Voziček za Flipa

Svet ne pripada le zdravim, srečnim in uspešnim ljudem.
Ali živalim. Pripada nam vsem.
Kunček Flip ima parezo zadnjih nogic, s katero sicer zelo dobro funkcionira, res pa je, da ne more šibati kot bi lahko sicer.
No, ni mogel.

Gospa Tamara Zupe, ki sicer z vsem srcem pomaga prostoživečim mucam in Društvu za zaščito živali Pomurja, mu je na našo prošnjo namreč z ljubeznijo in spretnimi rokami, napravila voziček.

S Flipom sta se tudi spoznala, gospa Tamara pa je povedala, da se je v Flipa zaljubila že po fotografiji.

kunec-flip-in-maksek

Flip levo, desno od njega Maks

V svojem srcu pa nosi posebno zgodbo, zaradi katere je v svoji glavi oblikovala vozičke za invalidne živali že nekaj let. S solzami v očeh je povedala takole: 

” V glavi sem oblikovala voziček za invalidne živali že nekaj let. Vse od dne, ko je veterinar vztrajal, da bo evtanaziral našo Mišo. Miša je bila muca brez nogice, ker jo je nek okrutnež privezal za njo in streljal v njo z zračno puško. Revica si je odgriznila nogico, na kateri je bila privezana in pri tem si je izpulila tudi vse zobke. Takšno sem najdla, jo ujela z živolovko, saj ne da je bila samo nesocializirana in prestrašena, bila je čisto prava divjakica. Po treh letih njene in naše močne potrpežljivosti, je postala prava cartika a še vedno malo boječa. Eno jutro sem jo najdla hromo na zadnje tačke in vso prestrašeno. Nekdo jo je brcnil. Od tod dalje poznate zgodbo, ker sem z njo začela. Nikoli, res nikoli si ne bom odpustila, da sem privolila v to dejanje in od takrat naprej v glavi delam vozičke. Za vse Miše in Flipe. Zdaj se poskušam oddolžiti. “

vozicek-za-kunce-ena

vozicek-za-kunce-tri

vozicek-za-kunce-stiri


In tako Flipek ponovno šiba po pašniku. Njegova zgodba pa osvaja srca ljudi, Flip pa z njo postaja mala medijska zvezdica. Tukaj. 

In tukaj.

prispevek-o-kuncu-flipu

In prav je tako.

Ker življenje ni dragoceno zato, ker je popolno.

Ampak ker je naše.

V vsej svoji nepopolnosti, s katerimi moramo živeti.

flip-in-tigi

kunec-flip-in-muca-tigi-ena


Zelo smo hvaležni. Gospa Tamara pa pravi, da ji bo v največje veselje, če bodo ljudje spoznali, da tudi hrome živali lahko dostojno živijo. In da bo morda več ljudi svoje živali pustilo živeti in jim omogočiti bolj kvalitetno življenje. 


No, mi le dodamo, da si želimo, da vsi spoznamo, da naj tudi povsem zdrave živali živijo – ne pa da jih zdrave, polne življenja koljemo in dajemo v kunčje obare.


Ko je na voljo toliko prehranskih alternativ!
Go, Flip,Go!

invalidski-voz-za-kunce-flip

vozicek-za-flipa

 

Kokijevo predvavanje v Zagrebu na festivalu ZeGe VeGe

Predstavniki Zavoda za zaščito rejnih živali smo se v petek udečežili festivala ZeGe VeGe. Gre za izjemno velik in dobro obiskan festival trajnostnega načina življenja, ki je namenjen promociji veganstva. V organizaciji Prijateljev životinja je letos potekal že deveto leto v Zagrebu in kot posebni gostje na večernem predavanju smo skozi svojo zgodbo prestavili pomen organizacij za zaščito rejnih živali tako pri ozaveščanju kot promociji načina življenja, ki v najmanjši možni meri škoduje živalim, ki so sicer množično zlorabljene v človekovi prehrani. 

kokijevo predavanje v zagrebu

 

 

 

 

 

 

 

 

Celotno predavanje objavljamo tudi tukaj, saj verjamemo, da je Kokijeva zgodba že bila in še bo inspiracija vse večim posameznikom, skupinam ali organizacijam tako pri nas kot tudi v širši regiji, saj pot ozaveščanja na ta način že kaže prve pozitivne učinke. Na predavanju sta spregovorili Ksenija V.Kutlači in Jasmina Hrastovec, ki je predstavila projekt Fridine domače kuhinje, ki poteka v sodelovanju z DZŽ Pomurja

PREDAVANJE

” Dober večer vsem skupaj. Veliko sem razmišljala, kako začeti eno tako kompleksno predavanje in v kratkem času povedati čim več. 

In odločila sem se, da ga začnem s tistim, v kar verjemamo pri Koki od vsega začetka – to je moč osebnih zgodb in izkušenj.
Tako da bom najprej v sliki in besedila z vami na kratko delila svojo pot, ki je sploh pripeljala do zasnovanja organizacije za pomoč in zaščito rejnih živali (pravkar mineva dve leti) in posledično do uvajanja koncepta zatočišča – sanctuary tudi v naš, slovenski prostor.

1. OSEBNA ZGODBA – KDO JE KOKI
Pred petimi leti smo se z družino preselili na vas. Želeli smo biti samooskrbni. Ko so paradižnik, krompir in solata uspevale na polno, nam je nekega dne moj oče poklonil kokoš.

Ata je rekel – da ne boste lačni. Jajca nese. Dobra nesnica je. 

Ime smo ji dali Koki.

koki

Sicer sem iz družine vinogradnikov, v sorodstvu tudi živinorejcev, pa vendar če sem iskrena, ko sem zagledala našo prvo kokoš, nisem vedela ne kaj je, kako se jo prime, kaj ima rada, česa se boji, kaj potrebuje.
Ko danes pogledam nazaj, je bil to ključen moment.

Od trenutka, ko smo jo dobili v roke, smo namreč v njej zagledali bitje, kar ni sovpadalo s splošno sprejetim odnosom do rejnih živali. Postavili smo ji hišico, takšno posebno.
Ko je znesla prvo jajce, smo bili vzhičeni, gledali nanj, kot da je zlato. Seveda smo ga takrat brez zadržkov pojedli. Hodila je za nami, nam sledila na vsakem koraku.

koki in teo

DSC09169 (1)
Da ne bi bila sama, smo se odločili da dobi družbo.

In ata je prinesel drugo kokoš.
In ker vsaka kokoš rabi petelina, smo se neke majske nedelje odzvali na oglas, da nekdo zato, ker so ga deložirali, podari nekaj živali, ostale pa proda, pisalo je, da ima 100 odpisanih kokoši nesnic.

Brez da bi vedeli, da bo ta zadnja majska nedelja zavedno spremenila našo pot, smo se odpeljali po petelina.

Da bosta kokoški srečni.

Ko smo prišli tja, pa smo doživeli šok.

Na dvorišču je bilo več kot 100 kokoši, suhih, brez perja, ampak z zelo močno energijo v sebi. Nihče več ni mislil na petelina.  
Farmer je povedal, da so to odpisane nesnice iz kletk. 
Nikoli še nisem videla kokoši iz kletk.

resena kokoska hera

resena kokoska princess kok

resena kokoska mici
Prvič sem slišala za dejstvo, da kokoši ne nesejo vse življenje jajc enako debelih in lepih, ampak v kletkah le leto in pol in potem gredo za kurjo juho kot stare odpisane kokoši. Kot te tukaj.
Težko opišem trenutek nemoči, ko sem zrla v tiste kokoši.
Vzela sem 3 najbolj uboge, krvave.

Kmet, ki pa se še nikoli ni srečal z nekom podobnim, ki bi se mu kokoši smilile, jih je poklonil.

Ko smo sedeli v avtu, so se mi vlile solze. Bila sem v šoku. Do tedaj sem živela v spoznanju, da kokoši nesejo jajca, živijo na travniku in hlevu in da z ničemer ni nič narobe. In to kljub poplavi informacij recimo na internetu. Ki so šle do tega trenutka očitno mimo mene.

Rekla sem možu, da se nič ne da narediti. On pa je rekel, da se da, če imaš zemljo, jih kupiš, pa živijo. Poskusit ni greh. Danes sicer nisem naklonjena odkupovanju živali, ampak to so dogodki izpred dveh let.
Preko fb sem našla dom vsem stotim kokošim, ki sem jih naslednji dan razvozila.

To je bil začetek, dan, ko sem odprla Pandorino skrinjico.
Do tega dne sem živela lepo. Vsi smo. In ko pogledam nazaj, se je od tedaj vse spremenilo. Pogled na svet. 

Potem pa sem začela raziskovati področje rejnih živali, naletela na skupine  in koncept organizacij, ki pomagajo farmskim živalim.
Od tega istega kmeta smo vzeli še kunce, race, purana.

kunec lump
Postavili smo jim hiške, zavetja, ogradili pašnike.

In ne da bi se zavedali, smo postavili temelje za mini zatočišče. Po raziskovanju informacij na internetu, sem se takrat prvič srečala tudi s pojmom veganstvo in tako se je začelo.

Živali so bile tiste, ki so nas začele učiti. In to je razlog, da danes močno verjamem v oseben stik in konkretno pomoč živalim, ki je ključnega pomena.

Kokoška Koki je kmalu umrla. Zbolela je zaradi okvare reproduktivih organov. Kokoši nesnice množično umirajo zaradi tega. Z vsako smrtjo, boleznijo,smo postajali bogatejši za spoznanje več o farmskih živalih.
Živali, ki smo jih rešili, pa so začele polniti slovenski medijski prostor.

kokoske po televiziji

In tako je na zelo majhnem kosu zemlje je začel nastajati nek povsem nov koncept male domačije – varen in trajen dom za majhno število rešenih živali. Zbirati pa smo začeli tudi informacije o kmetijah, vegetarijanskih/veganskih, ki lahko nudijo dom rešenim živalim, ki jih sami nimamo možnosti namestiti. 

2. ZATOČIŠČE – ZAVETIŠČE
Mogoče na tem mestu na kratko opišem, kaj je sanctuary – zatočiščšče – za razliko od zavetišča -shelter.
Zatočišča – sanctuary – so varen in TRAJEN dom rešenih živali,ki so namenjena ozaveščanju o živalih, o tem, kdo zares so, kadar niso vpete v sistem izkoriščanja za človekove potrebe. Primer zatočišča – Edgar*s Mission, Gut Aiderbichl. O sami razliki zatočišče – zavetišče – tukaj. 

Za zatočišče ni važno ali stoji na 1000m2 ali 10 hektarjih, bistvo je, da živali niso podrejene nikakršnemu človeškemu interesu, niso instrumentalizirane, niso v nobenem primeru predmet človekove koristi, ampak bitja z vrnjenim dostojanstvom, svobodno voljo in sebi lastnimi značilnostmi in potrebami.

In imajo svojo notranjo vrednost. To so v prvi vrsti kraji za živali. 

racke in racje jezero - odnosi med zivalmi

So pa tudi kraji za ljudi.
Kajti kadar živali ne spreminjamo in jih ne podrejajamo svojim interesom, ampak zgolj ustvarimo pogoje, v katerih živalim pustimo, da so, kar so, največ pridobimo mi sami – se naučimo od njih. Zato so to kraji, ki so balzam tudi za človekovo dušo. 

 

koki nudi dom mucam

 

3. ŽIVALSKE ZGODBE
Vsaka žival ima svojo osebnost, svojo zgodbo. Vsaka je individuum.
Mogoče začnem s prašiči, ker imajo v mojem srcu pa imajo prav posebno mesto. Prašiči so nedvomno eni najbolj nerazumljenih živali, kar nam iz dneva v dan potrjuje praksa. Prašiči v moji bližinI, za katere skrbimo pri Koki so Odi, Dora in Stella.  Odi je soroden primer kot je bil na Hrvaškem vaš Arči – pujsek, ki ne hodi. Prav on nam je odprl vpogled v dejstvo, kako zelo smo ljudje zmanipulirali telesa živali, recimo prašičev, ki le v nekaj mesecih dosežejo klavno maso več kot 100 kg, težo, ki je njihove noge, kosti ne zdrzijo in tako so apofiziolize, epifiziolize na dnevnem redu. Podobno kot piščanci broilerji.
Odi je sicer razlog za misel, ki danes krasi Kokijeve majčke.

majcke tri

Z Odijem smo pred veliko vprašanj postavili veterinarsko stroko. Treba je vedet, da nihče v živinoreji ne zdravi,operira farmskih živali, saj so obravnavane izključno v luči ekonomije. Tako je verjetno prvi prašič v Sloveniji, ki so mu delali rentgen. Rentgenov na rejnih živali, ki so namenjene, da gredo v nekaj mesecih v klavnice, praviloma na dela nihče. Ker jih nihče tudi ne zdravi ali operira. 

odi prva slika

Ko sem omenjala veterinarje, se mogoče dotaknem še ene zgodbe. Ko na živali, ki so sicer označene kot proizvodne/klavne/gospodarske živali začnemo gledati drugače, sprožimo premike pri čisto vsakem, ki je vpleten, tudi pri veterinarjih.

Veste, človek, ki reče, da bo – ko bo velik – veterinar – to je človek, ki ima praviloma v osnovi rad živali. In potem ga sistem nauči delitve živali – na te in one.
Najboljši primer je mogoče naš primer pure Isabelle.

Mimogrede Isabella je rešena purica, ki je k nam prišla skupaj z Aleksandrom še zelo majhna. Bila je v velikosti prepelice. Povedano po pravici, smo šli gledat v leksikone, če je res puran, tako majhna in nebogljena je bila. Nebogljenja, ampak vendar že od majhnega z eno zelo graciozno držo – drugačnih imen kot Aleksander in Isabella tema veličastnima pticama nismo mogli dati. Jaz si ne zmorem in ne smem prestavljali življenj, ki jih te ptice živijo v ujetništvih.

mali puran
Skupaj sta rastla, spala na veji drevesa. In vse tisto,kar lahko preberemo, da imajo 30 različnih načinov oglašanja, je res. Kadar nad našim malim krajem kroži ptica ujeda /kanja, skobec, se Aleksander oglaša s posebnim zvokom. Z njim opozori živali na nevarnost. In to ne le pernate živali, reagirajo vsi – kunci, prašiči, oven…se pravi, gre za eno specfično govorico.

No, nazaj k Isabelli. Ko sta odrasla, se je vnel spor med Aleksandrom in racmanom Gagijem. Vmešala se je Isabella, racman pa je odprl celotna puranja prsa. Razparal s kljunom. Sedaj pridemo o tistega dela o veterinarjih, ki ga jaz ponavadi naslovim – Od pure do Isabelle.

Ob poškodbi sem poklicala lokalnega veterinarja.
Pride in vpraša – ” Kje je tisti puran?”
Pravim , da sem puro Isabello namestila v pasjo utico in greva k njej.
Ko je videl rano, je priznal, da še nikoli ni operiral purana in se posvetoval s kolegi na veterinarski fakulteti. Ko so mu povedali, da je enostavno, je rekel, naj jo popoldan pripeljem v ambulanto.
Ko jo pripeljem, pravi, aha, pura Isabella. Ko je operacija končana, pokliče in reče vaša pura- Isabella je končana.
Pridem po njo.
Čez 14 dni se oglasi.
In od vrat ga slišim kako vpraša – Kje pa je- Isabella?
Se pravi, žival brez imena, s katero se ponavadi srečamo v hlevu, v kletkah – je postala žival z imenom, dostojanstvom.

S svojo osebnostjo.  
Velikokrat pravimo, da so otroci izgubili stik z živalmi.

Ne le otroci, tudi mi smo ga. Oziroma absurdno – ga nikoli nismo niti imeli – stika – če pomislimo, kolikokrat smo sploh v življenju božali purana v primerjavi s tem, kolikorat smo ga jedli?

Najbolj zanimivo pa je to dejstvo tudi pri prašičih. Vsak, ki spozna Doro ali Stello reče, da je ogromna. To samo govori o dejstvu,kako zelo malo poznamo prašiče.

Kajti velikost 7 mesečnega prašiča je zelo majhna v primerjavi z velikostjo 7 letnega prašiča. Prašili rastejo do 3, 4 leta. Če bi poznali prašiče, bi vedeli, da to ni nobena velikost. Ampak odraslih prašičev vi pravzaprav ne morete nikjer videti. Ker gredo v klavnice stari 6 mesecev – otroci pravzaprav.

dorica mala

13615152_10153875433656925_3969128578612773635_n 
Kraji, kjer vi lahko srečate odrasle farmske prašiče, so edino zatočišča.
Omenila sem Doro in Stello. Vsaka ima svojo zgodbo. Dora je bila darilo za abrahama gospodu iz Primorske. Na vrvici so to malo dete privlekli za darilo na veselico. Bila je presenečenje tako da ne slavljenec ne njegova žena nista vedela. Njegova žena vodi drustvo proti mucenju zivali iz primorske. Takoj so jo namestili na varno in me poklicali. Pa smo jo vzeli.

ksenija in dorica in zemlja
Prašič ni enak prašiču – in ona je bila takrat zelo posebna zato, ker je ves čas skakala po meni, non stop. Zaradi svoje zgodbe je postala mala tv zvezdica.
Prašiči komunicirajo s človekom kot prašič s prašičem. Najlepše mi je opazovati zvečer, ko se zakoplje v slamo in potem se sliši, kako globoko diha. Diha kot človek. In ima svoje mesto, kamor hodi lulat in kakat. Obožuje blatne kopeli.

dorica in blato

Moramo vedeti – če prašičem vzamemo zemljo, da rijejo, je kot bi človeku zvezali roke. Prašiči morajo riti. 

To so oni. Ko je Dora prišla k nam, so minili tedni, preden je dvignila rilec iz zemlje. Nismo je mogli sploh fotografirati, ker je imela non stop rilec v zemlji. Evo, zadnji Kokijev koledar – takšna je.

dora in tv

“Ste prepričani, da mi nihče več ne bo vzel zemlje, če neham riti? Da ne bo kar nekam šla?”

Če je Dora rila ves čas, pa je Stellina zgodba drugačna. Sega šele nekaj tednov nazaj.
Kunčka Flipa, ki je dobil parezo (negibnost zadnjih nog) sem peljala na veterino. Ko sem šla z avtom skozi vas, je iz nasprotne smeri pripeljal avto s prikolico. Pokrita je bila s cerado. Iz nje je skočila pujsa. Ustavila sem, bila je poškodovana. Kasneje sem jo odkupila, peljala k veterinarju, kjer so ugtoovili zlom stegnenice.

Zdaj se rehabilitira, hodi po treh (skače bolj).

stella in kse

Boljše zlomljena noga kot srce. Poškodovana a zavedno rešena ujetništva.

dorica vecerja 
Posebna je tudi zgodba ovna Maria. Sredi zime se je na spletnem oglasniku znajdel oglas, da nekdo podari jagnje, ki ne more hodit.

mali mario in teo
Zgodba je bila ta – da sta se mami ovci rodila dvojčka, on je bil slabše prehranjen od vsega začetka. Za nameček je nanj stopila po nesreči še mama. In tako 10 dni ni vstal, kmet ga je namestil ločeno od vseh. Veterinarski pregled je pokazal, da razen hude anemije in pohrajenosti je vse ok. Danes ima več kot 70 kg. Je pa zelo zelo navezan na nas, prašiče, kokoši, kunce, s katerimi je preživljal prve trenutke v naši dnevni sobici.

zelo mali mario 
Ovce so po naravi zelo plašne živali, kadar pa odraščajo v posebnih pogoji, se zelo navežejo na človeka. Tako se je Mario. Ker je svojo zimo preživel noter v sobi, skupaj z rešenim kuncem Harryjem, je potem nekaj časa zunaj preživljal kar pri njegovi ograji. 

DSC05027
Odnos človek žival je vsekakor nekaj posebnega.
Vendar je daleč najbolj zanimivo opazovati živali v njihovih medsebojnih odnosih. Ker gre za enakovreden položaj. Kar odnos človek žival nikoli ni, pa naj se še tako trudimo.

Primer iz spletnega oglasnika je tudi telička Miša.

telica za zakol oglas
Poklicali so nas ljudje, ki so opazili oglas, da nekdo prodaja teličko za zakol, ker ima pruh (kilo).

Ker je klicev res ogromno, imamo sistem, da nikoli ne rečemo ne, skušamo pa najti rešitve skupaj s tistimi, ki nas kontaktirajo. Predvsem spodbujamo ljudi, da se sami angažirajo.
Rešiti žival zakola je dejansko še najmanjši problem, veliko večji je potem doživljenjsko poskrbeti z te živali. Ljudje so zbrali denar, mi pa smo poiskali kmetijo, da jo namestimo.
Danes živi v Ljutomeru pri veganskemu proizvajalcu ekološko etičnih produktov Mir Grunt.

mišika zunaj

misa-velcome
Pri Miši so veterinarji ugotovili, da lahko povsem zdravo in srečno živi kljub pruhu, edino zanosit ne sme, saj bi to lahko bilo usodno. Njena zgodba govori o tem, kako je žival, kadar je z njo nekaj narobe (ni pa usodno za njeno zdravje) obravnavana zgolj in samo skozi prizmo koristnosti za človeka. Šla bi namreč v klavnico. Danes skače po pašniku.

Posebno poglavje so tudi kunčje zgodbe. Eden zadnjih, ki je priše, je Max.
Gospa, ki ga je pred leti rešila pred obalo, je hudo zbolela in se obrnila po pomoč. Prosila je, če ga lahko vzamemo k sebi. Maks je čudovit kunec, ki si dom deli z Vipavko (rešeno kunčico, ko so prenegali z rejo), pa Grace, pa Erikom in Fritzom, pa kuncem Flipom, ki ima negibne zadnje nogice, zdaj v tem trenutku se trudimo, da mu naredimo voziček.

sobota enajst

zeko-maks-devet

fritzek

kuncki tri

kuncek flipek noter

kunec flip
Dom si deli še z racmanom Janom. 
Racman Jan je k nam prišel potem , ko mu je na neki kmetiji na nogo stopila krava. Imel je popoln zlom. Šel je na operacijo. Sedaj je še vedno na antibiotikih, ker se kost ni zarastla kot bi se mogla.
Potem imamo tukaj še Belkino družinico. Belka je bila 5 let koza molznica za mleko. Vsako leto je rojevala kozlicke, ki so ji jih vzeli, ko so bili stari nekaj mesecev. Bila je zaprta v majhnem prizidku neke hiše. Zavedno jo je ujetništva rešil vnuk Jan. Ko je dedek obnemogel in ni zmogel več sam molzt in skrbet za kozo Belko, jo je želel vrnit kozjerejcu. Jan je to preprečil, skupaj smo jim poiskali pašnik, ki je postal njihov dom.  

 koza belka

Mogoče pri tej zgodbi izpostavim še eno zadevo.
Pripeljal jo je kozjerejec s prikolico. In imela sem priložnost, da prvič vprašam kozjerejca, kaj naredi z mladiči. Ima hlevsko rejo koz. In ima kakšnih 100 koz. In je brez zadržkov rekel – 8. dan jih zadušim. Nimam kaj z njimi. Moram rečt, da sem prvič slišala tako direktno razlago, kako so v mlečni industriji kozlički – potomci moškega spola nekoristni. 

Dokler tega ne slišiš na lastna ušesa, je morda vseeno nekoliko drugače. Ko pa slišiš, pa te vedno šokira.

Kaj živalim vzamemo, ko jih zapiramo v ujetništva, med hladne zidove hlevov in kletk, pride najbolj izrazito do izraza, ko jim vrnemo, kar jim pripada.

Kot da bi pred seboj imeli nekoga drugega. To so trenutki, ko je tako zelo jasno, da pridejo na svet z enako mero igrivosti, radovednosti, veselja kot vsako drugo živo bitje med nami. Če se nam zdi, da se kunci v majhnih in tesnih zajčnikih počutijo dobro, smo postavljeni na laž takoj, ko jih damo na pašnik. Začnejo skakat, kopat rove, se družit.

Dora recimo vsako sončno jutro na svoji zemlji najde tisti del, ki je obsijan s soncem. Človek ne bi verjel, če ne bi videl. Zares. Nastavi se, da jo greje. Tole je slikano iz balkona.

dorica se sonci
Kar se mleka tiče je mene presenetilo še eno dejstvo. Ko je prišla koza k meni, sem imela velik problem, ker nisem znala molzt. Tako mi je pomagal kmet. In kar je bilo pa zanimivo za vse – Belka je spila vso svoje mleko. Tokrat bo prvič videla odraščati svoje otroke. Ko sem Jana vprašala, ali je doslej res jokala za njimi, je rekel, več dni jih je iskala in klicala. Razbijanje družin je res nekaj najhujšega.

misel-mleko-stella

Vesela sem, da imamo ta trenutek kar nekaj družin pri Kokiju, ki bodo zavedno ostale skupaj.
To je le nekaj zgodb, mogoče malo vidnejših. Jih je pa še veliko več.

Treba pa je vedeti eno.
Reševanje in pomoč živalim v stiski ima seveda konkreten in takojšen učinek.

In je bistvenega pomena za rešeno žival, ki se ji zavedno spremeni svet. Vendar je zelo dobro in na dolgi rok edino učinkovito, da gresta pomoč in reševanje z roko v roki z ozaveščanjem.

O živalih, za katere ni prav, da delamo razlike med njimi in jim ne prizavamo pravic. 

In ozaveščanje je najlažje kadar imajo posamezniki možnost, da pridejo na obisk. Ta trenutek iščemo večjo kmetijo za najem, saj je trenuten kraj premajhen. Ljudje so začeli prihajati na obisk. Kadar vzamejo otroci kokoško v roke – gre celo za otroke kmetov – pravijo,a kako je mehka. Pa pravim – pa saj imate doma kokoši. Pravi – seveda – ampak v rokavich jih ata iz kletk daje, pa smrdijo. Te pa so mehke…Iste so, dragi otrok.

4. BISTVO IN POVEZAVA Z VEGANSTVOM

V čem je bistvo?
Takole bom rekla.
Pri Koki opozarjamo na problem.
Se pravi – da dojamemo, da je žival na krožniku velik etičen problem. To pa je najhitreje ozavestiti v neposrednem stiku z živaljo, da vsi skupaj dojamemo, da ni razlike med živalmi ki jih spuščamo v naše domove in živali, ki jih jemo.
Prepričana sem namreč, da večina ljudi ne prepozna problema.
To bom ponazorila s primerom iz mojega osebnega bloga. V oglasu se je pojavila tale fotografija in pripis – prodam 4
izločene svinje za zakol.

oglas na bolhi

Naredila sem print screen in objavila na facebooku. In kaj se je zgodilo – avtor je fotografijo umaknil, v opravičilo pa napisal, da so bile svinje nameščene tako stisnjeno samo za čas fotografiranja – da se umirijo. Avtor je fotografijo umaknil, ker se je zbal morebitne prijave na inšpekcijo. 
In to je ključno.
To je moment, kjer pride do izraza vse, o čemer govorim. Z živalmi – ne da ravnamo kot s predmeti. Z njimi ravnamo slabše kot s predmeti. Novega avta ne bi postavili na ta način na ogled, slikali bi ga skoraj ob morju. Ampak svinjo – kjer so važni le kilogrami mesa – pa. Tako avtorja ni zmotil njen trpeč izraz na obrazu.
Zakaj? Ker ga ni videl niti.
Ni opazil trpljenja. Na psu bi ga, na mački bi ga. Sploh ni važno, da jih je tako namestil za potrebe fotografiranja. Ampak point je, da jih sploh je namestil. Brez da bi opazil trpljenje.
Se pravi, mi ne vidimo etičnega problema.

Da je kos mesa IMEL SRCE.
Ki bije kot naše.
Ušesa.
Ki sišijo kot naša.
Oči.
Ki gledajo kot naše.
In življenje, ki je kot naše…

Ko bomo to dojeli, da imamo problem torej, potem se bodo rešitve ponujale same od sebe. In to je Kokijeva naloga. V ljudeh s pomočjo zgodb rešenih živali potrkat na vest, da imamo grozen problem. Šele takrat bomo začeli sami iskati rešitve. Zaman ponujamo rešitve prej, če ne vidimo problema. Če žival na krožniku ni problem.

In rešitev je veganstvo torej.
Poznavanje živali in izjemna vloga zatočišč pa se mi zdi bistvena še iz enega drugega razloga.

Ljudje, ki se borimo za pravice živali, nehote zaidemo v lepšanje živali.
Z dobrim namenom, da bi drugim prikupili rejne živali, jih predstavljamo iz njihove najboljše perspektive, poudarjamo, kako so luštne, včasih počlovečimo.
In to je spet daleč od resnice. In je korak v napačno smer.
Govorim iz svojih izkušenj.
Ker smo bili prvi, ki smo v prašičih videli nekoga posebnega, so prašiči, ki jih rešimo, vedno deležni medijske pozornosti. In dve leti nazaj sem se trudila, da bi ljudem pokazala lepe prašiče, kako so prikupni, čisti, kokoši v najlepših pozah. In poudarjala, da so to inteligentne živali…
Danes je povsem drugače.
Tisto, kar je po mojem mnenju treba vzbudit v ljudeh je, da ni važno ali so ljubki, sladki..ali odvratni in gnusni – kakšni so skozi naše oči.
Bistvo je, da nimamo nobene pravice, da jih obravnavamo kot našo lastnino ne glede na to, kako jih dojemamo.

V prašičih lahko vidimo nagsne živali. Če hočete.

V kokoših neumne ptice. Če hočete.

Pravzprav živali ni treba sploh imeti rad. Če hočete.

Ampak naša dolžnost je, da jim ne jemljemo, kar je njihovo. Življenja torej.

In ne. Ne ubijemo jih z dnem, ko jim dokončno vzamemo življenje. Ampak že mnogo prej. 

Tudi prašiči znajo bit precej grobi, ovni zaletavi…kunci ugriznejo..skratka živali ne smemo slikat kot nekaj idealnega. Ker to niso. 
Da vse to lahko suvereno zagovarjate, pa je zelo pomembno, da imate stik z zivalmi, da jih poznate. 

Mogoče se še za trenutek ustavim pri vprašanju zakonodaje in izboljšanju pogojev – da ali ne? Lahko si zamislimo svet z optimalnimi življenjskimi pogoji za rejne živali.

Pa bodo živalske oči še zmeraj zrle v nas vprašujoče – zakaj?
Živali je preprosto treba vzeti ven iz sistema.

Mogoče dodam še eno pomembmo funkcijo krajev kot je Koki.

Poleg tega, da dajejo nam izrazito voljo in pogum za naprej, pa so edina prava pot, kako spoznati ta trenutek živali.
Treba je vedeti, da mi ne moremo samo pozivati ljudi in prepovedovati – ne obiskujte zivalskih vrtov, ne obiskujte krajev, kjer so živali izkoriščane, ker povpraševanje dela ponudbo.
Mi moramo ponuditi alternativo. In alternativa so domačije, kjer živali živijo do svoje naravne smrti in niso predmet človekovega izkoriščanja.
In – mi ne moremo samo vzbujat sočutja, morale v ljudeh, prepovedovat na nek način, ne da bi ponudili alternativo tudi področju, ki najbolj izkorišča živali – prehrana.

In vsaka organizacija funkcionira veliko bolje, če sodeluje s somišljeniki, organizacijami, ki čutijo podobno. Tako smo v sodelovanju s prostovoljci Društva za zaščito živali Pomurja oblikovali projekt Fridina domača kuhinja, danes je z nami tudi Jasmina, vrhunska veganska kuharica, ki je sicer avtorica veganskega bloga Minci kuha prinesla na pokušino tudi trenutni HIT – Fridino vegansko zaseko.
Fridina domača kuhinja sledi naslednjemu vodilu. Spoštuje tradicijo in hkrati vnaša tradiciji nov duh – dolžnost spoštovanja življenja.
Tako smo že pred dvema letoma v tem duhu pri Koki pripravili martinovanje po nase – racka na nas nacin – v vodi, na travi, v objemu. Se pravi – ohranimo kar je dobrega v tradiciji in izločimo, kar ni.

slika-you-tube-račka - martinovo DSC06476 copy

Na pravi poti smo. Jaz upam, da so te zgodbe dale zagon. Da je res prav, da se borimo. Da bo nekega dne morda drugače. Morda.

Zelo pomembno je, da smo aktivni, da nismo samo potrošniki veganskih produktvov, ampak da dejansko tudi rešujemo življenja. Konkretna življenja. 

Hvala za pozornost.