Pred sodišče zaradi sočutja in pomoči žejnim živalim

V teh dneh poteka sojenje kanadski aktivistki Aniti Krajnc, ustanoviteljici Toronto Pig Save, s katero smo se v preteklosti tudi mi pogovarjali [https://www.zavod-koki.org/zgodbe-posvojiteljev/mednarodne-zgodbe/anita-kranjc-smo-price/], da bi slovenski publiki predstavili delovanje te skupine in navdihnili podobne akcije tudi pri nas.

Lansko leto je prašičerejec vložil tožbo zoper Anito, ker je Anita s kolegi aktivisti ponudila vodo žejnemu in pregretemu prašiču, ki je bil z ostalimi sotrpini natrpan v tovornjaku omenjenega prašičerejca na poti v klavnico. Aniti grozi 6 mesecev zapora in 5000 dolarjev denarne kazni.

ANITA KRANJC ENA

ANITA KRANJC DVA

Z namenom kontekstualizacije in celovitejšega razumevanja dejanj in motivacije aktivistov obramba med drugim zaslišuje priče iz prašičerejske industrije.

ANITA KRANJC TRI

 

V teku zasliševanja se razkrivajo ustaljene prakse, ki so ne le sporne iz vidika dobrobiti živali, ampak so večkrat tudi v neskladju z zakoni, ki so že sami na sebi zelo ohlapni.

Vedno bolj jasno postaja, da je resnični zločinec industrija in ne aktivisti, ki poskušajo živalim ublažiti trpljenje in širšo publiko osveščati o dogajanjih za zaprtimi vrati farm in klavnic.

prasici

Podrobnosti o poteku sojenja so na voljo na Twitterju in Facebooku @torontopigsave #pigtrial

Več: TUKAJ

Pripravila: TBP

Zahvale – julijske in avgustovske donacije

V obeh poletnih mesecih se najlepše zahvaljujemo vsem zvestim donatorjem, ki so prispevali (ali še boste) sredstva za nemoteno doživljenjsko oskrbo rešenih živali (hrana, stelja, zavetje) ter nam pomagali ali nam še boste pokriti nekaj izrednih veterinarskih stroškov, med drugim tudi operacijo nogice pri racmanu Janu, kastracije kuncev, Belkine krvne preiskave, zdravljenje pujse Lizike, terapije kunca Flipa, diagnostiko pujse Stelle. Najlepša hvala Špeli, Urši in Ani, ki tako zvesto vztrajajo z nami, pa Klari iz Radovljice, Tini za botrstvo koze Belkice, Martini iz Ilirse Bistrice, Aljažu iz Poljčan, Nataši iz Leskovca pri Krškem, Jolandi iz Hrastnika za botrstvo racmana, Dolores iz Oplotnice, Tatjani iz Škofje Loke, Davidu iz Slovenskih Konjic, Simoni iz Kranja, Jani iz Ljubljane,  Sari iz Šmartnega ob Paki, Veroniki iz Sežane, Gorazdu iz Prestraneka, Petri iz Ljubljane, Nini iz Ljubljane. Hvala Mirjam iz Zg. Ložnice, Veroniki iz Sežane, Ani iz Ljubljane, Janji iz Bleda, Urški za borstvo Freye iz Maribora,Gregu iz Ljubljane, Miši iz Ljubljane, Rolandi iz Črne, Katarini iz Ljubljane, Marjani iz Dravograda za botrstvo kunčkom in donacijo, Špeli iz Zg.Gorja, Jasmini iz Brezovice, Katji iz Domžal, Piji iz Vrhnike, Tei za botrstvo Lizike iz Ljubljane, Ljubici iz Stare Cerkve, Heleni iz Mozirja za botrstvo Dore, Marku iz Maribora, Mileni iz Oplotnice, Ireni iz Ljubljane, Poloni iz Semiča, Marinu iz Brezovice pri Ljubljani, Nevi iz Ljubljane, Nini iz Jelš pri Otočcu za botrstvo Maria in donacije, Mitju iz Maribora, podjetju Corcosoft iz Križevcev pri Ljutomeru, Kristini iz Ljubljane, Tjaši iz Ljubljane, Marini iz Mute, Goranu in Mojci. 

Najlepša hvala tudi vsem, ki ste sodelovali na licitacijah (za mesec avgust še potekajo), nam dostavili hrano, zelenjavo, sadje za živali,plenice, plenične podloge, multivitaminske dodatke ali kako drugače pomagali. Prav tako hvala vsem, ki ste kupili knjigo Fridina domača kuhinja in preko nje pomagali tudi Kokijevim varovancem.

Posebna zahvala tudi pridnima fantoma – Jan in Teo, ki spretno krpata ograje, delata igrišča in mojstrovine iz palet. Pa novi sodelavki Jasmini, ki je v roke vzela grafično podobo zahval (in še kaj drugega:). Pa Sabini, ki se trudi z organziranjem licitacij (in še čem:). Hvala vsem strokovnim sodelavcem, zaradi katerih Koki funkcionira. 

HVALA! 

zahvale

zahvale dve

zabojcek za zivali

“Žival na krožniku je velik etični problem”

Pri Koki bomo konec meseca avgusta obeležili dve leti intenzivnega delovanja na področju zaščite in pomoči rejnim živalim.

Ob tej priložnosti smo se odločili, da z vami delimo intervju, ki smo ga pripravili za eno od tujih organizacij za zaščito živali. V njem je zajeto bistvo delovanja Kokija, ki poleg pomoči konkretnim živalim v stiski (prašičem, kokošim, ovcam, kozam, kuncem, kravam…) in vzpostavljanja mreže “mikro zatočišč”,  skozi življenjske zgodbe rešenih živali spodbuja k izbiri veganskega načina življenja. Na vprašanja je odgovarjala Ksenija V.Kutlačić. 

1. Kako pomagate živalim, skrbite zanje in kakšen je vaš namen?

” Koki je v osnovi neprofitna organizacija izobraževalne narave. Glavni namen je ozaveščanje in izobraževanje o rejnih živalih kot takih. Vendar ne skozi splošno sprejeto perspektivo, v luči katere so te tako zelo prezrte in zlorabljene živali obravnavane v sklopu koristnosti za človekove potrebe. Ampak skozi perspektivo, kjer so obravnavane kot živa bitja, s sebi lastnimi značilnostmi in potrebami, osebnostjo, svobodno voljo in življenjem, ki pripada njim. In ima svojo lastno vrednost, ki ni odvisna od človeka.

Naš primarni cilj je v ljudeh prebuditi zavest, da v moralnem smislu, pa tudi samem konceptu življenja, ni razlike med živalmi. To razliko nehote delamo, ko varujemo in negujemo ene vrste živali, druge pa brutalno zlorabljamo, pohabljamo, jemo, eksperimentiramo z njimi. V ljudeh želimo spodbuditi zavest, da je žival na krožniku pravzaprav velik etični problem. 

Ozaveščamo preko zgodb iz življenja s posameznimi rešenimi rejnimi živalmi. Verjamemo v izkušnje in v praktične primere. Lahko bi povzemali teorije, kakšne stopnje empatije je sposoben prašič, kakšne vdanosti kokoš. Pa je daleč najbolj zgovorno, da posamezniki sami to spoznajo skozi osebni stik z živaljo. 

Delujemo tako, da iz sistema reje vzete ali rešene poškodovane živali veterinarsko oskrbimo in namestimo na različne kmetije ali lokacije po Slovenij. Tam potem s pomočjo zbranih donacij še nekaj časa tudi skrbimo za hrano, zavetje, veterinarsko oskrbo. Pogoj, da žival namestimo na kmetijo je, da kmetija ne izkorišča živali za svoje potrebe (meso, mleko, jajca), jih ne razmnožuje (vse živali kastriramo), da jih je pripravljena kasneje (ali takoj) preživljati sama do njihove naravne smrti in jim nuditi vrsti primerno življenje v varnem naravnem okolju.

Naši donatorji imajo možnost, da živali, ki jim pomagajo pri nakupu hrane zanje, tudi obiščejo. 

kozlicki stirinajz

Botra Helena na obisku pri Dori (projekt http://posvoji-me.wix.com/posvoji-me)

In obiskati žival v okolju, kjer ni le številka, ampak moralno enakovredno bitje z imenom, svojo zgodbo, dostojanstvom in sebi lastnim življenjem, je zagotovo nekaj posebnega. Marsikdo, ki nikoli ne prevpraša položaja rejnih živali uzre v drugi luči. Kako zelo smo oddaljeni od rejnih živali se zelo lepo vidi na primeru prašičev. Obiskovalci, ki obiščejo rešene farmske prašiče, so vsi po vrsti presenečeni nad njihovo velikostjo. Da je komaj šestmesečni ali eno letni prašič velik, a hkrati še zelo majhen, ne bi smelo biti takšno presenečenje kot je.

ksenija in dorica pet

 

Prava velikost se pokaže šele čez par let. In odraslih prašičev pravzaprav drugje kot v zatočiščih sploh ne morete videti. So zares ogromni. Ampak takšni prašiči so.

Obiski živali v krajih, kjer jim je dano eno tako pravo življenje, pa je ključnega pomena tudi za vse, ki se borijo za preztrze in izkoriščane živali. Je ključnega pomena tudi za veganstvo samo. Ob srečanju z živalmi posamezniki, aktivisti črpajo moč za delovanje za naprej, da so na pravi poti.”

jasmina in mišika

Jasmina z Mišo

2. Nam lahko predstavite kakšno zgodbo posameznih rešenih rejnih živali? 

” Najprej bi rada poudarila naslednje. Kadar govorimo o reševanju “rejnih živali” imamo situacijo, ki zgleda na prvi pogled zelo hecna in skoraj absurdna. Kajti medtem ko rešimo življenje ene živali, jih tisoče na drugem koncu gre čez klavne linije, tisoče se jih rodi v svet, kjer jih čaka isto. In na prvi pogled zgleda reševanje in pomoč rejnim živalim ­ klavnim živalim, eno tako jalovo početje.

Seveda le na prvi pogled. Reševanje in pomoč sta izjemnega pomena, res pa je, da je zelo pomembno, da gresta z roko v roki z ozaveščanjem o živalih.

Najprej seveda ne moremo mimo dejstva, da se konkretni rešeni živali zavedno spremeni svet. Kaj svet, univerzum! Zanjo je ta poteza seveda usodna. Vrnemo ji življenje. Ampak ne konča se pri eni živali. Gre za cel postopek, celotno dogajanje, ki se odvija. In med seboj poveže navidez nezdružljive poglede in različne ljudi. Vsaka zgodba se dotakne bistveno večih src kot se zdi na prvi pogled. 

Mogoče lahko naslednje najbolje opišem na nedavnem primeru pujse Tine (Reze),ki je na neki vaški cesti padla/skočila iz prikolice za prevoz živali. Po naključju sem peljala mimo in bila priča dogajanju ter šla pomagat. Ker Tina ni stopila na eno nogo, je bilo jasno, da je poškodovana. Ker sem bila osebno udeležena, lahko povem, da že ko smo ­ povem čisto po domače ­ “domačo svinjo” spravljali nazaj na prikolico, so se dogajali premiki ­ druga perpsektiva. Ko sem jo božala, mirila, si upam trditi, da so kmetje in ljudje, ki jih je dogajanje pritegnilo, prvič videli nek drug pristop do živali, ki so sicer pri skoraj vsaki hiši odrinjene stran od naših oči in src. Da jih lahko koljemo. Če nekoga spustiš preblizu srca, mu boš težko zaril nož v srce.

tinika

Seveda se tukaj ne konča. Tina je morala k veterinarjem. Ki so se verjetno drugič v življenju srečali z diagnosticiranjem domačega prašiča, rentgenom. Tega nihče ne dela na živalih, ki so klobase.

tina na diagnostiki ona

Pravo poslanstvo rešene živali pa se začne, ko zaživi vrsti primerno življenje, se zarije v zemljo, raztegne peruti, zaplava v vodi, skoči čez deblo. Če to posnamemo, pogotografiramo, opišemo, dokumentiramo, lahko v času sodobne tehnologije doseže milijone ljudi. In nihče več ne more trditi, a gre za bitja ki ne čutijo. Najbolj pa se seveda ljudi dotakne, kadar živali sami tudi doživijo v krajih, kjer jim je vrnjeno življenje, ki bi jih moralo pripadati.

No, zgodb se je zdaj res že nabralo veliko. Morda izpostavim zgolj nekatere, ki so nehote zaznamovale več ljudi iz večih zornih kotov. Poleg pujse Tine je morda zanimiva tudi Mišina zgodba.

Telica je bila na prodaj za zakol, saj ima kilo, zaradi katere je tvegano, da bi kadarkoli telila. Ker je potomka krave mlekarice, ji je bila namenjena ta vloga ­ za mleko. In ker to ni mogoče, ni bila več koristna. Njena zgodba nam govori točno o tem, kako mi vidimo rejne živali. Za razliko od psa. Ki ga praviloma pozdravimo, čuvamo, varujemo. Do krave, ki če ne sme teliti in od nje nimamo koristi, gre za zakol ­ meso. Ljudje, ki so se obrnili na Koki, so jo odkupili, dom pa je našla na eni od veganskih kmetij. Je izjemno igriva, radoživa telica, njena tvorba ji ne dela težav in v ničemer ne ovira, da ne bi normalno funkcionirala.

milan rus in mišika

Milan Rus z Mišo

Oven Mario je več kot deset dni ležal pri nekem kmetu. Najprej naj bi slabo priraščal, potem ga je po nesreči pohodila še njegova mama, nato pa ni več vstal na noge. Bil je izločen, da ga ne bi pohodili še drugi. Znašel se je na bolhi pod podarim. Po intenzivni terapiji je zrastel v več kot 70 kilogramskega ovna, ki danes živi na eni od lokacij. 

mario se crklja

ksenija in mario

Racman Jan ­na nogo mu je stopila krava, imel je popoln zlom. Petnajstletni fant, ki je imel racmana rad,nas je prosil za pomoč, odnesel k veterinarju na operacijo, po nekaj tednih bomo videli, ali se je zlom zaceli.Racman v vsakem primeru funckionira. 

racak jan

Tukaj je potem veliko kuncev, ki niso pristali v obari, ampak danes kopljejo rove, skačejo po pašnikih in živijo eno tako ta pravo življenje. 

grace in njene oci

Pa odpisane kokoši nesnice, s katerimi se je pravzprav vsa Kokijeva zgodba pred dvema letoma začela. Še danes je večina jate žive in je življenje v kletki tudi zanje samo še en bled spomin. Pa koza Belka, ki je živela privezana na verigo v nekem prizidku in ni znala niti prav stopiti, ko smo jo prvič dali na pašnik. danes pa prvič vidi odraščati svoje otroke ­ Tejo in Pedra.

prepelicke belk ksenija

 

Zgodb je res veliko. Vsaka žival ima svojo. In čisto vsaka je pomembna.Prav vsak pa lahko sodeluje pri rešenevanju živali, tudi izven konkretne pomoči. Ker trg ustvarjata povpraševanje in ponudba, če izločimo hrano živalskega izvora, spodbudimo druge mehanizme in posledično in na dolgi rok tako umre manj živali.” 

3. Kaj pa zakonodaja na področju rejnih živali ? Zakonodajne spremembe? Kako je s tem področjem?

” Ob začetku delovanja smo si vehementno zastavili kot enega od ciljev našega delovanja izboljšanje zakonodajnih pogojev na področju rejnih živali. Vendar pa, ko smo se v tematiko bolj celostno poglobili, smo se od tega precej oddaljili. Dejstvo namreč je, da izboljšanje življenjskih pogojev za rejne živali pravzaprav ne vodi v pravo smer. Baterijska kletka ali obogatena kletka ­ v moralnem smislu za kokoš, ki je primorana zaradi jajc vse življenje preživeti na žici v kletki, ni razlike. Žival je v vsakem primeru popredmetena, njeno telo pa v službi koristnosti za naše delovanje. Piščanci moškega spola živi zmleti ali uplinjeni, kljuni debikirani. Tako žal izboljšanje pogojev vodi le do nekega moralnega obliža za ljudi (mi se počutimo bolje, ker imamo občutek, da z živalmi bolj humano ravnamo). In potem smo že pri absurdih kot je humani zakol. Tega oprostite ni. Zdravi živali, ki ti ničesar noče, prerezati vrat, ne more biti nikoli humano klanje. Humanega klanja preprosto ni.

Kastracija prašičev na živo je barbarski poseg, vendar dejstvo, da so nekatere države že prepovedale opravljanje posega na živo in da naj bi temu sledila tudi Slovenija, ne spremeni dejstva, kako mi obravnavamo te živali. Le nam da boljši lažni občutek. Prašič bi v nas še zmeraj zrl z vprašujočimi očmi ­ zakaj? Na živo ali z anastezijo ­ vprašanje ostaja ­ zakaj? Zato tudi najbolj optimalna reja ni rešitev za te živali ­ še vedno je reja. Podobno kot bi iskali sužnjem čim bolj optimalne pogoje. To ni rešitev, rešitev je izvzeti sužnje iz sistema, ki dovoljuje suženjstvo. Ukiniti sistem suženjstva. “

4. Kaj se vam zdi najpomembnejše sporočilo v odnosu do živali?

” Eno daleč najpomembnješih spoznanj, do katerih sem prišla v obdobju dveh letih intenzivnega sobivanja z živalmi je naslednje. Ni pomembno, kakšne so živali skozi naše oči ­ pametne, neumne, inteligentne, samosvoje, človeku naklonjene, nenaklonjene, grobe, nežne, nagnusne…To, kako jih mi vidimo, nima nobene zveze s tem, kdo one pravzparv zares so. In nima nobene vloge pri priznavanju temeljne pravice vsem ­ pravice do življenja.

Ko sem sama dojela, da v moralnem smislu ni razlike med psom ­ mačko ­ prašičem ­ kokošjo ­ kravo ­ ovco, sem se za razliko od danes na vsak način trudila ljudem prikazat, da so prašiči pametni, dojemljivi, empatični, hitro učljivi, kokoši inteligentne in tako naprej. Da bi bili ljudem všeč. In nehote poudarjala same pozitivne lastnosti pri živalih. Mojega prvega domačega prašiča sem celo zelo spretno naučila nekaj trikov , hoje ob nogi, podiranja kegljev. Vse zato, da bi ljudje uzrli, da gre za pametna, čuteča bitja, vse zato, da bi ljudem ta bitja bila všeč, namesto, da se jim gnusijo. Danes pa mislim, da to, kaj žival zna in kar jo človek lahko nauči, kako je človeku všeč ali ne, niti najmanj ni ključnega pomena in je pravzaprav čisto vseeno in ne sme vplivati na to, kakšen odnos imamo do živali. Živali ne smemo učiti in prilagajti sebi. Tudi zato, ker bomo v odnosu z živalmi največ pridobili, kadar jim preprosto omogočimo življenjske pogoje kot jih potrebujejo in zgolj opazujemo njihove medseboje odnose, odnose z nami.

kokoska na soncu

Tudi prašiči znajo bit grobi, biki trmasti, kunci muhasti, kokoši krute. Živalski svet je fenonemalen. Ker je odprt. Iskren. Pošten. Fer. Lahko se nam žival gnusi, smrdi in se nam zdi odvratna. Vendar nam to v nobenem primeru ne daje pravice, da posegamo v njihova telesa in njihova življenja, ki ne pripadajo nam, ampak njim.

To je prvo pomembno sporočilo.

Drugo pa je naslednje.

Večkrat slišimo, da so rejne živali na svetu zaradi ljudi, kar pravzaprav drži. Mi živali nasilno osemenimo in prislimo v rojstvo v svet, ki jim smo ga mi namenili. Bokse, hleve, štale. Če tega ne bi storili, jih ne bi bilo. V milijardah. Vendar. To naše nasilno dejanje ne spremeni naslednjega bistva ­ četudi smo mi sforsirali njihovo rojstvo, one pridejo na svet z isto mero igrivosti, radovednosti, navihanosti in tiste primarne nedolžnosti kot čisto vsako živo bitje med nami.

Z lastnostmi, ki so jim dane po naravi. Lahko zmanipuliramo njihova telesa, da nesejo nenormalne količine jajc, so obložena z nenormalnimi kilogrami mesa, ne moremo pa manipulirati in vzeti tistega, kar je v njih ­ to je radovednost, igrivost, veselje do življenja, razigranost, s katero pridejo na svet.

Tega jim nismo odvzeli. 

Ko bi jim vsaj.

Kajti to je najbolj žalosten del.

Gledati male prašiče, kako norijo in se igrajo v slamah, stisnejo k mami, koliko majhnih norišnic veselja in igrivosti je v njih. Kot v majhnih psih. In dojeti, koliko sile je potem potrebne, da vsa ta po naravi dana občutja in energijo v njih ubijemo, ko jih kmalu zatem prisilimo, da vse dni bolščijo v stene pred seboj, na dveh kvadratnih metrih, kjer se niti obrniti ne morejo. Tistih nekaj mesecev. Medtem ko v njih ubijemo in zatiramo vse te po naravi dane lastnosti,ki jih žal nikoli ne bodo potrebovale, one čakajo na dan, da spoznajo svet tam zunaj. Pa ta dan nikoli ne pride. ” 

5. Kako je dejansko živeti z rešenimi živalmi. Veliko omenjate prašiče. Nekako se zdi, da se zanje še posebej borite?

” Kaj živalim vzamemo, ko jih prisilimo, da vse dni bolščijo v stene pred seboj, stojijo na rešetkah in nemo zrejo druga v drugo ter čakajo na dan, da spoznajo svet tam zunaj, pa ta dan nikoli ne pride, pride najbolj do izraza takrat, ko jim vrnemo vse tisto, kar bi jim naj pripadalo od nekdaj. In kot za marsikoga so tudi zame eni najlepših trenutkov moment, ko žival, rešena ujetništva, prvič stopi na zemljo. Ganljiv trenutek vsebuje seveda veliko žalostnih elementov in občutkov nemoči in krivice, ki jo počnemo živalim, ko jih zapiramo za zidove daleč stran od naših oči in src.

One pa si želijo zgolj živeti. Raztegniti peruti na soncu, zariti rilec v zemljo, ležati na travi. To je vse, kar pričakujejo od življenja. In še to (skozi človeške oči malo in skromno potrebo) jim mi jemljemo.

V primerjavi z živalmi smo ljudje toliko na slabšem. Če pomislim, koliko zahodne družbe tava po svojih nesmislenih poteh, zgubljeni v medrmežju, sodobni tehnologiji, brez pristnih stikov, čustev, brez cilja, depresije in tako naprej. Zgubili smo sami sebe. Pri tem pa brezčutno vsem okoli nas jemljemo vse.

Če pomislim ­ na oknih hlevov imamo pelargonije, neguje jih, postavljamo in obračamo tako, da dobijo dovolj sonca. da bodo lepo rastle. V hlevih pa brez da bi kdaj sploh videle sonce, v vrsti privezane na ketne stojijo krave. Marsikatera po več letih ne zna normalno hodit. V kotu pa zanemarjeni temni zajčniki, v kateri se kunci komaj obračajo, kaj šele da bi naredili kakšne poskoke. 

Prašiči so verjetno res tista skupina živali, ki me je najbolj potegnila vase. Po eni strani gre za njihov močan in neposreden karakter z neverjetno stopnjo empatije, ki so je sposobni med seboj in v odnosu do človeka. Po drugi pa dejstvo, da so ene najbolj izkoriščanih, zlorabljenih in napačno razumljenih živali. Njihova sorodnost s človekom pa jim kot vsem živalim bolj škodi kot koristi. So osebe. Ni nobene filozofije in znanstvenih dognjaj treba, da bi to prepoznali v njihovih očeh, gibih, odnosih. Seveda pa ni zanemarljiva tudi osebna zgodba z mojim prvim prašičem Odijem, ki je v svojem ranem otroštvu obolel za genetsko deformacijo, zaradi katere ne hodi in živi malo drugačno življenje, v precej intimnem odnosu s človekom. Zato prašiče poznam nekoliko bolj podrobno.

Verjetno čutim z njimi neko posebno povezanost. To pa seveda ne pomeni nič v odnosu do drugih živali. V moralnem smislu so zame vse enakovredne. Le nekatere so mi bližje, kar pa nima zveze z etiko in moralo.

In stiske, ki jih doživljajo tako kompleksne živali, ko jih kastriramo na živo, luknjamo ušesa, režemo repe, pulimo zobe, so nedoumljivih razsežnosti. Prav vsaka žival vzeta iz sistema reje nosi v sebi do konca življenja vsaj eno takšno travmo, ki potem počasi (ali pa nikoli) ne izveni in to kljub temu, da živali vrnemo kar smo jim vzeli ­ travo, zemljo, sonce, veter, dež. 

Pujsa Dora se tako grozljivo boji visokih močnih moških, pujsa Tina ozkih prostorov in prevozov, pujs Teo ozkih prehodov in majhnih koč. To je prtljaga, ki pride z vsako rešeno živaljo. Mi pa jo potem skušamo sprejeti in malo raztovoriti kovček, če to dovoli. Če tega ne dovoli, potem se trudimo le, da kovček čim manjkrat vzame v roke. In je ne izpostavljamo situacijam, ki so zanjo travmatične ali jih skušamo predstaviti v drugi luči. Vsaka žival je zgodba zase. Ni pomembna, kako velika žival je (ali gre za kuro ali kravo), vsaka ima individualno obravnavo. “

6. Projekti, načrti, cilji?

” Zelo smo veseli, da nam je lani v sodelovanju z Društvom za zaščito živali Pomurja uspelo vzpostaviti in uresničiti edinstven kulinarični projekt Fridina domača kuhinja. Gre za projekt, ki po eni strani stremi k ohranjanju tradicije, a ji vnaša sodoben etični duh, ki izključuje živali iz naše prehrane zaradi etike. Gre torej za vegenizirano slovensko kuhinjo. Mi ne moremo samo spodbujati sočutja in dolžnosti spoštovanja življenja brez da bi ponujali ali nakazovali vsaj na rešitve. Živinorejska industrija zaposluje ogromno ljudi na vseh ravneh, zato je edina prava pot, da se sočasno s spodbujanjem izključevanja živali iz horizonta naše prehrane in izkoriščanja, razvijajo alternative, ki dolgoročno omogočajo tudi zaposlitve in delovna mesta. Izšla je tudi prva veganska kuharska knjižica ­ Fridina domača kuhinja.

knjiga fridina domača kuhinja
Je pa dobrodelne narave, saj je izkupiček 
namenjen prav doživljenjski oskrbi rešenih rejnih živali. V sklopu projekta Fridina domača kuhinja potekajo tudi delavnice in srečanja, na katerih predstavimo zgodbe posameznih živali v sliki in besedi ter hkrati zbiramo donacije za oskrbo živali. Zmeraj gledamo, da gresta z roko v roki tako ozaveščanje kot konkretna pomoč živalim. Oboje je namreč pomembno in oboje mora potekati sočasno.

Bistvenega pomena pa se nam zdi tudi vzpostavljanje mreže lokacij in kmetij, ki lahko k sebi vzamejo rešene rejne živali, kar nam je v dveh letih že precej uspelo. Pogosto gre za družine ali posameznike, ki živalim odstopijo svoj kos zemlje ter jih sprejmejo kot svoje družinske člane. Kmetije ne smejo biti živinorejske, živali pa ne predmet izkoriščanja za človekove potrebe (meso, mleko,jajca). Vsaka zgodba potegne v svoje kolesje nove ljudi. Vsaka zgodba posamezne živali spreminja svet, pa če si to priznamo ali ne. Zato je pomembno, da je takšnih krajev na različnih koncih čim več. 

Ob tem pa tudi sami še vedno iščemo kmetijo za dolgoročni najem ali najem z odkupom, ki jo želimo preurediti v manjši izobraževalni in rehabilitacijski center za rejne živali. Lokacija ni pomembna, kmetija naj bi bila manjša ­ 3 hektarje in z urejeno osnovno infrastrukturo. V najem smo jo pripravljeni VZETI TAKOJ (051 321 200) . 

Načrtov je še kar nekaj, ljudi, ki prostovoljno delamo pa vedno premalo, zato ne gre vse skupaj tako hitro kot bi človek želel, vendar je Koki pravzaprav še mlada organizacija in če pogledam nazaj, smo v še ne dveh letih postavili vsaj nekaj pomembnih temeljev za črvsto, vztrajno in pogumno gradnjo naprej. ” 

Ksenija V.Kutlačić, dipl.kulturolog, Zavod Koki

Flip – ker svet ne pripada samo zdravim. Ljudem ali živalim.

Zgodba kunca Flipa je zagotovo nekaj posebnega.

Kot vsaka zgodba človeka ali živali, kateremu usoda nameni malo težjo, drugačno pot skozi življenje.

Flip je plemenski kunec, ki je slaba tri leta preživel kot večina kuncev razplod, v tesnem, zelo redko očiščenem, temnem zajčniku v prizidku neke hiše. Dobrim ljudem, ki so v času počitnic skrbeli za rože pri tej hiši, medtem ko so lastniki hiše odšli na počitnice, se je zasmilil. Po dogovoru z njimi je Flip v družbi še desetih kuncev, ki so tam bivali, prešel v roke ljudi, ki so mu želeli poiskati trajen in varen dom v naravi.  

konec dopusta

Namestili smo ga na eno od lokacij, kjer že živijo kunci, rešeni klavrnega življenja in gotove smrti.

kuncji pasnikOpazovati žival, ki je vse svoje življenje preživela v ujetništvu, ko naredi prve poskoke na prostem, je nekaj izjemno ganljivega. Šele takrat, ko živalim vrnemo, kar smo jim vzeli, pravzaprav ugotovimo, kako zelo pogrešajo okolje, ki smo jim ga vzeli, ko smo jih zaprli v ujetništvo. Po nekaj dneh se je opogumil, prišel izpod gajbice in zaživel. Potem pa se je zgodilo čez noč. V roku dveh ur. Flipa je doletela pareza. Ja, to je kunček, ki smo ga peljali na veterinor v času, ko je iz prikolice za prevoz živali skočila Reza (Tina).

Po intenzivni terapiji, večdnevni hospitalizaciji, je prišel nazaj v domačo oskrbo. Vzroki za parezo so lahko različni, vse pa kaže, da Flip morda ne bo več skakal kot skačejo kunci. In da se bo premikal po svoje.

kunec flip paraliziran

Po vzoru iz tujine smo se lotili izdelave vozička, ki ga bo dobil v roku slabih dveh tednov. Da bo lahko svoje življenje preživel čim bolj kvalitetno in dostojno v svoji družbi – družbi kuncev. Flipa smo izbrali za ambasadorja meseca.

Ker svet ne pripada le lepim, zdravim, srečnim ljudem.

In ne pripada le ljudem.

Ampak tudi živalim. Spet ne samo lepim, zdravim in srečnim.

Pripada nam vsem. In čisto vsak od nas ima pravico do življenja.

flip

Ob tem pa je seveda žalostno dejstvo, da vsakodnevno koljemo zdrave kunce, polne življenja, energije in upanja. Jih zlorabljamo v poskusih in z njimi ravnamo na način, ki ga ne bi privoščili nobenemu živemu bitju.

 

Prosimo, razmislite, da izberete polnovredno rastlinsko prehrano, zaradi katere ne bo treba umreti nobeneni živali. Ne uporabljajmo kozmetike, čistil in drugih sredstev, ki so testirana na živalih.

Flip bo postal del projekta Posvoji me., s pomočjo katerega lahko postanete tudi vi njegov boter in s simboličnimi mesečnimi prispevki omogočate hrano, steljo, veterinarsko oskrbo zanj, ter ga tudi obiščete. 

Zaradi skoka iz prikolice poškodovana, a rešena ujetništva

” Bilo je grozno jutro. Kunček Flip, ki sva ga s sinom osvobodila majhnega umazanega zajčnika, v katerem je bil primoran živeti pretekla leta, je čez noč postal hrom. Zbasali smo ga avto, da čimprej pride na diagnostiko k specialistom. Sum na parezo. 

Na poti na veterino, je na vaški cesti z nasprotne smeri pripeljal avto s prikolico.

Malo pred znakom z imenom vasi, je iz prikolice skočil malo več kot sto kilogramski pujs.

Vzelo mi je sapo.

Ampak moram bit iskrena in poštena. Želela sem se zavarovati, zavestno sem odpeljala mimo, kakih 50 metrov dalje. Govorila sem si – ne moreš rešiti vseh živali na tem svetu. Pujsi padajo s prikolic, pujse koljejo vsak dan, tako pač je. Prosim pelji dalje kot da nisi videla. To sem si rekla. Da bi se zaščitila. Ne zmorem, sem rekla. In želela naprej. 

Nato pa sem pogledala nazaj. Stala je ob cesti, zrla predse, v očeh je imela takšno grozo, da jo kot človek lahko vohaš. Vsa se je tresla, iz parklja je tekla kri. In nemo stala. Okoli nje pa kmet, ki ni točno vedel, kako naj jo strpa nazaj na prikolico. In avti, ki so ustavljali. In ljudje, ki so prvič v živo videli prašiča sredi ceste. In se mu celo bali približati. 

V tistem trenutku sem obrnila.

Dobesedno brcnila sem se v srce, pazila, da se mi ne vlijejo solze.

In šla pomagat pujsiko spravit nazaj na prikolico. Predvidevala sem, da se bo ob meni umirila, nenazadnje, dišim po prašičih, poznam jih v dno duše, so tisti, ki me že več let učijo življenja in ljubezni in spoštovanja in priznavanja pravic vsem živalim. In če mora bit tako, da gre v gotovo smrt, naj vsaj za trenutek začuti moj dotik. 

In bilo je točno tako. Skupaj še s tremi smo jo spravili nazaj na prikolico. Nisem si mogla pomagat, da je ne bi objela, poljubila in božala. Z zavedanjem, da je verjetno to zadnje in prvo, kar občuti ljubezni v odnosu do človeka. In upala, da bo čim hitreje mimo, ko bo zaklana. Vprašala sem kmeta, kaj bo z njo, glede na to, da ima poškodbo. Tudi sam se je prvič srečal s poškodovanim prašičem, oba pa sva vedela, da razni antibiotiki ne bodo prišli v poštev, če je stvar resna, ker je ona ” za meso” in bi bila karenca predolga, nekateri pa sploh niso dovoljeni na rejnih živalih. Da nima lepe prognoze.

Pogledala sem kmeta. In rekla, da če čuti, da ji lahko pomagam, naj mi pove.

Iz mene je kar zletelo – pripravljena sem jo odkupiti in pozdraviti. Prosim. Če bi šlo. On je stal in gledal. Ne vem, je rekel. Nič, gremo.   

In sem odpeljala. Bolj kot besede, so verjetno govorile moje oči.

Umazana od krvi, z vonjem po njenem strahu in nenazadnje dreku sem s kunčkom vstopila na kliniko.

Medtem ko je v čakalnici potekala debata o tem, kako je treba negovati kremplje pri “hišnih ljubljenčkih”, kako poskrbeti, da se čim bolje počutijo ob nas, biti nežen z njimi, sem jaz videla samo njene oči.

Zasmilila se mi je v dno duše.

So živali, ki ji zradiramo in jim ne priznavamo ničesar.

Nikomur ne bo mar za njen krvav parkelj, za stres, ki ga je doživela, nihče nikoli ne bo imel rad nje. Nihče ne bo vedel, da je sploh živela…če se temu reče življenje. 

Med potjo domov je mučila dilema, ali naj stopim do kmeta ali preprosto pustim vse skupaj in vzamem kot nesrečno naključje, kjer se ne da ničesar spremeniti. Pujse koljejo, mar ne?

Ko pa sem se vrnila s klinike, se je dilema rešila sama od sebe. Kmet me je čakal pred hišo.  Rekel je – poglejva, če ji lahko kako pomagava, ne more vstati.

Takrat sem vedela, da je rešena.

In da dokler bo trajalo njeno življenje, bo poznala svet, ki naj bi bil njen od nekdaj.

Ime sem ji dala STELLA.

” (Ksenija V. Kutlačić).

 

pujsek na poti ve

To je drama, ki se je odvijala v torek. Pujsiko smo s pomočjo kmeta Mih Lindiča (ekološka kmetija Pr Jernejk ) urgentno peljali na diagnostiko, kjer je dobila vso podporno terapijo. Zaenkrat kaže da ni zloma. Svoj začasen dom – hospital – je našla na kmetiji , ki je v neposredni bližini veterinarja, ki je prevzel njeno zdravljenje.

pujsek na poti

Tretji dan nas je razveselila tako, da je vstala. Sicer le na tri noge in le za nekaj sekund. In peti dan nas je razveselila,da je hrano požrla kot svinja:) V najlepšem pomenu besede je naše prašičje sonce dobilo apetit. Dnevno jo s svojo kuho razveseljuje tudi Jasmina, ena glavnih kuharic Fridine domače kuhinje.  

pujsika - slika 2

 

Naslednjih 10 dni bo ključnih, naredili pa bomo vse, da spozna svet tam zunaj. Prav ta hip iščemo primeren prostor, da bo kasneje imela svoj pravi dom. 

pujsek - slika 5

Veterinarji so nam šli na roko in dali odloge plačil.

Ta trenutek imamo še tri nujne primere – kunček Flip, pujso Liziko, ki je bila tri tedne na infuziji in je končno izven življenjske nevarnosti, zato vas prosimo za donacije. Sicer se bojimo, da nam ne bi zmanjkalo za redne plačile stroškov hrane in stelje za živali, za katere finančno skrbimo na različnih lokacijah in kmetijah.

Najlepša hvala! Njena zgodba je zagotovo nekaj posebnega.

Ksenija in Stella nekaj tednov pozneje…

V vsakem primeru ima zanjo srečen konec, saj nikoli ne bo čutila pištole na glavi ali imela živa prerezanega vratu. Za razliko od njenih dveh sester/bratov, ki sta bili isti dan prepeljani med štiri stene. Za razliko od milijarde živali, ki ta hip živi življenja, ki jih ne bi privoščili nikomur. Prosimo, razmislimo skupaj, je res prav, kakšen odnos imamo do živali, ki nam ničesar nočejo, da jim jemljemo vse, kar jim pripada? Je res prav? Med živalmi NI razlik…edina razlika je naš pogled nanje. 

Ksenija in Stella leto pozneje…

Zavod za zaščito rejnih živali Koki (Zavod Koki)

Na produ 13

2354 Bresternica 

IBAN SI56 0231 0026 1055 140 (NLB d.d.) 

KODA NAMENA: CHAR 

namen: avgustovske izredne donacije

paypal: info@zavod-koki.org