O etiki v zakonih

Aniti Kranjc, dolgoletni aktivistki in zagovornici za pravice živali, ki že več let skupaj s somišljeniki v okviru Toronto Pig save organizira akcije spremljanja transporta živali v klavnico,  po poročanju svetovnih medijev (tudi slovenskih) grozi 10 letna zaporna kazen.  

Ker je izčrpanim prašičem na poti v klavnico ponudila vodo in s tem ni prenehala, ko so jo opozorili. 

Kot smo v enem od naših prešnjih pogovorov z Anito, ki ima sicer slovenske korenine, zapisali, je namen teh akcij ozaveščanje o mučnem procesu, skozi katerega gredo živali zato, da pristanejo na naših krožnikih. Klavnice žal nimajo steklenih sten, da bi ljudje lahko dojeli, kaj preživljajo živali znotraj njih, od transportov in v usodo vdanih žalostnih oči, ki zrejo skozi luknje v kamionih, pa se ljudje obračamo stran. Ker bi bilo zazreti se vanje preveč boleče.

Seveda pa ni zanemarljivo dejstvo,da žejnim, poškodovanim, izmučenim živalim na njihovi transportni poti ponudi najbolj osnovno – vodo. In sočutje ter sporočilo, da je nekdo z njimi. Z živalmi, ki občutijo bolečino, strah, žejo, lahkoto kot čisto vsako bitje med nami. 

Med organizacijami za zaščito živali je zagrožena kazen in obsojanje ‘sočutnega’ dejanja dvignilo veliko prahu, pričeli so z zbiranjem peticij. 

Za odziv smo poprosili tudi mednarodno organizacijo za zaščito in pravice živali Prijatelji životinja, Luka Oman, predsednik Prijateljev životinja pojasnjuje: 

” Gibanje za pravice živali vsakodnevno raste, ampak s tem tudi upor tistih, ki želijo, da živali ostanejo predmeti. Ključno je, da vsi državljani postanejo aktivisti, ker se to tiče vseh nas, tiče se živih bitij in če želimo svet brez sužnjev, nasilja in zatiranja, moramo naše sočutje razširiti tudi na živali. Upamo, da bo ta šokantni dogodek spodbudil veliko ljudi, da se aktivirajo, spremenijo svoje navade in se vprašajo o današnji situaciji, v kateri se nahajajo živali, kot tudi o neverjetnih zakonih po katerih niso krivi tisti, ki mučijo živali, ampak tisti, ki kažejo na njihovo trpljenje. Odprimo oči in reagirajmo na krivičnost ter ne pozabimo na bistvo te zgodbe, to so živali, ki trpijo od rojstva do nasilne smrti, njihova zloraba pa je legalizirana in zaščitena.

luka oman

Kot prvo, v tisku se navaja, da je lastnik dotičnih svinj, Van Boekel, opravičujoče izjavil, da se do njegovih svinj ravna etično ter v skladu z vsemi standardi in zakonskimi predpisi. To, česar nam Van Boekel nipovedal pa je slednje: skoraj povsod po svetu zakonske uredbe in predpisi, kadar se tiče živali, v glavnem nimajo nobene veze z etičnim ravnanjem, prehrambeni standardi pa nimajo, kot je to že večkrat dokazano, nobene osnove v skrbi za javno zdravje. No, njegova izjava vleče vzporednice med delovanjem v skladu s predpisi in takojšnjim dosegom etičnosti, kar ni slučajno. 

Predpisi in zakoni na katere se birokrat in kapitalist Van Boekel nanaša, dopuščajo vzrejo živali v groznih mukah, bolečini in umazaniji. Odobravajo doživljenjsko zapiranje živali v kletke, ki so tako majhne, da se v njih ne morejo gibati, od česar jim seveda mišice erodirajo.

 

reja kokosi v kletkah

 

Ti zakoni dovoljujejo, da se živalim reže dele telesa kot so genitalije, nosovi, ušesa, repi itd. brez uporabe kakršnekoli anestazije, ker se to ne izplača.

rezanje repov prašičem

Ti zakoni lastnikom živali dovoljujejo, da zaradi varčevanja bolne živali ne zdravijo, tako da veliko industrijskih živali preživi cel svoj obstoj z zlomljenimi in nepozdravljenimi kostmi ter odprtimi ranami. Ti zakoni dovoljujejo takšno prekomerno izkoriščanje živali za mleko in jajca, da se zaradi izčrpanosti zalog hranil po nekaj letih njihov celotni organizem popolnoma sesuje, pokajo jim kosti, odpovedujejo organi in te živali se postarajo 5 krat prej kot v normalnih pogojih.

Ti isti “etični” zakoni dovoljujejo prakse kot so mletje živih in komaj izleženih piščancev v strojih za mletje mesa, zadušitev živali v vrečah, pretepanje, zloraba in težke poškodbe v transportu, nameren odvzem hrane in vode ter povišanje ravni stresa živali, skoraj ničelna kontrola postopka omamljanja živali pred samim klanjem, zaradi česar je veliko število živali popolno pri zavesti, ko se jim vlači ven notranjost, ko se jim režejo okončine, ko se jih žive kuha ali se jih odira … 

Vse to je v neki meri zakonsko dovoljeno v večini držav sveta. Sklicevati se na zakone, ko gre za etično ravnanje z živalmi, je žalitev inteligence povprečno obveščenega in povprečno inteligentnega človeka. 

Zakoni niso nič drugega kot kompromisi, ki služijo vzdrževanju statusa quo družbe, v kateri se spremembam od ustaljenih norm, in kadar so to spremembe na bolje, zavestno izmika in se jih kaznuje. Dajati zakonom neko bistveno etičnost, je isto kot dajati smisel za etična vprašanja brezumski mašini. Prav tako, ti isti prehrambeni zakoni, na ketere se sklicuje Van Boekel, smatrajo popolnoma regularno prisotnost nevarnih in kancerogenih (rakotvornih) snovi v človeški hrani. Vzpodbuja se h konsumaciji mesa, ki je dokazano kancerogen in ima veliko holesterola, ki uničuje krvožilni sistem, živali pa se pumpa s hormoni, antibiotiki, pesticidi, GSO hrano in drugimi industrijskimi strupi, in vse te sestavine preko konzumiranja živalskih proizvodov končajo v človeškem organizmu, zaradi česar so ljudje vse bolj bolni. Najbolj zanimivo od vsega je, da nič od tega ni javna skrivnost. Informacije in dokazi o takem ravnanju, so množično dostopni vsakemu zainteresiranemu posamezniku. Pa vseeno, zakoni in predpisi ne najdejo nič spornega v takem ravnanju. Da sploh ne omenjamo ogromno škodo, ki jo industrijska vzreja živali dela ekološkemu sistemu planeta. In po vseh teh javno znanih dejstvih Van Boekel izjavlja, kako imajo vsi pravico do svojega mišljenja, kot tudi pravico do ravnanja v skladu z njimi dokler ne škoduje nikomur drugemu. Pri tem Van Boekelovo ravnanje škoduje vsem, skupnosti v celoti, škoduje ekološkemu sistemu planeta, škoduje zdravju njegovih potrošnikov in najbolj škodi samim živalim, za večino katerih bi bila večja milost, če bi jih ubili na licu mesta, namesto da se jih pusti v neki odnjegovih proizvodnih obratov. Pa vendar, Van Boekel smatra, da ima pravico do svojega uničujočega ravnanja, medtem ko je pomoč živali, ki trpi nesprejemljivo, ker mu je to upočasnilo dostavo nove pošiljke v klavnico. Če je bil tako (hinavsko) zaskrbljen za varnost javnega zdravja, bi moral po incidentu dati testirati vzorec vode, in sprejeti polno odgovornost za obrekovanje, kot tudi plačati sodne stroške, če bi se izkazalo, da v vodi ni bilo tujih in strupenih snovi.Čas je da se ljudje zbudijo, in da prenehajo verjeti v definicije kaj je prav in kajnarobe, dokler jih narekujejo kapitalisti, ki v imenu profita ogrožajo javno zdravje, planet ter mučijo in masakrirajo živali.” 

Naj ob tem dodamo naslednje.

Večina nas  zavestno zanemarja dejstvo, da pridejo prašiči, krave, koze, kokoši na svet z isto radovednostjo, igrivostjo in veseljem do življenja kot čisto vsako drugo bitje, s katerimi si sicer delimo naš dom in ki mu nikoli ne bi privoščili takšnega trpljenja in življenja kot so ga primorane živeti rejne živali. Da bi zares lahko razumeli vso opisano zadevo, si je treba za trenutek predstavljati, da se zgodba odvija na Kitajskem, kjer jedo pse in da je Anita dala vodo izčrpanim psom v kamionu, ki jih peljejo v klavnico. Sami pri sebi pomislite na občutke, ki bi jih ta podoba sprožila pri vas. Gnus, sočutje. Pri večini bi bil edini pomislek zgolj, zakaj jim je dala zgolj vodo in zakaj pred klavnico ne stoji več sto ljudi, ki bo protestiralo, da pse ne odpeljejo vanje, ne pa jim ponujajo zgolj vodo. O potrebnem sočutju za bitja, ki občutijo strah, lakoto, žejo, stisko prav tako kot vsa ostala, sploh ne bi pomišljali, saj se nam zdi samoumevno.

pasje meso kitajska

Prašiči veljajo za ene najiteligentnejših bitij na svetu, prištevamo jih med prvih pet (poleg opic, delfinov..). Imajo izjemno sposobnost čutenja in empatije, s človekom pa več skupnega kot si to priznamo ljudje, katerih srce brez težav funkcionira s prašičjo zaklopko ali sklepom. So izjemno čiste živali, ki opravljajo svojo potrebo le na eno mesto. Prav tako boste domačega prašiča v enem dnevu naučili upoštevanja osnovnih ukazov kot so prinesi palico ali sedi. Če bi si ljudje dovoli in obravnavali prašiča kot enakovredno bitje vsem drugim živalim ter vzpostavili z njim spoštljiv odnos, bi ugotovili, da gre za izjemna bitja in da je to, kar je naredila Anita pravzaprav najmanj, kar lahko naredimo. Vredno nagrade in ne obsojanja. Vendar še vedno najmanj.  

 

Lahko se trudimo izboljšati zakone za rejne živali, tudi na področju transporta. Lahko se trudimo izboljšati pogoje za rejo. Vendar bo v ozadju našega truda za izboljšanje razmer, v katerih živijo rejne živali, zmeraj njihov, sicer v kali zatrt glas. Če bi spregovorile – bi nas vprašale: ” Takšna ali malo večja kletka, daljši ali krajši transport v klavnico…zakaj nam zemlja, zrak, voda in veter ne morejo pripadati na enak način kot vsem bitjem na zemlji.”? 

Pripravila: K.Č in Brigita Voda