O sestavini, ki ni zapisana na deklaraciji naše hrane…

Minule dni je ameriško in (po zaslugi družbenih omrežij) tudi svetovno javnost šokiral video posnetek, ki prikazuje trpinčenje piščancev, ki so sicer namenjeni ‘za predelavo’ v priljubljene McDonaldsove Chicken McNuggetse.

mcdonalds-popup

  

Posnetek je nastal na skrivaj s pomočjo aktivistov organizacije MFA (Mercy for Animals). Več o odzivih vseh vpletenih, si lahko preberete tukaj, prav tako se na tej povezavi. In je le eden od številnih, ki jih je omenjena organizacija poslala v javnost v prizadevanju po ozaveščanju potrošnika o mesni industriji.

Kljub temu, da gre primer, ki se zdi oddaljen, se je vendarle potrebno zavedati, da so takšnemu trpljenju podvržene živali povsod in ne le tam, kjer so organizacije kot je MFA dobro razvite in spravljajo takšne stvari na plan.

Zmotno bi bilo misliti, da če tega pri nas ne vidimo, to pomeni, da tega ni. Ni le nikogar, ki bi slednje dokumentiral. 

Na tem mestu povzemamo intervju z izvršnim direktorjem MFA Nathanom Runklom, ki je organizacijo ustanovil kot 15-letni dijak. 

mercy for animals 9

Mercy For Animals (MFA) ste ustanovili leta 1999, ko ste imeli vsega 15 let. Kakšen dogodek je botroval ustanovitvi MFA? 

” Leta 1999 je prišlo do primera zlorabe prašiča na bližnji srednji šoli. Učitelj kmetijstva je v vedru prinesel en dan stare prašičke s svoje prašičje farme. Uporabljali so jih pri projektih vivisekcije v razredu. Ena od prašičkov pa je bila še živa, jokala je, mežikala, trpela. Eden od dijakov, ki je prav tako delal na učiteljevi prašičji farmi, je prašičko zgrabil za nogo in jo treščil ob betonski zid pred vsem razredom. Prašička je bila še vedno živ. Imela je zlomljeno lobanjo, krvavela je iz ust, hlastala je za zrakom. Dva dijaka sta bila tako zgrožena, da sta pujsko odnesla k učiteljici, za katero je bilo znano, da je vegetarijanka in aktivistka za pravice živali. Pujsko je dala uspavati na bližnji veterini in stopila v stik s PETO, ki je skušala učitelja in dijaka kazensko ovaditi. Na lokalnem nivoju je bila to res velika stvar: o njej so poročali časopisi, televizije, nekateri domačini so se zaradi problematike mučenja živali povezali. Združili pa so se tudi lokalni prašičerejci, ki so se postavili v bran učitelju in dijaku. Sojenje so razveljavili že prvega dne, saj je bilo po kmetijskih merilih nekaj povsem običajnega, da se pujska ubije na ta način. V Ohiu in še 30 drugih državah je to nekaj povsem običajnega. Ne le, da zaradi krutosti niso nikogar obtožili, učiteljica, ki je vložila ovadbo, je celo izgubila službo. Ta primer je pokazal, da na lokalni ravni resnično potrebujemo glas za živali na farmah. Zato smo ustanovili organizacijo, ne samo za to eno žival, bila je obraz problematike na nacionalni ravni. Verjamemo, da je potrebno imeti lokalni glas za nacionalno težavo. Sprva je bila naša organizacija v Urbani v Ohiu majhna, leta 2001 pa smo prerasli v državno, potem ko smo opravili dve raziskavi na kokošjih farmah.” 

Na kaj ste se osredotočali na začetku in kako so se organizacija in cilji z leti spremenili?

” Z leti smo se posvetili izključno živalim na farmah – na tem področju v ZDA prihaja do najhujših krutosti in izkoriščanja. Dejstvo je, da 99 vseh živali v naši državi pobijejo v prehranski industriji . Pa vendar so te živali običajno najmanj zakonsko zavarovane in imajo najmanj zagovornikov. Od našega začetka leta 1999 se je MFA razširil v nacionalno organizacijo s pisarnami v petih državah – Ohio, Teksas, Illinois,Kalifornija in New York – kot tudi s kampanjami, preiskavami, oglaševanjem,ki imajo doseg tako po vseh ZDA kot mednarodno. Poleg tega je naš pristop h kampanjam za živali na farmah zdaj večplasten in sicer poteka na štirih področjih – izobraževanje, preiskave o krutem ravnanju, pogovori s korporacijami in borba za spremembo zakonodaje. ”

MFA je zelo znana po svojih skrivnih preiskavah, ki razkrivajo grozote tovarniške reje živali, ki živijo v nemogočih razmerah. Jasno je, da veliko ljudi sploh ne ve za to, ne vedo, da na milijone živali živi in umira v teh grozovitih razmerah. Zakaj mislite, da je to najboljši način, da nekomu, ki se mu še sanja ne o delovanju tovarniških farm, predstavimo problematiko?

” Naše preiskave so oči in ušesa javnosti, ki ji večinoma namenoma prikrivajo dejstvo, da živali v tovarniških farmah, valilnicah in klavnicah po vsej državi živijo v grozljivih razmerah. Naši preiskovalci požrtvovalno delajo tisto, česar večina od nas sploh ne bi zmogla. Zaradi njihovega nesebičnega truda smo ne le razkrili nezaslišane krutosti, ki se dogajajo pri proizvodnji mesa, mlečnih izdelkov in jajc. Posameznike in korporacije smo uspešno pripeljali pred sodišča, da so se morali zaradi svojih kriminalnih dejanj krutosti in zanemarjanja zagovarjati pred zakonom. Še več, naša preiskovalna prizadevanja so spodbudila velike korporacije, da z živalmi ravnajo bolj prijazno in v nekaterih državah so celo sprejeli zakonodajo, ki živali na farmah ščiti. Po mojem prepričanju so skrivaj narejeni posnetki najbolj mogočen pripomoček, ki ga ima naše gibanje, da z njim odpre srca in um za trpljenje živali na farmah. Mercy For Animals je posnela 12-minutnih dokumentarec Farm to Fridge (od farme do hladilnika), ki gledalcu ponuja nekaj redko videnega: kako krave, prašiče, piščance, purane in ribe gojijo in ubijejo na industrijskih farmah in v klavnicah. Film je imel v prejšnjem letu več kot štiri milijone ogledov in je mnoge ljudi ganil do te mere, da so postali vegani. Mislim, da bi morali vsi borci za živali ta pomemben posnetek deliti, kolikor je le mogoče. Posnetek je na voljo na Facebooku. Prijateljem, sorodnikom in drugim posameznikom z njim lahko tako odprete oči.” 

Če bi morali čas in vire MFA nameniti bodisi izboljšanju pogojev farmskih živali bodisi izobraževanju ljudi o koristnosti veganske prehrane, za kaj bi se odločili?

” Hvala bogu se mi glede tega ni potrebno odločiti. Mislim, da je oboje ključnega pomena za dosego našega cilja, to so preprečevanje krutosti, navdihovanje sočutja in reševanja življenj. Vsa gibanja za družbene pravice so uporabila različna orodja in taktike, da so dosegla cilj in premaknila družbo naprej. Lani je bilo na newyorškem festivalu vegetarijanske hrane toliko ljudi, da se je vrsta vila okoli ulice.” 

Kaj menite o tem, da se takih festivalov udeležujejo tudi organizacije, ki se ukvarjajo z živalskim aktivizmom?

” Uspešnost takih festivalov je pravi dokaz, da se ljudje vse bolj zanimajo in navdušujejo nad veganstvom. Ti dogodki privabljajo različne skupine posameznikov, od dolgoletnih, zagrizenih veganov do zagrizenih mesojedcev, ki jih prijatelji in sorodniki proti njihovi volji zvlečejo na te dogodke. Nekateri med njimi dobro poznajo tovarniške farme in pravice živali, mnogi pa ne. MFA na takih dogodkih želi obiskovalce informirati in navdihniti, naj začnejo raziskovati veganstvo, tiste, ki so že vegani, pa spodbuditi, naj svojo sočutnost aktivno usmerijo v prizadevanja za zaščito farmskih živali. In še nekaj: mnogi, ki so glede prehrane fleksibilni, se na lastne oči prepričajo, kako so živali stlačene v kletkah, v kateri se niti obrniti ne morejo, kako jih iznakazijo brez sredstev proti bolečinam, kako jih ločijo od družine, kako jih neusmiljeno zakoljejo. In ko to vidijo, prisežejo, da se ne bodo več dotaknili mesa, jajc in mlečnih izdelkov. Še več: številne novopečene vegetarijance te informacije tako pretresejo in jim odprejo oči, da še bolj vneto prisegajo na prehranjevanje brez krutosti.” 

Nam lahko poveste kaj o novih projektih MFA?

” Pri nas se vedno dogaja marsikaj. Lani smo priredili več kot 1500 dogodkov, na katerih smo propagirali veganstvo. med drugim so bila to predavanja po šolah, prireditve, na katerim smo delili letale, predvajanje videoposnetkov in izobraževalne razstave. Vsakdo lahko pomaga pri doseganju našega cilja: udeležujte se podobnih dogodkov, pomagajte organizacijam, ki se borijo za pravice živali, prispevajte denar, obiskujte spletne strani. ” 

Nekaj drugih raziskav/Račja farma: 

Farma gosi – gosja jetra:

Kravja farma:

Več video na MFA in na Facebooku, spletni 

Deklaracije povedo marsikaj.

Koliko beljakovin, železa, vitaminov, kalorij bomo z neko vrsto hrane zaužili. Na njih pa manjka ena zelo bistvena in še kako pomembna sestavina, ki jo marsikateri izdelek vsebuje – trpljenje in nema stiska živali, ki je šla čez grozljiv proces, da je pristala na našem krožniku.

Lahko se delamo, da je ni. Ona pa tam še zmeraj ostane. In gre skozi nas. Ko enkrat vemo zanjo, pa jo je pravzaprav precej težko tolerirati.

Po spletni strani One green planet povzeli in priredili: Irena Pirman, Brigita Voda. 

*Različne zvezne države v Severni Ameriki so sprejel zloglasni zakon AG – GAG (Nebraska, Severna Karolina, Pennsylvania, Tennessee, Vermont in Utah) in predstavlja direkten odziv na številne raziskave različnih skupin za pravice živali, ki razkrivajo ozadje farm in klavnic. Skupine Humane Society, Mercy of Animals in Compassion Over Killing so javnosti razkrili dolgoletne raziskave, ki prikazujejo šokantne prizore zlorabe živali in meso, ki se je kljub škodljivosti znašlo na prodajnih policah. Sledil je največji preklic mesa v zgodovini ZDA, kriminalni pregon delavcev in velika medijska pozornost. Vendar so v nasprotju s pričakovanji aktivistov, da bi se preprečile nadaljnje zlorabe, korporacije z lobiranjem pripeljale do sprejetja zakona ag-gag, ki razkrivanje ozadja prehrambne industrije označi za kriminalno dejanje. (Potter, 2013; Best, 2012d) Ne glede na to, kako je posamezna zvezna država poimenovala sam zakon, pa je vsem skupni imenovalec kriminalizacija vsakogar, ki snema tako prizore kot sam zvok v klavnicah, farmah ali kateri koli drugi industriji z živali. Kot kriminalno dejanje se obravnava tudi vsakršno širjenje tovrstnih posnetkov preko spleta. (prav tam) Zanimivo je, da je bil sam zakon predstavljen na isti dan, ko je prišlo do razkritja mučenja živali. Tako so na primer v Severni Karolini predstavili zakon, ko je bilo pet zaposlenih v Butterballu spoznanih za krive, ko so v javnost prišli posnetki, s katerih je razvidno njihovo sadistično izživljanje nad purani. (Potter,2012) Amy Meyer je bila prva, ki so jo obtožili po zakonu Ag-Gag. Z javne površine je posnela dogajanje pred klavnico Dale Smith Meat Packing Company v mestu Draper, Utah. Posnetki, ki jih je kasneje objavila na spletni strani youtube.com, prikazujejo bolno in poškodovano kravo, ki jo z viličarjem vlečejo iz stavbe. Obtožnica za Amy je šokirala javnost, a dejstvo je, da je lastnik klavnice Darrel H. Smith hkrati župan mesta, zato je v skorumpiranem sistemu takšna odločitev logična. In to ni osamljen primer. V zvezni državi Iowa je bil sprejet zakon, sponzoriran s strani Annette Sweeney, ki velja za ustanoviteljico organizacije za razvoj govedoreje Iowa Angus Association. (prav tam) Kot kaže, je cilj sprejetega zakona držati javnost v nevednost in skriti zločine, ki se dogajajo za stenami klavnic in farm. (S.Đ.)

AG-GAG

 

” Dokler svinje na krožniku ne vidimo kot problem, vam jaz zaman ponujam rešitve”

Ne glede na to, kako zelo pomembna je konkretna pomoč konkretnim živalim v stiski, pa je poglavitna naloga naše organizacije ozaveščanje in izobraževanje. To je tudi razlog, da se na vsako povabilo medijev in drugih organizacij z veseljem odzovemo. Zelo dobro namreč vemo, kako redko dobijo prav rejne živali priložnost, da o njih nekdo spregovori ‘z druge perspektive’ in jih predstavi drugače kot smo tega  vajeni sicer, ko na farmske živali gledamo kot predmete – tovarne mleka, mesa in jajc.

Minule dni smo se tako z velikim navdušenjem odzvali povabilu Društva za zaščito živali Pomurja, da na posebnem dogodku – drugem srečanju Pomurskih veganov, spregovorimo o rejnih živalih. 

casovnica društvo koki ng copy

Predavanje je bilo nekaj posebnega, saj je bila poglavitna gostja, ki je  imela ‘nalogo’, da teorijo potrdi v praksi, naša ambasadorka, pred  zakolom rešena, zdaj že legendarna kokoška Frida.

In kljub temu, da ves čas poudarjamo, da se kokoška Frida prav v  ničemer ne razlikuje od drugih kokoši in da če imate radi kokoško  Frido, potem imate radi prav vse kokoši, pa nam kokoška Frida  kljubuje s svojo naravo.  Kot bi želela dokazati, da je vendarle drugačna kot ostale. Tako se v  družbi ljudi, hrane, parketa, izjemno dobro počuti, dobro prenaša  vožnjo in vmesne že malodane protokolarne postanke na tratah bencinskih črpalk in je pravzaprav zelo radovedna.  Na predavanju si je izbrala ‘svojega človeka’, h kateremu je sedla, ko  je bila utrujena.

predavanje frida3

predavanjefrida1

 

predavanje 2

 

predavanje10101

 

predavanjems010

Na predavanju z naslovom ‘ Rejne živali z druge perspektive” oziroma o pomenu sočutnega sobivanja med ljudmi, živali in naravo, je Ksenija V. Kutlačić, po katere idejni zasnovi je oblikovan Zavod Koki, spregovorila o temeljnih nalogah Zavoda Koki – torej kako in kdaj Koki konkretno pomaga rejnim živalim z iskanjem trajnega in varnega doma do naravne smrti na slovenskih kmetijah ter o ozaveščanju in izobraževanju o rejnih živalih in načrtovanih projektih. Znova je poudarila, v čem je smisel oziroma pomen ‘reševanja rejnih živali’, ki na prvi pogled zgleda pravzaprav nesmiselno – medtem ko vi rešite 2 kokoši, jih farmer v klavnico pelje 1000. In zdi se, da niste naredili ničesar.

predavanje koki33

 

” To seveda ni res, četudi odmislimo, kakšen pomen ima konkretna ‘reševalna operacija’ za to konkretno posamično žival, ki ji s tem spremenimo njen svet. Oziroma povedano drugače, če se vanjo vživimo in si predstavljamo, da bi bili mi na njenem mestu, bi bili veseli, če nas kdo reši.

Vendar, poudarjam, četudi odmislimo pomen za žival samo, ima to dejanje v luči ozaveščanja zelo velik pomen.

Prav na vsakem koraku, od samega začetka takšnega dejanja, ko neko žival torej vzamemo iz sistema reje, pa vse do tega, ko ji postavimo varen dom v naravnem okolju in zanjo skrbimo do njene naravne smrti, poteka en proces, ki žival postavi v ‘drugo perspektivo’.

Če pojasnim, najprej ko žival dobimo od rejca, ki se bo s takšnim odnosom do živali verjetno srečal prvič (že z načinom rokovanja s takšno živaljo v njegovi prisotnosti), nadalje, ko bo žival potrebovala veterinarsko oskrbo, se bo z zdravljenjem rejne živali tudi marsikateri veterinar srečal prvič.

Vi morate vedeti, da vsak, ki postane veterinar, postane zato, ker ima rad živali. Tudi sama sem tako razmišljala. Potem pa skozi učni proces začnemo deliti živali – na proizvodne, ki so skoraj predmeti, ter na tiste, ki jih zdravimo. Proizvodnih/rejnih živali nihče ne zdravi, saj to ni rentabilno (rentgen velike živali je takoj več kot 200 eur, kar je več kot nekdo lahko sploh zasluži z živaljo), zato razen redkih področij veterinarji niti nimajo izkušenj z zdravljenjem farmskih živali. In ko jim pripeljete takšno žival na zdravljenje, tudi v veterinarju prebudite nekaj, kar je morda nekoč verjetno vedel in verjel. Da v konceptu življenja ni razlike med psom, ki ga zdravimo in prašičem, ki ga zgolj pregledamo, preden gre v zakol, zdravimo nikoli oziroma zelo redko. 

Kadar pa potem takšne živali nastanite v krajih, ki so po svetu znana kot zatočišča (Farm animal sanctuary) ter odprete vrata ljudem, da te živali spoznajo v drugačni luči, kjer v ničemer ne služijo človeku, ampak preprosto sobivajo z njim in živijo to svoje edino življenje, je pa to daleč najpomembnejša vloga rešenih rejnih živali.

Kajti treba je nekaj vedeti. Vsi, ki se borimo za pravice živali, si ob tem seveda tudi prizadevamo, da bi živali umaknili iz cirkuških predstav, pa ukinili živalske vrtove in tako naprej.

Vendar ne moremo mi samo ukinjati in jemati ljudem, treba je vse te zadeve, danes zares zastarele prakse, kjer živali niso tretirane kot samostojna bitja s svobodno voljo, ampak do konca izkoriščene, nadomestiti z novodobmini, človeku, živalim in naravi prijaznimi praksami. Človek si želi stika z živaljo in k temu stremi, zato nikogar ne smemo prikrajšati za stik. In zakaj ne bi potekal v zatočišču, kjer bo otrokom podana prava informacija, kdo takšna žival zares je, namesto v živalskem vrtu ali cirkusu, kjer nihče ne bo dobil vpogleda v to, kdo ta žival zares je. ”

Ksenija je v nadaljevanju povzela tudi nekaj ključnih dogodkov, ki so botrovali, da se je organizacija Koki, ki stoji ob strani tej najbolj izkoriščani skupini živali na svetu, sploh oblikovala in na konkretnem primeru ‘reševalne akcije 100 kokoši iz kletk’ pojasnila, na kakšnih temeljih je zasnovana Koki. 

”Koki izhaja iz ene bistvene predpostavke in če je napačna, smo zgrešili v vsem.

In ta predpostavka je naslednja. Prepričani smo, da če bi ljudje vedeli, kdo rejne živali v svojem bistvu so, če bi se zavedali, da to niso predmeti prehrane, ampak živa bitja z vsemi občutki, problemi in vso prtljago, ki pripada pač vsakemu živemu bitju, torej, če bi jih zares poznali, ne bi nikoli tolerirali in jim povzročali takšnega trpljenja, takšnega življenja in smrti kot se to dogaja sedaj.

To je bistvu, naše izhodišče Zavoda Koki. Do tega pa mi nismo prišli na podlagi razprav in teorije, ampak na podlagi praktičnih izkušenj, ko smo pred letom iskali dom za 100 rešenih kokoši iz kletk. Mnogo ljudi, tudi sama, sem takrat prvič v živo videla, kako zgleda kokoš, ki vse življenje preživi v kletki – kako ima odrezan kljun, predolge kremplje, kako ne zna hoditi po travi in dviha noge do kljuna. Takrat so podobe teh ocufanih in le slab kilogram težkih izmolzenih kokoši nesnic, ki so bile namenjene za kurjo juho, ganile ljudi, da so jih vzeli pod svoje okrilje. Njihove podobe so ganile ljudi ne glede na to, kaj imajo sicer na krožniku. In to nam je dalo takrat zagon in smisel. Frida, ki je danes z menoj, je prav ena od teh 100 rešenih kokoši. Če bi ljudje vedeli, v kakšnih pogojih živi ‘zrezek’, ki sploh ni zrezek, ampak del živega bitja, ki si je želelo živeti kot naš pes ali mačka, tega ne bi tolerirali. ” 

predavanje333

Ksenija je na primeru posameznih oglasov iz spletnega mesta bolha.com prikazala našo percepcijo rejnih živali.

” Če pogledamo te fotografije natlačenih svinj v boksih, osem dni starih teličkov, privezanih s ketno, kuncev v kletkah z rešetkami, ki so v oglasih, je zelo jasno in očitno, kako mi te živali tretiramo. Ne tretiramo jih kot živali, ampak kot predmete. Oziroma slabše kot predmete. Avto oglašujemo lepše, postavimo ga ob plažo. Svinjo za potrebe slikanja natlačimo v majhen prostor. Stiske in trpljenja na njenem obrazu ne zaznamo, ker želimo na sliki prikazati kos mesa, oziroma 200 kilogramov mesa. ”

In kot je v nadaljevanju pojasnila, je težko ponuditi rešitev, če je ključna težava v tem, da ljudje ne vidimo problema. 

”Torej, brez pomena je, da vam jaz govorim, kakšne so rešitve, da tako grozljivega trpljenja živali ne bo več, če mi ne vidimo problema.

Povedano drugače – dokler svinja na krožniku za nas ni problem ali krava, ki vse življenje preživi privezana v hlevu za nas ni problem, vam jaz zaman govorim, kako problem rešiti. Če ga ne vidimo. Če smo naučeni, da te živali vidimo kot predmete.

Seveda obstaja rešitev, optimala rešitev problema je veganstvo, ampak najprej sploh morate videti problem, da boste želeli najti rešitev.  Zato želi Koki s pomočjo ganljivih zgodb iz življenja živali v ljudeh sloh prebuditi zavedanja, da gre za živa bitja. Nič ne pomaga, če vam govorim, da ne jest mesa, če je za vas meso isto kot kos kruha.

Želimo ljudi opomniti, da imamo velik problem, če brez pomislekov mečemo v nakupovalne košare salame, čevape, zrezke in nasedamo reklamam, ki v ničemer ne upoštevajo, da ne gre za predmete, temveč za živa bitja, ki se v ničemer ne razlikujejo od živali, ki jih sicer ne jemo in so naši družabniki.

Nihče na vsem svetu me ne bo prepričal, da obstaja razlika med puranom in mačko. Edina razlika je v našem načinu dojemanja obeh. To vem, ne iz teorije, ampak ker sama preživim 24 ur na dan z rešenimi rejnimi živalmi. In prav nobene razlike ni med mojo mačko ali mojim kuncem ali svinjo ali jagnjetom, ki smo jih nastanili po kmetijah in jih obiskujem.

Koncept življenja je isti. Ampak ko bomo na živali nehali gledati kot na predmete, ampak na živa bitja, ki jim s tem, ko jih nameščamo in zapiramo v kletke, trpinčimo in vozimo v klavnice – ko bomo dojeli, da to je problem, bomo rešitve našli sami od sebe.

Spet govorim iz osebnih izkušenj, kot človek, ki je vse življenje mislil in bil prepričan, da ima rad živali. In jim na vsakem koraku pomagal od nekda- nosil polže in deževnike čez cesto, pa v gorah pazil, da ne pohodi mravlje.

Pri tem pa v nahrbtniku nosil sendviče s pršutom, ker o živalih za prehrano nikoli nisem sploh razmišljala kot o živih bitjih, temveč o prehranskem artiklu, ki je ‘vzgojen za to’, da ga pojemo in je že skoraj predmet. Danes vem, da dlje od resnice ne bi mogli biti.” 

predavanjekoki

V ozadju celotnega predavanja so se vrtele fotografije posameznih rešenih živali, ki danes živijo na različnih koncih Slovenije, na posameznih kmetijah in lokacijah. Ksenija pa je opisala svoje izkušnje iz življenja puranov, kokoši, rac prašičev, kuncev.

Predstavila pa je tudi načrte in projekte, ki jih bo Koki izpeljala do konca letošnjega leta. Eden njih je Fridina domača kuhinja, ki bo ponujala ideje za tedenske jedilnike za hrano, ki ne škodi živalim, a hkrati koristi našemu zdravju, okolju in dobremu počutju nasploh.

Del jedi Fridine domače kuhinje je bil na voljo za degustacijo tudi na predavanju.

Okusne dobrote so pripravili prostovoljci in skupina pomurskih veganov, del namazov je prispeval gospod Stanko Valpatič iz produkcije K naravi. 

predavanjems2

 

 

predavanje02JPG

 predavanje7

predavanje6

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Predavanje z naslovom ‘O rejnih živali z druge perspektive’ oziroma o pomenu sočutnega sobivanja z živalmi, ljudmi in naravo, bomo pri Koki v družbi kokoške Fride ponovno ponovili septembra v Ljubljani. Zaključi pa smo ga takole: 

 

Besedilo: Brigita Voda 

Fotografije: Društvo za zaščito živali PomurjaPomurec.com

Vsaka žival je Cecil


Če še niste slišali za Esther, the Wonder Pig, se priklopite na njeno FB stran in vzemite nekaj minut, ne bo vam žal.  Zagotovo se boste nasmejali, mnogi pa tudi navdušili, ko boste spoznali eno najbolj slavnih pujs na svetu – Esther. 

esther_familymember

esther1

 

esther 3

 

 

esther 4

ESTHER

In pri tem vedite, da niste edini, ki vas bo očarala in sem vam prikupila. Svetovni javnosti je močno zlezla pod kožo, tako zelo, da so pred časom s s skupnimi močmi zanjo in druge rešene rejne živali po vset svetu zbrali skoraj pol milijona dolarjev, da so na noge postavili Zatočišče Happily ever Esther, kjer danes trajen in varen dom najdejo številne rešene farmske živali. 

esther0101

Četudi se zdi, da je Esther, the Wonder Pig nekaj posebnega, pa je treba vedeti, da se Esther v resnici prav v ničemer ne razlikuje od milijona drugih svinj po svetu, ki smo jih spremenili v tovarne mesa, odrnili izpred oči in jih potisnili v življenje, ki ga pravzaprav nobenemu bitju ne bi privoščili.

Esther se od njih razlikuje samo v toliko kot se človek od človeka, v svojem bistvu je ista.

Svinja je svinja. Človek je človek. In v luči nedavnih dogodkov – lev Cecil, ki je na noge spravil pol sveta, potem ko ga je ubil lovec in je umiral v grozljivem trpljenju, je v svojem bistvu lev.  V ničemer drugačen od drugih levov.

lev cecil2

 

Nenazadnje, v svojem bistvu in konceptu življenja prav nič drugačen od svinje. 

Pa vendar.

Ko je na krut način ubit kakšen drug lev, se ne zganemo in ne občutimo tega, kar smo občutili ob Cecilu.

In čeravno se zdi, da bi bilo vzeti življenje pujsi Esther naravnost grozljivo in kruto dejanje, pa je povsem drugače, kadar gre za svinje, ki jim dnevno jemljemo življenja. 

Ker živali nezavedno delimo.

Delimo jih med vrstami – na tiste za prehrano, na tiste za lov, na tiste za hišne ljubljenčke…

In delimo jih celo znotraj vrste same. Farmski kunci so za zakol. Pritlikavi kunci so za ljubkovanje. So zlate ribice. In so postrvi. So prašiči. In so Prašiči. 

Slednje postane povsem jasno, če povzamemo naslednji primer.

Neredko se zgodi, da kmet dobi svinjo v dar, ji pri tem  da ime in ko pride čas zakola, to stori z zelo težkim srcem. Medtem ko mu ostale živine ni težko peljati v klavnico, pa je zaklati prašiča, ki vendarle ima ime in je zato drugačen od ostalih, vendarle drugače.

Marsikateri kmet bo znal povedati, da so ’tistega’ prašiča sicer potem zaklali, vendar mesa niso mogli jesti. Zdi se nekako neokusno.  

In to je edina razlika. Razlika, ki obstaja med levom. In levom Cecilom. In prašičem. In svinjo Esther. Ali nenazadnje, kokošjo iz hleva ali reje v kletki in kokoško Frido, našo ambasadorko. Razlika je v naši percepciji.

Mnogi otroci, ki z veseljem obiščejo kraj, kjer živi kokoška Frida in jo prvič crkljajo v naročju, povedo, da imajo sicer tudi doma kokoši. Ampak tiste smrdijo, tisto sploh ‘niso kokoši’, da pa je kokoška Frida tako zelo drugačna.

piko in kokoska frida

Resnica pa je, da se ona prav v ničemer ne razlikuje od drugih kokoši.

Razlika je v našem dojemanju. Če vam je všeč Frida, so vam všeč vse kokoši.

Če čutite žalost ob izgubi leva Cecila, bi jo čutili tudi ob izgubi drugega leva.

In če vas nasmeji Ester, vas bo nasmejala vsaka svinja. 

Kot je pred časom dobro zapisal nekdanji prašičerejec, ki je opustil rejo, potem ko je spoznal, da med psom in svinjo v bistvu ni razlike. Več o tem v članku izpod peresa Arina Greenwooda: “Esther the Wonder Pig Is a 500-Pound House Pet, and So Much More”.

In če imate radi svojega psa, obstaja velika verjetnost, da boste vzljubili tudi kravo, če boste imeli priložnost. 

Ko damo živali ime, ji vrnemo dostojanstvo in spoštovanje. Do nje razvijemo drugačen odnos kot do živali s številko. Žival s številko je predmet. Do tega pa nimamo odnosa.  

Postavi se vprašanje, ali lahko lev Cecil spremeni svet? Ali lahko pujsa Esther spremeni svet? In nenazadnje, kokoška Frida? Da bo svet boljši za vse? 

Paul McCartney je o sebi povedal, da je postal vegetarijanec zaradi zgodbe o Bambi, srnjačku, ki mu lovci ubijejo mamo. James Cromwell  se je odrekel mesu ter vsem živilom živalskega izvora po izkušnji v filmu Babe.babe  

Spreminjanje tako zelo močno utečenega sveta je težka naloga, vprašanje če sploh in do kakšne mere izvedljiva. Pa vendar nedvomni drži, da nam Cecil, Esther, Fride omogočajo, da na živali pogledamo z druge perspektive. 

In včasih je to ključno. Da prepoznamo problem tam, kjer ga prej nismo videli. 

esther700

 

Lola in Bruno

Ko je 16 letni dijak Bruno prvič srečal pujso Lolo, se mu niti sanjalo ni, kako zelo bosta drug drugemu spremenila življenje. 

zgodba lola in bruno 2

Bruno je dijak, ki je Lolo kupil skozi program Future farmers of America, ki učence spodbuja, da sami vzredijo farmsko žival, v celoti prevzamejo skrb nad farmsko živaljo (hranjenje, čiščenje..) in jo spremljajo vse do njenega konca pri mesarju/v klavnici.

Kot pravi Bruno, pa se je med njima zgodila ljubezen ‘na prvi pogled’. Postala je dečkova prijateljica.

zgodba lola in bruno 3

zgodba bruno in lola 6

zgodba bruno in lola

Skozi prijateljstvo je deček v njej prepoznal enakovredno bitje.

In medtem ko je bila večina njegovih kolegov ravnodušna in je brez težav poklicala mesarja, je Bruno postajal iz dneva v dan bolj depresiven in je začel Loli iskati dom. Na pomoč so priskočili v zatočišču za rejne živali – Farm Sanctuary.

zgodba bruno in lola 4

In usoda je Lolino življenje obrnila v povsem drugo smer. 

zgodba bruno in lola 7

zgodba bruno in lola 8

 

zgodba bruno in lola 9

Bruno in njegova mama sta po tej izkušnji postala vegana. 

Povzeto po: https://www.thedodo.com/boy-saves-lola-pig-1253914071.html

Pripravila: Brigita Voda 

Krava v cirkusu? Ne, to ni krava, ki jo želite videti…

Dejstvo, da cirkus Safari, ki te dni bolj tava kot gostuje po različnih slovenskih krajih, v svojih predstavah uporablja živali, je marsikoga pošteno presenetilo.

Splošno znano je namreč, da je naša država pred dvema letoma prepovedala cirkuse, v katerih nastopajo živali, natančneje – prostoživeče živali. Ne pa vseh. Večina nas je tako preslišala pridevnik ‘prostoživeče’, dokaj spreten obvod in po mnenju mnogih ‘kompromisno’ dopolnitev zakona, ki naj bi prinesla zaščito živalim.

Cirkuške predstave z domačimi živalmi so tako pri nas dovoljene. Krave. Koze. Konji. Gosi. Race…Konji. Psi.

cirkus safari 1

 

Cirkus Safari bi za slovenske razmere lahko postal kar ‘Cirkus Domesticus’.

V naravi človeka je, da se tudi zabava.

Čeravno pogosto na račun drugih. Gladiatorske igre. Pasji boji. Petelinji boji. In cirkuške predstave z živalmi. Slednje so se v kategorijo sporne zabave uvrstile zlasti po ozaveščanju in trdem delu številnih aktivistov (več tukaj), pa tudi izpovedi dreserjev cirkuških živali ter skritih video posnetkov, v katerih so na dan pricurljale sporne prakse dresure živali z biči, elektrošoki in tako naprej.

In cirkusi z živalmi so postali sinonim za zlorabo živali.

Medtem ko se pred tem nismo kaj dosti spraševali o ozadju cirkuških predstav, temveč smo komaj čakali, da se cirkus ustavi tudi v našem kraju, smo kasneje začeli tudi sami resnično dvomiti, kako lahko živali skačejo skozi ogenj, ki se ga v resnici bojijo? Ali izvajajo druge precej nenaravne gibe, do katerih jih ne bi pripravili z nobenim priboljškom. In čudovite pravljice kot je tista o slončku Dumbu, ki so v nas vzbudile željo in vnemo, da obiščemo cirkus, so dobile grenak priokus. A so še zmeraj izjemne. 

sloncek dumbo

Potem so cirkuse z živalmi, prostoživečimi torej, tudi pri nas prepovedali. 

Z razlogi, med katerimi so tudi naslednji: 

1. Da cirkusi tem živalim ne morejo zagotoviti ustreznega prostora in tako živijo v premajhnih in pretesnih kletkah, kjer imajo komaj dovolj prostora, da se obrnejo.

Komaj dovolj prostora, da se obrnejo. Zveni znano? Spominja na kaj? 

2. Da so kletke običajno umazane in prekrite z iztrebki, saj tam preživijo večino časa.

Kletke – umazane in prekrite z iztrebki. Zveni znano? Spominja na kaj? 

3. Da živali v divjini živijo na ogromnih površinah, spletajo socialne vezi, se namakajo, kopajo v vodi..česar v cirkusu ne morejo, saj so tam večino svojega žalostnega življenja pripete na verige, izolirane, prestrašene….

Zveni znano? Spominja na kaj? 

Premajhne kletke, nezmožnost tkanja socialnih vezi, komaj dovolj prostora da se obrnejo…

Spominja na kaj? Seveda spominja! Na nekoga, ki v takšnih razmerah vsakodnevno živi.

Nanje…

krave na farmi dve

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

In z njimi cirkuške predstave pri nas niso prepovedane. Ne z  domačimi živalmi.

Ker njim smo vzeli že vse. Svobodo gibanja, pravzaprav gibanje samo. Materinstvo. Socialne vezi. 

In da je krava namesto na farmi v cirkusu je zanjo že skoraj…blagoslov. 

Ne, slabše tem živalim prav zares ne more iti. 

Za marsikatero živalsko vrsto se da izbojevati marsikaj na področju zaščite in njenega življenja. Ampak ne za farmske, klavne živali, ki jih na svet spravljamo z enim in edinim namenom.

Zanje, za farmske živali še dolgo ne bo nič drugače. In zakon, ki dovoljuje nastope krav in drugih domačih živali v cirkusih medtem ko slednje prepoveduje za tigre in leve, je eden od mnogih dokazov zato. Naše delitve živali. Na te. In one. 

Pri tem ne pomislimo, da se krava v svojem bistvu prav v ničemer ne razlikuje od miroljubnega slona, ki ga bomo vzeli v bran, tigra, ki ga bomo označili za svobodoljubnega, mogočnega leva ali kita, ki ga bomo ščitili in blatili kitolovce. 

Če gre lahko v farmo, v klavnico in pod nož, kako in zakaj potem ne bi mogla v cirkus?  

Vendar verjemite, krava iz cirkusa ni tista, ki jo želite videti. 

Kdor je kdaj bival s kravo v njej primernem okolju, ve da je malodane čudežno bitje. Njen vonj. Njena govorica telesa. Njene globoke oči. Njena nežnost in materinskost. In doživljenjsko prijateljstvo – 20, tudi 25 let. Od njenega rojstva pa do smrti boste lahko izšolali in do kruha spravili vse svoje otroke. Tako dolgo življenje ji namreč pripada.  

To je krava, ki jo želite videti. 

kravica zatocisce ianua

Zatočišče za živali Ianua Hrvaška

 

Ne tista v cirkusu. 

In kljub temu, da se bo morda zdelo zabavno, kako krava upošteva človeške ukaze, četudi s pomočjo biča in česa vse se je na ta ali oni način ‘zmožna naučiti’,  ta izkušnja ni nič v primerjavi s tisto, ki je boste deležni, ko boste s kravo na spontan način spletli enakovredno vez med dvema bitjema. In jo boste zgolj opazovali v tem, kar ona preprosto je. 

Si dovolili prisluhniti njenemu svetu. Krave so izjemno intiligentne živali, ki se prav po otroško razveselijo, kadar jim uspe rešiti zanje pomemben problem. Imajo izjemen spomin in si vas bodo vtisnile vanj, sklepajo medsebojna, zelo močna prijateljstva, imajo strogo hierarhijo, globoko žalujejo in so čisto ta prave mame…Več o kravah tukaj.

To so krave, koze, ki jih želite videti. Ob katerih želite videti odraščati svoje otroke.

krava v cirkus-cows-love-cuddles

Ne tiste v cirkusu. 

Čas se spreminja.

In tako kot po eni strani narašča število zakonskih prepovedi spornih praks na živalih, po drugi strani klijejo številna zatočišča po svetu, parki za živali, naravni habitati za ogrožene živalske vrste. 

To so kraji, v katere morate peljati svoje otroke. In sebe. In svojo dušo. In počutili se boste veliko bolje.

Morda celo tako zelo, da boste takšen kraj želeli ustvariti tudi v svojem domu ali okolici. 

Ne prikrajšajte sebe in svoje otroke za edinstveno izkušnjo. Zakaj bi prilagajali živali sebi, če nas toliko več lahko naučijo kadar so preprosto to, kar so. Samostojna bitja s svobodno voljo, ki bi morale imeti pravico, da živijo svoje edino življenje. Ki ne izključuje človeškega, ampak je z njim povezano na način, ki obema omogoča dostojno življenje. Sliši se dobro, kaj pravite? 

Twyla Francois – ko se borba za pravice živali kanalizira v umetnost


Slika pujsa, ki strmi skozi s soncem obsijano okno, medtem ko na steni njegova senca odseva neizbežno prihodnost, ki ga čaka, je ena najbolj priljubljenih slik, ki jo zagovorniki farmskih živali delijo po svetovnem spletu. 

pig-shadow-twyla-francois

‘Pig shadow’ pa je le eno od izjemno zgovornih umetniških del, ki v zadnjem času nastajajo pod roko Twyle Francois.  

baby-on-board-twyla-francois

going-home-twyla-francois

 Kanadčanka Twyle Francois je dolgoletna aktivistka in preiskovalka zlorabljanja in trpinčenja farmskih živali. Njen posnet material, v katerem so prikazane zlorabe, mučenja in kruto ravnanje z živalmi, je danes vključen v številne dokumentarne filme: No Country For AnimalsFood For Thought, Cruel BusinessThese Little PiggiesBetes a bord, No Country For Horses

skrita kamera 1

Vse skupaj pa se je začelo leta nazaj. Kot 13 letno dekle je Twyla po kruti izkušnji s teletom, ki ga je ljubeče vzgajala, potem pa je bil kot je to običajno, prodan za meso, prenehala jesti meso in postala vegetarijanka. 

Potem ko je kot odrasla več let živela kot povsem običajen pisarniški uslužbenec, pa je svoje življenje dokončno zapisala dokumentiranju zlorab in trpljenja farmskih živali, ko jo je doletela huda bolezen, zaradi katere je bila prisiljena, kot pravi sama, na novo določiti prioritete v svojem življenju. 

Tako je v času okrevanja po operacijah in kemoterapiji, ustanovila neprofitno organizacijo za zaščito farmskih živali. In začela prejemati fotografije zlorabljenih pujsov iz soseščine.

Zlorabe je začela tudi sama fotografirati in snemati ter zbirati material, ki ga je nato posredovala pristojnim inštitucijam ter medijem. Kljub temu, da pristojne inštitucije niso imele posluha in da je ugotovila, da pravni sistem ne ščiti farmskih živali, pa je njen material dobil podporo medijev in javnosti, kar ji je dalo dodaten zagon.

Kajti, kot pravi sama, prepričana je bila, da Kanadčani nikoli ne bodo tolerirali, kaj se dogaja z živalmi, ki so skrite očem, če bodo le vedeli za to. Zato je z dokumentiranjem (foto in video) nadaljevala. Nekaj njenih nazornih fotografij tudi tukaj

V svojem delovanju je pomagala konkretnim živali in to so srečne zgodbe, kot pravi sama. Ena njih je pujs Wilbur, na katerega je po naključju naletela na cesti le nekaj trenutkov po tem, ko se je zgodilo trčenje s tovornjakom za prevoz živali v klavnico. Medtem ko je ostale postrelila policija ali so jih zbila nasproti vozeča vozila, pa ji je uspelo Wilburja pravočasno spraviti v avto in odpeljati na varno. Kljub temu, da je vedela, da nima prostora, da namesti 300 kg žival, ga je vzela domov in mu poiskala varen in trajen dom. Kot pravi sama, jo je najbolj presenetilo, kako zelo so pujsi podobni psom in da imajo radi mehke odeje.

wilbur-twyla-francois

 

Po vseh letih aktivizma je stopila na pot umetniškega izražanja. Umetnost je orodje, ki dopušča svobodo, ki je fotografija ali video posnetek ne. Twyla je prepričana, da pogled na nekoga, ki nežno pestuje pujsa kot bi kdo drug recimo psa, lahko spremeni posameznikov pogled na žival in nas spodbudi, da živali uzremo v drugi luči. 

animal-protector-twyla-francois

TWYLA FRANCOIS nas je s svojim delom prevzela. Njen aktivizem in ostalo delovanje je tako širokega spektra, da na tem mestu nimamo dovolj prostora, da povzamemo vsega. Za vse, ki želite več informacij, lahko obiščete www.twylafrancois.com ali njen FB profil, Twitter, You tube

Celoten intervju, katerega povzetki so zgoraj, pa je na voljo tudi v angleškem jeziku*EN*

 

1. Could you tell us something about your self please. On your web site we can read that you are from a small rural community. Why and how did you connect with farm animals..usually we connect with cats, dogs..why farm animals? Was there any special animal that ‘called you’, an event maybe or it just happend? How old were you?

Like most rural Canadian kids, I attended a program called 4H. 4H was created in my home province in 1913 and continues to this day. As part of the Animal Husbandry course (which is now called “Beef Club”), my friend and I lovingly raised a calf, made him as beautiful as we could and entered him in the annual fair. Only after recognizing the man bidding on our calf as the local butcher did we realize what we had done. No amount of tears allowed the calf to be returned to us. We found out later that it is in fact a stated rule of 4H that no child can have his or her animal back. After getting to know this calf and learning his fate, I just couldn’t eat meat anymore. I went vegetarian when I was 13.

2. When you started to work as a farmed animal cruelty investigator and what was the reason? Why? Later your work as a farmed animal cruelty investigator became the focus of numerous documentaries. Can you tell us also some more about it?

Although I loved animals and was vegetarian, I lived a pretty average life, and worked a regular office job until I suddenly got sick. I had to have emergency surgery, a second surgery and six months of chemotherapy. It forced me to reevaluate my life and priorities. While I was recovering, I started a small, non-profit local animal advocacy group and immediately started receiving photos from concerned citizens of pigs being abused at a local assembly yard. I returned to the facility daily for nearly two years, documenting what I saw, repeatedly reporting it to the provincial and federal authorities and local media. Although the authorities failed to act, the increased scrutiny and attention forced the facility to shut down. That first investigation was a lesson on the failure of government and the justice system to protect animals. I realized the court of public opinion was a more powerful tool for bringing about change for animals so immediately after every investigation (and sometimes during), I would contact media outlets with my footage. I knew Canadians wouldn’t tolerate what was happening to animals – they just needed to know about it. Thankfully, most media outlets agreed and gave precious air time and careful analysis to the issue. 

3. To see all the suffering of farm animals, to be in the middle of it – how can a person with such emphaty as you handle this at all? 

These animals endure so much. They are torn from their mothers almost immediately after birth – if they even see their mother. They are mutilated without painkillers and often violently beaten. They are transported in all weather extremes without any protection and killed using methods that are so cruel they are banned in other countries. My feelings are a distant second to their suffering. 

4. And you rescued some animals too, didn’t you? Can you tell us any rescued story?

These are the happy stories I try to focus on! Wilbur was a pig I discovered on the side of the highway after the trailer he was being taken to slaughter in crashed, spilling pigs onto the busy road. Some animals were hit by cars, others were shot by the police. Luckily I’d just been grocery shopping and was able to coax Wilbur into the back of my Subaru with some vegan pudding before the police got to him! Although I wasn’t set up to handle a 300 pound pig, I brought him home and called over a bunch of friends who helped me set up a space for him. I learned so much from Wilbur. I learned that pigs are extremely talkative and demonstrative, that they love blankets and affection, and I realized just how similar they are to dogs. I did a painting to commemorate Wilbur’s rescue! 

5. Do you find animal farm sanctuaries as an important part in veganism?

I think farm sanctuaries are integral to our movement. Most of us became vegetarian or vegan because we were able to recognize that farmed animals are just as worthy of our compassion and kindness as dogs and cats are. Giving others the chance to meet farmed animals and realize this themselves is the most important thing we can do to advance the rights of animals. 

6. Now we can admire your amazing art work. Why art? Simple question..why?

Thanks so much! Although painting just started as a way for me to cope with what I was seeing, I realized that it could be an effective education tool. Art allows a freedom that photo and video evidence doesn’t. It can be even more emotive and moving as much of the interpretation is up to the viewer who then feels a sense of discovery and ownership of making the connection. We know from psychological studies that this sense of responsibility is a direct catalyst for changing behaviour. And because humans are social beings and look to others to determine how to feel and react, my hope is that seeing someone lovingly providing water to a dehydrated sow or gently holding a piglet as one would a puppy changes how we view these animals. It reminds us that farmed animals are just as capable of suffering and just as deserving of our kindness.

7. What is the message that you would like to spread to the world – about farm animals?

I’d like everyone to see that farmed animals are just as capable of suffering as dogs and cats are and are just as deserving of our kindness and respect. 

Twyla Francois is animal cruelty investigator turned artist uses art to promote a more compassionate world. You can find all her work on her web http://www.twylafrancois.com/, facebook page, in films No Country For Animals, Food For Thought, Cruel Business, These Little Piggies, Betes a bord, No Country For Horses. 

 

” Lahko primem jajce?”

Srečanja otrok in Koki ambasadorjev smo najbolj veseli. So namreč tisto, čemur pri Koki poleg konkretne pomoči farmskim živalim, dajemo največji poudarek, saj v sebi nosijo pomembno izobraževalno noto. Ker ljudem vračajo tisto, na kar smo v hitrem tempu pozabili – pristen stik z živalmi in naravo. 

Tako je del Koki ambasadorjev, ki živijo v vasici pod Krvavcem, v mesecu juliju obiskala manjša skupina otrok iz varstva Gozdni gusarji, ki deluje v sklopu Zavoda Naraven otrok.

otroci na obisku 3

Če pomislite pri sebi, kolikorat ste v naročju pestovali kokoš (ste jo sploh?), se ne bo zdelo prav nič nenavadno, če povemo, da je to tisto, česar se večina otrok najbolj veseli. V jati sta dve kokoški, ki jima druženje z ljudmi na ta način, ni odveč, to sta Frida in pišek Goldy. 

otroci na obisku 7

otroci na obisku kokoška frida 4

 

 

Daleč najbolj vznemirljivo doživetje za otroke (in mnoge odrasle – nič se ne pretvarjajmo, da vse vemo), pa je opazovanje, kako kokoška znese jajce. Gre za intimno doživetje, ki zahteva veliko potrpežljivosti tako s strani opazovalcev kot pernate dame.

otroci na obisku 18

otroci na obisku 22

otroci na obisku 16

otroci na obisku 13

Otroci pa so daleč najbolj navdušeni, ko lahko zneseno jajce primejo v roko. ‘Je toplo’, so navdušeni. In terja precej truda od kokoši, kajne? 

otroci na obisku 11

Med kunci je najbolj priljudna kunčica Belka, ki obožuje korenje, pa jabolka, pa tudi kruh, pa otroške vezalke, zato je prav ona tista, ki na pašniku Alica predstavi kunčji štab Koki ambasadorjev. 

otroci na obisku - belkica2

otroci na obisku 222

kunec-tonci

Otroci poleg blatnih čevljev, pa umazanih rok, domov odnesejo še Aleksandrovo pero in nekaj fotografij, da lahko izdelajo plakat doživetij. Ter seveda pomembno informacijo o tem, kdo rejne živali pravzaprav so. Da ne živijo v trgovskih centrih in skačejo iz poli salam. Da niso vijolične barve. In da v bistvu ne marajo pečice (račka Tačka pravi, da ji je v pečici preveč vroče in da ji ni prav nič všeč, če bi jo prelili s kakšno omako). 

račka tačka se kopa pomlad resize

 

pišek

Otroci spoznajo, da so tudi farmske živali samosvoje, včasih sitne, vražje glasne, avtonomne kreature, ki rade živijo svoje edino življenje v dostojanstvu in miru. In ti ob prvi priliki kljunejo zadnji kos kruha ali izmaknejo kos jabolka. 

otroci na obisku 001

Povedano po pravici, se trenutno obiski odvijajo na najmanjšem možnem kraju. Ker verjamemo, da je treba s tistim, kar imaš, v danem trenutku pač narediti najbolje, kar znaš. 

Vendar – če nam bo sreča naklonjena, Koki septembra začenja mali učni projekt, ki bo na veliko dostopnejšem kraju, primernem za širšo javnost. 

Se bomo pa z veseljem spominjali prav vseh začetkov in vaših prvih obiskov, ki so v minulem šolskem letu potekali v precej skromnih razmerah.

Ker smo bili preprosto prepričani, da to ne sme biti ovira, da ideja sočutja, miru in sožitja ne bi našla poti do ljudi. 

” Razumemo piščance”

 

” Takole ti bom rekel, dragi Srečko Petelin, ki si nekoč PIŠČANEC bil. Po enem letu, odkar si pri nas, namesto da tičiš v majhni kletki v Goriških brdih, te še zmeraj NE RAZUMEM. Ne razumem, zakaj se začneš dret ob 4ih zjutraj in naj me koklja brcne če RAZUMEM, kako to, da dvoriš kar 14im kokošim, če se meni zdi, da bi bila dovolj le ena?! In kaj za vraga je treba preskakovati ograjo na vrt, če imaš toliko prostora?

Ampak, takole ti povem.

V resnici me sploh ne zanima, zakaj si, kar si. Zakaj bi te vendar moral razumet, še sebe včasih ne.

Oba hodiva pod istim soncem, po istih tleh, dihava isti zrak in skačeva čez isto ograjo.

In če me potrebuješ, sem tukaj. Ker sem močnejši, te bom ščitil. In če boš bolan, ti bom pomagal.

Najbolj zadovoljen pa sem, ko te gledam, kako nikogar od nas ne potrebuješ.

In preprosto uživaš in živiš to edino življenje. ” (Luka, direktor Zavoda Koki)

luka-razumemo piščance-resize

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Polži gredo, race ostanejo

Zadnjih nekaj let, ko imajo vrtnarji cel križ z rdečimi polži, se je povpraševanje po racah, katerih sestavni del prehrane so tudi polži, močno povečalo. Ko smo gospe Katarini preko FB pomagali pri iskanju dobrega doma do naravne smrti za družino indijskih tekačič, je bilo zanimanje ogromno. Slednjega skoraj ni, kadar iščemo dom recimo pujsu. 

Da bi bilo sobivanje rac s človekom takšno, da bo v dobro živali, ljudi in nenazadnje narave, smo se odločili, da na tem mestu povzamemo nekaj osnovih značilnosti, ki jih je dobro vedeti o racah.

Saj veste, polži gredo, račke pa ostanejo..letos..drugo leto..leto potem…in zna se zgoditi, da bodo vaši življenjski sopotniki celo prihodnjo dekado, morda kar 12 let. 

1. VSE RACE JEDO POLŽE

Že stoletje nazaj so z vodno perutnino, kamor spadajo tudi račke, naselli marsikateri pašnik, saj so račke pobirale zajedavce na pašnikih (prerijejo kravje iztrebke in iščejo ličinke parazitov), hrošče, kobilice, polže, muhe, žabe. Race in gosi so poimenovali ‘biološki način zatiranja zajedavcev’. Res pa je, da je vrsta indijskih tekačic zaradi nekaterih drugih človeku bolj všečnih značilnosti (ne leti..) precej bolj popularna. 

Najbolj pogosta NAPAKA, ki jo sodobni vrtnarji delajo je, da v vedru prinesejo ročno nabrane polže iz vrta in cvetličnih gred in jih postavijo pred raco, pri tem pa ne nastavijo velikega vedra vode v neposredni bližini. Račka bo polže začela goltati, mnogo mladih račk, zlasti iz vrst indijskih tekačic, se z njimi dobesedno zaduši. Račka mora sama po polže, saj se na ta način zagotovo ne bo zadušila. 

 

2. VODA.

Račke potrebujejo čisto in svežo vodo. Je ključnega pomena za psihološko razpoloženje race in iz povsem praktičnega vidika, da se lahko neguje, si izpira kljun ipd… Raca ne more živeti brez vode, če želite, da je njeno bivanje takšno kot mora biti. 

Za nekatere vrste zadošča večje vedro, saj se bodo v njem zgolj izpirale (indijske tekačice), spet druge bodo najbolj vesele ribnika ali možnosti naselitve ob tekoči vodi, da se bodo vsakodnevno pošteno okopale. Muškatne race (rdeči izrastki na kljunu imajo vonj po muškatu) obožujejo plavanje in čofotanje. Raca potrebuje vodo. 

račka tačka se kopa pomlad resize

3. ZAVETJE

Race veljajo na splošno za bitja, katerih oskrba ni zahtevna. Tudi kar se priprave zavetja tiče. Za zavetje je dovolj stara pasja hišica in majhna lopa, nadstrešek, kamor se lahko umakne. V hišico je treba dati nastilj (žagovina, slama,seno..) Race brez težav preživijo zimo zunaj, prenesjo tudi do -15 stopinj. Pri pripravi varnega zavetja pa je pomembno, da je zaščitena pred plenilci. Race so domače rejne živali, v oskrbi so povsem odvisne od človeka, zlasti kar se plenilcev tiče. So pogosta tarča lisice. Treba je vedeti, da smo ljudje skozi stoletje divjim živalim odvzeli njihov življenjski prostor, kar pomeni, da lisice in tudi druge sicer povsem gozdne živali, v gozdu ne najdejo več hrane zase, zato so jo primorane iskati drugje. Račke zato potrebujejo ograjo, ki jih bo ščitila pred plenilci. Velikokrat je zanje lahko usoden tudi pes. Nekatere vrste rac zelo dobro letijo, druge ne (indijska tekačica ne). 

racak gagi 1

4. HRANA

Race so vsejede ptice. Na pašniku bodo jedle hrošče, deževnike, slepce, kobilice, tudi žabe, muhe, polže, pa travo, deteljo, regrat, dodamo jim lahko mleto koruzo, pšenico, ječmen, občasno jim lahko ponudimo priboljške – grozdje, jajca, solato, obožujejo grah in velikokrat ga uporabljajo za ‘treniranje’ rac, paradižnik, banana, jabolka (zrezani/sesekljani na zelo majhne kose), kuhan krompir. Zelo pomembno je, da imajo zraven hrane tudi vedro vode, da se ne zadušijo.  

5.  ZAKLJUČNA MISEL

Z račkami se boste sicer res znebili polžev, vendar boste dobili račje kakce (ki so zaradi velike količine vode, ki jo račke spijejo, precej redki), dodatno skrb, a tudi spremljevalca, ob katerem se boste veliko naučili, če mu boste le dali priložnost, da bo z vami dlje od martinovega. Življenjska doba race je namreč med 4 – 12 let. 

Race so namreč izjemne živali. Če boste z njimi vzpostavili primeren odnos, vam bodo sledile za priboljškom kamor boste želeli. Nasmejale vas bodo s svojim značilnim miganjem z repom, osupnile, kakšno telesno držo zavzamejo, kadar dežuje. In vas naučile ljubiti vodo, če je še ne. 

So zelo radovedne, medsebojno povezane, teritoralne in zna se zgoditi, da bodo kot odrasle prepodile prav vsakega mačka ali drugega vsiljivca, ki bo stopil na njihovo pot. 

V tujini je problem zapuščenih rac precej bolj množičen kot pri nas. Zato so zrastla številna zatočišča. Eno lepših je Majestic Waterflow. Na njihovi spletni strani najdete tudi veliko koristnih informacij. 

racka1

 

Še nekaj drugih zatočišč: Feathered Angels Waterfowl Sanctuary, Lucky Duck Rescue & Sanctuary, Michigan Duck Rescue and Sanctuary

Med knjigami na slovenskem tržišču je v knjižnicah na voljo Race in Gosi, avtor: Ločniškar, Franc. 

Za veterinarsko oskrbo in informacije priporočamo Ambulanta za ptice, kunce, glodalce in plazilce Inštituta za zdravstveno varstvo perutnine, od ponedeljka do petka od 8:00 do 15: 00, sobota, nedelja in prazniki zaprto. tel.: 01 4779 251

racka tacka

Pripravila: Brigita Voda 

Backovo novo življenje

Zadnjo majsko nedeljo smo v varen in trajen dom z obljubo dostojnega življenja do naravne smrti pospremili trimesečnega Backa.  

bacek v kartonski škatli

 

bacek - slika

bacek in teo

 

Bacek, ki so ga pred zakolom rešili dobri ljudje, bo svoje življenje v naslednji dekadi nadaljeval pri družini, kjer že živijo številne rešene rejne živali. In kar je zanj najpomembnejše, številne ovce in konji. Ovce so namreč čredne živali, ki za dobro počutje nujno potrebujejo družbo svojih vrstnikov, zelo pogosto pa spletejo tesne prijateljske vezi prav s konji. 

iris-mali bacek

 

luka nese backa resize

 

kmetija v pravljici-bacek2

luka spušča backa na pašnik

bacek novi dom iris

bacek novi dom iris 2

Bacek nas je s svojo nežno naravo prepričal, da ima vse atribute, da postane Koki ambasador.

bacek in kamere

To pomeni, da bo s svojim življenjem v okolju, ki mu pripada, glas tistih, ki žal nikoli ne bodo dobili priložnosti, da zaživijo svoje življenje kot samostojna čuteča bitja.

Svet ni pravljica Antoinea de Saint-Exupéryja, v kateri Mali princ prosi, da mu avtor nariše backa…pa vendar se na trenutek zazdi, da je pravljica vendarle mogoča. In Bacek odslej živi na kmetiji V pravljici

Vam je zgodba Backa segla v srce in bi ga želeli v živo spoznati? Postanite njegov boter, prejmite posvojitveni ceritifikat in vabilo na srečanje z njim v kraju, kjer živi.

bodi sponzor-slika