Praznično voščilo

zivali-tina-gaber

»Kravico bom poimenovala Iša«, je povedala smučarka Ilka Štuhec, ki je poleg zlate medalje dobila še živo bitje. Najpomembnejše je sporočilo zmagovalke: »Ne bo končala na krožniku!« Obrobni dogodek belega cirkusa ima velik družbeni pomen v času božičnih in novoletnih praznovanj.

Telički, krave, osli in ovce so simbolno že stoletja, povezani s postavitvijo jaslic in božičnim časom. Otroci začarano strmijo v prizor rojstva Jezusa, ki ga obkrožajo živali. Ne vedo, da bo marsikdo od njih, postrežen s kosom enakega telička, krave ali ovce. Je potreben krvavi davek, da pokažemo bližnjim, da jih imamo radi? Na Zavod Koki za zaščito rejnih živali je letos na natečaj prispelo več kot petsto otroških ilustracij živali. Otroci si želijo, da so živali srečne in preskrbljene, so prepričani na Zavodu Koki, odrasli lahko naredimo veliko, da smo jim vzor.

Živali se še vedno kupujejo v trgovinah kot darilo. Bitja narave so na ta način ponižana na raven potrošniškega blaga kot plastična vaza. Neprimerno je, da živali ždijo zaprte v kletkah v trgovinah s slabim zrakom in umetno lučjo, kjer trepetajo na bolj ali manj vestnega človeka, ki jih bo kupil. Sabina Bolha, ustanoviteljica Dolgouha, ki pomaga številnim žalostnim kepicam z dolgimi ušesi, opozarja, da je takšnih kunčjih usod vsako leto preveč. Kunci so namreč po naravi zelo družabni in zato nujno potrebujejo kunčjega prijatelja. Samote jim ne ne more nadomestiti korenje, ki je mimogrede, lahko le dodatek v prehrani kuncev.

S pomočjo Dolgouha smo spoznali belodlako lepotico Šnofljo, ki je slonela na rami drugi lepotici, Tini Gaber, ki se poleg svoje kariere, posveča še pomoči živalim, ki jih sicer čaka usoda v mlaki krvi. Letos je Tina Gaber sodelovala z Zavodom Koki za pomoč rejnim živalim in posvojila prašiča, ki jo je očaral s svojim značajem. »Ker večinoma poznamo le mačke in pse, so mnogi zelo presenečeni, da ima vsaka žival svoj značaj in osebnost,« ugotavlja Ksenija Vesenjak Kutlačić z Zavoda Koki, ki ima izkušnje z več kot sto rešenimi živalmi od kuncev, prepelic, do krav, ovac, koz, puranov in prašičev. »Vse živali si želijo živeti, rade imajo svoje otroke in so nam zelo hvaležne za pomoč. Mene so spremenile,« priznava.

Namen praznične akcije Zavoda Koki skupaj s partnerji, ki so nesebično vložili čas in svoje znanje, je ozaveščanje o vlogi živali v naši družbi. Ne pustimo, da so zgolj predmeti, ki se jih kupi ali ubije.

dr. Katerina Vidner Ferkov, urednica neodvisnega medija Zdravo Slovenija.

Akcijo Zavoda Koki so omogočili: Matic Kos Photography, Dolgouh, Daša dizajn, Tina Gaber in Zdravo Slovenija.

 

Oglasi v službi živali : ” Kliči me Penelope Sue, ne večerja. “

Vsak praznični čas s seboj prinese stotine za potrošnika brezplačnih oglasov, v katerih so živali zreducirane na predmete – kose mesa, litre mleka, škatle jajc. Reklame za artikle, ki v ničemer ne spominjajo na dejstvo, da so nekoč bili del subjektov – živali, spretno živalim odvzamejo realistično podobo ter nas vodijo daleč stran od spoznanja, da je za vsakim kosom mesa nekoč bilo srce. Milijonom oglasom industrije, kjer se vrtijo milijarde dolarjev, pa so se letos v bran živalim postavili v avstralskem zatočišču rejnih živali Edgar’s mission. Pripravili so reklamno kampanjo, ki ozavešča o živalih, ki jih tako zlahka spregledamo in odrivamo iz naše zavesti. Poimenovali so jo KIND CHRISTMAS. 

oglas-za-pravice-zivali-deset

Jumbo panoji, nameščeni na vidnejših loakcijah, so na simpatičen način spodbujali, da pogledamo na živali, ki so tako spretno odrinjene iz našega moralnega horizonta, z druge perspektive. Na subjeti s svojimi zgodbami.

In imeni.

Glavno vlogo so seveda odigrale rešene živali, ki živijo v omenjenem zatočišču. 

 

oglas-za-pravice-zivali-dvanajst

” Kliči me Wendy, ne pečenka!”

Ker se gibanje za pravice živali iz leta v leto bolj profesionalizira, ne gre za osamljen primer oglaševaja v službi živali. Junija letos so na Irskem in Veliki Britaniji, v kampanji, ki jo je organiziralo tamkajšnje zatočišče za rejne živali Eden Farmed Animal Sanctuary  pripravili kampanjo ” Zaupajo nam, mi jih mesarimo.” 

oglas-za-pravice-zivali-stiri

Go Vegan World – Ireland

Prebivalcem avstralskega Sydneja je bila spodbuda, da prevprašajo položaj živali in svojo vlogo pri njem, posredovana v oglaševalski kampanji “Why Love One But Eat the Other?” Zakaj imaš rad enega in drugega ješ? 

oglas-za-pravice-zivali-osem

oglas-za-pravice-zivali-sedem

http://www.vegansocietynsw.com.au/


Na poseben način pa so na zlorabe živali opozorili tudi v neprofitnem združenju aktivistov Be Fair Be Vegan  v kampanji “Which One?” – Kateri? In potrošniku ponudili simbolno izbiro, da se sam odloči, katera žival bo umrla zaradi recimo šampona za lase, katerega želi kupiti. S tem, ko so odgovornost za smrt živali (ki so brutalno zlorabljene tudi v drugih industrijah, ne le živinorejski) preložili na ramena potrošnika,so opozorili na našo ključno vlogo in posledice, ki jo imajo naše odločitve in naše izbire. 

oglas-za-pravice-zivali-tri

Ter opozarjali na enakost nečloveških živali. 

kampanja-o-pravicah-zivali-enaj

 

Med najbolj odmevnimi oglaševalskimi kampanjami zadnjih let pri nas je bil nedvomno televizijski oglas Društva za osvoboditev živali. 

Pri Zavodu Koki smo letos pripravili kampanjo s slovensko lepotico Tino Gaber. 

 

 

zivali-tina-gaber

http://www.zdravo-slovenija.com/

Je pa vprašanje, koliko oglasov bo potrebnih, da bomo spoznali, da je moralno zelo sporno, kar počnemo živalim, in zahtevali spremembe? 

Peaceable Kingdom odslej BREZPLAČNO

Brez dvoma eden najbolj ganljivih dokumentarcev s področja odnosa do rejenih živali – Peaceable Kingdom, ki nas vodi skozi izjemne življenjske zgodbe različnih posameznikov, je sedaj na voljo tudi BREZPLAČNO na internetu.
Toplo priporočamo ogled. Shranite si povezavo, verjemite, da vas ne bo pustil ravnodušne. Ne vsebuje nasilnih prizorov, a nosi v sebi izjemno dragoceno spoznanje. Film si je možno ogledate na TEJ POVEZAVI. 

film-peaceable-kingdom

” Kravico bom poimenovala Iša”

llka Štuhec, vodilna smukačica svetovnega pokala, je po drugi zmagi v francoskem Val d’Iseru v skladu s tradicijo v dar dobila telička, točneje kravico. Slovenska šampionka je začela jokati in po poročanju medijev dejala:
“Kravico bom poimenovala Iša.
Tako je bilo ime moji psički, ki smo jo morali uspavati pred tednom dni. Zato jočem, ne morem si pomagati. Saj razumete, kaj vse se mi dogaja in za kakšna naključja gre. Iša ne bo končala na krožniku.” 

Vse kaže, da bo Iša ena tistih redkih, ljubljenih krav, ki bo imela možnost doživeti 25 ali celo več let, kolikor je njihova življenjska doba. In ne bo končala na krožniku. Ne glede na to, da bi tradicijo podarjanja živali že zdavnaj morali postaviti pod vprašaj, pa je tokrat Ilka Štuhec s to ganljivo potezo nedvomno stopila na pot, kjer padajo pa malo druge, a zelo pomembne medalje. V svet je poslala pomembno sporočilo o enakovrednosti živali.

BRAVO!!!

smucarka-ilka-dobila-kravo-iso

O našem odnosu do živali s prebivalci Doma pod Gorco Maribor

Dom starejših, vrtec in živali v sožitju.
V prijetnem mariborskem Domu pod Gorco smo pripravili  predavanje, ki mu je sledilo toplo druženje. Stanovalcem doma so se pridružili otroci iz bližnjega vrtca. Skozi ljudsko umetnost, pesmi in pregovore smo obudili znanje in humor naših prednikov. Babice in dedki zelo dobro poznajo pregovore, torej, kaj pomeni jezik mu tako hitro miga kot gosi rep. Kot je poudarila strokovna sodelavka Zavoda Koki – antropologinja dr. Vidner Ferkov Katerina, da vemo, kaj pregovor pomeni, je treba sobivati z živalmi. Z veseljem smo vsi skupaj zapeli ljudsko pesem Dekle je po vodo šla, sporočilo o naklonjenosti do živali, ki se prenaša iz roda v rod. Ljudsko izročilo nas uči, da živali nosijo v sebi dragocen dar, onkraj tega, kar jim pripisujemo danes. Zato smo s seboj pripeljali tudi našo belo kokoško Pišek. Prav vsi, tako otroci kot starejši, so mehko kepico z največjim navdušnjem božali, na obraze jim je priklicala tako spomine kot nasmeh. 
Srečanje je bilo sladko tudi zaradi dobrot, ki jih je z ljubeznijo pripravila Adriana Hudolin – avtorica bloga Mami je doma in kuharske knjige Vsakdanja peka brez jajc in mleka ter blogerka Fridine domače kuhinje.
POGOVOR O DEDIŠČINI IN ŽIVALIH je del izobraževalnih vsebin Zavoda Koki, ki jih pripravljamo za vrtce, šole in starejše občane. VEČ INFORMACIJ: http://www.zavod-koki.org/pro…/za-vrtce-in-sole-in-starejse/
 
 
dom-za-starejse-genetal 
 
 
 
dom-starejsih-in-pojedina-pet
 
dom-starejsih-in-kokoksa
 
dom-starejsih-in-kokoska-pet
 
dom-starejsih-katerina
 
dom-za-starejse-in-kokoska
 
obisk-kokoske-v-domu-starejsih
 
dom-starejsih-kuhinja-dve

Vida

Kaj točno se je zgodilo Vidi najbrž ne bomo izvedeli. Nanjo nas je opozoril mlad fant Jan, katerega starši imajo kmetijo. Opazil je namreč, da ima nogo v nenavadnem položaju, prav tako tudi vrat. In prosil za pomoč. Na tem mestu naj se iz srca zahvalimo Petri in njenim prijateljem, ki so svoj prosti čas in energijo namenili za pot na Koroško, da je prišla čimprej do veterinarja specialista.
Vida ni v dobrem stanju, ima pa veliko voljo do življenja. Če jo ima ona, jo imamo tudi mi. Želimo si, da se njena zgodba še ne konča, da ji pokažemo, kaj se pravi eno tako pravo življenje.
Ob tem mestu bi dodali le naslednjo misel.

Vsako življenje se enkrat konča. Tako ali drugače. Življenje je pogosto kruto. Takšno je, kajne.
Ampak. Prav pa je, da se trudimo, da pomagamo drug drugemu.
In to je nekaj povsem drugega kot kar sicer počnemo ljudje živalim – ko zdrave, polne veselja in življenja, zapiramo v kletke in hleve, jim omejimo svobodo, režemo kljune, repe, ušesa in jih še v otroški dobi pošiljamo pod nož.
Prepričani smo, da bi ljudje morali biti varuhi drug drugemu in živalim pomagati, ne pa prevzeti vloge njihovih rabljev iz najhujših mor. Veste, živali nam tako zelo zupajo.

kokoska-vida-ena

kokoska-vida-tri

Ganljivo pismo : Vsak prašič je Nikki in Kim

Pred dnevi je po spletu zaokrožilo izjemno ganljivo pismo, ki ga je napisala Susie Coston kmalu zatem, ko sta umrli Nikki in Kim, svinji, za katere je skrbela v zatočišču za rejne živali. Naslovila ga je na nacionalno združenje prašičerejcev, v njem pa je razkrila drugačno plat življenja s prašiči kot jo poznajo sami.

Zaradi izjemno dragocenih informacij ga v prevodu in priredbi v celoti objavljamo tudi na tem mestu.

Prosimo, imejte v mislih, da za posledicami našega odnosa do živali, v katerem so le te obravnavane kot lastnina človeka in s katerimi telesi manipuliramo, živali trpijo vse svoje kratko življenje. Vabljeni k branju. 

” Spoštovani člani državnega zbora za proizvodnjo svinjine. Sprejmite moje opravičilo, ker pišem mnogo prepozno, vem, da bi to pismo morala napisati že dalj časa nazaj.
Iz vaše industrije smo rešili na stotine prašičev.

pismo-ena

Kim in Susan

pismo-dve

Nikki in Susan

pismo-stiri

pismo-petnajst

Le redki so kasneje pri nas umrli zaradi bolezni.

V največji meri so vzrok smrti fizične hibe, ki ste jim jih v gene vcepili vi, a nanje ne gledate kot na hibe, temveč kot na koristi. Njihova telesa so tako zelo spremenjena, da tudi pri najbolj zdravem načinu življenja mnogi ne zmorejo živeti dolgih življenj, katera jim pripadajo, in jih moramo veliko prezgodaj uspavati, da jim prihranimo trpljenje.

pismo-enaidvajset  

Danes vam pišem, da vam predstavim kako je bilo zame izgubiti dva neverjetna prašiča, ki sem jih kadarkoli spoznala – Kim in Nikki. Oba sta prišle iz industrijskih kmetij iz Iowe – Kim Gordon je pred petimi leti padla iz tovornjaka, Nikki pa je bila prepuščena gotovi smrti v poplavah leta 2008.

pismo-dvanajst

 

Imeli sta kar nekaj skupnih točk. Obe sta bili izjemno ljubeči in prijazni do ljudi.

Obe sta imeli radi čohanje po trebuhu in obe sta uživali, če sta bili v središču pozornosti. Za nameček pa sta, če ju je nekdo poklical po imenu, še obe spuščali ljubezniv in igriv zvok (ga verjetno ne poznate), ki ga prašiči spuščajo, ko imajo nekoga zares radi. Mi ta zvok poznamo zelo dobro.

Obe sta bili zelo inteligentni. Ne samo, da sta se naučili prepoznavati svoja imena v rekordnem času, Nikki je znala odpirati tudi vrsto različnih vrat. Med drugim sta se spretno naučili tudi to, kako fiksirati bučo za prvi ugriz, da se le ta ni odkotalila.

Obe sta uživali na prostem in bili zunaj vsak dan – v blatu čez poletje in v snegu čez zimo.

pismo-sedemnajst

pismo-dvaidvajset

Drugačnega življenja si nista želeli.

Na njuna ušesa smo nanašali sončno kremo, saj prašiči pogosto trpijo za kožnim rakom. Ampak njihova bleda koža je zaželjena v vaši industriji, kajne. Ampak to ni pomembno, zunaj sta bili srečni in zdravi. Nikki je svoje potomce navadila na zunanji svet že od samega začetka, ko so bili še zelo majhni in težki le nekaj kilogramov.

pismo-stiriindvajset

pismo-enajst

Obe sta bili izjemno povezani tudi z drugimi prašiči. Prijateljstvo med Kim, Fiono in Joan je bilo nepredstavljivo. Blizu si je bila tudi z prašičem po imenu Bob Harper, ki je tudi sam kot majhen padel iz tovornjaka.

Nikki pa se je spoprijateljila s Honey (ki je še vedno z nami) in Rose, ki nas je zapustila pred leti. Mimogrede, Honey in Rose nista imele te sreče, da bi lahko svoje prašičke obdržale, tako kot jih je Nikki. Rose-ovi so utonili v poplavi (poskušala jih je nežno rešiti iz vode, a so bili na žalost že mrtvi). Bila je sestradana, tako da jih ni mogla dojiti. Zaradi pretresljive izkušnje smrti ni hotla jesti, zaradi reševanja njenega življenja pa smo jo morali hraniti pod prisilo. Potem pa je spoznala Nikki in njene prašičke in takoj je začutila povezanost. Nikki pa ji je na srečo dovolila vstop v družino. Te tri prašičke in prašičji otroci so bili izjemna družina.

Tako Nikki kot Kim Gordon sta bili zelo igrivi, ure in ure je bilo slišati tisti »hoof hoof« zvok, katerega smo navajeni slišati od teh navihank. Nikki je bila stara okoli dve, dve in pol let, ko smo jo rešili. Kljub artritisu na prednjem komolcu in zadnjih nogah, je še vedno tekla, se igrala, rila po blatu, se valjala po snegu in ljubila življenje do samega konca. Spominjala nas je na Muppet-a, na njenem obrazu je bilo stalno videti nasmešek. Prašiči imajo vrsto zvokov s katerimi izražajo različna občutja. Poseben zvok za zadovoljstvo, za igro, za ljubezen in veselje.

Mogoče teh zvokov še niste slišali, a bi jih morali.

Bili pa sta tudi zelo različni. Tako so smo si tudi ljudje med seboj različni, gre vendar za posameznike. Ko je Kim prispela, je bila majhen pujsek, a je kljub nadzorovani prehrani še vedno trpela za genetsko okvaro. Namen njenega gensko spremenjenega telesa je bil namreč dobiti čim večjo maso. Ko je popolnoma zrasla, je bila dolga več kot 2 metra in 20 centimetrov. Zaradi tega je že od majhnega trpela in imela težave s hrbtenico. Umrla je veliko prezgodaj, saj zaradi artritisa zadnjih nog sčasoma ni mogla več uporabljati. Kljub nadzorovani prehrani je tehtala več kot 315 kilogramov. Tudi to je posledica selektivne vzreje (genetske manipulacije), ki jo vaša industrija izvaja z namenom večjega zaslužka. Na njihovih telesih. Ki gre na račun njihovega zdravja. 

Divji prašiči imajo 19 vretenc, prašiči Kimine vrste (Landrace cross) pa jih imajo med 20 in 23. To je posledica dolgoročnega selektivnega gojenja. Kim je izgledala kot dva spojena prašiča, ko je hodila, se je zvijala v obliko črke »S«.

Kljub velikosti je bila Kim relativno plaha. Z lahkoto se je prestrašila in ni se znala braniti pred manjšimi, bolj agilnimi prašiči drugih vrst (ki ne izvirajo iz industrijskega okolja).

Nikki pa je bila pogumna in močna. Ne samo, da je preživela poplavo, s potomci v trebuhu, uspelo ji je najti tudi suho in varno mesto, kjer so prišli na svet njeni majhni pujski.  Kljub stradanju je prvo poskrbela zanje. Videlo se ji je vsako kost v telesu, a njena prioriteta so bili mladički. Ljudi se ni bala. 

Zakonski predpisi so velevali, da je potrebno mladičem za transport iz Iowe do New Yorka vstaviti ušesne označbe. Ko smo jih kasneje želeli odstraniti, smo hoteli prašičke prvo zvabiti za ograjo z zelo močnimi vrati. Privzdignili smo prvega prašička, ki je glasno zajokal – kar pa je pritegnilo pozornost njegove artritične matere. Nemudoma je pritekla in zlomila vrata, ki so bila med drugim tudi zabetonirana v tla. Ta materinski zaščitniški nagon se je nadaljeval tudi še po tem, ko so otroci že davno po velikosti prerasli svojo mater.

Nikki je bila izjemna mati na lasten način. Vsako noč, od rojstva pa do sedaj (pujski so postali pujsi in so sedaj stari že preko 8 let!), jim je, noč za nočjo, naredila ogromno gnezdo. Vem, da po vsej verjetnosti še niste videli prašiča, ko si postelje gnezdo, a bi morali, prizor je resnično neverjeten. V gobčku je prinašala slamo dokler ni bilo gnezdo veliko in mehko, potem pa so se vsi skupaj, vključno s prijateljico Honey, tesno ulegli vanj. Bilo je neverjetno.

pismo-petindvajset

pismo-sestindvajset

pismo-triindvajset

Ko je zaradi neozdravljive bakterijske infekcije nastopil čas za kirurške posege treh nog (stanje, kateremu bi se dalo izogniti, če vaša industrija pri reji prašičev ne bi uporabljala toliko antibiotikov ter jih silili k ležanju na betonu), so njeni potomci vedno trepetali v strahu do njene vrnitve. Do samega konca so se varno počutili le ob njeni prisotnosti. Ob vrnitvi matere so skakali od veselja in vse skrbi so izpuhtele.

A nekega dne se ni vrnila živa. Njeno telo smo pokazali potomcem, da se ne bodo spraševali kam je odšla mati in zakaj se ni vrnila. Postali so zelo nemirni, najbolj vznemirjen pa je bil njen pujsek Chuck.

Pozivam vas, da naslednjič ko boste v laboratoriju tuhtali kako narediti prašiče večje, na hitrejši način, da imajo več otrok, več »reberc«, da bo iz njih več slanine… – si zapomnite, da je vsak izmed teh prašičev Nikki ali Kim.

Ne čakajo, da bi postali svinjina.
Želijo si biti prašiči. 

pismo-trideset
Susie Coston

PREVOD IN PRIREDBA: Veganactive, K.V.K. 

VIR: http://www.animalsoffarmsanctuary.com/post/154173331571/dear-national-pork-producers-council-let-me

Sedem kokoši srečno v nov dom!

V novembru se je obrnila gospa, ki je iskala varen in trajen dom za sedem kokošk, ki jih je podedovala. Ker bodo kokošnjak in posestvo prenovili, jih ne morejo obdržati, zanje pa so iskali dom, v katerem bodo lahko živele do konca svojih dni in ne bodo končale v juhi.

Kokoši so ene tistih živali, ki jim pravzaprav praviloma hitro najdemo dom, saj vedno več ljudi v njih prepoznava enega posebnega družabnika, ki ga z veseljem sprejmejo na svoje dvorišče in vrt.

Tako se jih je šest odpeljalo na Koroško, na kmetijo, ki že več let skrbi za rešene živali, sedma pa na Primorsko, kjer s Saro že živi rešena kokoška, ki ji je pred kratkim umrla sopotnica. 

kokoske-v-novem-domu-dve

kokoske-v-novem-domu-tri

Odprtje razstave “Srečne živali” v Mariboru

V mariborskem Domu ustvarjalnosti mladih je sinoči potekalo odrtje razstave “Srečne živali”. Razstavljene so bile izbrane risbice iz našega otrobrskega natečaja Slovenska dediščina in živali, s pomočjo katerega smo oblikovali letošnji dobrodelni koledar. . Otroke smo nagradili z avtorsko pravljico strokovne sodelavke antropologinje dr. Katerine Vidner Ferkov, vsi skupaj pa smo si pogledali nekaj utrinkov iz življenja z živalmi med nami. Sabina iz Dolgouha – za pomoč kuncem je v času množičnega podarjanja daril – žal tudi živali (kuncev) kot darilo, ponudila številne koristne informacije v še čisto novi zloženki o kuncih. Da pa so bili naši želodčki siti, je poskrbela Adriana Hudolin iz Mami je doma , ki je za Fridino domačo kuhinjo spekla slastne dobrote. HVALA vsem za obisk. Vabljeni na obisk razstave še ves teden!

razstava-mb-stiri

razstava-dve

razstava-ena

razstava-mb-5

razstava-mb-6

razstava-mb-deset

razstava-mb-devet

razstava-mb-devetnajst
razstava-mb-dvaindvajst

razstava-mb-dvajeset

razstava-mb-dvanajst

razstava-mb-ena

razstava-mb-enaindvajset

razstava-mb-enajst

razstava-mb-osem

razstava-mb-petindvajset

razstava-mb-sdemnajst

razstava-mb-stiriindivajset

razstava-mb-triindvajset

UTRINKI: http://4d.rtvslo.si/arhiv/o-zivalih-in-ljudeh/174442744