO JE KOKI
Pred petimi leti smo se z družino preselili na vas. Želeli smo biti samooskrbni. Ko so paradižnik, krompir in solata uspevale na polno, nam je nekega dne moj oče poklonil kokoš.

Ata je rekel – da ne boste lačni. Jajca nese. Dobra nesnica je. 

Ime smo ji dali Koki.

koki

Sicer sem iz družine vinogradnikov, v sorodstvu tudi živinorejcev, pa vendar če sem iskrena, ko sem zagledala našo prvo kokoš, nisem vedela ne kaj je, kako se jo prime, kaj ima rada, česa se boji, kaj potrebuje.
Ko danes pogledam nazaj, je bil to ključen moment.

Od trenutka, ko smo jo dobili v roke, smo namreč v njej zagledali bitje, kar ni sovpadalo s splošno sprejetim odnosom do rejnih živali. Postavili smo ji hišico, takšno posebno.
Ko je znesla prvo jajce, smo bili vzhičeni, gledali nanj, kot da je zlato. Seveda smo ga takrat brez zadržkov pojedli. Hodila je za nami, nam sledila na vsakem koraku.

koki in teo

DSC09169 (1)
Da ne bi bila sama, smo se odločili da dobi družbo.

In ata je prinesel drugo kokoš.
In ker vsaka kokoš rabi petelina, smo se neke majske nedelje odzvali na oglas, da nekdo zato, ker so ga deložirali, podari nekaj živali, ostale pa proda, pisalo je, da ima 100 odpisanih kokoši nesnic.

Brez da bi vedeli, da bo ta zadnja majska nedelja zavedno spremenila našo pot, smo se odpeljali po petelina.

Da bosta kokoški srečni.

Ko smo prišli tja, pa smo doživeli šok.

Na dvorišču je bilo več kot 100 kokoši, suhih, brez perja, ampak z zelo močno energijo v sebi. Nihče več ni mislil na petelina.  
Farmer je povedal, da so to odpisane nesnice iz kletk. 
Nikoli še nisem videla kokoši iz kletk.

resena kokoska hera

resena kokoska princess kok

resena kokoska mici
Prvič sem slišala za dejstvo, da kokoši ne nesejo vse življenje jajc enako debelih in lepih, ampak v kletkah le leto in pol in potem gredo za kurjo juho kot stare odpisane kokoši. Kot te tukaj.
Težko opišem trenutek nemoči, ko sem zrla v tiste kokoši.
Vzela sem 3 najbolj uboge, krvave.

Kmet, ki pa se še nikoli ni srečal z nekom podobnim, ki bi se mu kokoši smilile, jih je poklonil.

Ko smo sedeli v avtu, so se mi vlile solze. Bila sem v šoku. Do tedaj sem živela v spoznanju, da kokoši nesejo jajca, živijo na travniku in hlevu in da z ničemer ni nič narobe. In to kljub poplavi informacij recimo na internetu. Ki so šle do tega trenutka očitno mimo mene.

Rekla sem možu, da se nič ne da narediti. On pa je rekel, da se da, če imaš zemljo, jih kupiš, pa živijo. Poskusit ni greh. Danes sicer nisem naklonjena odkupovanju živali, ampak to so dogodki izpred dveh let.
Preko fb sem našla dom vsem stotim kokošim, ki sem jih naslednji dan razvozila.

To je bil začetek, dan, ko sem odprla Pandorino skrinjico.
Do tega dne sem živela lepo. Vsi smo. In ko pogledam nazaj, se je od tedaj vse spremenilo. Pogled na svet. 

Potem pa sem začela raziskovati področje rejnih živali, naletela na skupine  in koncept organizacij, ki pomagajo farmskim živalim.
Od tega istega kmeta smo vzeli še kunce, race, purana.

kunec lump
Postavili smo jim hiške, zavetja, ogradili pašnike.

In ne da bi se zavedali, smo postavili temelje za mini zatočišče. Po raziskovanju informacij na internetu, sem se takrat prvič srečala tudi s pojmom veganstvo in tako se je začelo.

Živali so bile tiste, ki so nas začele učiti. In to je razlog, da danes močno verjamem v oseben stik in konkretno pomoč živalim, ki je ključnega pomena.

Kokoška Koki je kmalu umrla. Zbolela je zaradi okvare reproduktivih organov. Kokoši nesnice množično umirajo zaradi tega. Z vsako smrtjo, boleznijo,smo postajali bogatejši za spoznanje več o farmskih živalih.
Živali, ki smo jih rešili, pa so začele polniti slovenski medijski prostor.

kokoske po televiziji

In tako je na zelo majhnem kosu zemlje je začel nastajati nek povsem nov koncept male domačije – varen in trajen dom za majhno število rešenih živali. Zbirati pa smo začeli tudi informacije o kmetijah, vegetarijanskih/veganskih, ki lahko nudijo dom rešenim živalim, ki jih sami nimamo možnosti namestiti. 

2. ZATOČIŠČE – ZAVETIŠČE
Mogoče na tem mestu na kratko opišem, kaj je sanctuary – zatočiščšče – za razliko od zavetišča -shelter.
Zatočišča – sanctuary – so varen in TRAJEN dom rešenih živali,ki so namenjena ozaveščanju o živalih, o tem, kdo zares so, kadar niso vpete v sistem izkoriščanja za človekove potrebe. Primer zatočišča – Edgar*s Mission, Gut Aiderbichl. O sami razliki zatočišče – zavetišče – tukaj. 

Za zatočišče ni važno ali stoji na 1000m2 ali 10 hektarjih, bistvo je, da živali niso podrejene nikakršnemu človeškemu interesu, niso instrumentalizirane, niso v nobenem primeru predmet človekove koristi, ampak bitja z vrnjenim dostojanstvom, svobodno voljo in sebi lastnimi značilnostmi in potrebami.

In imajo svojo notranjo vrednost. To so v prvi vrsti kraji za živali. 

racke in racje jezero - odnosi med zivalmi

So pa tudi kraji za ljudi.
Kajti kadar živali ne spreminjamo in jih ne podrejajamo svojim interesom, ampak zgolj ustvarimo pogoje, v katerih živalim pustimo, da so, kar so, največ pridobimo mi sami – se naučimo od njih. Zato so to kraji, ki so balzam tudi za človekovo dušo. 

 

koki nudi dom mucam

 

3. ŽIVALSKE ZGODBE
Vsaka žival ima svojo osebnost, svojo zgodbo. Vsaka je individuum.
Mogoče začnem s prašiči, ker imajo v mojem srcu pa imajo prav posebno mesto. Prašiči so nedvomno eni najbolj nerazumljenih živali, kar nam iz dneva v dan potrjuje praksa. Prašiči v moji bližinI, za katere skrbimo pri Koki so Odi, Dora in Stella.  Odi je soroden primer kot je bil na Hrvaškem vaš Arči – pujsek, ki ne hodi. Prav on nam je odprl vpogled v dejstvo, kako zelo smo ljudje zmanipulirali telesa živali, recimo prašičev, ki le v nekaj mesecih dosežejo klavno maso več kot 100 kg, težo, ki je njihove noge, kosti ne zdrzijo in tako so apofiziolize, epifiziolize na dnevnem redu. Podobno kot piščanci broilerji.
Odi je sicer razlog za misel, ki danes krasi Kokijeve majčke.

majcke tri

Z Odijem smo pred veliko vprašanj postavili veterinarsko stroko. Treba je vedet, da nihče v živinoreji ne zdravi,operira farmskih živali, saj so obravnavane izključno v luči ekonomije. Tako je verjetno prvi prašič v Sloveniji, ki so mu delali rentgen. Rentgenov na rejnih živali, ki so namenjene, da gredo v nekaj mesecih v klavnice, praviloma na dela nihče. Ker jih nihče tudi ne zdravi ali operira. 

odi prva slika

Ko sem omenjala veterinarje, se mogoče dotaknem še ene zgodbe. Ko na živali, ki so sicer označene kot proizvodne/klavne/gospodarske živali začnemo gledati drugače, sprožimo premike pri čisto vsakem, ki je vpleten, tudi pri veterinarjih.

Veste, človek, ki reče, da bo – ko bo velik – veterinar – to je človek, ki ima praviloma v osnovi rad živali. In potem ga sistem nauči delitve živali – na te in one.
Najboljši primer je mogoče naš primer pure Isabelle.

Mimogrede Isabella je rešena purica, ki je k nam prišla skupaj z Aleksandrom še zelo majhna. Bila je v velikosti prepelice. Povedano po pravici, smo šli gledat v leksikone, če je res puran, tako majhna in nebogljena je bila. Nebogljenja, ampak vendar že od majhnega z eno zelo graciozno držo – drugačnih imen kot Aleksander in Isabella tema veličastnima pticama nismo mogli dati. Jaz si ne zmorem in ne smem prestavljali življenj, ki jih te ptice živijo v ujetništvih.

mali puran
Skupaj sta rastla, spala na veji drevesa. In vse tisto,kar lahko preberemo, da imajo 30 različnih načinov oglašanja, je res. Kadar nad našim malim krajem kroži ptica ujeda /kanja, skobec, se Aleksander oglaša s posebnim zvokom. Z njim opozori živali na nevarnost. In to ne le pernate živali, reagirajo vsi – kunci, prašiči, oven…se pravi, gre za eno specfično govorico.

No, nazaj k Isabelli. Ko sta odrasla, se je vnel spor med Aleksandrom in racmanom Gagijem. Vmešala se je Isabella, racman pa je odprl celotna puranja prsa. Razparal s kljunom. Sedaj pridemo o tistega dela o veterinarjih, ki ga jaz ponavadi naslovim – Od pure do Isabelle.

Ob poškodbi sem poklicala lokalnega veterinarja.
Pride in vpraša – ” Kje je tisti puran?”
Pravim , da sem puro Isabello namestila v pasjo utico in greva k njej.
Ko je videl rano, je priznal, da še nikoli ni operiral purana in se posvetoval s kolegi na veterinarski fakulteti. Ko so mu povedali, da je enostavno, je rekel, naj jo popoldan pripeljem v ambulanto.
Ko jo pripeljem, pravi, aha, pura Isabella. Ko je operacija končana, pokliče in reče vaša pura- Isabella je končana.
Pridem po njo.
Čez 14 dni se oglasi.
In od vrat ga slišim kako vpraša – Kje pa je- Isabella?
Se pravi, žival brez imena, s katero se ponavadi srečamo v hlevu, v kletkah – je postala žival z imenom, dostojanstvom.

S svojo osebnostjo.  
Velikokrat pravimo, da so otroci izgubili stik z živalmi.

Ne le otroci, tudi mi smo ga. Oziroma absurdno – ga nikoli nismo niti imeli – stika – če pomislimo, kolikokrat smo sploh v življenju božali purana v primerjavi s tem, kolikorat smo ga jedli?

Najbolj zanimivo pa je to dejstvo tudi pri prašičih. Vsak, ki spozna Doro ali Stello reče, da je ogromna. To samo govori o dejstvu,kako zelo malo poznamo prašiče.

Kajti velikost 7 mesečnega prašiča je zelo majhna v primerjavi z velikostjo 7 letnega prašiča. Prašili rastejo do 3, 4 leta. Če bi poznali prašiče, bi vedeli, da to ni nobena velikost. Ampak odraslih prašičev vi pravzaprav ne morete nikjer videti. Ker gredo v klavnice stari 6 mesecev – otroci pravzaprav.

dorica mala

13615152_10153875433656925_3969128578612773635_n 
Kraji, kjer vi lahko srečate odrasle farmske prašiče, so edino zatočišča.
Omenila sem Doro in Stello. Vsaka ima svojo zgodbo. Dora je bila darilo za abrahama gospodu iz Primorske. Na vrvici so to malo dete privlekli za darilo na veselico. Bila je presenečenje tako da ne slavljenec ne njegova žena nista vedela. Njegova žena vodi drustvo proti mucenju zivali iz primorske. Takoj so jo namestili na varno in me poklicali. Pa smo jo vzeli.

ksenija in dorica in zemlja
Prašič ni enak prašiču – in ona je bila takrat zelo posebna zato, ker je ves čas skakala po meni, non stop. Zaradi svoje zgodbe je postala mala tv zvezdica.
Prašiči komunicirajo s človekom kot prašič s prašičem. Najlepše mi je opazovati zvečer, ko se zakoplje v slamo in potem se sliši, kako globoko diha. Diha kot človek. In ima svoje mesto, kamor hodi lulat in kakat. Obožuje blatne kopeli.

dorica in blato

Moramo vedeti – če prašičem vzamemo zemljo, da rijejo, je kot bi človeku zvezali roke. Prašiči morajo riti. 

To so oni. Ko je Dora prišla k nam, so minili tedni, preden je dvignila rilec iz zemlje. Nismo je mogli sploh fotografirati, ker je imela non stop rilec v zemlji. Evo, zadnji Kokijev koledar – takšna je.

dora in tv

“Ste prepričani, da mi nihče več ne bo vzel zemlje, če neham riti? Da ne bo kar nekam šla?”

Če je Dora rila ves čas, pa je Stellina zgodba drugačna. Sega šele nekaj tednov nazaj.
Kunčka Flipa, ki je dobil parezo (negibnost zadnjih nog) sem peljala na veterino. Ko sem šla z avtom skozi vas, je iz nasprotne smeri pripeljal avto s prikolico. Pokrita je bila s cerado. Iz nje je skočila pujsa. Ustavila sem, bila je poškodovana. Kasneje sem jo odkupila, peljala k veterinarju, kjer so ugtoovili zlom stegnenice.

Zdaj se rehabilitira, hodi po treh (skače bolj).

stella in kse

Boljše zlomljena noga kot srce. Poškodovana a zavedno rešena ujetništva.

dorica vecerja 
Posebna je tudi zgodba ovna Maria. Sredi zime se je na spletnem oglasniku znajdel oglas, da nekdo podari jagnje, ki ne more hodit.

mali mario in teo
Zgodba je bila ta – da sta se mami ovci rodila dvojčka, on je bil slabše prehranjen od vsega začetka. Za nameček je nanj stopila po nesreči še mama. In tako 10 dni ni vstal, kmet ga je namestil ločeno od vseh. Veterinarski pregled je pokazal, da razen hude anemije in pohrajenosti je vse ok. Danes ima več kot 70 kg. Je pa zelo zelo navezan na nas, prašiče, kokoši, kunce, s katerimi je preživljal prve trenutke v naši dnevni sobici.

zelo mali mario 
Ovce so po naravi zelo plašne živali, kadar pa odraščajo v posebnih pogoji, se zelo navežejo na človeka. Tako se je Mario. Ker je svojo zimo preživel noter v sobi, skupaj z rešenim kuncem Harryjem, je potem nekaj časa zunaj preživljal kar pri njegovi ograji. 

DSC05027
Odnos človek žival je vsekakor nekaj posebnega.
Vendar je daleč najbolj zanimivo opazovati živali v njihovih medsebojnih odnosih. Ker gre za enakovreden položaj. Kar odnos človek žival nikoli ni, pa naj se še tako trudimo.

Primer iz spletnega oglasnika je tudi telička Miša.

telica za zakol oglas
Poklicali so nas ljudje, ki so opazili oglas, da nekdo prodaja teličko za zakol, ker ima pruh (kilo).

Ker je klicev res ogromno, imamo sistem, da nikoli ne rečemo ne, skušamo pa najti rešitve skupaj s tistimi, ki nas kontaktirajo. Predvsem spodbujamo ljudi, da se sami angažirajo.
Rešiti žival zakola je dejansko še najmanjši problem, veliko večji je potem doživljenjsko poskrbeti z te živali. Ljudje so zbrali denar, mi pa smo poiskali kmetijo, da jo namestimo.
Danes živi v Ljutomeru pri veganskemu proizvajalcu ekološko etičnih produktov Mir Grunt.

mišika zunaj

misa-velcome
Pri Miši so veterinarji ugotovili, da lahko povsem zdravo in srečno živi kljub pruhu, edino zanosit ne sme, saj bi to lahko bilo usodno. Njena zgodba govori o tem, kako je žival, kadar je z njo nekaj narobe (ni pa usodno za njeno zdravje) obravnavana zgolj in samo skozi prizmo koristnosti za človeka. Šla bi namreč v klavnico. Danes skače po pašniku.

Posebno poglavje so tudi kunčje zgodbe. Eden zadnjih, ki je priše, je Max.
Gospa, ki ga je pred leti rešila pred obalo, je hudo zbolela in se obrnila po pomoč. Prosila je, če ga lahko vzamemo k sebi. Maks je čudovit kunec, ki si dom deli z Vipavko (rešeno kunčico, ko so prenegali z rejo), pa Grace, pa Erikom in Fritzom, pa kuncem Flipom, ki ima negibne zadnje nogice, zdaj v tem trenutku se trudimo, da mu naredimo voziček.

sobota enajst

zeko-maks-devet

fritzek

kuncki tri

kuncek flipek noter

kunec flip
Dom si deli še z racmanom Janom. 
Racman Jan je k nam prišel potem , ko mu je na neki kmetiji na nogo stopila krava. Imel je popoln zlom. Šel je na operacijo. Sedaj je še vedno na antibiotikih, ker se kost ni zarastla kot bi se mogla.
Potem imamo tukaj še Belkino družinico. Belka je bila 5 let koza molznica za mleko. Vsako leto je rojevala kozlicke, ki so ji jih vzeli, ko so bili stari nekaj mesecev. Bila je zaprta v majhnem prizidku neke hiše. Zavedno jo je ujetništva rešil vnuk Jan. Ko je dedek obnemogel in ni zmogel več sam molzt in skrbet za kozo Belko, jo je želel vrnit kozjerejcu. Jan je to preprečil, skupaj smo jim poiskali pašnik, ki je postal njihov dom.  

 koza belka

Mogoče pri tej zgodbi izpostavim še eno zadevo.
Pripeljal jo je kozjerejec s prikolico. In imela sem priložnost, da prvič vprašam kozjerejca, kaj naredi z mladiči. Ima hlevsko rejo koz. In ima kakšnih 100 koz. In je brez zadržkov rekel – 8. dan jih zadušim. Nimam kaj z njimi. Moram rečt, da sem prvič slišala tako direktno razlago, kako so v mlečni industriji kozlički – potomci moškega spola nekoristni. 

Dokler tega ne slišiš na lastna ušesa, je morda vseeno nekoliko drugače. Ko pa slišiš, pa te vedno šokira.

Kaj živalim vzamemo, ko jih zapiramo v ujetništva, med hladne zidove hlevov in kletk, pride najbolj izrazito do izraza, ko jim vrnemo, kar jim pripada.

Kot da bi pred seboj imeli nekoga drugega. To so trenutki, ko je tako zelo jasno, da pridejo na svet z enako mero igrivosti, radovednosti, veselja kot vsako drugo živo bitje med nami. Če se nam zdi, da se kunci v majhnih in tesnih zajčnikih počutijo dobro, smo postavljeni na laž takoj, ko jih damo na pašnik. Začnejo skakat, kopat rove, se družit.

Dora recimo vsako sončno jutro na svoji zemlji najde tisti del, ki je obsijan s soncem. Človek ne bi verjel, če ne bi videl. Zares. Nastavi se, da jo greje. Tole je slikano iz balkona.

dorica se sonci
Kar se mleka tiče je mene presenetilo še eno dejstvo. Ko je prišla koza k meni, sem imela velik problem, ker nisem znala molzt. Tako mi je pomagal kmet. In kar je bilo pa zanimivo za vse – Belka je spila vso svoje mleko. Tokrat bo prvič videla odraščati svoje otroke. Ko sem Jana vprašala, ali je doslej res jokala za njimi, je rekel, več dni jih je iskala in klicala. Razbijanje družin je res nekaj najhujšega.

misel-mleko-stella

Vesela sem, da imamo ta trenutek kar nekaj družin pri Kokiju, ki bodo zavedno ostale skupaj.
To je le nekaj zgodb, mogoče malo vidnejših. Jih je pa še veliko več.

Treba pa je vedeti eno.
Reševanje in pomoč živalim v stiski ima seveda konkreten in takojšen učinek.

In je bistvenega pomena za rešeno žival, ki se ji zavedno spremeni svet. Vendar je zelo dobro in na dolgi rok edino učinkovito, da gresta pomoč in reševanje z roko v roki z ozaveščanjem.

O živalih, za katere ni prav, da delamo razlike med njimi in jim ne prizavamo pravic. 

In ozaveščanje je najlažje kadar imajo posamezniki možnost, da pridejo na obisk. Ta trenutek iščemo večjo kmetijo za najem, saj je trenuten kraj premajhen. Ljudje so začeli prihajati na obisk. Kadar vzamejo otroci kokoško v roke – gre celo za otroke kmetov – pravijo,a kako je mehka. Pa pravim – pa saj imate doma kokoši. Pravi – seveda – ampak v rokavich jih ata iz kletk daje, pa smrdijo. Te pa so mehke…Iste so, dragi otrok.

4. BISTVO IN POVEZAVA Z VEGANSTVOM

V čem je bistvo?
Takole bom rekla.
Pri Koki opozarjamo na problem.
Se pravi – da dojamemo, da je žival na krožniku velik etičen problem. To pa je najhitreje ozavestiti v neposrednem stiku z živaljo, da vsi skupaj dojamemo, da ni razlike med živalmi ki jih spuščamo v naše domove in živali, ki jih jemo.
Prepričana sem namreč, da večina ljudi ne prepozna problema.
To bom ponazorila s primerom iz mojega osebnega bloga. V oglasu se je pojavila tale fotografija in pripis – prodam 4
izločene svinje za zakol.

oglas na bolhi

Naredila sem print screen in objavila na facebooku. In kaj se je zgodilo – avtor je fotografijo umaknil, v opravičilo pa napisal, da so bile svinje nameščene tako stisnjeno samo za čas fotografiranja – da se umirijo. Avtor je fotografijo umaknil, ker se je zbal morebitne prijave na inšpekcijo. 
In to je ključno.
To je moment, kjer pride do izraza vse, o čemer govorim. Z živalmi – ne da ravnamo kot s predmeti. Z njimi ravnamo slabše kot s predmeti. Novega avta ne bi postavili na ta način na ogled, slikali bi ga skoraj ob morju. Ampak svinjo – kjer so važni le kilogrami mesa – pa. Tako avtorja ni zmotil njen trpeč izraz na obrazu.
Zakaj? Ker ga ni videl niti.
Ni opazil trpljenja. Na psu bi ga, na mački bi ga. Sploh ni važno, da jih je tako namestil za potrebe fotografiranja. Ampak point je, da jih sploh je namestil. Brez da bi opazil trpljenje.
Se pravi, mi ne vidimo etičnega problema.

Da je kos mesa IMEL SRCE.
Ki bije kot naše.
Ušesa.
Ki sišijo kot naša.
Oči.
Ki gledajo kot naše.
In življenje, ki je kot naše…

Ko bomo to dojeli, da imamo problem torej, potem se bodo rešitve ponujale same od sebe. In to je Kokijeva naloga. V ljudeh s pomočjo zgodb rešenih živali potrkat na vest, da imamo grozen problem. Šele takrat bomo začeli sami iskati rešitve. Zaman ponujamo rešitve prej, če ne vidimo problema. Če žival na krožniku ni problem.

In rešitev je veganstvo torej.
Poznavanje živali in izjemna vloga zatočišč pa se mi zdi bistvena še iz enega drugega razloga.

Ljudje, ki se borimo za pravice živali, nehote zaidemo v lepšanje živali.
Z dobrim namenom, da bi drugim prikupili rejne živali, jih predstavljamo iz njihove najboljše perspektive, poudarjamo, kako so luštne, včasih počlovečimo.
In to je spet daleč od resnice. In je korak v napačno smer.
Govorim iz svojih izkušenj.
Ker smo bili prvi, ki smo v prašičih videli nekoga posebnega, so prašiči, ki jih rešimo, vedno deležni medijske pozornosti. In dve leti nazaj sem se trudila, da bi ljudem pokazala lepe prašiče, kako so prikupni, čisti, kokoši v najlepših pozah. In poudarjala, da so to inteligentne živali…
Danes je povsem drugače.
Tisto, kar je po mojem mnenju treba vzbudit v ljudeh je, da ni važno ali so ljubki, sladki..ali odvratni in gnusni – kakšni so skozi naše oči.
Bistvo je, da nimamo nobene pravice, da jih obravnavamo kot našo lastnino ne glede na to, kako jih dojemamo.

V prašičih lahko vidimo nagsne živali. Če hočete.

V kokoših neumne ptice. Če hočete.

Pravzprav živali ni treba sploh imeti rad. Če hočete.

Ampak naša dolžnost je, da jim ne jemljemo, kar je njihovo. Življenja torej.

In ne. Ne ubijemo jih z dnem, ko jim dokončno vzamemo življenje. Ampak že mnogo prej. 

Tudi prašiči znajo bit precej grobi, ovni zaletavi…kunci ugriznejo..skratka živali ne smemo slikat kot nekaj idealnega. Ker to niso. 
Da vse to lahko suvereno zagovarjate, pa je zelo pomembno, da imate stik z zivalmi, da jih poznate. 

Mogoče se še za trenutek ustavim pri vprašanju zakonodaje in izboljšanju pogojev – da ali ne? Lahko si zamislimo svet z optimalnimi življenjskimi pogoji za rejne živali.

Pa bodo živalske oči še zmeraj zrle v nas vprašujoče – zakaj?
Živali je preprosto treba vzeti ven iz sistema.

Mogoče dodam še eno pomembmo funkcijo krajev kot je Koki.

Poleg tega, da dajejo nam izrazito voljo in pogum za naprej, pa so edina prava pot, kako spoznati ta trenutek živali.
Treba je vedeti, da mi ne moremo samo pozivati ljudi in prepovedovati – ne obiskujte zivalskih vrtov, ne obiskujte krajev, kjer so živali izkoriščane, ker povpraševanje dela ponudbo.
Mi moramo ponuditi alternativo. In alternativa so domačije, kjer živali živijo do svoje naravne smrti in niso predmet človekovega izkoriščanja.
In – mi ne moremo samo vzbujat sočutja, morale v ljudeh, prepovedovat na nek način, ne da bi ponudili alternativo tudi področju, ki najbolj izkorišča živali – prehrana.

In vsaka organizacija funkcionira veliko bolje, če sodeluje s somišljeniki, organizacijami, ki čutijo podobno. Tako smo v sodelovanju s prostovoljci Društva za zaščito živali Pomurja oblikovali projekt Fridina domača kuhinja, danes je z nami tudi Jasmina, vrhunska veganska kuharica, ki je sicer avtorica veganskega bloga Minci kuha prinesla na pokušino tudi trenutni HIT – Fridino vegansko zaseko.
Fridina domača kuhinja sledi naslednjemu vodilu. Spoštuje tradicijo in hkrati vnaša tradiciji nov duh – dolžnost spoštovanja življenja.
Tako smo že pred dvema letoma v tem duhu pri Koki pripravili martinovanje po nase – racka na nas nacin – v vodi, na travi, v objemu. Se pravi – ohranimo kar je dobrega v tradiciji in izločimo, kar ni.

slika-you-tube-račka - martinovo DSC06476 copy

Na pravi poti smo. Jaz upam, da so te zgodbe dale zagon. Da je res prav, da se borimo. Da bo nekega dne morda drugače. Morda.

Zelo pomembno je, da smo aktivni, da nismo samo potrošniki veganskih produktvov, ampak da dejansko tudi rešujemo življenja. Konkretna življenja. 

Hvala za pozornost. 

 

Pred sodišče zaradi sočutja in pomoči žejnim živalim

V teh dneh poteka sojenje kanadski aktivistki Aniti Krajnc, ustanoviteljici Toronto Pig Save, s katero smo se v preteklosti tudi mi pogovarjali [https://www.zavod-koki.org/zgodbe-posvojiteljev/mednarodne-zgodbe/anita-kranjc-smo-price/], da bi slovenski publiki predstavili delovanje te skupine in navdihnili podobne akcije tudi pri nas.

Lansko leto je prašičerejec vložil tožbo zoper Anito, ker je Anita s kolegi aktivisti ponudila vodo žejnemu in pregretemu prašiču, ki je bil z ostalimi sotrpini natrpan v tovornjaku omenjenega prašičerejca na poti v klavnico. Aniti grozi 6 mesecev zapora in 5000 dolarjev denarne kazni.

ANITA KRANJC ENA

ANITA KRANJC DVA

Z namenom kontekstualizacije in celovitejšega razumevanja dejanj in motivacije aktivistov obramba med drugim zaslišuje priče iz prašičerejske industrije.

ANITA KRANJC TRI

 

V teku zasliševanja se razkrivajo ustaljene prakse, ki so ne le sporne iz vidika dobrobiti živali, ampak so večkrat tudi v neskladju z zakoni, ki so že sami na sebi zelo ohlapni.

Vedno bolj jasno postaja, da je resnični zločinec industrija in ne aktivisti, ki poskušajo živalim ublažiti trpljenje in širšo publiko osveščati o dogajanjih za zaprtimi vrati farm in klavnic.

prasici

Podrobnosti o poteku sojenja so na voljo na Twitterju in Facebooku @torontopigsave #pigtrial

Več: TUKAJ

Pripravila: TBP

Zahvale – julijske in avgustovske donacije

V obeh poletnih mesecih se najlepše zahvaljujemo vsem zvestim donatorjem, ki so prispevali (ali še boste) sredstva za nemoteno doživljenjsko oskrbo rešenih živali (hrana, stelja, zavetje) ter nam pomagali ali nam še boste pokriti nekaj izrednih veterinarskih stroškov, med drugim tudi operacijo nogice pri racmanu Janu, kastracije kuncev, Belkine krvne preiskave, zdravljenje pujse Lizike, terapije kunca Flipa, diagnostiko pujse Stelle. Najlepša hvala Špeli, Urši in Ani, ki tako zvesto vztrajajo z nami, pa Klari iz Radovljice, Tini za botrstvo koze Belkice, Martini iz Ilirse Bistrice, Aljažu iz Poljčan, Nataši iz Leskovca pri Krškem, Jolandi iz Hrastnika za botrstvo racmana, Dolores iz Oplotnice, Tatjani iz Škofje Loke, Davidu iz Slovenskih Konjic, Simoni iz Kranja, Jani iz Ljubljane,  Sari iz Šmartnega ob Paki, Veroniki iz Sežane, Gorazdu iz Prestraneka, Petri iz Ljubljane, Nini iz Ljubljane. Hvala Mirjam iz Zg. Ložnice, Veroniki iz Sežane, Ani iz Ljubljane, Janji iz Bleda, Urški za borstvo Freye iz Maribora,Gregu iz Ljubljane, Miši iz Ljubljane, Rolandi iz Črne, Katarini iz Ljubljane, Marjani iz Dravograda za botrstvo kunčkom in donacijo, Špeli iz Zg.Gorja, Jasmini iz Brezovice, Katji iz Domžal, Piji iz Vrhnike, Tei za botrstvo Lizike iz Ljubljane, Ljubici iz Stare Cerkve, Heleni iz Mozirja za botrstvo Dore, Marku iz Maribora, Mileni iz Oplotnice, Ireni iz Ljubljane, Poloni iz Semiča, Marinu iz Brezovice pri Ljubljani, Nevi iz Ljubljane, Nini iz Jelš pri Otočcu za botrstvo Maria in donacije, Mitju iz Maribora, podjetju Corcosoft iz Križevcev pri Ljutomeru, Kristini iz Ljubljane, Tjaši iz Ljubljane, Marini iz Mute, Goranu in Mojci. 

Najlepša hvala tudi vsem, ki ste sodelovali na licitacijah (za mesec avgust še potekajo), nam dostavili hrano, zelenjavo, sadje za živali,plenice, plenične podloge, multivitaminske dodatke ali kako drugače pomagali. Prav tako hvala vsem, ki ste kupili knjigo Fridina domača kuhinja in preko nje pomagali tudi Kokijevim varovancem.

Posebna zahvala tudi pridnima fantoma – Jan in Teo, ki spretno krpata ograje, delata igrišča in mojstrovine iz palet. Pa novi sodelavki Jasmini, ki je v roke vzela grafično podobo zahval (in še kaj drugega:). Pa Sabini, ki se trudi z organziranjem licitacij (in še čem:). Hvala vsem strokovnim sodelavcem, zaradi katerih Koki funkcionira. 

HVALA! 

zahvale

zahvale dve

zabojcek za zivali