” Lov na odojke”

Pred dnevi so v naš nabiralnik priromala številna ogorčena pisma in prošnje za prijavo. Šlo je za plakat, ki reklamira eno od številnih tradiconalnih vaških veselic – prireditev Margarjitno. Na plakatu je bilo namreč vabilo na “lov na odojke”, ki bo potekal ta ponedeljek. 

lov na odojke dve

 

Ker so se razširile informacije, da naj bi šlo za nekakšno lovljenje in ganjanje prašičkov po planini, smo vse skupaj želeli pred prijavo preveriti pri organizatorju Kdor pozna prašiče, ve, kakšen stres bi takšno dejanje povzročilo pri teh sicer zelo občutljivih bitjih. Ki bi v tem primeru sicer prvič in zadnjič videla sonce.

Gospod iz društva, ki organizira prireditev, nam je pojasnil sledeče: 

” Pozdravljeni.

V zvezi s pritožbami glede programa prireditve želim pojasniti, da v naši organizaciji nikako ne gre za lov na žive živali ali kaj podobnega. Lep pozdrav. “

Aleš Rutar

Tajnik Š. T. E. K. društva Katarina
 
Udeleženci prireditve tako zgolj prevzamejo že očiščene in zaklane odojke, s katerimi potem potujejo do končnega cilja, ko se jih speče nataknjene na kol. Ime pa je zgolj reklamna poteza, da bi privabili čim več zabave željnih ljudi. Nič posebnega torej, dogaja se v vsaki vasi. S tem ni kršen noben zakonski člen.
Na Kitajskem imajo festival pasjega mesa, pri nas pa koline, odojkijade in podobno.
Vse v imenu tradicije. Ker je tako že od nekdaj. 
 
odojek na kolu
 
psi na kolu kitajska
 
 
Prepričani smo, da je tradicija izjemnega pomena za vsak narod, zato jo je treba spoštovati in ohranjat, vendar trdno verjamemo, da je tradicija kot živ organizem, ki se dograjuje v duhu s časom.  Sicer bi še danes imele arene z gladiatorji in druge preživele ostanke naše kulture, nenazadnje bi sicer tudi ženske nikoli ne postale enakopravne in sužnji rešeni okov. Če bi se kot pijanec plota držali tradicije. 
 
” Slovenija smo ljudje in naši običaji, predvsem pa so rame in hrbtenica Slovenije vasi, kjer  ljudje tako zlahka ne pozabijo na drug drugega in vedo, da v slogi je moč. Ne le na papirju, temveč, ko je dajanjsko treba nekaj pokazati. Brez solidarnosti nas ni! 
Med študijem me je vedno znova očarala pestrost slovenskih šeg in običajev, ki so povezani z ljudskimi prazniki. Vsekakor nastajajo tudi novi prazniki in nove navade. Podobno kot vaš vsakoletni “lov”.
A časi so se spremenili, v marsičem na slabše. Krutost, nasilje in odtujenost sta stalnici, ter revščina. 
Prepričana sem, da veste, da je živinoreja in z njo povezano trpljenje živali in ljudi, znanstveno obravnavana kot eden največjih dejavnikov onesnaževanja okolja, pretirane uporabe anitibotikov, slabšanja zdravja in nenazadnje tudi propadanja kmečkega okolja. Ljudje potrebujemo zdravo in raznovrstno hrano, ne le mesa, kos kruha in alkohol.

Na srečo živimo tudi v času, ko znanost odkriva slovenske staroverce, pozabljena svetišča narave in spoštovanje živali. Tradicija ima tisoče obrazov, ki se zrcalijo v vsakem od nas.
Želela bi, da veste, da vaše druženje zelo spoštujemo in ga ne želimo po nepotrebnem motiti, zaščitili bi radi le živali. Zaupam v to, da se lahko vrhunsko (!) zabavate tudi brez tega, da prašiči umrejo krute smrti za vašo zabavo.

Bolje veste kot jaz , da ob vsaki gostilni, ki jo boste obiskali, stanuje otrok, ki se boji očeta, mati samohranilka, ki se ni nasmehnila že leta ali dedek in babica, ki sta pozabljena od sveta. Vaš lov je lahko lov na srečo, dobesedno. Zapojte ljudem, objemite jih, zavrtite staro mamko in ata ob harmoniki in tega presenečenja se bosta spominjala še v hladnih zimskih dneh.

Takšen lov na srečo bodo z veseljem spremljali vsi mediji, ker se bo dotaknil vseh. Vendar to ni najpomembnejše, vaš lov bo spremenil tudi vas in zabavi dal novo dimenzijo.
Pomislite: rešite lahko življenja! Je še kaj več?

Tradicija smo mi vsi ­ kakšno si želimo? ”
Antropologinja dr. Katerina Vidner Ferkov, Zdravo Slovenija
/zunanja strokovna sodelovka Zavoda Koki 
 
Besede, ki jim je težko oporekati, kajne?
 
 
Prosimo, pomagajte nam spreminjati tradicijo v duhu sodobnega časa, ki naj spoštuje življenja vseh in ne dela razlik med nami in njimi.
Ker jih ni. Živali tako zelo trpijo povsem po nepotrebnem.
Ne živimo v deželi večnega snega in ledu ali na samotnem otoku,kjer ni nikakršne prehranske alternative. Živimo v deželi, ki ima preštevilna rodovitna polja, kjer rastejo ajda, pšenica, ječmen, koruza…žal je večina polj namenjena trpečim živalim, namesti za direktno hrano ljudi.
 
Izberite prehrano, ki ne vsebuje njihovega trpljenja – Fridina domača kuhinja.
In ohranjajte tradicijo naših babic ter hkrati širiti sočutje.
Organizatorja omenjene prireditve smo prosili za sodelovanje. Moramo poudariti, da je rekel, da bo premislil in morda prihodnje leto izvzamejo ven “del z odojki”. Naša srčna želja je, da bi to sicer storili že letos.
Vsekakor pa je poteza, ki jo bomo močno podprli, če bodo držali besedo. Spremembe se dogajajo. Nenazadnje je tudi pujsa Dora – abrahamovka – bila namenjena na eno takih veselic.
Ki so ji podarili življenje.
Pravzprav je bolj prav reči –  vrnili tisto, česar živalim nikoli ne bi smeli jemati….
 
ksenija  in dorica zunaj
Pripravila: Ksenija V. Kutlačič, dipl.kulturolog

Racman z zlomljeno tačko

Nesreče se dogajajo. In pri “rejnih živalih” ni nič drugače kot tistih, ki jih obravnavamo za “hišne ljubljenčke”. Le ena pomembna razlika je. Če ima kokoš zlomljeno nogo, jo praviloma zakoljemo. Če ima pes, jo praviloma pozdravimo.

Pred dnevi pa se je na nas obrnil fant Jan s prošnjo, če lahko pomagamo njegovemu racmanu, saj mu je na tačko stopila krava. Diagnoza je bil popoln zlom. Z vašo pomočjo smo zbrali potrebna sredstva (del izkupička julijskih licitacij smo namenili plačilu operacije). Iskrena hvala vsem, ki ste zanj nakazali donacije. Racmana so obiskale članice Društva za zaščito živali Pomurje. Kaj je s pihanjem sporočal, bomo težje prevedli, vsekor pa zelo dobro okreva. 

racak z zlomljeno nogico ena

racak z zlomljeno nogico tri

racak jan

Zeko – Maks

Življenjska zgodba živali je vedno del zgodbe ljudi.
Tega velikega kunčka, ki še najbolj spominja na belega zajca iz Alice v čudežni deželi, je gospa iz okolice Maribora pred tremi leti rešila pred obaro.
Postavila mu je krasen hlevček in mali pašnik. 
Letos pa je težje zbolela, sedaj pa mora za več mesecev na terapije, zdravljenje in okrevanje v drug kraj.
In ker se je bala, da kdo v njenem kunčku namesto živega bitja ne bi videl nekaj kilogramov mesa in mehkega kožuščka, nas je poklicala in prosila, če ga lahko namestimo na katero od kmetij, kjer bo živel do svoje naravne smrti.
Tako je Zeko, ki je v novem domu dobil ime Maks, odšel na eno takih lokacij. 

zeko maks devet

zekomaks dve

zeko maks dvanajst

zeko maks sedem
Gospa pa je zelo odgovorno poskrbela tudi za prispevek za stroške kastracije (že enemu kuncu je težko najti dom, kaj šele dvanajstim vsako leto!) in bo vsaj nekaj začetnih mesecev njegova botrica na daljavo.

Zelo smo veseli. Življenjske situacije so nepredvidljive, kar je danes samoumevno, je lahko jutri povsem drugače. Vendar pa je prav, da se vedno trudimo postopati čim bolj odgovorno v odnosu do soljudi in sobitij, ki so nam lepšali življenja. In gospa je zagotovo tak človek. Zeko pa je en čudovit, nekonflikten, izjemno nežen in priljuden kunec…Saj pravimo…kot v tisti pravljici…

Speedyjeva zgodba

Pred nekaj tedni se je na nas obrnila zelo zaskrbljena Laura. Z eno veliko prošnjo. Ali ji lahko pomagamo najti rešitev za namestitev njenega živahnega nekaj mesečnega “mini pujska” z imenom Speedy.

Ker ga v bloku ne more več imeti, saj je v nasprotju z zatrjevanjem rejca na bolhi (da bo pujsek majhen, tih, miren in povsem primeren za v blok) Speedy pač en energičen pujsek – kot vsi – trmast, rad rije in je vsak dan večji.

speedy dve

speedy tri

speedy sest

Lauri smo svetovali, da bi Speedy odšel na kmetijo V pravljici, kamor smo pred časom že namestili družino pujse Lizike in tako v družbi drugih pujsov zaživel eno pravo pujsje življenje. To se je tudi zgodilo. Laura pa je zanj z vso odgovornostjo prevzela tudi finančno skrb. Te dni pa smo ga obiskali, da smo pomagali postaviti mali pašnik zanj.  Srečnejšega še nismo videli.

Lauro pa smo poprosili za intervju, ki naj nam vsem služi v poduk, o tem, kar smo že pisali – mini prašičev v velikost čajne skodelice ni!  Članek TUKAJ. Prosimo, ne nasedajte oglasom. Preden vzamete za svojega življenjskega sopotnika prašiča, se o njem dobro podučite. So čudovita bitja, ki v naša življenja prinašajo sonce in bližino neverjetnih razsežnosti, ki je sploh možna z bitjem druge vrste, a tudi zahtevajo ogromno.  

Nam lahko poveste, kakšna je Spidijeva zgodba? Kje in kako ste ga našli?

” Na internetu je bil oglas, natančneje na bolha.si. Pisalo je –  prodamo gottingen mini pujske, stare 1 mesec. Ko sem poklicala, je gospod rekel, da naj počakam še tri tedne, da bo pri mamici. Dogovorili smo se in nato šli po pujska. Po prihodu v hlev, je bila tam mama pujska z mini pujski ter poleg ata pujs. Ne preveč velik, tudi nisem vedela, koliko je star. Bilo je 17 mini pujskov – mladičev. Izbrala sem najmanjšega, bil je zelo živ in razigran, lastnik ga je komaj ujel, zato sem mu dala ime Speedy. Ko sem vprašala gospo,  kakšno prehrano svetuje za takšnegau malega prašička, je dejala, da vse kar mi ostane od kosila ali drugega obroka (2 krat dnevno), vmes pa kakšen krhelj jabolka. Povedala sem, da živim v najemniškem stanovanju in vprašala, ali bo pujsek res ostal mini. Oba sta zatrdila,  da ja in da to ni noben problem,  saj je isto kot bi vzela psa v stanovanje in da naj se ne obremenjujem,  saj se jih da vse naučiti. Vprašala sem, ali tudi odrasli pujsi pri njih hodijo ven iz hleva in je rekla, da ja, vendar pod nadzorom. Da je mama pujsa enkrat ušla in da so jo iskali po vasi. Jaz sem to razumela kot da naj pazim in naj ga navadim na oprsnico, da mi ne bi ušel.  Položila sem ga v kartonsko škatlo, med seno smo dali koruzo, da ne bi jokal in da se zamoti.  

Ko je Speedy prišel  novi dom, sem mu kupila posteljico, dekico da se pokrije, ker imajo radi toplo, igračke vseh vrst. Bil je plašen, saj je odsel od mamice, vendar se je hitro privadil. Bil je star 2 meseca in par dni. Čisto majhen, luškan, vse je bilo super. Ni bil sicer vajen človeških rok,  vendar se je sčasoma navadil.

speedy osem

speedy osemnajst

speedy stiri

Kmalu za tem, se je pojavil prvi manjši problem, ker mu nisem mogla nikakor nadeti oprsnice. Če sem poskušala, je cvilil, jokal,  tako da nisem vztrajala dalje in si rekla, da ga bom navadila na oprsnico, ko bo malo starejsi.

Hrano sem mu vsak dan kuhala. Zelenjavo z veliko količino vode ter kakšne makarone, riž, predvsem kuhano hrano, med obroki pa sem mu dajala jabolka, prepečenec, koruzo, kruha skoraj nic, da bi ostal suh. Na začetku je veliko spal in se bolj malo igral. Kasneje pa si je zaželel ven. Ker ni prenašal oprsnice, smo ga začeli spuščati v atrij, kjer je razkopal vse podolgem in počez.

Speedy je rastel in je pri 4 mesecih bil velik ze kot manjsi kuza.  Opazila sem, da mu atrij postaja pretesen, da potrebuje travo, zemljo da bo uzival, ker bo vsak dan vecji. Zato sem poklicala na KOKI, da vprašam za nasvet, kaj in kako narediti,  da bi imel Speedy svojo svobodo in primerne pogoje za življenje, saj mu zivjlenje v stanovanju ne nudi tega. Ko sem se dobila s Ksenijo iz Kokija, mi je svetovala, da obstaja kmetija V Pravljici, kjer bi lahko imel vse pogoje, ki jih potrebuje in lahko bi ga obiskovala. Odločila sem se, da grem pogledat kako je tam. Ko sem prišla, sem bila navdušena, saj imajo veliko živali in vedela sem da mu bo tam super, zato sem ga odpeljala na svobodo.

speedy sestnajst

 

speedy stirinajst

speedy trinajst

Danes ga redno obiskujem, kadar imam čas mu vedno kaj skuham in prinašam hrano zanj in za živali, ki tam živijo. Vidim namreč, da zelo lepo skrbijo za njih, živali so srečne in na prostem v svojem naravnem okolju.

Sedaj je minil mesec dni, odkar je tam. Vsakič ko pridem, je vesel in razigran. Vem, da mu je super, da mu v stanovanju tega ne bi mogla nuditi. Velikokrat je bil nervozen, vse je popraskal, zgrizel, ni imel primerne – svoje družbe – svojih vrstnikov.  Sedaj pa je zaživel na novo.

speedy sedemnajst

speedy petnajst

Speedy je še vedno moja mala (beba) in tako bo ostalo tudi, ko bo imel 80 kg,  vedno bo družinsko član kot prvi dan ko sem ga pripeljala in še naprej bom skrbela za njega po najboljsih moceh.

speedy devetnajst

Nisem se ga odrekla, le omogočila sem mu še boljse zivljenje. Ker ga imam rada. 

speedy v sencki

Speedy je majhen srcek,  ki mi je polepsal vsako jutro ko sem vstala, skupaj sva pila kavo, on mlekec. Imava posebno vez, saj sva najvec casa prebila skupaj in je postal del mojega zivljenja kot mali dojencek. Je zelo trmast, kar hoče, to dobi, vendar je tudi zelo ljubeč, rad se crklja, boža po trebuščku, z njim ni nikoli dolgčas. Res je, da se tudi pujske da navadit kot pse na rutino,  vendar potrebujejo blato, zemljo, da lahko rijejo , da se valjajo po blatu, da se pasejo na travi –  to je z njih svoboda.

13606874_711715055632907_7543803383463657153_n

Pred Speedyem nisem veliko vedela o pujsih. Vsak, ki želi pujska, se mora zavedati,da je to velika odgovornost, potrebno mu je zagotoviti vse pogoje za normalno življenje, ker drugače lahko postanejo agresivni, napadalni. Ko pa imajo izpopolnjene življenjske pogoje, so ljubeci, scrkljani pravi srcki.

Ne jemljite zivali o katerih ne veste prevec ker potem ko odrastejo koncajo v zavetiscih saj jih niste sposobni obvladati in skrbeti za njih. Mini pujski ne obstajajo vsak od njih zraste do 80kg ali vec tako da bodite pozorni kaj jemljete in se dobro poznanimajte o zivali ne nasedajte prodajalcem ker njim je samo v interesu da vzamejo denar. Meni sicer ni zal ker se je vse dobro izteklo na naki nacin sem ga resila ker nikoli ne vem kje bi lahko koncal vendar nima vsaka zgodba dobrega konca zato bodite previdni pri izbiri.” 

Laura

 

 

 

Aljaž Krivec: “Kot antispecist del nagrade namenjam Zavodu Koki”

Stritarjev nagrajenec Aljaž Krivec del prejete finančne nagrade poklonil Zavodu Koki! 

” Kot antispecist del denarne nagrade namenjam zavodu KOKI, ker menim, da opravljajo odlično delo, pa tudi zato, ker opozarjajo na pravico do življenja tako človeških kot nečloveških živali. S to gesto želim opozoriti na eno največjih, po mojem mnenju celo največjo problematiko tega časa, ki pa ima tudi nekaj veze z literarno kritiko, saj se v tujini že pojavljajo številna besedila, ki izhajajo iz teoretskih osnov t.i. ekofeminizma, za katerega menim, da ponuja nekaj odličnih izhodišč za reševanje problemov naše dobe in upam, da bo našel svojo pot tudi k nam. ” 

Stritarjeva nagrada, ki jo Društvo slovenskih pisateljev podeljuje obetavnim mladim literarnim kritikom, je letos pripadla Aljažu Krivcu. Ne zgodi se pogosto, nam pa se sploh še ni nikoli, da bi se prejemniki finančnih nagrad, le tem odrekli in jih poklonili za živali. Zato smo bili toliko bolj presenečeni, ko nas je le nekaj dni pred podelitvijo nagrade poklical prejemnik letošnje Stritarjeve nagrade, Aljaž Krivec, da nas obvesti, da se je odločil, da del pokloni živalim. Da ne bi bili presenečeni in izvedeli od drugod. 

Poteze smo izjemno veseli. Ne le, da bo imela konkreten takojšen učinek – nakup hrane za živali, za katere skrbimo v okviru projekta Posvoji me, ampak se v njej skriva tudi precej globoko sporočilo, ki ga ta za slovenski prostor zelo dragoceni umetnik, nadarjeni mladi literat Aljaž Krivec, ob tem predaja – priznavanje pravice do življenja človeškim in nečloveškim živalim.

aljaž krivec

Kdo je Aljaž Krivec pa je zelo dobro povzela literarna in gledališka kritičarka Anja Radaljac, ki je med drugim zapisala: 

“Aljaž Krivec se je rodil v Mariboru, maja 1991 in je s svojimi petindvajsetimi leti med mlajšimi Stritarjevimi nagrajenci. Je magister primerjalne književnosti in literarne teorije, ki redno sodeluje z revijama Literatura in Sodobnost, z Radiem Ars ter s portalom Airbeletrina. Kritiške zapise je v preteklosti objavljal tudi na Radiu Študent. Deluje tudi kot prevajalec in moderator, hkrati pa je tudi sam literarni ustvarjalec.
Krivčeve kritike imajo mozaično strukturo; kakor bi naj avtor vselej pazljivo polagal gradnike literarnega dela in iz raznorodnih elementov gradil celoto heterogenih pomenov, tako Krivec v svojih kritikah vselej obravnava širok nabor elementov in enakovredno izpostavlja močnejše in manj močne plati posamičnega dela; njegove kritike so skrajno zgoščene, informacijsko oz. vsebinsko izstopajoče polne. Krivec k vsakemu od aspektov dela, ki jih v kritiki zajame, pristopa z izrazito avtentičnostjo perspektive, skozi katero se razkriva specifičnost, originalnost Krivčevega branja: Aljaž Krivec vselej odkriva nenavadne vstopne, hkrati pa nevralgične točke besedila, za odkrivanje, prepoznavanje ter razumevanje katerih ima izostren občutek. Vselej skuša, ne glede na ostro zamejenost odmerjenega prostora, vsakega od literarnih elementov čim jasneje argumentirati, zaradi česar imajo njegove kritike poudarjeno analitičen ton, njegova analiza sama na sebi pa je vselej koncizna in lucidna. Hkrati mu uspeva, da se iz tovrstne mozaične tvorbe ustvarja celostna podoba dela; Krivec redko podaja zaključne sodbe o besedilu, kar pa ne pomeni, da njegovim kritikam primanjkuje izvirnega kritiškega uvida ali mnenja; ne gre za nekakšne teoretizirajoče kratke analize, iz katerih ni razbrati vrednostne sodbe; ne, ta se le tvori na način, ki ga v našem kritiškem prostoru morda redkeje zapazimo, namreč skozi kritiško presojo posamičnih elementov dela; v tem oziru Krivec nikoli ne dopusti, da bi njegovo mnenje obviselo v zraku. Podobno v besedila pretanjeno umešča ironijo in mestoma cinizem; tako Krivčevo mnenje prihaja do bralca tudi skozi posamične prefinjeno pikre pripombe, ki pa so dovolj subtilne, da ne pritegujejo preveč pozornosti; odkrije jih lahko le pozoren, vsaj nekoliko senzibilen bralec. Na ta način se Krivec ne odreka ostrini, ki je v kritikah še kako potrebna, česar se evidentno zaveda, hkrati pa njegove kritike nikoli ne zapadejo popreproščenosti ali prehitrim zaključkom, ki bi lahko bili nespoštljivi do avtorja in/ali do bralcev. Zaradi vsega naštetega so Krivčeve kritike dobra izhodišča za nadaljnjo obravnavo besedil, ki jih obravnavajo in pomenijo smiselno izhodiščno točko za morebitne teoretske razprave, s čemer Krivec široko odpira prostor dialoga. V delu Aljaža Krivca je prepoznati globoko predanost literaturi, umetnosti in kritičnosti, njegovo delo pa z vsem naštetim pomemben doprinos slovenskemu kulturnemu prostoru.” 

Opis je sicer iz obsežnega komentarja, ki je v celoti dostopen tukaj

Pripravila: Brigita Voda 

aljaz krivec delo

Foto: Delo.si

 

Junijski donatorji – zahvale

Mesec junij je bil precej divji in poln neplaniranih izdatkov.

Iskrena hvala vsem, ki ste se odzvali na naše izredne prošnje po donacijah v mesecu juniju. Tako smo s skupnimi močmi pred gotovo smrtjo lahko rešili teličko Mišo, na katero nas je opozorila gospa Romana. Telička je bila zaradi pruha na prodaj za zakol (ker ne sme postat breja, pomeni, da je v mlečni industriji odveč). Nastanili smo jo na kmetijo v Prlekiji, kjer jo danes razganja od živosti in veselja. No, Miša ni nič posebnega, takšne telice pravzaprav so.

S pomočjo vaših donacij smo lahko pomagali fantu, ki je želel kozam poiskati dom. Belkina družinica je dobila čisto svoj pašnik in prvič stopala pod svobodnim soncem. Brez vas bi bilo vse veliko težje izvedljivo.

Hvala Živi iz Avstrije, Katarini iz Ljubljane,Nini iz Otočca, Jani iz Ljubljane, Tanji iz Ljubljane, Igorju iz Maribora, Biljani iz Šentvida pri Stični, Sašu iz Brezovice pri Ljubljani, Ireni iz Škofljice, Branki iz Ljubljane, Janji iz Bleda, Daši iz Kamnika, Petri iz Straže pri Novem mestu, Marijani iz Ljubljane, Maji iz Trebnjega, Petri iz Ljubljane, Romani iz Ivančne Gorice, Mirjam iz Zgornje Ložnice, Ljubici iz Stare Cerkve, Luki iz Ajdovščine, Borutu iz Križevcev, Jasmini iz Kamnika, Simoni iz Orehove vasi, Borutu iz Hrastnika, Josipu iz Ljubljane, Mateji iz Selc, Urški iz Maribora, Rolandi iz Črne, Ani iz Ljubljane, Piji iz Vrhnike, Heleni iz Mozirja, Teji iz Ljubljane, Marjani iz Dravograda, Sari iz Ljubljane, Nevi iz Ljubljane. Hvala Jerneji iz ZDA, Antoniju, Bianci iz Nemčije, Teji iz Avstralije, Evi, Marjani in Tini za nakazila preko paypala. Hvala Katerini iz Ljubljane. Hvala Heleni iz Mozirja. Hvala Maji, hvala Leji za prispevek za kravico. Hvala vrtcu Koper in šestletni Sofiji za čudovito risbo in misli.

misika

iz vrtca

iz vrtca za koki

 

 

 

za kravico lea

Hvala ženski deteljici iz občine Škofja Loka, ki vsak mesec donacijo pošlje v kuverti z lepimi mislimi. Hvala gospe Magdi za donacijo, ki jo je prinesel poštar. 

 

Hvala Sabini, ki je že pred časom nastavila skrinjico za zbiranje donacij v enega od ljubljanskih lokalov in nam vsak mesec nakaže donacijo od tam. 

Hvala tudi vsem, ki ste že več mesecev botri posameznim živalim, ki so vključene v projekt Posvoji me in z mesečnimi prispevki omogočate nakupe hrane, stelje, veterinarsko oskrbo po potrebi. In hvala vsem, ki ste kupili vegansko kuharsko knjižico Fridina domača kuhinja, katere izkupiček je namenjen doživljenjski oskrbi posameznih rešenih rejnih živali,ki živijo na različnih lokacijah in kmetijah po Sloveniji.