Frida v oddaji Dobro jutro

V aprilu smo bili izjemno veseli povabila v mariborski studio nacionalne televizije v oddajo Dobro jutro. V družbi naše zvedave kokoši Fride, smo skupaj s članicami prekmurskega Društva za zaščito živali Pomurje, predstavili skupen projekt Fridina domača kuhinja in prvo dobrodelno vegansko kuharsko knjižico z naslovom Pomladna Frida z recepti naših babic. Več o projektu na spletni strani Fridina domača kuhinja. 

Kokoške na obisku v šoli

Še slaba dva meseca bomo v okviru projekta S KOKOŠKO FRIDO SPOZNAVAMO DOMAČE ŽIVALI razveseljevali otroke po vrtcih in šolah. Rezervacije za vrtce (poletni termini) odprte. 

V Zavodu za zaščito rejnih živali Koki se zavedamo, da živimo v obdobju, ko večina prebivalcev, zlasti urbanih središč, nima stika s kokošmi, purani, kunci, prašiči, kozami, ovcami. In da ameriška legenda, da otroci mislijo, da so krave vijolične barve, ni daleč od resničnosti.

Da bi vsaj delno pripomogli k izboljšanju le tega, vodimo številne projekte. 

Med projekti so tudi predavanja in srečanja s kokoško Frido. 

Kdo je Frida? 

Kokoška Frida je ena od starejših kokoši nesnic, ki jajc ne nese več. To pa ne pomeni, da ne zna o njih veliko povedati. Pa ne le o njih, temveč tudi o tem, kdo kokoši pravzaprav so, kakšne medsebojne odnose spletajo, s čim se prehranjujejo, kako slišijo na svoje ime in še vrsto drugih stvari.

Tako je kokoška Frida namesto v loncu za juho, kot je to pač navada in usoda starih kokoši, pristala pri Zavodu Koki z namenom ozaveščanja o rejnih živalih. Gre za izjemno bistro, včasih trmasto, vsekakor pa priljudno kokoš, ki z veseljem zleze tudi v naročje otrok in sune kakšen kos kruha.

Kako poteka srečanje?  

Srečanja s kokoško Frido potekajo po predhodnem dogovoru v razredu/hodniku/na igrišču.

Frida je ves čas z nami, medtem ko si mi ogledamo kratko predstavitev iz življenja kokoši in drugih rejnih živali nasploh.

Srečanje je zasnovano interaktivno, otroci, ki želijo, lahko kokoško primejo v naročje, se z njo slikajo, ji ponudijo hrano in jo preprosto opazujejo, kakšna je.

Ob zaključku prejmejo pobarvanko ali drugo gradivo /prilagojeno starostni skupini. Nekaj utrinkov iz predavanja po Sloveniji spodaj…

Drugo 

Cena za srečanja s kokoško Frido je simbolična – 1 eur za otroka ter ob prijavi manjšega števila otrok dodatno prispevek za pokritje stroškov bencina. 

Ker Zavod Koki pomaga številnim poškodovanim, odpisanim, izgubljenim rejnim živalim bomo seveda veseli, če boste skupaj z otroci nekaj dni prej zbrali kaj starega kruha, odpadne zelenjave in drugih stvari, ki jih lahko potem namenimo za oskrbo živali, ki živijo do naravne smrti na slovenskih kmetijah.  

Seveda smo veseli vsake dodatne donacije, saj lahko zaradi nje potem pomagamo večjemu številu živali. 

predavanje na soli dve

Marčevski meceni – živalski botri

V mesecu marcu se najlepše zahvaljujemo donatorjem –  Pia, Katarina, Andreja, Neva, Nina, Daša, Sabina, Jan, Irena, Miša, Janja, Mirjam, Ljubica, Andreja, Tanja, Nataša, Katja, Grega, Helena, Jolanda, Irena, Irena, Tamara, Tamara, Nika, Marjana, Marino, Ana, Kristina, Sara, Mitja, Daša, Barbara, Valentina, Dragica, Jasmina, Nina, Neva, Vida, Milan, Zarja, Marta, Jure, Fascikel d.o.o., Nataša, Melisa. Namenska sredstva smo razdelili med živali – jagenčkek Mario in Nikicini čredici, ki je pod okriljem Društva za zaščito živali Pomurja, nenamenska pa za oskrbo drugih rešenih živali. 

FOTO: Daša Keber, ki je namesto rojstnodnevnega darila ob praznovanju osebnega praznika, sprejela denar in ga namenila za Nikicino čredo pod okriljem DZŽPoum. 

 

darilna skrinjica

Predavanje – Veganstvo kot družbeni upor – Anja Radaljac

Anjo Radaljac smo spoznali lanskega maja, ko je skupina posameznikov iskala dom za jagnje in kozlička, ki bi sicer morala pod nož. Vsestransko aktivna (kot kritičarka, prozaistka, prevajalka) letos stopa na pot aktivizma. Tako bo 11.aprila v knjižnici Otona Župančiča v Ljubljani pripravila predavanje , ki ga strnjeno povzema takole:

*Nekatere raziskave kažejo, da do leta 2048 v svetovnih morjih ne bo več življenja. Čez deset let bodo odmrli prvi deževni pragozdovi. Zmanjkuje nam pitne vode in čistega zraka. Osrednji dejavnik onesnaževanja okolja je živinoreja. Letno vzgojimo in za prehranske potrebe ubijemo cca. 70 milijard kopenskih in ujamemo 3 bilijone morskih živali, bitij, ki so zmožna čutenja, tvorjenja medosebnih odnosov, mišljenja in zavedanja.V predavanju se bomo dotaknili pozicije, ki jo do tega stanja zavzema veganstvo ter poskušali prikazati, kakšne so (z)možnosti veganstva kot družbenega upora.*

Povabili smo jo pred Kokijev mikrofon in povprašali o vsebini, njenem odnosu do živali. 

anja grafika radaljac

Res je, 11. aprila bo potekalo prvo predavanje, napovedanih pa je še nekaj; dva dogodka prideta na vrsto še pred poletjem, nekaj njih pa v jeseni. V predavanju sem si želela predvsem podati celovit, zaokrožen pogled na vprašanje veganstva in pravic živali ter prikazati, da ne gre niti za lokalno, niti za nekako obstransko problematiko; naš odnos do (vzrejnih) živali narekuje tudi naš odnos do soljudi ter okolja, predvsem pa na kocko postavlja vsa naša (domnevna) moralna prepričanja. Ker imam v komunikaciji z ljudmi pogosto občutek, da to tematiko kot nekaj obstranskega ali pa jo povezujejo s preprosto prehransko izbiro, za katero menijo, da je ”svodobna izbira” vsakega posameznika, bom govorila predvsem o specizmu (diskriminaciji glede na vrsto), o dejanskem stanju v živinoreji in zakonodaji, ki to področje ureja v Sloveniji, o vplivu, ki ga ima živinoreja na ljudi v nekaterih predelih sveta ter o posledicah, ki jih ima za okolje. V tem oziru je veganstvo, ki ga je nujno razumeti kot način življenja, ki teži k izključevanju vsakršnega trpljenja drugih živih bitij, ki se mu je mogoče izogniti, nenehno tudi upor zoper ustaljeno družbeno matrico zatiranja, zasužnjevanja, mučenja in morjenja ljudi. Seveda pa se bomo dotaknili tudi veganskega aktivizma v različnih pojavnih oblikah ter osnovnih principov, po katerih poteka: velferizma in abolicionizma v navezavi na veganstvo.

  1. Kakšne izkušnje, teoretska osnova so vas napeljale k takšni poziciji, ki ste jo zavzeli?

Z veganstvom sem se prvič srečala kot osnovnošolka, ampak žal me je ta izkušnja precej zaznamovala – ne v pozitivnem smislu. Prvi stik z veganstvom je zame namreč predstavljala bližnja oseba, ki je trpela za motnjami hranjenja, hkrati pa veganstva ni utemeljevala na etiki in razumu, temveč na ezoteriki (v pravem pomenu besede). Tako sem, podobno kot se verjetno dogaja številnim ljudem, veganstvo najprej povezovala s prehranskimi motnjami in nekakšnimi novodobnimi hipijevskimi/newagevskimi praksami, ki mi nikoli niso bile prav blizu. Dandanes mi je tega precej žal; tudi sama v tistem času nisem bila vsejedka, ampak vegetarijanka in prepričana sem, da bi etično in razumsko pojasnjeno vegansko pozicijo že takrat povsem zadovoljivo doumela. Ampak prav zaradi te izkušnje sem naknadno ignorirala ta vprašanja in se nisem ozavestila tako, kot bi se morda morala. Žal tudi vegani, ki sem jih kasneje spoznala, nikoli niso prav zgovorno odgovarjali na moja vprašanja – dejansko mi ni nihče nikoli naravnost povedal, kaj se dogaja v mlečni in/ali jajčni industriji. Ko je sestra nekje naletela na te podatke (pravzaprav še danes ne vem kje), smo praktično čez noč postali vegani tako ona in jaz, kot najina partnerja. Ta moja izkušnja se mi zdi pomenljiva – v njej je jasno razvidno, kako izjemno različne so v družbi konotacije veganstva in kako lahko je tudi pri nekom, ki ima potencial za to, da bi se odločil zanj, vzbuditi neprijeten občutek in ga odvrniti od tega. Zato sama ljudem pogosto pojasnjujem ene in iste osnove in včasih kakšno reč namerno vrinem v pogovor. Mislim, da je informacije o pravih razlogih za veganstvo nujno posredovati čim večjemu številu ljudi. Zato tudi to predavanje.

  1. Kako ocenjujete obstoječe vegansko gibanje na svetovni ravni (velferizem na eni strani, abolicionizem na drugi..)?

V velferizem ne verjamem. Utemeljitve, ki jih za svojo pozicijo podaja Gary Francione, so mi absolutno bližje od nekaterih Singerjevih trditev ali pa celo pozicij, kakršne zavzemajo PETA in sorodne organizacije. Vse prevečkrat se je namreč izkazalo, da so velferistične reforme dejansko bolj »racionalna« izbira za poslovodje kmetijskih obratov in korporacij. Da so, skratka, cenejše in da z njimi tako in drugače prihranijo. Poleg tega sem si ogledala npr. posnetke ”free cage” reje (enega izmed »velikih dosežkov« velferizma) in na njih ni nič humanega. To preprosto pomeni, da so živali natrpane, pogosto dobesedno ena vrh druge, v ogromnih hlevih brez dnevne svetlobe, kjer živijo v lastnih iztrebkih, v zraku, ki je skrajno onesnažen od amonijaka in – včasih – tudi med trupli živali, ki niso več zdržale teh pogojev. Pomenljiv je tudi primer uzakonjenega »omamljanja« pred zakolom, ki se bojda izvaja zato, da bi živali manj trpele, ampak tudi zato – in to je bistveno – da bi v paničnem strahu ne poškodovale delavcev ali ovirale poteka dela v klavnicah. To ni zaščita živali. To je zaščita ljudi in posesti. Posebej zato, ker so v Sloveniji veljavni skrajno okrutni načini »omamljanja«: plinske celice (o njihovi »humanosti« bom govorila tudi na predavanju), električni šok ali – redkeje, predvsem pri kravah – strel v glavo. Poleg tega je trenutna pozicija večine ljudi prav velferistična: živali morajo biti v dobrih pogojih in humano usmrčene. To je to, kar zagovarja velferizem, kot veganka pa tega nikakor ne morem podpreti. Pomembno je, da začnemo enakovredno dojemati vsa življenja na planetu. In to je etični minimum. Bojim se, da velferizem k temu ne vodi, posebej ne v sedanji obliki, ko PETA precej dvoumno podpira veganstvo in hkrati proizvodnjo »humanega mesa«. Ljudem se ne sme popuščati in predvsem se jim ne sme ponujati izhodov v sili. Živali nimajo izhodov v sili in nič ni po mojem bolj kvarno za veganstvo kot notranje razklanosti in dvojna merila gibanja.

  1. Kakšen pa je vaš odnos do živali nasploh? Jih imate radi od nekdaj, kako sobivate z njmi? Kdaj se je v vas prebudil ta čut?

Da, živali imam od nekdaj rada. Kot dve, tri leta star otrok sem meso zavračala, spomnim se tiste povezave, ki se mi je ustvarila – med živaljo in mesom. In spomnim se, da se mi je meso vselej gabilo, ampak oče in mama sta vztrajala, da obe s sestro jeva meso. »Vsaj malo.« Pri mojih trinajstih in sestrinih desetih letih sva z vztrajnim, postopnim zavračanjem (najprej rdeče meso, potem belo itd.) dobili »dovoljenje«, da se prehranjujeva vegetarijansko. Žal so tista leta vztrajanja pri vsejedi prehrani v meni nekako zatrla ta občutja, da je to, kar počnemo, narobe. Dokler nisem postala veganka, se s tem nisem posebej ukvarjala (čeprav sem skorajda s fanatično vnemo nasprotovala krznu, kar prepoznavam kot lastno dvojnost meril) in mislim, da si tega nikoli ne bom oprostila. Za mojo ignoranco me bo večno sram in to bi rada poudarila, ne glede na to, kako skrajno patetično se prebere taka izjava.

Rada bi zpostavila naklonjenost kokošim in njihovim piščančkom, ker jih umira absolutno največ (od kopenskih živali) in so globoko izkoriščani, samčki živi zmleti v jajčni industriji etc. In da podobno pozornost namenjam ribam, ker je večinski delež oceanov že izpraznjen življenja in je to nekaj, o čemer se le redko govori, ribe pa celo še niso povsem sprejete kot ”živali”. 

  1. Imate kaj živali?

S fantom imava tri s cest rešene muce, občasno pa nameščava tudi muce, ki še iščejo svoj dom ali pa se morajo pozdraviti, zrasti … da ga bodo lahko začele iskati. Želim si, da bi lahko imela lastno posestvo in zavetišče za vzrejne živali in če bom kdaj dovolj »velika«, ga bom tudi res imela. Zaenkrat za to žal nimam možnosti. 

  1. Vaši načrti? Kaj bi želeli sporočiti bralcem?

Trenutno bi rada kar najbolj razširila predavanje, ki ga pripravljam, ga posnela in objavila tudi na YouTube, rada bi vzpostavila blog, katerega prva objava bo bržkone prav to isto predavanje, spisati moram knjigo esejev, ki se bodo, kolikor bo mogoče dotikali tudi specizma in rada bi prevajala tekste s tega področja in jih – to mi je bistveno – tudi objavljala. Imam še nekaj drugih načrtov in idej, ampak te so že v teku in imajo zato določeno prednost. Zelo verjamem v moč izobraževanja in rada bi približala veganstvo čim večjemu številu ljudi. Mislim, da gre za skrajno razumsko pozicijo in da ni v tem absolutno nič sentimentalnega. In rada bi, da ljudje to dojamejo. Rada bi jim sporočila predvsem, da v okviru etičnih določil, ki jih sicer zagovarjamo, ni logičnega argumenta, za povzročanje kakršnekoli količine nepotrebnega trpljenja čutečemu bitju. In zato je veganstvo edina logična, razumska in etična pozicija, ki jo v odnosu do živali lahko zavzamemo.

anja radaljac